Poti Jezusa Kristusa

V 12. stoletju je opat Joachim de Fiore napovedal „obdobje svetega duha", v katerem bo takšen odnos posameznikov do Boga neodvisno od institucij postal splošna dobrina. Danes se po svetu širijo prizadevanja, ki ne iščejo le ustrezno Kristusovo upodobitev v človeku, ampak individuum gledajo kot zavestno celico v „Kristusovem telesu".

S tem deloma povezan „ponovni Kristusov prihod" in sodobna „apokalipsa" kot procesi v velikem nakazujejo nekaj bolj obširnega kot je človeški zamišljeno „ponovno utelešenje".

Prav v času
- ko si fenomen Jezusa Kristusa lastijo mnoge različne teologije in dogme, jezikoslovni, zgodovinsko-kritični arheološki in paleografski, religijsko-sociološki in globinsko-psihološki, naravoslovni, politični itd. načini obravnave,
- ko je kot v časih prvega krščanstva poleg stare materialistične nastala raznolika duhovna scena, iz katerih je prišlo do kontinuiranih prehodov v krščanstvo ter razmejitev,
- v katerem prihaja do najbolj zmedenih pojavov, kot je npr. veliko domnevno utelešenih Kristusov v sedanjosti in v katerem se v Kristusovem imenu pogosto dogajajo problematične ter negativne reči, utegne biti zanimivo raziskati, kaj bi lahko v tej zapletenosti dejansko bil poseben Kristusov prispevek.

Naj besedilo priča s svojo vsebino.

»Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jan. 16:12-13). S tem duhom se lahko navdihne tudi ta projekt.

Vrnitev na kazalo te strani

»V začetku je bila Beseda (grško Logos) … in Beseda je postala meso" (Jan. 1).

V katoliški cerkvi in delih evangeličanske cerkve so poskušali izgubljeno bližino do takšne ravni izročila konzervirati s teoretičnimi dogmami. Drugi deli evangeličanskih cerkva, ki so močnejše prepoznali socialno delovanje Jezusa, so menili, da morajo opustiti Jezusove božje značilnosti. S tem se v naukih hinduističnega izvora primerja pojem »avatar« različnih stopenj. Pod njim se misli na ljudi, ki na Zemlji ne obstajajo zaradi lastnega razvoja, ampak zaradi prostovoljnega prispevka k razvoju naroda ali človeštva; kot kaplja „iz božje popolnosti". Razlike izmed takšnih zaporednih »avatarov« se v takšnemu dojemanju pogosto razplinijo, medtem ko židovsko in krščansko dojemanje »zgodovinskega Boga« poudarja vidik nadaljnjega razvoja ter zlasti s tem povezano vlogo »Maziljenca«.

Treba je omeniti tudi, da Koran Jezusa Kristusa na več mestih priznava kot od boga poslanega preroka in tudi kot „besedo" Božjo, „ustvarjeno kot Adam". V dobro dojetem islamu velja na vsak način več kot tisti sodobni krščanski teologi, ki so pustili le socialnega reformatorja Jezusa! V Koranu ni sprejet le nauk o Jezusu Kristusu kot Božjemu sinu v okvirju poznejšega nauka o trojstvu, ki ga kristjani že v Mohamedovem času dojemajo zelo zemeljsko. Skoraj niti ni bilo kristjanov, ki so zamišljeno lahko razložili na takšen avtentičen način, tako da to lahko dojamejo tudi ljudje drugačnih nazorov. (Poglejte dodatno stran »Jezus in islam«).

Tu si moramo najprej zapomniti, da ta plast Kristusove uganke pogosto ne izvira iz špekulativnega mišljenja, ampak iz vizionarskih mejnih doživetij, kar je razločno opaziti pri Jakobu Böhmeju, ki je imel redko sposobnost abstraktne obravnave doživetega. Vse izkušnje duhovne narave potrebujejo sicer (samo)kritično obravnavo; toda ocena njihovih rezultatov brez priznavanja eksistence takšne zaznavne ravni kot neprimerna metoda pelje v praznino.
Ljudi z jasno mistično oz. duhovno nalogo prav tako ni mogoče zares razumeti, če se jih obravnava samo zgodovinsko-kritično glede na njihovo zunanjo socializacijo, namesto da bi upoštevali njihov neodvisni notranji duhovni razvoj.

*) Obstoj Jezusa kot človeka v zgodovini je relativno dobro izpričan. Zgodovinopisci iz 1. stoletja po Kristusu kot Josephus in Tacitus potrjujejo njegov dejanski obstoj. Tudi v biblijskih evangelijih se v opisu raznih dogodkov navajata čas in kraj. Tako npr. se omenjajo različni vladarji in funkcionarji (npr. Luka3:1, 2, 23), preko katerih lahko določimo leto, v katerem je Jezus začel svoje javno delovanje. Te podatke je mogoče najti tudi v zgodovinopisju. Biblična poročila niso torej le mitološke pripovedi. »Apokrifni« evangeliji, ki niso vsebovani v Svetem Pismu, in drugi spisi iz prvih stoletij po Kristusu večkrat pripisujejo manjši pomen točnemu poročanju kot pa določenim interpretacijam posameznih dogodkov s strani avtorjev.

Meditacija o evangelijih je opisana v uvodu pod »Metodični napotki«. To besedilo je posebej uporabljeno za soglasje s Kristusom kot fino usklajenim prejemnikom, na mesto da se prihaja v stik z nekaterimi navideznimi krščanskimi močmi.

Vrnitev na kazalo te strani.

V evangelijih zaporedoma prihajamo do več človeških dogodkov. Jezusovo rojstvo je tradicionalno povezano z božičem – tudi če pri tem prazniku ni zaznati nič od Jezusovega rojstva - Luk. 1, 26ff.; Mat. 1, 18ff. Moramo se vprašati zakaj se z ozirom na dejstvo osrednjega pomena poznejše Jezusove „triletne učne dobe" danes teologi toliko močno trudijo izpodbijati deviško Jezusovo rojstvo. Medtem ko si je zgodnji zemeljski gnosticizem predstavljal, da Jezus ima le eno „navidezno telo", pri drugih tokovih lahko ugotovimo enotnost v misli, da je Jezus moral prestati ves postaje človeškega življenja, s čimer je sočasno izražal določena merila. Ta diskusija bi sicer – če bi ji motiv bil dejansko iskanje resnice - lhabo bila bolj odprta. V času, ko se v povezavi s transformacijo seksualnosti in ljubezni odpirajo novi vidiki, deloma iz vzhodnjaške prakse, in spominjajo na stare običaje iz svetišč, nam ni potrebno veliko, da sprejmemo dejansko jedro v izročilu. Budisti, ki Budi pripisujejo nenavadne okoliščine rojstva, nimajo težav ne s sprejemanjem Jezusovega »deviškega rojstva« niti z devištvom v pretežno duhovnem smislu, kot to na primer trdi Steiner. Koran govori o Jezusukot o božjem odposlancu, ki ga je Bog ustvaril v Mariji »kot Adama«.V Svetem pismu je govora o angelu, ki je oznanil brezmadežno spočetje Jezusa.

Lahko se izkaže, da se prav tu napoveduje Jezusova lastnost neprilagojenosti nobeni iz ustaljenih miselnih vzorcev. Specifične lastnosti bomo seveda prepoznali v nadaljnjem poteku njegovega življenja. Pri tem bomo srečali tudi pomen možnosti, da se z Jezusom med življenjem „ponovno rodimo"*).

Jezusovo življenje in delovanje se od vsega začetka odvijata v povezavi s potekom svetovne zgodovine. To je očitno že iz popisa prebivalstva, ki ga je odredil rimski cesar, in zaradi katerega sta Jezusova starša odpotovala v Betlehem, preroško pomemben kraj, kjer se je Jezus rodil. Teološka literatura je to upoštevala, ko je šlo za obravnavanje Jezusovega svetovnega pomena.

To ni prilika. Gre za eno iz tistih „težko razumljivih" svetopisemskih mest z popolnoma preciznim in zelo pomembnim pomenom za tiste, ki so imeli izkušnje in znanja za njihovo morebitno dojemanje. Jezus ni posameznikom povedal nič, kar bi lahko vnaprej dojeli in izkoristili. V poglavjih našega glavnega besedila, npr. »Krst«, »Tišina v puščavi« in »Spremenitev« med ostalim opisujemo nekatere reči, ki temo „Novega rojstva" bolj ponazarjajo.

Božič je v širšem pomenu praznik ljubezni za spomin na to, da je Jezus bil podarjen človeštvu. S tem se globljega pomena ne spreminja, ker lahko podoživimo vse korake v Jezusovem življenju. Poleg tega prim. poglavje »In Beseda je postala meso« v glavnem besedilu.

Od novorojenih kristjanov v smislu današnjih svobodnih cerkev se med ostalim
- kljub temu še naprej zahteva, da vsakodnevno krepijo svojo vero in tako postanejo popolnejši.
- Pri njih se sedaj spodobi znova prevzeti vsa svoja področja življenja; večina bo s tem morala veliko tega spremeniti.
- Kot se v prihodnji frazi »vse dela novo« (Raz. 21,5), se danes že napoveduje novo razmišljanje o vsem …

Vprašanje:
V kolikor nisem tega že izkusil, lahko prosim* za notranjo prenovo iz Boga kot vir vsega?

Vrnitev na kazalo te strani.

V mnogih sodobnih duhovnih spisih se tudi temu področju pripisuje deloma nesorazmerno velik pomen. Sveto pismo poroča le o hvalospevu modreca Simeona in začudenosti pismoukov nad dvanajstletnikom - Luk. 2:29-51. Najbolj avtentično iz nesvetopisemskih „otroških evangelijih", »evangelij po Jakobu«, ki obstaja v fragmentih in novih zgodbah (slednje Lorber-Verlag, v nemškem jeziku), vsebuje sicer značilne dogodke in srečanja. Tam sicer ne moremo opaziti, da je – kot to pravi ena sodobna teza – Jezus vse naučil od Esenov ali pa z njimi deloma sorodne skupnost iz Qumrana, po drugi pa v egipčanskih oz. grških svetiščih, po naslednji v Indiji itd. Aktiviranje kreativne domišljije bi lahko bilo rodovitno ko to ne bi privedlo do novih prenagljenih dogem. S tem bi nastala še ena slabša kontura Jezusa, ki je intenzivno srečeval ne le nekatere, ampak vse bistvene duhovne tokove takratnega časa in pri tem vsakič razvijal tisto, kar je moral razviti navznoter in kar ne mora biti istovetno s tem, kar so drugi mislili, da je treba naučiti. To je temeljno spoznanje, ki ga lahko sledimo v malih korakih in ki je nekaterim iz nas zelo dobro znano. Razbija enostranske psihološke predstavitve o »oblikovanju« in vedenju. Tipično je prav za oblikovane posameznike in mistike. Načeloma se lahko pokaže že v zgodnjem otroštvu. ...

To se v primerjavi s starimi, na strogi tajnosti zasnovanimi tradicijami misterijev dejansko kaže kot novi zgodovinski udar. Nekaj podobnega se je na svojski način kazalo tudi v novih usmeritvah mahayana budizma, v katerem se nenadoma močno poudarja sočustvovanje z vsemi bitji. Toda šele v našemu času je postala očitna dostopnost duhovnih globin vsem. Nihče ne more dejati, da o tem ni nič slišal. Ker je današnja ezoterika postajnega kioska zelo površna, je treba izhajati od tega, da se ta tendenca dlje časa ne bo uresničila. Jasno je, da se npr. praksa čuvanja tajnosti vatikanske knjižnice zdi toliko »predkrščanska«.

Vrnitev na kazalo te strani.

Tu je še treba omeniti Steinerjevo tolmačenje različnih podatkov o Jezusovem poreklu pri Mateju in Luku kot „dva dečka Jezusa". Ker se tam ni zanikalo, da je božja Kristusova narava prišla do izraza le v človeku, je nekoliko razveseljiv način, na kateri je intelekt antropozofe ter teologe tu privedel do »glavne točke spora 1 ali 2«. Pri tem je šlo za nekaj drugega, namreč za vprašanje o spremstvu Kristusovega učlovečenja in njegovega življenjskega okolja skozi moči modrecev iz različnih kultur: (...) . Ker duhovni predmeti raziskave lahko imajo več plasti, ki jih se ne more vliti v konkretne zemeljske predstavitve, niso konkretizirani podatki v literaturi vedno točnejši kot splošni vidiki.

Vrnitev na kazalo te strani.

Prvotna oblika krsta z vodo ni bila ne simbolično dejanje niti izražanje pripadnosti religijski skupnosti. Potapljanje, ki ga je opravljala izkušena oseba, tu Janez Krstnik, je pogosto privedlo skoraj do utopitve in je torej predstavljalo dejansko mejno doživetje. V tem smislu je bilo podobno antičnim »posvetitvam« oz. »poskusom posvetitev«; možna psihična doživetja tu vendarle niso sama sebi namen ali metoda prevladovanja straha pred smrtjo. Krst je bila pečat pozivu na „pokoro"; bolj natančno prevedeno kot „vrnitev" k volji Stvarnika, ker se oznanja »bližanje« njegovega »nebeškega kraljestva« - Mat. 3, Jan. 1.

Ko Jezus prosi za krst, Janez ima občutek, da mu ne more pomagati; privoli vanj, toda nima nobenega nadzora nad dogodkom, ampak lahko le opazuje kako v Jezusu prihaja do večje spremembe kot bi je on lahko posredoval. Je že predvidel možnost višje narave krsta skozi ogenj duha, ki bo ga podeljeval tisti, ki prihaja za njim. Tako zdaj vidi „Božjega duha", ki se spušča na Jezusa. Krščanski ezoteriki so v tem videli dejansko »rojstvo Kristusovo v Jezusu«; za to dejansko ni bila potrebna včasih prisotna predstavitev Jezusa in Kristusa kot bitja, ki nimata nič skupnega.

Krst se splošno, predvsem »krst z duhom« - pojem se na različen način uporablja npr. v svobodnih cerkvenih skupnostih – lahko dojema kot vhod v »novo rojstvo« človekovo – Jan. 3.V krščanskih prizadevanjih običajnejšega pojma »preporod« se tu zaradi njegovega mešanja z reinkarnacijo izogibamo; s tem ne želimo trditi, da se v Svetemu pismu vprašanje o reinkarnaciji ne pojavlja – kar se tega tiče je potrebno podrobnejše raziskati npr. Mat. 11, 14.

Namesto da odločanje prepustimo teološko-teoretskim razpravam o značaju krsta, bi se morali začeti ukvarjati z vprašanjem praktičnega pomena takšnega »preporoda« za človeka. On lahko iz globlje plasti svojega bitja znova začne, občuti in prevetri svoje celotno življenje; iz plasti bitja, ki je posvečena Bogu. Bog lahko v človeku „dobi podobo", ki mu je bolj zaznavna kot „lastna slika"; ali pa se, kot to izražajo mistiki, „Kristusova iskra" v srcu napolni z življenjem in začne rasti v človeku. Človek, ki se s tem meditativno ukvarja, lahko to prepozna tudi v podobi otroka, ki se realno razvija, ali pa otroka z materjo kot podobo duše. Za razliko od bežne, kot vaja ustvarjene notranje podobe se tu nakazuje nadaljnji razvoj, ki odraža natančno sprožene notranje razvoje v človeku. Ta notranji otrok lahko pozneje »odraste« in je vedno zavestno navzoč.

Pri manj imaginativnih zasnovah se isti fenomen lahko izrazi bolj preko notranjega čutenja ali miselnih vtisov, oziroma enostavno skozi spremembe v življenju. Umetnine, kot je »Sikstinska Madona«, so nastale iz vizij ter zaradi tega lahko pomagajo pri iskanju dostopa do notranjih realnosti. (...)

»Notranji« način doživljanja medtem ni bil zamišljen kot zamenjava za molitev »zunanjemu« Bogu: »Ostanite v meni in jaz v vas« - Jn. 15.

Samo nadaljevanje krsta z vodo po začetku Jezusovega delovanja ali pa tudi po „krsta z duhom" ob prvih binkoštih ni bilo več nujno potrebno. Že pri samemu Jezusu je postal zunanji znak nove faze razvoja, dozorele v notranjosti. Če je Krstnikovo gibanje še učilo »pokesajte se in se pustite krstiti«, so Jezusovi apostoli po združitvi s tem gibanjem učili »verujte«, t.j. odprite se za moč vere, »in se pustite krstiti«. To je med ostalim bil znak popuščanja Krstnikovim privržencem. Vsekakor pa se je začelo s pozitivnim. Oba sta krstila odrasle osebe, ki so se na to lahko zavestno odločile. S tem se seveda ne izključuje, da že 2000 let obstaja blagoslov za novorojence kot „pravica rojstva"; toda bolj smiselno bi bilo ta pojav ločiti od dejanskega krsta in vprašanja pripadnosti določeni cerkvi. Na tak način bi se zadevne diskusije razrešile same od sebe.

(...)

Liberalni teologi so Jezusov krst tolmačili kot doživetje poklicanosti. Tradicionalna teologija pa je tematizirala tudi koledarsko in preroško vključenost v svetovno zgodovino (npr. Luka 3: 1-4 in sklic na Izaija40:3-5; ): v prerokbi gre za odrešilno delovanje Boga.

Danes se krst večinoma opravlja skozi škropljenje z vodo ali potapljanje.
Cerkve medsebojno praviloma priznavajo krst in s tem obstajanje vernikov v Kristusu. Svobodne evangeličanske cerkvene skupnosti menijo, da k krstu lahko pristopijo le odrasle osebe in da se ponovni krst lahko opravlja le pri odraslih. Tam je poleg tega bolj pomembno globlje spoznavanje krsta z duhom. (Sprva so se res krstili odrasli. S tem vendar ni bila izključena podelitev blagoslova otrokom. Imela je nekoliko drugačen značaj kot krst.) Krst se v prvotni obliki še ni temeljil na sočasnem prevzemanju članov v popolnoma določeno veroizpoved kot to danes delajo velike cerkve.
Cerkve praviloma dovoljujejo, da »v sili«, ko v bližini ni dostopnega duhovnika, krst lahko opravlja kateri koli kristjan/katera koli kristjanka. »Krstim tem v imenu Očeta, Sina (Jezusa Kristusa) in Svetega duha. Amen«.

Vprašanje:
V primeru, da tega ne že doživljam, lahko dam svoje življenje v Božje roke?

Vrnitev na kazalo te strani.

Jezus je na začetku svojega delovanja kot Kristus*, oz. mesija – hebrejsko »Maziljenec« - sam. Tu sodijo krst in 40 dni v puščavi – npr. Marko 1:12-13 – s skušnjavami. Neposredno potem se dogaja imenovanje učencev.

Puščava od zunaj in znotraj predstavlja odmaknjenost, ki nam omogoča, da se zavedamo samega sebe in da se bolj povežemo z vsestranskim Bogom. Ta priprava za vse ostalo je nujno potrebna za vsako resno pot religije, obnovljeno povezavo s prvim božjim temeljem tudi ko to ni celota poti. Tudi Jezus gre na svoji ravni doživetja skozi takšno fazo, ki pomeni več kot možni vsakodnevni časi streznitve.

Cerkve, zlasti tiste, ki pogosto govorijo o »notranjosti« - in to npr. ponavljajo kot navidezno nasprotje z zunanjimi mirovnimi demonstracijami – se ne trudijo ljudem resnično pokazati praktično pot do tega »notranjega miru« itd. V bogoslužjih vseh preko 30 različnih cerkva se elementa tišine, tihega notranjega pogleda nase, tihega čakanja po molitvi ne najde niti v sledovih. Petje, pridiga, molitve, petje s sočasnim motečim zbiranjem denarja skoraj brez premora - to je skoraj podoba hektike današnje družbe, skozi katero se ljudje nezavestno ali pa tudi zavestno odvračajo od svoje neraziskane notranjosti. Šele v novejše čase, vpričo poljubnih izkušenj, obstaja mali napredek ter se vsaj za nekatere opravljajo organizirani seminarji ob vikendih ali podobno oziroma opozarja se na ustrezna vprašanja o možnostih opozarja v svetopisemskih krogih ali doma. Tudi tam pogosto ni neposrednega navodila. Pri tem lahko eni spoznavajo, da je za večjo bližino do Boga potrebna tudi „tiha sobica", drugi pa, da so njihove družbene vrednosti - kot npr. samokritičnost, toleranca oz. mir – kot izhodišče pogoja za občasno izključitev zunanje podjetnosti. To bi seveda komaj zadoščalo ko bi se tu in tam dogajalo le v bogoslužju, to je vendar lahko spodbuda za prepoznavanje v temelju pogoste spodrinjene potrebe.

Mistik Jakob Lorber je pisal o Kristusovem nasvetu ljudem, kako priti do »kratke poti do preporoda«, kar danes – da se izognemo nesporazumom – lahko označimo kot »novo rojstvo« kot je to bilo opisano v predhodnem članku. Poglejte tudi »O notranji besedi, glasu tišine« v izdaji založbe Lorber Verlag (v nemškem jeziku):

Jogiji npr. vedo, da ljudje menijo, da „nimajo časa". Svoja navodila potem na ustrezen način znižujejo z nekoliko ur preko pol ure na 11 minut, t.j. dokler nihče ne more več povedati, da za to nima časa. Tudi najkrajši čas tišine, pri čemer se ostale misli, občutki in čutila ne spodrivajo ampak le opazujejo brez sodelovanja v njih, deluje posebej ko je povezan z umerjenostjo k Bogu. Daljše tišine toda ne nadomešča. V vzhodni cerkvi - na primer na gori Athos - se kot pomoč pri koncentraciji uporablja „Kyrie (vdih) Eleison (izdih), t.j. Gospod se usmili«, prim. npr. Kreichauf: Kot romar na gori Athos (v nemškem jeziku).

En velik izziv je tudi nenehno molčati v strogem šestdnevnem Zen sedečem položaju - Zen meditaciji v sedečem položaju, ki se je nekoliko razširila tudi v krščanskih samostanih - izven meditativnega časa pri kosilu z drugimi. Po približno treh dneh mnogi neizkušeni komaj zdržijo, da bi četrti dan – kar lahko primerjamo z učinkom posta – vdihnili in dojeli korist, ki se jo z besedami ne more dovolj opisati.

Tišina ustvarja odprtost. Povezava z Bogom pri tem ustvarja tudi zaščito za to odprtost. Po meditaciji je ponovno smotrno prilagajanje sledečim okoliščinam, kjer je boljše biti manj odprt.

Seveda bi bilo pomembno tudi v svet vnesti nekaj tišine zato, da se naučimo v večji meri ohranjevati določeno razločnost zavesti. To bi za posameznike najpoprej pomenilo, da bi v čustveno porajajočih se razmikih oz. po zapletenih doživetjih ali pač takoj, ko bi bilo po preteku teh doživetij mogoče, za trenutek dovolili, da s v njih naseli urejajoči, zbirajoči notranji mir; t.j. da bi da bi povsem vključili vsebine brez nadaljnjega razmišljanja o njih; da bi pomirili čustva (ter pozneje zabeležili kaj se bo naprej dogajalo) in po določenem vrstnem redu sprostili dele telesa vendar ob ohranitvi zavesti kot celovit človek, ne pa v pomenu poglabljanja le v posamezna čustva.

Za srečanja, delo, seje in dr. bi to stališče pomenilo, da se tema za temo ne vrstijo na utrudljiv način, ampak da se med vsako naredijo kratki premori, ki ne bi smeli služiti za pogovore ampak v prvi vrsti za enostavno opazovanje dogodka ter, če je primerno in možno, tudi njegovo obravnavo, s čimer omogočamo zavestno pripravljenost na drugo temo. Pri prehrani je tudi smotrno zavestno zaznavanje posameznih jedi. Lahko najdemo veliko povezav izmed prehrambeno-tehnoloških vidikih in duhovne oz. duševne „prehrane".

Vrnitev na kazalo te strani.

Na notranjih poteh in v življenju se tudi v najmanjši meri pojavljajo negativne sile, ki jih - kot tudi vse ostale sile - lahko doživimo kot določeno podobo. Tu je najpoprej treba omeniti zaostale, osamosvojene tendence v samemu človeku brez združljivega srca in s tem brez Boga. Na to osamosvojitev sprva mišljenja in nato tudi volje se sklicuje »zaužitje ploda z drevesa spoznanja«.

Po eni plati so to otrdele, z materialnimi silami stvari povezujoče lastnosti. Globlje zasidrano v nezavesti jim sicer lahko nekaj zoperstavimo, lahko jih prepoznamo v njihovem bistvu in šele na koncu premagamo. Zavestna sposobnost odpovedovanja in posedovanja namesto zahtevka po posedovanju ter kreativno, etično ravnanje s tem je vaja za premagovanje teh sil.

Drugačne želje v nasprotju s tem vodijo do bega in ravnodušnega posmehljivega odmika od materialnih problemov, mogoče tudi v duševna področja. Včasih prezremo, da je to dejansko le druga stran iste »negativne« medalje, povezane na drugi strani po »načelu nihalnega udarca«. To drugo področje je danes bolj odprto te ga lahko lažje prečistimo. Sredstvo za takšno spreobrnitev je sočustvovanje, osvobajajoče dajanje ljubezni.

Druga s tem povezana lastnost ima nekaj skupnega s hlepenjem po oblasti. Sprememba te iluzije zahteva pogum brezpogojne resničnosti in na njej utemeljene tolerance ter svobodne solidarnosti v druženju z drugimi.

V vseh takšnih področjih na splošno manjkajo močne in kljub temu sočasno altruistične individualnosti določenih oseb, ki bi ta področja lahko dopolnile namesto tendenc, ki padajo v negativno.

V Mateju 4 je Jezus izpostavljen temi odvračajočimi impulzi, ki jih se tu imenuje »satan« oz. »hudič«. Ne opozarja enostavno na konkretno nasprotje, ampak sega po nečem višjem, kar se nahaja onstran odhajanja in vračanja negativnih sil: na »Božjo besedo«, na »Boga, gospoda« in na »Boga, gospoda, ki ga je samega treba moliti in samemu služiti«. Kristus stoji izven dualnosti teme in (navidezne) svetlobe ter jih premaguje s svojo tretjo, nadrejeno potjo, kot to lahko opazimo pri veliko drugih dogodkov.

R. Steiner je opisal obe, v glavnem negativne sili kot ločeni bistvi, ki jih lahko doživimo v svetu duševnega zrenja. Kot je že omenjeno, smotrno je sicer upoštevati oba načina delovanja, toda izven sveta duševnega zrenja ni popolno upravičeno ko antropozofi krščanskim predstavitvam enega edinega negativnega bitja ne priznavajo, da vsebujejo obe strani. Tendence so pogosto tako pomešane, da se tendence »nasprotujoče Bogu« konec koncev lahko obravnavajo kot celota – nasproti kateri se spet ne nahaja več bogov, ampak le Bog Kristus z vsem, kar deluje v njegovem imenu.

Obstajajo seveda tudi druge duhovne usmeritve, ki v povezavi s tem res zapirajo eno oko in kot božansko vidijo vse, kar stremi k duhovnim višinam.

Sodobne evangeličanske teologije si konec koncev, skoraj kot tudi mnoga druga duhovna prizadevanja, sočasno zapirajo oba očesa in spodbijajo predstavitve o negativnih bitjih z obrazložitvijo, da se v Svetemu pismu itak pojavljajo le na nekaterih mestih. Pri tem spregledujejo, da pravzaprav ne gre za predstavitve, ampak za močne izkušnje, do katerih se ni prihajalo le v srednjem veku.
Nekatere manjše krščanske skupine so zaradi pojma "vladar vsega sveta" - npr. Jan. 14:30 - dojemale, da mu ta svet zaenkrat "pripada" in da se ljudi od njega lahko le umaknejo, čeprav Nova zaveza dejansko omenja le njegovo zavajajočo in posestniško vlogo. Janez 12:3: "Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven."

Takšne osebne »Ahilove pete« odvisno o okoliščinah sočasno predstavljajo resonančne površine za sorodne zunanje sile. Njihove sledi lahko najdemo v vseh družbah: na Zahodu morda v situacijah, kjer so denar in egoizem najvišje vrednosti, predvsem pa v stari enostranski obliki brez socialne varnosti; v enostranskosti nacionalizma in nacizma - zlasti v primeru ošabnosti in ravnodušnosti do ostanka sveta -, ter v uničujočih „religioznih" dejavnostih; ter v ekstremnostih stalinizma, - mogoče v njegovi brutalni uranilovki. To vendar ne pomeni pavšalno obsojanje vsega in vsakogar v takšnih družbah.

Jezus ne uči toliko neposredno „upiranje Zlu"; ne zagovarja niti nujnosti zla „zaradi ravnovesja" (kot to menijo nekateri vzhodni nauki) in nujnost istega zaradi spoznavanja božje dobrote v njeni nasprotnosti. Pogosto nujna neposredna obravnava „negativnega" ni konec koncev za vse enako pomembna. Vsaj za nekatere lahko pot funkcionira tako, kot jo na splošno priporoča »krščanska znanost« Mary Baker-Eddy. To toda še vedno ni dokaz obstajanja zoperstavljenih sil, ampak njihovih neposrednih sprememb. Pri Kristusu ni večnega obsojanja, vse destruktivne sile se na koncu lahko spreminjajo do časa v zadnjem poglavju razodetja po Janezu, kjer obljublja, da mrak ne bo več obstajal (poglejte ustrezno poglavje).

Vrnitev na kazalo te strani.

Tu – Jn. 2:1-12 – najprej srečamo primer, ki ponazarja, kako problemi izvirajo manj iz napačnih prevodov ali iz zgodnjih, cerkveno pooblaščenih »popravkov« evangelij, ampak zgolj iz enostransko emocionalnih in patriarhalno obarvanih razlag. Pozneje so Jezusove besede Mariji »Kaj imam s teboj, žena« ocenjevali kot podcenjevalne. Kdor se vživi v besedilo in potem tudi vidi, kako Jezus takoj nato dela vse, kar si je Marija zaželela, lahko zaključi, da stavek ima občudujoči značaj, ki bi ga lahko bolj razločno izrazili na naslednji način: »Žena, kaj imam vse s teboj!« Z izročilom ohranjen prvoten izraz v deloma popolnoma enostavnem aramejskem jeziku se je lahko, izhajajoč iz grščine, bral tako-le: »Žena, jaz s teboj« - točen pomen se brez vživljanja v kontekst tudi v Jezusove čase pogosto ni mogel dojeti.

Od tod do križa se kaže občasna ustvarjalna spoznavna povezanost med Jezusom in Marijo. Deluje kot navdih, skupaj z njim preživlja najbolj bistvene postaje njegovega življenja in na takšen način doživlja duhovno spremembo.

Čeprav se v novejše čase pojem »nevesta Kristusova« za redovnice uporablja le v zunanjem pomenu, je na začetku opozarjal na realni način doživljanja.

Kdor hodi po takšni spremenljivi poti, lahko po njej hodi »sam« brez potlačitve. Toda tudi za njega/njo to ne mora biti edina pot; iz večje notranje svobode je možen popolnejši odnos do drugega spola.

V tem kontekstu se v osebnosti želijo integrirati deli duše, podedovani od očeta in matere.

Boga lahko kot največja skrivnost sveta gotovo v manjši meri doumemo skozi omejitev na eno samo znanost, spoznavanje ali en sam pojav, ki kvečjemu razkrivajo posamezne vidike; njega lahko doumemo s poskusom priznavanja in zrenja več zasnutkov. Doslej se je to dogajalo v zelo mali meri. Ko bi kristjani na svoj način stopali skozi ta začeti alkimistični proces in s tem med ostalim tudi skozi skupno uporabo leve in desne polovice možganov (kar se danes raziskuje s pomočjo več metod) z rezultatom »kreativnega spoznanja polnega ljubezni", bi boji izmed teologij kmalu pripadale preteklosti. Tudi takrat bi bila moža specializacija posameznih vidikov, ki bi jo prepoznali kot takšno in ki ne bi zahtevala izključno veljavnost. Dopolnjevanje med ljudmi bi doseglo svojo pravico.

Kdor bi vmes lahko čutil v smislu univerzalnega Jezusovega načela »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe", bi lahko sčasoma dosegal isto in več. Kdor si prizadeva za takšno sočasno ljubezen do samega sebe in svojega bližnjega, bo seveda opazil, da je to treba šele naučiti. Notranje »izpopolnjevanje« lahko s svoje strani to ljubezen olajša.
Vprašanje o »čudežih«, ki ga lahko postavimo tudi v povezavi s poroko v Kani, se bo razsvetlilo v posebnem poglavju. Kar se tiče žensko-božanskih vidikih Marije-Sofije poglejte poglavje »Prve binkošti«.

Ta dogodek je tradicionalna teologija tolmačila kot oddaljitev od kulta starogrškega boga Dioniza ali kot simbolično navezavo na srečanje med Izraelom in Bogom (»tretji dan...# 2. Mojzesova knjiga 19:16), pa tudi kot napoved pasijona, ko vino zadobi globlji pomen.

* Medtem ko so tisti, ki so želeli njeno vodstvo, Marijo, Jezusovo mati, imeli za duhovnega vodjo, je Marija Magdalena za tiste, ki jo častijo, povezana zlasti z zemeljsko ljubeznijo.
Marija Magdalena (Marija iz Magdale) je bila ženska, ki je sledila Jezusu. Mnogi zaradi tradicije menijo, da je bila prostitutka, ki je skozi Jezusa spremenila svoje življenje. Toda Jezus je povedal: »Veliko je ljubila«. To ne pomeni nujno veliko seksa, ampak – vsaj – zmožnost, ljubiti ljudje, sočustvovati z njimi in biti dober do njih. Ljubila je Jezusa, tj. častila ga je kot človeka in občudovala kot duhovnega vodjo. Ustrezno mistični literaturi (Jakob Lorber) je svoja čustva do Jezusa vse več prečiščevala v smeri duhovne ljubezni. Ljubezen je bila njena pot do vse boljšega razumevanja Jezusa in Boga.
(To lahko mogoče primerjamo s Klaro, žensko, ki je ljubila meniha Frančiška Asiškega / Sv. Frančiška okoli leta 1100 – ki jo je slednji zavračal in pozneje sprejel, kajti njena ljubezen se je spremenila v čisto duhovno ljubezen. (O tem obstaja zanimiv film v nemškem in angleškem jeziku.)
Obstaja posebna tradicija, ki se nanaša na Marijo Magdaleno: legenda o »svetemu Gralu«: Jožef iz Arimateje in Marija Magdalena ter nekateri drugi Jezusovi privrženci so odnesli gral - sprva kelih, v kateremu se je nahajala Jezusova kri - v južno Francijo ali Anglijo. S tem gralom je povezano nekaj čudežev. (Gral je tudi simbol božje ljubezni).
Obstaja nekaj novih teorij o Mariji Magdaleni: npr. ideja, da je z Jezusom imela otroka, ki naj bi bil izhodišče nekdanje evropske kraljevske dinastije (Merovingov). Takšnih teorij iz sodobnih, senzacionalistično sestavljenih knjig vendar nihče ne more dokazati.

**) Omenjena pojma "anima in animus" nista stvar vere. Med ostalim obstaja izkušnja mnogih ljudi, bodisi kristjanov ali ne, da moški in ženske v svoji psihi imajo tako imenovane "moške" in "ženske" deleže, ki vsaj deloma izvirajo od očeta in matere, kjer so odraščali; in ki jih se naučijo integrirati v svojo osebnost. Zasnova "animus in anima" ni sicer popolnoma identična s to realnostjo, je pa poskus globinskih psihologov, razumeti jo že v njenem ozadju.

Vprašanje:
Lahko s pomočjo Boga bolje oblikujem svoj odnos z drugim spolom?

Vrnitev na kazalo te strani.

Razvoj cerkvenih objav o seksualnosti kot tudi nasprotna stališča znotraj in zunaj cerkve ustvarjajo vtis, da je ljudem na tem področju zelo težko ugotoviti, kakšen bi moral biti človeški ali pa tudi »krščanski« odnos do tega. Zunanje moralne prepovedi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izgubljajo večji del svojega učinka; cerkve niso zmožne najti v tradicijah obstoječe smiselno jedro, ki bi ga lahko domislili z ozirom na današnjo družbo. »Seksualna revolucija«, ki je nastala kot nasprotna reakcija na spodrinjeno seksualnost, je privedla v drugi ekstrem nove ideologije s seksualnimi nagoni - zapravljanja življenjske energije - in neupoštevanja pomembnega hlepenja po duhovno odgovornimi odnosi: nenehnih razkolov vse do nezmožnosti za delo. Pozneje je od tega v osemdesetih letih dostikrat ostala le resignacija; tudi tu se skoraj ni mogel ohraniti deloma smiseln osrednji motiv za nadaljnji družbeni razvoj onstran teh ekstremov. Lahko bi se nahajal v vidiku premagovanja »posestniškega mišljenja«. Iz tega stoletnega boja lahko zaključimo, da odgovornost in svoboda prav v takšnih odnosih med moškim in žensko nista uresničljivi oziroma da jih ne moremo harmonično povezati brez zasnov celotnega izpopolnjevanja ljudi. Posamezna partnerstva, kjer je to bilo navidezno ali dejansko uresničeno, nakazujejo možnost odkrivanja takšnih zasnov.

V skladu s tem bi moralo biti očitno, da so teze, ki enostavno enačijo seksualnost in ljubezen ali poskušajo enačiti ljubezen do sebe s samozadovoljevanjem in domišljijami, včasih svetovi, oddaljeni od te Kristusove zasnove. Tisto, kar predstavlja notranjo izolacijo posameznih sil in postavlja slike izmed ljudi in realnih drugih, je le ena iz mnogih človeških nepopolnosti, iz katerih lahko še nekaj naučimo, toda ki nikoli ne more biti cilj.

Mnoge duhovne tradicije namesto spodrivanja in nenehnega dajanja duška učijo o transformaciji seksualnosti, ki je lahko nekaj več kot freudovska „sublimacija". (...). Starejše vzhodnjaške usmeritve so med ostalim imele to napako, da se deloma opirajo prav na seksualnost namesto da dovolijo srečanja popolnih ljudeh - s čimer bi danes lahko prihranili tehnike; oz. namesto da se – kot bi to danes bilo prikladno – začno spoznavati le duhovno, torej »od zgoraj«. Ustrezno je stališče vzhodnjaških usmeritev, da mirna – ne na moške in ženske orgazme usmerjena družabnost to področje lahko počasi uskladi s celovitim bitjem. Tudi v krščanstvu so obstajale zasnove v tej smeri, ki so danes izginile, ter jih je prav zaradi tega potrebno znova oblikovati; mnoge zapuščine minnesängerjev in trubadurjev kažejo takšna spoznanja.

Ker pri seksualnosti lahko pride do podzavestnih zapletov, se v različnih religijah kot lovljenje ravnotežja povezuje s partnerstvom, pri kateremu se lahko družimo. Kdor to izkušnjo želi omejiti na strogi pomen zakona, lahko to uresniči ko si oba v prejšnjih prijateljstvih razložita, kar želita in kar ne, in se v tem podpirata.

Ta stara zamisel, ki jo Jezus priznava, ne bi vse do negativne značilnosti poželjivega pogleda na tujo partnerico smela izključevati višji izvor neposrednega navdušenega srečanja dveh neznancev - ki ima večji delež od pričakovanega in ki ga ne razumemo vedno pravilno: »Ko se dvojica ali trojica srečajo v mojem imenu, sem jaz med njimi" (ali v skladu s še enim pravilnim prevodom: „v njih"). S tem se ne zahteva niti napovedano cerkveno zborovanje niti posebno pripravljanje. To se lahko zgodi povsod, kjer »Duh Kristusov« združuje dva človeka za uresničevanje katerega koli možnega smotra. To je menda težko sprejeti tam, kjer gre za moškega in žensko, ter tudi tam, kjer se poleg tega simpatizirata, in pri tem ohraniti popolnoma jasno izhodiščno zavest; gre vendar za svetovno nujnost. Pri tem ni nujno, da gre za navezanosti ali seksualnost. Prizadeti morajo resnično odkriti, za kaj gre.

Izboljšani predpogoj za primerna srečanja med ljudmi je seveda študij lastne osebnosti vključno z »auro« oz. izžarevanjem. Takrat ostajata posamezniki celo kot par. Jezus si v nobenem primeru ne prizadeva za združevanje obeh v paru.

Vrnitev na kazalo te strani.

Z ozirom na to bi lahko postavili vprašanje o ravnanju človeka z emocionalnimi vzgibi. Kajti nima vsak svoje emocije na tako visoki ravni kot Jezus, ki je nenehno živel „v pozitivnem strahu pred Bogom" in sočustvovanju z ljudmi, in katerega vnema se je temeljila le na zavestno dobrem namenu. Pri navadnih ljudeh so skoraj vse emocije sprva bile pomešane z nezavestnimi mehanizmi reakcije na dražljaj - ki se biološko in različno močno izražajo, v svoji strukturi pa so popolnoma podobne. Že samo spravljanje takšnih mehanizmov iz lastnih reakcij, pogled v njih in na koncu njihovo obvladovanje oziroma posredovanje Bogu je dolg proces učenja.

Tam, kjer gre za reševanje posledic težkih vsakodnevnih dogodkov, bi lahko pomagala metoda, ki jo je R. Steiner ponovno spravil na dan: pogled nazaj, pri kateremu se enostavno pogleda od večera nazaj do jutra. Potem je vrnitev v sedanjost toliko lažja.

Lahko bi i si na kredo kupili tudi »gladino duše« z izboljšanimi in zaželenimi lastnostmi in pogostejše hodili skozi njo, kar je pravzaprav dokazana praksa iz mističnega področja.

V povezavi s tem obstajajo evropske šolske usmeritve, ki pod drugimi imeni (antropozofija, univerzalno življenje in dr.) vključujejo elemente kot so npr. v jogi znani živčni centri ali centri zavesti - čakre. Takšna stremljenja niso avtomatsko »nekrščanska«, kot je to mislila cerkve, ti centri v človeku so že bili znani krščanskim teologom v srednjem veku (J. G. Gichtel), vmes pa jih lahko prepoznamo kot dejanske strukture energije v vsakem človeku; prav tako kot poznavanje zlasti v Kitajski znanih akupunkturnih točk ni avtomatski »taoistično« - kajti z merilniki, v najnovejši čas pa tudi s pomočjo histologije jih lahko najdemo v človekovem tkivu.

**) »Gorečnost« v tem smislu je treba razlikovati od »gorečnosti brez spoznanja« (Pismo Rimljanom 10,1-3).

Glede drugih povezav poglejte posebno stran »Osnove etičnih vrednosti«.

Vprašanje:
Lahko z božjo pomočjo zavestneje obvladujem svoje emocije?

Vrnitev na kazalo te strani.

Veliko tega je že bilo napisano o spreobrnitvi vrednosti stare (in tudi današnje) družbe skozi govor na gori. Prim. Mt. 5: 7 - 29. Eni ga pozdravljajo v povezavi z družbenimi aktivnostmi. Drugi pa ga bagatelizirajo kot „etiko mišljenja" in dajejo prednost tako imenovani „etiki odgovornosti" s starozaveznimi grožnjami s kaznijo, z vojsko itd. Nekateri pa enostavno poskušajo živeti v skladu z njim. Izven krščanskih območij je govor na gori zelo cenjena (npr. Gandi).

Tudi s stališča raziskovanja zavesti je treba priznati, da se govor na gori tiče predvsem ljudi, za katere je zavest lahko več kot človeške analize razuma in za katere življenje ne mora ugasniti na privatnem robu krožnika. »Ubogi v duhu«, ki torej »vedo, da nič ne vedo (ali zelo malo vedo)« in so odprti za nenehni relativizem, da Bog ve več kot oni in da jih lahko še veliko nauči o vseh stvareh, so „blagoslovljeni", „njihovo je nebeško kraljestvo". Ta opredeljenost se lahko izkaže tudi kot nenehen razvojni val, torej več kot katera koli druga usmeritev, za katero ljudje menijo, da je »pametna«.

»Žalostni"« ne morejo vedno nositi le svoje lastne usode, - in tako prispevati svoj delež k stanju celovitosti namesto da preveč zlahka gredo preko tega -. Nekateri nosijo tudi breme, ki zadeva njihovo prepleteno osebnost, v kateri živijo, ter konec koncev tudi usodo narodov in človeštva. To so danes pogosto namesto državnikov osnovna gibanja, toda kdo sočustvuje z njimi, kdo moli za njih namesto za močne, znane in gospodarske odrasle?

»Krotki« so krotki po lastni volji (torej ne enostavno plahi). »Podedovali bodo deželo«, ki se lahko le pod njihovo roko ohrani in razvija.

»Lačni in žejni pravičnosti«: - ne zavist, ampak pošteno iskanje pravičnosti za sebe in druge ljudi odpira človeka »navzgor«, prej ali slej ne brez odgovora, ki si ga kot takšnega morda niso niti predstavljali. »Usmiljeni« prostovoljno nosijo svoje bližnje navzgor, in Bog bo jih tudi tako nosil.

»Čisti v srcu« in tisti, ki so na takšen način prepoznali in zavrgli svoja duhovna očala oz. predsodke, »bodo gledali Boga«. To je obširnejši pomen besede »Ne obsojajte«.

»Tisti, ki delajo za mir«, torej tudi tisti ki posredujejo v pomenu molitve za mir Franja Asiškega, oznanjajo tudi drugim, da tu deluje drugačna sila kot so tiste, ki sicer določajo življenje. »Imenovani bodo Božji sinovi (in hčerke)«.

»Tisti, ki so zaradi pravičnosti (/poštenosti) preganjani« in tisti, ki se bodo jih »zaradi mene«, t.j. Jezusa zasramovali ali preganjali, bodo blagoslovljeni, takšen pa je velikokrat bilo njihovo notranje stanje med trpljenjem zunanjega bitja. To ne pomeni, da je trpljenje samostojen cilj.

Nagovorjeni bi morali opravljati tudi svojo vlogo kot »sol zemlje« in »luč sveta«. Prav v tem poglavju se Jezus sklicuje na »zakone« in preroke Stare postave. Dostikrat se loteva tistega, kar je bilo pravilno pred njegovim časom, in ga na nov način oplaja za novi čas, kjer se v ospredju ne nahajajo sami zakoni, ampak njihov izvor, in kjer vsak človek lahko znova ustvari notranja življenjska načela.

Ta višja misel v govoru na gori (poglejte naslednje poglavje) je že s svojo vsebino v prvi vrsti usmerjena na ljudi, ki je ne želijo uporabiti za novo ureditev lastnih individualnih duhovnih aktivnosti. Pot se najprej usmerja proti individualnem življenju, kjer iščemo partnerja ali „svojega bližnjega" kot je to opisano v poglavju „Krst" in „Tišina v puščavi". Potem se posebej gradi na ravni moško-ženskih odnosov ter se med več ljudi občutljivo raziskujejo dodatna delovanja duhovne spreobrnitve. To je opisano v poglavjih »Svatba v Kani« in »…ljubezen«. Pri govoru na gori se ponovno gradi na tej duhovni in etični ravni ter se jo sočasno odpira za obširnejši duhovni cilj, ki ga lahko oblikujemo iz odnosa med ljudmi ene družbe. To v vzoru ustreza odnosu od zvoka do intervala do trizvoka in tonskih lestvic - do celovitosti.

V teologiji je bila analizirana povezava s starozaveznimi izreki: npr.Psalm 1 in Jeremija 17:7 in sledeči.Po4. Mojzesovi knjigi 12:3v povezavi z Matej 11:20je Jezus smatran kot novi Adam. Na podlagi prerokbe v Zaharija 9:9 in sledeči. "...Njegova oblast bo segala od morja do morja"gre za svetovni pomen prerokovanega božjega kraljestva. Pri tem ni mogoče prezreti, da Jezus v govoru na gori večkrat spreminja starozavezne zakone v nekaj novega: "...jaz pa vam pravim...". Se pravi, da ne govori kot rabini, ki so tolmačili Božjo besedo, pač pa iz zavesti božjega poslanstva. Prav ta preroška in mesijanska značilnost je bila sporna za tiste, ki so prihajali iz Stare Zaveze.

Vrnitev na kazalo te strani.

Veliko Jezusovih dejanj, od pogovora z Nikodemom – Jn. 3 – preko govora na gori do zdravljenja sleporojenega in deljenja hrane 5000 ljudem na gori ustvarjajo v svoji simboliki zunanje okrožje tistega, kar potem v »spremenitvi« prihaja znotraj do izraza. Ta spremenitev je sorodna z vzhodnjaškim pomenom velikega razsvetljenja. Razsvetljuje se duh. Pri Jezusu in pri človeku, ki poskuša slediti temi možnostmi, se to nanaša na ožjo povezanost z Bogom, ki se tu ne pojmuje le kot splošna absolutnost, ampak tudi kot bitje.

Že samo »pozitivno mišljenje« bi, ko bi se ga prakticiralo brez egoizma, megalomanije in tehničnih manipulacij, lahko misli privedlo do stanja sorodnega tistemu, kar prihaja od Boga; lahko bi se torej za to odprlo. V večjem delu literature te usmeritve takšne zaskrbljenosti ni, pogosto pa se lahko konča tudi s samoprevaro.

To vsekakor še ni »spremenitev«. Pri njej se množici duhovnih »programov«, ki so značilni za vse ljudi, ne dodajajo pozitivni programi, s čimer nastaja presežek pozitivnih programov – gre namreč za popolnoma možni duhovni vaji -. Vse se razpleta skozi sposobnost vpogleda v duhovne izvore, osvobojene od spačenosti in zapeljivih poudarkov. Postaja vidljiva višja božja ureditev v vsem. Ko opažamo, da dozorevanje človeka lahko teče tudi v tj smeri, si ga lahko predstavimo kot poglobitev psihičnih čistilnih procesov, kot so nakazani v poglavju »Sveta vnema«. Vse se razsvetljuje iz temeljne plasti spoznanj. Spoznanja niso misli, lahko se pojavijo z mislimi ali brez njih, se jih ne more izsiliti in osvobajajo. Miselnega sveta tu ni treba več spodrivati, kot so to poskusile nekatere druge usmeritve.

Misli se osvobajajo instinktivnih reakcijskih vzorcev, kontrolirane analitične in sintetične misli pa lažje postajajo orodje nadrejene razumske zavesti. Diferenciranje v mislih se nadaljuje – ne da bi pri tem postalo neodločno (»mlačno«). Tu se potem npr. dojema, kar je treba v določenih okoliščinah narediti.

Lahko povemo, da sam Kristus ni moral odstraniti vse motnje, ki so navadnega človeka ločevale od te ravni. Vendarle je tudi za njega obstajala vse večja jasnost. Pozneje je v tako imenovani duhovniški molitvi zaprosil za jasnost, ki jo je pri Bogu imel pred stvaritvijo. (Jn. 17)

Nekateri teologi so analizirali Jezusovo spremenjenje in Petrovo izpoved vere v Kristusa na podlagi istočasnega spravnega dne Judov oz. sledečega šotorskega praznika. (Na spravni dan je duhovnik edini krat v letu izrekel božje ime v najsvetejšem templja.). Drugi so v tem videli povezavo z Mojzesovim vzponom na goro Sinaj (2. Mojzesova knjiga 24:16).

Vrnitev na kazalo te strani.

Temu primerno niso Jezusovi »čudeži« bili težišče njegove dejavnosti. Pogosto jih je delal, če ga je nekdo zaprosil za pomoč ne da bi bila zbrana velika množica ljudi. Ljudem pa je „grozil", naj ničesar ne povedo.

Ko teologi/teologinje iz Bultmannove šole „etimološke teologije" danes menijo, da se ti čudeži lahko razlagajo kot simbolični opis, jim je treba potrditi, da se enostavno prilagajajo mehanistični podobi sveta in človeka 19. stoletja ter da se niso seznanili z novejšimi znanstvenimi gibanji. Kajti te novejše usmeritve v kvantni fiziki, v biologiji in biofiziki, naravno-medicinskemu in parapsihološkemu raziskovanju, astrofiziki itd. so že zdavnaj šle tako daleč, da v njih lahko najdemo vsaj ponazorila, ki odstranjujejo »nepredstavljivost« svetopisemskih dogodkov. To ne mora biti novo iskanje »dokaza za bivanje božje«, za katero naravoslovne ravni niso pristojne.

Pri tej teološki usmeritvi je dobro edino to, da znanstvena objektivnost ni potrebna kot predpogoj vere.

Čas enostranskosti starega razsvetljenstva je potekel. Danes tudi znanstveni duhovi lahko verujejo brez strahu, da bodo postali shizofreni. V času, ko ljudje tako in tako verujejo v dejstva znana iz parapsihologije, kot je sposobnost posameznikov, da žlice upogibajo iz določene oddaljenosti - čeprav kljub tolikšnimi prevarami ostaja dovolj nedvoumnega -, bi bilo pravzaprav absurdno večjemu Jezusu Kristusu ne priznavati takšnih možnosti. Jezus je ukrepal iz duha, drugačnega od gole zabave pri upogibanju žlic, toda danes lahko iz različnih doživetij lahko domnevamo, da je Jezus dejansko lahko prodrl skozi vse naravne sile – in da je ravno danes zelo pomembno imeti pred očmi ta fenomen; za našo sedanjo podobo človeka, za celovito, oziroma krščansko zdravljenje itd. Takšen duhovni pogled na Jezusa ni nasprotje s spoznavanjem Jezusa »Sina človekovega«, kije posameznikom in njihovim socialnim odnosom oziroma skupnosti hotel dati zunanji zgled. Šele priznavanje takšnega navideznega nasprotja pogosto vodi do zavračanja »čudežev«, ker prizadeti ubogljivo menijo, da se morajo zaščititi pred napačnimi tendencami, ki peljejo stran od človeškega in socialno-kritičnega krščanstva. Dejansko bi šele oboje ustvarilo približno podobe resnične Jezusova radikalnosti in njegove povezanosti s Stvarnikovo voljo in močjo.

O »duhovnih darovih«, kot je dar ozdravljanja, o »raznovrstnih jezikih«, in preroških darovih poglejte med ostalim 1. Kor. 12:7-11; Apostolska dela 2:17-20 in poglavje »Binkoštni dan« v tem spisu.

Vrnitev na kazalo te strani.

Do tega trenutka je Jezus ponovno obdelal vse plasti človeškega bistva, s katerimi so se tisočletja dolgo mučile stare misterijske šole. Na takšen način se lahko pojavi notranje „nadzavestno" človekovo „jaz" v sprejemanju telesnega življenja, duhovnega in mentalnega. Pri tem se na drugi strani razvija sposobnost zavestnega pojasnjevanja, integriranja in razširjanja vse globljih in starejših podzavestnih plasti.

V staroegipčanskih misterijih je obstajala pot od duševno-duhovnega do sil telesne volje do življenja.

V vseh religijah bi nauk o življenju po smrti moral izhajati prej iz spoznanj obstajanja izven fizičnega telesa kot iz filozofskih špekulacij, ki niso posebej ustrezale zavesti ljudi iz predzgodovine, zgodnje zgodovine in antične zgodovine. Bolj primerno predstavitev lahko najdemo v delu Jeanea Gebserja »Poreklo in sedanjost«. Loči arhaično, magično in mistično stopnjo zavesti od stopnje zavesti abstraktnega mišljenja in integralne zavesti. Drugo je vprašanje, ali morajo obstajati razkoli med temi stopnjami; danes bi jih vsekakor lahko obnovili. Celo R. Steiner poudarja neprimerljivost starejših vrst zavesti. V različnih starostnih stopnjah se pri danes odraščajočih posameznikih lahko najdejo le odmevi.

V povezavi z Lazarjevim vstajenjem se Jezus in njegovo okolje, ki se še oblikuje, kot celota vidita bolj od zunaj. V tem se kaže Jezusova razširjena zavest, ki obsega tudi krog učencev ter na takšen način oplaja večje socialno okolje. Sorodno razširjanje zavesti se danes lahko za ljudje pokaže v sledenju Jezusa ko se njihove skupinske dejavnosti širijo navzven.

Sledi pot trpljenja. Veliki svečenik vzpostavlja v svojih besedah odnos izmed tega, kar naj bi se zgodilo z Jezusom in usodo naroda (Jn. 11). S svojega preroškega vidika pravilno dojema, da bo Jezus umrl za vse. Toda napačno interpretira, da bo Jezus narodu naredil škodo, če ostane na življenju. Za to je potrebna zavest, ki razen mišljenja lahko sočasno obsega procese in povezave, kar se kot sposobnost mora večinoma šele pridobiti. Ni identična z instinktivno pojavljajočimi se slikami. Lahko se odkrijejo, razrešijo in ustvarijo najgloblji vzroki. Negativne ali druge misli se več ne sprejemajo s polovično zavestjo, ne more se jih zbrati v globlje strukture problema, ki delujejo iz telesnih plasti. Ta se problematika počasi razrešuje s povratno veljavo čeprav človek raziskuje tudi te zakone. Pot v svobodno, ustvarjalno prihodnost je prosta.

Cerkveni oče Clemens Aleksandrijski je še imel razširjeno, „skrivnostno" različico evangelija po Marku. To je po njegovih besedah bil „duhovni evangelij, dan na uporabo tistim, ki so že bili popolni", in je služilo njihovemu „spoznavnemu napredku". Tu so se nahajala mesta iz Markovih in Petrovih zapiskov ter Lazarjevo vstajenje medtem ko so v evangelijih za splošno rabo bila izpuščena. Samo Janez oz. njegovi učenci so takšne dogodke odprto prevzeli v evangelij. Clemens označuje Kristusa kot »mistagoga« oz. »hieropanta«, t.j. kot tistega, ki – za razliko od starih »mističnih kultov« - vpeljuje v nove misterije (skrivnosti vere) oz. jih odpira. (Prim. prof. Morton Smith, »The Secret Gospel..."; Poti Jezusa Kristusa ne podpira vseh teh vsebin.).

Vrnitev na kazalo te strani.

Nekaj časa pred umivanjem nog se Kristusovi privrženci označujejo kot „ovce" - Jn. 10:11-18, enako kot se sam Jezus na drugih mestih označuje kot „jagnje". Tu se poudarja prisotna oziroma ponovno dosežena odprtost učencev - zlasti za tisto, kar izhaja iz Kristusa - ter tudi enak odnos med Kristusom in Bogom. Čeprav je že menda dozorel, se človek lahko na eni ravni počuti kot nepopisani list, kot otrok. Dejanski napredek – tudi če je ponovno treba obdelati ponos – vodi do skromnosti; razvija se spoznanje, da vsi ljudje v primerjavi z Bogom sicer imajo značilno, toda konec koncev kljub temu majhno vlogo. Tu lahko tudi govorimo o »ponižnosti« v svobodnem in duhovnem pomenu in ne v pomenu klečeplaznega vedenja do zemeljskih avtoritet, ki pogosto privedejo do nesporazumov. Kristus v istem poglavju ne pove po naključju »Jaz sem vrata«. Kdor za Kristusa odpre svoje bistvo oz. svoje srce, njemu je tudi on odprt kot vrata, ki vodijo k Bogu, kar je pa predpogoj za vse ostalo.

»Ovce« se pogosto primerjajo s »kozli« (npr. Mt. 25:32-33).

Vrnitev na kazalo te strani.

V ostalih poročilih iz evangelijev se nahaja vedno več simboličnih dogodkov, pri katerimi manjkajo nadrobnejši spremljevalni nauki. Šele tu lahko z mirno vestjo damo na stran komercialno uporabne „zgodbe, ki odkrivajo vse o Jezusu", na katerih koncu se še vedno nič ne ve. Mnoga zunanja spoznanja so sicer lahko tudi tu v pomoč, toda tu se lahko ugotovi le še meditativno opazovanje. To je za druge lahko le pobuda za lastno spoznavanje samega sebe, kar nam ne more odvzeti noben župnik ali zgodovinar.

Umivanje nog se v svetopisemskem besedilu – Jn. 13:1-20 – opisuje kot čiščenje. Ker so takšna »ezoterična« mesta pozneje bila skoraj nerazumljiva, so jih pustili vsaj necenzurirane. Omenjeni je »popolnoma čist«, ne gre torej za noge, ampak za njihov simboličen pomen v celotnem človeku. V različnih kulturah je tisto mišljenje bilo razširjeno v analogijah: Podobne funkcije se lahko najdejo v človeškem organizmu, torej v mikro- ali mezokozmosu, in v zunanji naravi, torej makrokozmosu. Noge so obrnjene k zemeljskemu, njihovo gibanje sledi voljo. Za odlok, ali bo človek od zunaj „stopal" po tej ali oni poti, je potrebna volja. Kot vsebina umivanja nog se kaže čiščenje te volje in njene nasprotujoče objestnosti. Prim. tudi, da Jezus v Mt. 25, 31 itd. dobrim delom pripisuje večjo vrednost kot krščanskemu ustnemu izpovedovanju.

To izkušnjo bi lahko najpoprej opisali tako, da pri notranjem doživljanju tega dejanja nastaja takšna čistoča, da z vsem lahko upravljamo neposredno iz notranjega izvora različnih bistvenih plasti. Najprej seveda obstaja volja. Čutenje in spoznavanje se bo v nadaljnjem procesu toliko izpopolnilo, da bo človek lahko bolj natančno pojasnil razloge svojih spodbud. Tudi Bog sledi v nas zaporedju, ki kaže odraščanje otroka na globlji ravni. To ne pomeni, da to novo obdobje razvoja poteka npr. »brez glave«. Človeški razvoj etičnega čutenja in jasnega spoznavanja je že prej bil močno zadet. Tu manjka le še nadaljnje izpopolnjevanje istega v Kristusu, kot se je že zgodilo na področju volje.

Drugi način doživljanja teh težko opisljivih faz lahko vidimo v odnosu do opazovanja lastne zavesti, t.j. pogleda, s katerim lahko opazujemo „angele" oz. višji lastni jaz življenja. (Angelski) višji jaz se zdaj lahko pokaže v večji enotnosti s Kristusom ter tako gre skozi preobrazbo. Danes so v delih novih duhovnih gibanjih angelske izkušnje popolnoma običajne; medtem ko kristjani kljub Svetemu pismu dvomijo v njihov obstoj, da ne govorimo o vprašanju, kaj resničnega bi lahko imel „lastni angel" oz. „angel varuh" iz ljudskega izročila ter bi takšna povezava lahko izgledala. Kristus zastopa oblikovano, osebno človekovo bistvo in ohranitev dosežkov v človeškem življenju pri odpiranju za neosebne svetove »angelskih« sil. Človek, ki je doživel takšno izkušnjo, tudi za Kristusa ni še izpopolnjen. Prve vpoglede vato so njegovi učenci pridobili že v Jn. 1. Mnogi spiritualno usmerjeni menijo, da dejansko gre le za doživetje angela in da ga potem lahko izločijo iz zemeljskega življenja. Raziskovanja na teh področjih toda predpostavljajo že oblikovano stabilnost, ko ne želijo končati v labirintu iluzij. S to fazo se pravzaprav začne možnost bolj obširnega predora zemeljskega skozi duh. Kot oporno točko bomo tu še omenili, da na primer R. Steiner kot intelektualni raziskovalec pripisuje evoluciji človeka na zemlji drugo časovno obdobje ter tudi različne usmeritve. Tu ni potrebno posebej poudarjati, da druge prakse, kot so npr. hipnotično-spiritistična »zaklinjanja duhov«, nimajo nič skupnega s tu zamišljenim arhetipskim osnovnim spoznavanjem angela. Obstajajo vendar mnoga resna prizadevanja ljudi, da v svojem vsakdanjem življenju stopijo v stik z angeli.

Poleg tega je treba omeniti, da umivanje nog ne predstavlja enkratno osebno Jezusovo dejanje, ampak da se tudi učenci medsebojno vzpodbujajo na vzajemno umivanje nog (podobno kot se obhajilo – najprej – daje v roke nastajajoči skupnosti, v smislu duhovništva vseh). Pri umivanju nog se prefinjena volja oz. volja do življenja izven lastnega bistva širi na okolje, najpoprej na nasproti sedeče, ki jim omenjeni/a umiva noge, potem pa tudi na soodgovornost za ostale in učence v celoti.

Umivanje nog lahko razumemo tudi kot služenje drugemu. Le skozi umivanje nog imajo »delež v njemu«, kot to pravi Jezus. To v mnogih ozirih poudarja daljnosežen pomen tega koraka. V prvi vrsti se posebej omenja tisto področje, ki ga mladi ljudje imenujejo tako-le: on/ona „gre z menoj". Tu potem vsekakor ne gre več za „obstajanje odnosov", ampak za „obstajanje živega odnosa". Umivanje nog je razumljivo le kot »korak naprej«. Manj je odvisno od zunanje oblike takšnega dejanja. Takšno dejanje je sicer smotrno v smislu alkimistične prakse izkoriščanja zunanjih dejanj kot pomoči v dojemanju notranjih opredelitev in procesov v človeku, toda le s pripadajočo notranjo opredeljenostjo. Pravilen odnos aktivnega župnika ne zadošča, za to so potrebni prizadeti, kajti zanje tudi gre. To velja tudi za obhajilo – teologi se ne strinjajo o njegovih različnih vidikih. Čeprav morda na nek način imajo tudi prav, ta vidik zavestne spremembe prizadetih oseb, za kateri dejansko gre, nezadostno cenijo kako katoliška taku tudi evangeličanska cerkev.

Če je pri enostavnejših naukih še bilo 5000, pozneje pa 500 ali 70 ljudi, ki so jim še lahko sledili, je v umivanju nog sodelovalo le enajst privržencev, ki so od Jezusa veliko tega naučili in na takšen način bili pripravljeni za dojemanje dogodka. Juda tega tu menda še ni mogel. Tudi Jezus ne daje vse nauke vsem, ampak postopoma. Toda možno je, da posamezniki napredujejo, če se njihovo globlje opazovanje začne takoj pri teh dogodkih, ki se bližajo križanju. To so poskušali tudi krščanski Rosenkreuzerjevi privrženci. Umivanje nog, bičanje, kronanje s trnovim vencem, križanje in polaganje v grob, vstajenje, vnebovzetje so imenovali »krščanske posvetitve«. Preneseno v globino novejšega časa so iz tega nastale tudi podobe iz sanj sedemdnevne „kemijske poroke Christiana Rosenkreutza", ki jih je leta 1616 kot satiro objavil luteranski teolog J. V. Andreae.

Takšen korak zagotovo ni zaključen v prvem doživljanju omenjenih pojavov v zunanjem svetu, v meditaciji ali v sanjah. Bistvo človeka se lahko z vsemi njegovimi sposobnostmi razvija v različne smeri, lahko sledijo drugi koraki in se prekrivajo z nekaterimi prejšnjimi, toda nove kakovosti se na določen način zaokrožajo šele ko so zaokroženi prejšnji dogodki, na katere se nadovezujejo.

Po maziljenju v Betaniji sledi v Jn. 12 slovesni Jezusov prihod v Jeruzalem. Po umivanju nog se npr. v Jn. 13-17 se izročajo napoved izdaje Jude Iškarijota, poslovilni govori in Jezusova velikoduhovniška molitev.

V umivanju nog so teologi večkrat videli simbolično dejanje, ki kaže na bližajoče se križanje, oz. primer služenja z očiščevalno božjo ljubeznijo. To pa je bilo tudi oznanjeno kot neposredno učinkujoče dejanje.

Vrnitev na kazalo te strani.

Jezus je v Jeruzalem prišel kot napovedani Mesija – Jn. 12:12-19. Otrdele duhovniške kaste so vedele, kako z določenim ciljem pritiskati na »psihične gumbe« ljudi in tako razpoloženje množice deloma obrniti v negativno smer. Posamezniki, ki upoštevajo negativnost in ravnodušnost v sebi ter ju želijo spremeniti, bi lahko dobili prav tisto stabilnost in povezanost z Bogom, zaradi katere z njimi ne bo mogle manipulirati masovne sugestije - in zunanje negativne sile, katerih dejstvo je se je tudi v pojavih 20. stoletja poskušalo različno dokazovati.

Pri prijetju v Jn. 18 – vojake sprva dobesedno spravlja s tira – kaže Kristus, da se ne nahaja pod njihovim nadzorom. Potem vendarle prostovoljno dovoljuje, da se vse z njim zgodi.

Jezusovo »bičanje« - Jn. 19:1 – zadeva njegov hrbet. Srednja človekova plast, njegovo čustvo, njegova moč premagovanja bolečine v emocijah so kakovosti, ki se lahko pojavijo pri meditativnem vživljanju in ne pri pasivno obupanem trpljenju. Vsi krščanski mistiki, ki so to v svoji notranjosti doživeli prostovoljno ali neprostovoljno, poročajo o bolečini. Kristus se torej plašno ne izogiba tistemu, kar bi mu se zagotovo – kot indijskemu mojstru, ki obvlada pratjaharo, torej umikanje čutov - lahko zgodilo. Tudi tu lahko otipamo razširitev zavesti na trpljenje drugih.

Vrnitev na kazalo te strani.

Ker je bičanje pri Rimljanih bilo običajni najmanjši kazenski ukrep, se tu v ozadju nahaja tolmačenje tega pojma v pomenu predkrščanskih misterijskih kultov. Kronanje s trnovim vencem – Jn. 19:2-3 - , naslednji pojem iz teh misterijev, toda ni sestavni del navadnega rimskega repertoarja**. Gotovo ga lahko prepoznamo kot ironijo: trnje namesto zlata. Kljub temu ostaja vprašanje, kako so se vojaki tako natančno navezali na tradicije misterijev čeprav se tega v tem trenutku menda niso zavedali. Celo ko bi – mnogi rimski vojaki pa so bili privrženci takšnih kultov – se zavedali zunanje podobnosti, bi Kristusa ne mogli skrčiti na njimi znan spoznavni način.

Medtem ko bi zlata krona lahko bila simbol zunanje oblasti - ne nujno v negativnem pomenu - , je trnova krona pri Jezusu bila simbol mojstrstva, ki v svetu ni nič pomenilo. Poleg tega je trnje bodlo v glavo. Tudi tu ni treba iskati le bolečino, ampak silo za premagovanje miselne obupanosti, od katere Kristus tu ne kaže niti enega znaka. Najdemo jih le v trenutku pred končnim Jezusovim odlokom, da ne želi zavrniti »kelih«. Z bičanjem in kronanjem s trnovim vencem lahko najdemo nakazila tistega, kar se navezuje na umivanje nog; čutenje in spoznanje sta videti „zdravi" kljub vsemi nasprotovanji.

Omenjena stalna tendenca v dogodku, da se preraste samega sebe, ima kot moč tudi povezavo z novimi gibanji, kot so mirovno gibanje, ekološko gibanje, duhovna prizadevanja, ki želijo „ozdraviti svet".

Enako kot pri »bičanju« gre tudi pri »kronanju s trnovim vencem« za reakcijo, za posnetek tistega, kar se je že prej zgodilo. Dejanska točka, v kateri prihaja do izraza tista duhovna odprtost za pozitivno prerast samega sebe, se nahaja v Jezusovih „poslovilnih govorih", npr. Jn. 13,31 - 17, in v srečanjih s Pilatom, npr. Jn. 19,5* (* »Glejte, človek«, kar se meditativno lahko prikaže kot slutenje Jezusa Kristusa kot vzora osvobojenega človeka.) Dejanja so sočasno bila ne samo umivanje nog in sveta večerja, ampak tudi Jezusove besede.

V skladu s temi spoznanji bi bilo smotrno bolj odločilno upoštevati pozitivne temelje tam, kjer se govori o „krščanskih posvetitvah ali razvojnih korakih".

**) V zgodovini religij se je pojavila figura oz. kralj kot predmet zasmeha, na katerega je ljudstvo stresalo svojo jezo. V Stari Zavezi je bil to grešni kozel, ki naj bi plačal za grehe ljudstva (3. Mojzesova knjiga 16:15). V obeh primerih je šlo predvsem za simbolični ritual. Zato se je tradicionalna teologija trudila pokazati, da je šele Jezus lahko bil zares učinkovita žrtev za vse. Nekateri kritični teologi so zaradi teh povezav s starimi žrtvenimi kulti menili,da bi lahko postavili pod vprašaj idejo o žrtvovanju. To bi lahko bilo lahkomiselno, toda, kot omenjeno zgoraj, v dogodku se skriva še več od koncepta samožrtvovanja. Gre tudi za cilj slednjega.

Vprašanje:
Če nisem tega že naredil, želim  prositi* Boga za modro občevanje s skupinami, katerim pripadam – tudi če to zahteva od mene, da trdo delam na svojih miselnih vzorcih?

Vrnitev na kazalo te strani.

Stališča o Jezusovem križanju in smrti so bolj različna kot o drugih postajah njegove življenjske poti; temu je z ene strani vzrok vloga, ki jima jo pripisuje cerkev, z druge pa, da razlagalci želijo vse uvrstiti v svoj svetovnonazorski sistem. Npr. Janez 19:12-37.

Tako so gnostična stremljenja na robu zgodnjega krščanstva bila sicer voljna ukvarjati se s Kristusom. Zaradi svojega starogrškega ozadja si vendar niso mogli predstaviti, da je takšno veliko svetlobno bitje rodila ženska in da je tudi umrlo. Moral je torej kot angel, oziroma kot so to pozneje pripisovali mnogim vzhodnjaškim mojstrom, prikazati samo skozi navidezno telo, ki ni bilo smrtno, ampak se je enostavno razblinilo. Ker sta v njihovem nauku zemeljski svet in materija veljali za večno zlo, niti zdaleč niso mogli sprejeti, da je takšno bitje moralo prestati vse postaje zemeljskega življenja ali pa da je s svojo svetlobo lahko predrlo vanj. Pojem »gnostičen« tu uporabljamo v nasprotju z apostolsko gnozo, razlikovanje katerih je upošteval celo kritik sekt F. W. Haack. V takšnih naukih so vendarle obstajali najrazličnejši prehodi, gnostični „evangelij resnice" npr. priznava, da je Jezus bil pribit na križ.

Ljudje z materialnimi ali bolj odklonilnimi nazori širijo ne samo legende, da je Jezus bil zunajzakonski sin enega rimskega vojaka, kar je v takratnih predstavitvah morale bilo nekaj, kar je do konca diskvalificiralo. Špekuliralo se je tudi, da Jezus ni umrl, ampak da so ga negovali in da je ozdravel. Tudi danes obstajajo istovrstni poskusi, da se npr. grob enega morebitno starega človeka z imenom Jezus v Kašmiru poveže s svetopisemskim Jezusom. V sodobni literaturi se pojavlja vsaj še en neodkriti evropski Jezusov grob. Poleg tega moramo povedati, da Jezus ali Jehošua, Ješua, Jesat ni bilo enkratno ime. Tudi v apokrifih (spisi, ki niso bili prevzeti v svetopisemski »kanon«) se pojavlja več drugih Jezusov: Jezus Sirah, Jezus ben Pandira...

Deloma v povezavi s takšnimi tezami so se pojavili protislovni raziskovalni izvidi o Jezusovem mrtvaškem prtu iz Torina. Ta prt je enkrat vseboval pelod iz Jezusovega časa in domovine, potem je pa spet izhajal »iz srednjega veka«. Enkrat je slikovni vtis lahko povzročilo nepričakovano visokoenergetsko sevanje, npr. nepričakovana dezintegracija, drugi krat pa naj bi sledi krvi kazali na to, da je Jezus pri snemanju s križa še živel. Presoja novega stanja raziskav ponovno govori v prid pristnosti tega prta in nenavadnem vzroku nastajanja podobe. To lahko ljudem pomaga, da tudi s svojim zemeljskim razumom prodrejo h Kristusovi resničnosti (prim. pripombe o poti apostola Tomaža v 3. delu, poglavje „Naravoslovje in vera v Boga"). Lorber kot nepristno obravnava le »ogrinjalo iz Triera« in sicer z očitnim namenom, da v duši poišče vero, ki ne bo odvisna od spremenljivosti izvidov in teorij o zunanjih predmetih.

Kot smo že prej ugotovili, pričanja mistikov pogosto zelo pomagajo pri razsvetljevanju vprašanja o pomenu prejšnjih dogodkov za današnji razvoj človeka in s tem tudi vprašanja o njihovem značaju. Če nekdo ima več duhovnih izkušenj v tej smeri, bo to bolj razumel. Opažanja krščanskih mistikov in stigmatiziranih – nosilcev/nosilk znamenj Kristusovih ran – so deloma sorodna brez kakršnekoli medsebojne povezave; vsebujejo mnoge posameznosti o doživljanju Jezusa, ki v Svetemu pismu niso bile znane, v tem pa so si podobna od Franja Asiškega do očeta Pia in Therese von Konnersreuth. Vsi se strinjajo, de sta Kristusovo križanje in smrt realno in globoko vtisnjena v ta svet in da presenetljiva ali pa tudi zavestna povezava s tem dogodkom omogoča doživljanje nepredstavljivega trpljenja ter tudi nepredstavljivo moč, ki ne pritiska navzdol, ampak dviguje navzgor. Eksistencialnemu značaju križanja, s katerim je prepleteno celotno bistvo, je življenje takšnih izrednih oseb bližje kot je to le način ukvarjanja z umom. Pri smrti in življenju gre za več kot so posamezne plasti bitja, ki tu sodelujejo skupaj s »kavzalno« ravnjo ustvarjanja načel in usode. Celo ljudje, pri katerih mistična povezanost z Bogom ni tako izražena, lahko dogodke meditativno izkoristijo kot most do dejanskosti ne glede na njeno nepopolnost. Skozi besedo prestopniku, ki je križan skupaj z njim, da bo kmalu skupaj z njim v „raju", nakazuje Jezus možnost hitrega doživljanja njegove poti.

Zavestno prežemanje teh najglobljih procesov človeške eksistence, ki so povezani s potrtostjo, trpljenjem in degeneracijo, se lahko v katerikoli meri prikaže kot dejansko navzoča možnost. Videti je, da velika noč olajšuje spoznavanje čeprav ta možnost odvisna od letnega časa, geografskih mest dogajanja. Videti je, kot da se staremu, sezonskemu in tradicionalno pogojenemu ritmu minevanja in ponovnega nastajanja skozi Kristusa daje višja »oktava«.

Biolog Rupert Sheldrake, ki je zaradi svojih celovitih miselnih nazorov med ostalim znan tudi pri novimi duhovnimi gibanji, je razvil teorijo „morfogenetičnega polja«. Če so opice na enem otoku razvile novo spretnost, so lahko istovrstne opice na oddaljenih otokih brez zunanjega stika kmalu nato razvile isto spretnost. Moral je obstajati naključni vpliv polja sil, ki medsebojno povezuje istovrstne živali. Ko se je avtor Rupert Sheldrake vprašal, ali si lahko predstavlja, da se je Jezusov razvoj od križanja oz. vstajenja preko takšnega polja sil razširil na celotno človeštvo, je po osupljivem razmišljanju povedal »Da; toda za to ni treba predpostaviti morfogenetično polje, ampak duhovno polje sil."

Celo to ni »dokaz o bivanju božjem«, toda mnogi znanstveni tokovi vmes dajejo boljše možnosti približevanja temi težko razumljivimi soodvisnostmi, kot bi to lahko storile teologije, ki se enostavno dogmatski opirajo na stare nauke ali pa enostavno zavračajo tisto, kar ne razumejo.

Celo pri križanju se kažejo odmevi na – toda ne identičnost s - stare iniciacijske obrede. Križ oz. drevo, na katero je človek obešen, lahko med ostalim najdemo na severu - prim. mite o Odinu, ki je devet dni visel na drevesu in medtem doživel višje izkušnje. Motiv groba kot posvečenega mesta je zelo razširjen v megalitskih in še v keltskih časih, posebej izrazit je pa bil v egipčanski piramidni kulturi. Piramide so, ne glede na to če so bile dejanska grobišča – kar ni dokazano, kajti napis imena priča zelo malo – ali ne, so vsekakor bile kultno izkoriščane enako kot keltske gomile. S tem se ne bomo podrobno ukvarjali, ker bi za oporekanje rabili vpogled v zelo veliko dejavnikov. R. Steiner je opazil, da se oba duhovna razvojna tokova, motiv križa in groba, pri Kristusu znova združujeta.

Vživljanje v križanje oz. »polnoč duše«, »mistično smrt«, prehoda skozi zapuščenost vsega, na kar se je človek lahko opiral, so vsi znani krščanski mistiki občutili na ta ali on način. Vse to je na določen način podobno vrhunskemu doživljanju pri jogi, pojavu Nirvikalpa Samadhi oz. izkušnji praznine v »nirvani«. Krščanska mistika je toda posredovala izkušnjo. da se v oz. za to praznino spet „nekaj" nahaja, namreč Kristus oziroma Bog. Da je tudi na indijski poti možno prestopanje nirvane v tisto, kar se krije za njo, je pokazal Aurobindo. V krščanstvu je do prvega trenutka religiozne poti vsekakor prisotno nekaj od te polnosti, ki se nahaja za vsem, ker je Kristusovo bitje most, ki gre skozi zemljo.

Vtis težkega lovljenja ravnotežja se ustvarja, ko se nekdo kot Aurobindo sooča s silami, ki napeljujejo k povezavam Kristusovega razvoja čeprav ozadja za to ni. To v nobenem primeru ni nemogoče; spomnili bomo le na primer hindujskega dečka Sadhu Sundar Singha, ki o krščanstvu ni vedel ničesar, je pa skozi svoje intenzivno notranje spraševanje o Bogu nenadoma spoznal Kristusa in o tem pozneje napisal knjigo. Celo pri hinduističnih, tantričnih vajah se je pri ljudeh, ki so prej računali s pojavljanjem indijskih božanstev, nenadoma pojavila vizija Kristusa. »Veter piha, koder hoče".

Izčrpna obravnava »zadnjih dejanj v Jezusovem življenju« je v tem spisu povezana z dejstvom, da so ta dejanja duhovno prežeta v manjši meri kot prejšnji, za razumevanje enostavnejši dogodki; in da so zaradi tega nastale bolj zapletene teorije – ki za svoje razpletanje in prebijanje do neposrednega doživljanja rabijo več poskusov. Toda smrt ne bi smeli dojemati kot najpomembnejšo v Jezusovem življenju, kot so to delale določene teološke usmeritve, ki so križ jemale za center vseh stvari.

Tradicionalna teologija je spoznala, kot že prvi Jezusovi učenci po križanju in vstajenju, da več starozaveznih spisov lahko do potankosti beremo kot namige na kasnejše Kristusovo trpljenje (pasijon) in njegov odrešujoči preobrat (Luka 24:27; Psalm 22; Psalm 40:7 in sledeči.; Psalm 69:22; Izaija 52:13-14 in 53; Zaharija 12:10 in 13:1; Knjiga modrosti 2:10-20; idr.). Tudi v izročilu o Jezusovihučnih letih so našli več namigov na kasnejše križanje in vstajenje – ti so deloma težko prepoznavni in prav zaradi tega jih ni mogoče enostavno tolmačiti kot kasnejši dodatek. Med drugim je že grški predkrščanski filozof Platon slutil, da njegov ideal o popolnoma pravičnem človeku na tem svetu bi končal s križanjem (Politeia II). Znano je, da je ta dogodek tudi na Rimljane naredil izreden vtis (npr. Marko 15:38). Kljub očitno velikemu pomenu tega darovanja v skupnem kontekstu Svetega Pisma, nekateri kritični teologi niso znali kaj početi s tem. Že v prvem obdobju krščanstva so različne skupine šle po korakih, ki so jih doživeli njihovi pripadniki oz. ki so jih oni osebno lahko podoživljali, kar je privedlo do različnih težišč.

Vprašanje:
Želim prositi Boga*, naj mi pomaga pri premoščanju starih duhovnih kategorij starosti, bolezni in smrti?

Vrnitev na kazalo te strani.

Lahko bi se ukvarjali celo z mnogimi drugimi vprašanji v zvezi s križanjem. To bi v prvi vrsti bilo vprašanje o praznem Jezusovem grobu – Jn. 19:38 – Jn. 20:10. Omenjeno je že, da ni šlo za navadno negovanje žive osebe z zelišči. Nikodem je uporabljal tudi enoznačne snovi za balzamiranje in mumifikacijo. Na temelju izvidov o »vstajenju«, ki jih bomo opisali v naslednjem poglavju, se bo pokazalo, da se za materialistično neomejeno videnje praktično izloča enostavnejša kraja trupla – s pogrebom drugje. Ostalo lahko razberemo pri obravnavi manj običajnih vprašanj:

Tako bi se lahko npr. ukvarjali z vprašanjem, kaj se sploh dogaja s človekom ob ali po njegovi smrti ter ali pri tem obstajajo razlike. To se je velikokrat dogajalo na temelju religijskih razodetij in izročil ter tudi na temelju filozofskih špekulacij, s pomočjo parapsiholoških raziskovanjih, humanistične in transpersonalne psihologije kot tudi na temelju individualnih izkušenj. (Npr. Elisabeth Kübler-Ross, ...)

V področju medicine ne obstajajo le poročila o narkotiziranih in navidezno mrtvih osebah, ki so se vrnile v življenje in poročale o svojih doživetjih v drugih področjih zavesti. Obstajajo celo posamezne znanstvene raziskave o tem, da v trenutku smrti prihaja do zmanjšanja teže v višini ca. 21 g. V antropozofiji in teozofiji bi se govorilo o ločevanju našega „jaz" oziroma duhovnega „bitja" in „astralnega oziroma emocionalnega telesa" ter „nebeškega oziroma energetskega telesa«, za katerim sledi nadaljnje umikanje na emocionalno oziroma mentalno raven in v kavzalni svet, vedno z višjim »jaz«.

V medijih in na meji znanosti so poročali, da so samomorilci dlje časa povezani s svojim zemeljskim okoljem. Njihovi neugodni spomini se v nobenem primeru niso ugasnili tako, kot so si želeli.

Današnje vedenje bi lahko prispevalo k temu, da se med življenjem ukvarjamo bolj s preostalimi vrednostmi v lastni duši, kar je npr. Sveto pismo skoraj vedno priporočalo. Kdor je živel pretežno destruktivno, egoistično in lakomno, bo na temelju tega balasta prejel probleme in se bo jezil na zamujeno. Kdor se bo namesto tega obzirno vedel do soljudi in naučil stvaritev ceniti kot del samega sebe ter pomagati, bo na temelju tega svetlejšega značaja doživel dobre izkušnje.

Lahko bi postavili tudi vprašanje, na kateri način se bitje v človeku ob smrti ukvarja s svojimi različnimi spretnostmi, izkušnjami in substancami, začrtanimi v različnih plasteh njegovega bitja vključno z živim fizičnim telesom ter kakšne so z ozirom na to videti razlike. V literaturi obstajajo poročila tudi o tem vprašanju, npr. župnik Roesermüller. Sklicujejo se na manj ali več izraženo »jemanje« esencialnega iz vseh delov bitja ter tudi na pokop, ki se mu je zaradi omenjenega procesa glede na okoliščine dajalo prednost pred kremiranjem. Tam se je govorilo celo o nepričakovano opaženemu nenadnemu razpadanju substance v grobu.

Iz mnogih stoletjih pa vse do današnjih časov obstajajo cerkveno preverjena poročila o »nestrohljivih truplih«, npr. danes še Bernadette Soubirius v Lurdu. Obstaja tudi veliko poročil o „praznih grobih". V takšnih primerih se je pogosto lahko ugotovilo, da so ti ljudje vodili posebej pobožno življenje.

Na povezavo s praznim Jezusovim grobom se najprej ni niti pomislilo, ta misel se je pojavila šele pozneje v ezoteričnem časopisju. Lahko naštejemo vrsto drugih čudnih dogodkov, ki jih vse ne moremo kontrolirati in ki jih prav zaradi tega ne bi smeli pavšalno obravnavati kot neresne. Gotovo je, da fizična materija vsekakor skriva nemajhne tajnosti. Raziskave na področju kemije in fizike dodatno pretresajo podobo domnevno relativno nespremenljivih atomov v telesu, kar omenjamo le spotoma, ker bi za podroben prikaz bilo potrebno posebno poglavje.

Kot podoba prikazuje grob na Kristusovi poti zadnjo preobrazbo - že v življenju poduhovljenega - Jezusovega trupla z ene strani in ustrezne dogodke z duhovnim bitjem, ločenim od telesne zavesti. Tu se napoveduje nastajanje ponovno celovitega »novega Adama«. S simboli nabito je tudi, da sta po določenih izročilih »Adam in Eva« domnevno pokopana pod tistim mestom na Golgoti (»lobanja«).

Še ni izčrpan pomen poročila v Jn. 20:11-18, po kateremu Marija iz Magdale, po imenu Marija Magdalena, kot prva odkriva prazen grob in Kristusa prepozna v vmesnem stadiju*. Zdi se, da v duhovnem odnosu simbolizira vlogo Eve. - * „ne oklepaj se me, kajti nisem še šel gor k očetu." Gre torej za nasprotje s poznejšim prikazovanjem, ko npr. Tomažu izrecno dovoli dotikanje. Mrtvo truplo je videti na nov način oživelo v duhu. Izročila se toda ne strinjajo s špekulacijami o Jezusu kot ozdravelem ranjencu. Njegov videz se je čutno spremenil, reakcije Marije Magdalene pa v nobenem primeru ne nakazujejo na to, da je do teh sprememb prišlo zaradi veliko ran in krast, ki bi sicer bodle v oči. Celo oba izvlečka zelišč, ki jih uporablja Nikodem, so v takšni sestavi bila primerna in običajna za balzamiranje mrtvih. Kar se je tu zgodilo, ne sodi v shemo smrti in življenja v klasičnem pomenu; in ne v shemo že prej znanih mejnih izkušenj med življenjem in smrtjo. To je tudi od pomena za prihodnost, prim. »Razodetje po Janezu«.

Vrnitev na kazalo te strani.

Prazen grob in Kristusovo vstajenje izpostavljajo zavest mnogih ljudi maksimalnemu izzivu – npr. Jn. 20:11 – Jn. 21. Njihovo izkušenjsko ozadje, da človek mora umreti, in razumljiva tendenca spodrivanja nerazložljivega kot tudi zastarani - toda v šolah še običajni - , enostransko materialni načini razmišljanja o življenju so še nekateri iz površinskih razlogov za to.

Kljub temu obstajajo prav v vrstah deloma materialno razmišljajočih zgodovinsko-kritičnih razlagalcev glasovi, ki trdijo, da so poročila o vstajenju prakrščanska poročila, dokazana bolj kot vsa druga poročila o Jezusovem življenju; poročila torej, ki dokazujejo Kristusovo prikazovanje na različnih mestih ne vedno v razločno prepoznavni podobi z nekaterimi novimi lastnostmi, vendar kljub temu bitje, ki ga lahko vsi vidijo z golim očesom.

Iz tega bi dejansko moralo slediti postavljanje svetopisemskega prikaza, ki predpostavlja realne pretvorbene procese v – že v življenju poduhovljenem - Jezusovem truplu ali / in v posmrtnem Jezusovem „telesu" (tako imenovani „duhovi" so ponavadi nevidni). Nenavadna stanja zavesti lahko v dinamiki človeškega razvoja izgubijo svojo ločenost: »Ločevanje« je dobesedni pomen besede »greh«. Ločevanje je bilo tudi ločevanje človeka od Boga, njegovega vzora. »Spodnji del«, torej telo, se je lahko prevzelo v ostale bistvene Kristusove plasti. Prim. predhodno poglavje: »in grob je bil prazen«.

»'V 3 dneh bom znova zgradil ta tempelj'. Toda govoril je o templju svojega telesa«: Ker se zaradi pomanjkljivosti razločnih lastnosti vse ravna po notranjosti, se bi po prihodu bitja na druge ravni oziroma v svojo notranjost (prim. predhodno poglavje) lahko sledilo za vse umrle sprejemljivo obnovo osebnih plasti skupaj s fizičnim telesom – brez »nezavednih« področij.

Tudi v skladu z antropozofskim nazorom (R. Steiner) je Kristusovo vstalo telo kot "Novi Adam" - 1 Kor. 15:45-47 - novo ustvarjeno in kot možnost razvoja od takrat prisotno pri vseh ljudi (tako imenovano fizično "fantomsko telo" ki temelji na duševnem, ampak potencialno deluje tudi na fizičnem nivoju. Tu gre za povezavo z izkušnjo „notranjega Kristusa“ mistikov, v zvezi z razvojem človeka.) Tudi v teozofskih krogih (A. Bailey, tam npr. imenovano „razodetje ali „5. posvetitev") se Jezusovo vstajenje obravnava kot realna nova stvaritev. Ne glede na to, koliko je teozofski pogled v posameznostih nepravilen, bi se krščanski teologi vsekakor morali vprašati, zaradi česar sami ne morejo razviti takšnih - eventualno pravilnejših? - predstavitev, ki bi ustrezale vsaj današnji široki splošni izobrazbi. Obotavljanje mnogih teologov, da vstajenje v katerikoli obliki jemljejo za resno, ne zadovoljuje kriterija dobre splošne izobrazbe.

Prikazi reinkarnacije, t.j. ponovnega utelešenja duše v novem telesu, ki ga pri različnih religijah lahko najdemo v tej ali oni obliki, bi bili globlja, nepopolna »oktava« novega vstajenja. Nauki o preeksistenci duše pred spočetjem in o ponovnem utelešenju so po Rufiniju bili razširjeni tudi v zgodnjem krščanstvu. Vsekakor je zanimivo, da se jim posledično ni pripisovala posebna teža. To ne moremo pripisati le okoliščini, da so se ljudje en čas bolj osredotočili na zemeljsko življenje, - kot to piše R. Steiner - ; in ne eventualnim prizadevanjem papežev željnih oblasti, da ljudje postanejo bolj odvisni skozi omejenost lastnega življenja, kot to domnevajo drugi duhovni avtorji. Tu lahko najdemo še nekatere izrazite pojave. Najpomembnejša je zasidranost motiva vstajenja v ljudeh. Tudi ko bi se v praksi pojavila kot glasba prihodnosti, bi reinkarnacija s tem ne prejela značaj procesa, ki je skozi Kristusa konec koncev zastaran. Vstali Kristus se ni moral ponovno utelesiti, da se ponovno prikaže ljudem. Ko mnoge – ne vse – krščanske skupine kritizirajo nauke o reinkarnaciji, je treba priznati, da predstavitev krutih »duhovno-mehanskih« zakonov o usodi, smrti in reinkarnaciji kot sama sebi smoter ne ustreza tistemu, kar je Kristus preživel. Toda to ne pomeni, da reinkarnacija nikoli ni obstajala ali da je ne bo. Ni treba zanemariti mnoga prejšnja in današnja tako imenovana »doživetja reinkarnacije« - čeprav vsa ne morajo temeljiti na dejanski reinkarnaciji, ampak pogosto na določenih drugih dejavnikih. Samo se v krščanstvu pojavljajo – tam, kjer se pojavljajo – kot posebni primeri npr. pri Janezu Krstniku. Namesto prevzemanja Elijeve funkcije – kot se je to večinoma tolmačilo – Jezus enostavno pravi »jaz sem«. To je sicer vloga bitja, poslanega za posebno pomoč ljudem, in ne prisilni krog ujetih v kolo rojstva. Na področju krščanske mistike se naprej poudarja večji pomen novih onstranskih tečajev tudi tam, kjer se reinkarnacije potrjuje kot dejstvo (npr. pri Lorberju). Med človeškim življenjem lahko danes naučimo zelo mnogo. Reinkarnacija v normalno poboljšanje/nadaljnji razvoj, morda z novimi nalogami z ozirom na okolje, v skladu z ustreznimi izkušnjami ne mora – tam, kjer se pojavlja - več imeti stari avtomatski značaj. Te stare predstavitve utegnejo biti povod, da nauki o reinkarnaciji s krščanskega vidika postanejo posebej sumljivi; poleg tega Bog in Jezus v naukih o reinkarnaciji drugačnega izvora sploh nista upoštevana. To ne pomeni, da se objektivno lahko dovoli vse fenomene, o katerih pričajo pretežno druge religije, vnaprej obravnava kot nepomembne za kristjane. Telesno-duhovno-duševna človekova narava je sprva povsod enaka, zaradi česar lahko vsi skozi primerjave nekaj naučijo – brez propadanja v uravnilovko.

O delovanju mehanskih predstavitvah karme in reinkarnacije je že bilo pisano v poglavju „Križanje".

Kristusovo geslo je »Glej, obnavljam vse reči«. Tudi ko se na koncu usmerja k jedru individualnosti, kjer človek „ni ne Jud ne Grk...", ampak samo človek, ne meni pri tem na zgolj edinstveno človeško nadzavest, ampak na misel, ki jo Bog premišlja oziroma uresničuje skozi posameznega človeka. Človek lahko iz individualnosti ustvarja nove skupnosti, ki ne izvirajo iz starih družinskih oziroma plemenskih itd. povezav. Pod novimi povezavami iz duha so to lahko tudi „stare" zveze, ki so od starih nezavednih prisil naredile svobodno sklenjene zveze.

V tem kontekstu je zanimivo, da obstajajo nova prizadevanja, ki kot Kristus ne ločijo splošno predpostavko očitne, prisilne smrtnosti telesa.

Indijski filozof in jogi Aurobindo je po prehodu skozi izkušnjo nirvane deloval v sorodni smeri in poskušal »supramentalne, t.j. nadmentalne sile pripeljati v zemeljsko življenje«. Negova duhovna sopotnica, »mati« Mira Alfassa, je lahko s tem predrla v plasti fizičnega telesa (npr. celice) obremenjene s spomini, ki imajo opravka s starimi programi smrti. To je sočasno doživela kot »delo na telesu človeštva«.

Rudolf Steiner je na drugačen način govoril o novo ustvarjenih višjih delih bitja oz. »teles« v področjih izven razuma, ki omogočajo, da se starejše emocionalne, eterične življenjske sile in področja fizičnega bitja zaporedoma preoblikujejo. Našteva višje dele bitja: »duh sam, življenjski duh, duhovni čovek«. Pri njemu dobimo vtis, da se bo ta prerokba uresničila šele po daljšem časovnem obdobju. Toda primerjava s sodobnim razvojem kaže, da je to načeloma že zdaj relevantno.

V ezoteričnem budizmu so se ta višja »telesa« nakazovala vsaj kot možnost za Budino bistvo – »dharmakaya, sambhogyakaya, nirmanakaya". Pri teh različnih usmeritvah ni sicer jasnih enotnih ciljev, metod ali rezultatov. Jasno je vendar, da se različni ljudje medsebojno neodvisno odzivajo na podobna delovna področja, ki jih zaradi tega bolj realno ocenjujemo.

Tu bomo dodali še eno izkušnjo iz našega stoletja: Carl Welkisch, »V duhovnem ognju Boga«. S podporo videnj je kot telesno neobičajno senzibilen mistik čutil, da Bog lahko zdaj skozi njega preobrazi telesno snov in da je on njegovo orodje. Ljudje z izrednimi »nalogami od zgoraj« pogosto zavračamo kot „zanesenjake", ki kljub komplicirani Božji podelitvi nalog menijo, da so edini. Kdor je seznanjen z vrsto mističnih doživetij, lahko dojame, da ta doživetja kljub možnim subjektivnim potezam imajo realen pomen. To vsekakor velja tudi za Welkischa.

Nesmrtnost (ang. »immortality«) zlasti v ZDA pridigajo specialne nove duhovno-terapevtske skupine. S terapijo poskušajo odstraniti »predstavitve smrtnosti«, s tehnikami dihanja kot je npr „rebirthing" - za obravnavo travme pri rojstvu - , z zdravo prehrano in dr. pa želijo prispevati k podaljševanju življenja polnega življenjske energije. Čeprav se v teh krogih Kristus pojavlja šele spotoma, so tudi tam znani kristjani kot je npr. mormonka Analee Sharin, ki je pisala o lastnih izkušnjah v zvezi z dematerializacijo in materializacijo telesa v ozadju svoje povezanosti z Bogom.

Drugi na medicinskem področju raziskujejo hormonalne metode pomlajevanja. Ta razvoj vsebuje smotrne motive. Ne smemo jih pavšalno sumiti za megalomanijo.

Vsekakor je treba opozoriti na to, da tu v Kristusovem pomenu gre za celokupno človeško bitje in ne za neki kult telesnosti, ki fizično življenje obravnava kot največjo in izolirano vrednost. Ne spušča se v izolirano oživljanje celic, ampak v združeno ozdravljenje telesa - vključno z organi, celicami itd. - ter duhovnih človekovih plasti. Kristusu je prav tako pomembna svoboda življenja, ne pa prisila na življenje. Vse to ne bi smeli pavšalno podrediti takšnimi prizadevanji. Toda moramo jih omeniti kot možne vire nevarnosti pri tem težkem iskanju ravnotežja.

Zdi se, da moč vstajenja, oživljena s Kristusom, ki jo je vidno in popolnoma uresničil, predstavlja dejanski »ferment« harmoničnega razvoja v tej smeri. Veliko tega, kar nam je dal kot zarodek, zdaleč ni še odprto. Zato je smotrno če se v tem sklicujemo nanj.

Vrnitev na kazalo te strani.

Uvodna pripomba: V angleškem jeziku sta pojma »vnebohod« in »vzetje« identična: ascension. »Vzpon«, kot to besedo uporabljajo sodobna duhovna stremljenja oz. »delavci luči«, vsekakor povezan s poglavjem o vstajenju; poglejte tam.

Če se Jezus Kristus neposredno pred začetkom svojega delovanja umakne v puščavo, se tudi njegova dejavnost na Zemlji konča 40 dni po veliki noči, med katerimi se je ljudem prikazal na različnih oddaljenih mestih.

Po zadnjem obedu in govoru »peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo« - Luk. 24, Marko 16. »…se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom… Pri njih sta stala dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla '…Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.' „ (Apostolska dela 1). Apostoli so očitno zelo jasno ločili med tistimi 40 dni, ko se je Jezus nenadoma prikazal med njimi in ponovno izginjal ter časom po tem, ko so se čutili združeni v njegovem duhu brez njegove osebne navzočnosti.

Kristus je naznanil, da gre k Očetu. Šele po vnebohodu se pove, da sedi „desno od Očeta", torej z Bogom na ravni izven človeško dosegljivega „onstranstva". Tu se naznanja točka, pri kateri Kristus deluje univerzalno z Bogom. Bog je: »Jaz sem«; on je vsemogoč, sočasno pa daje svobodo; živo izhodišče vseh sil in bistva ter tudi zase; on je izven prostora in tudi vsepovsod pričujoč; on je večen in tudi v vsakem času skrita realnost. To ne pomeni, da se je Kristus razblinil v nič, on je nasprotno povsod. V življenju lahko izkusimo tudi to premostitev med človekom in Bogom skozi prilagoditev Kristusu – »Molite očetu v mojem imenu« (Jn. 15, 16). To je neodvisno od posameznih predstavitvah o dogodkih pred 2000 leti realnost posebne vrste.

Pavel je danes povsod znan. Njegova vizionarska doživetja so se lahko prepoznala kot resnična ne glede na to, da so v nekaterih enostranskih razlagah bila precenjena. Lahko je svoj način spoznal, da Kristusov pomen izhaja iz vloge za Judje, da so prav Judje bili izbrani, da postanejo izhodišče univerzalnega Kristusa za prispevanje za ljudi. Vse to prihaja do izraza tudi v evangeliju po Janezu itd. Razumljivo je, da je to bilo eno iz prvih sporov med dvanajsterico.

Cerkvene izjave so nagnjene k enačenju cerkve in »Kristusovega telesa« čeprav v to v širšem pomenu sodi tudi preostalo človeštvo. Antropozofske izjave obravnavajo človeštvo kot Kristusovo telo. Celo teozofske usmeritve, ki niso rasle izključno na krščanskih temeljih, prav tako opažajo pomen Kristusa za celotno človeštvo tudi ko ga vidijo izključno v vlogi učitelja.

Sodobne krščanske skupine novega razodetja, zlasti »Univerzalno življenje«, vidijo danes vlogo Kristusa celo za nečloveška živa bitja – do posledice, da se nadaljnja usoda sveta odvzema vladavini ljudeh. Toda tisti, ki v prvi vrsti niso del problema, ampak del rešitve, bodo zagotovo imeli svojo vlogo, kakor je to omenjeno v govoru na gori.

Celo »vnebohod« lahko dobi realen pomen v okvirju Kristusovega nasledstva. Rosenkreuzerjevci so npr. v podobah in sanjah doživljali, da se na njih z neba spušča oblak. Enkratno ali pa tudi večkratno doživetje takšne vrste nikakor ne pomeni, da je ta človek takšen korak v življenju popolnoma uresničil, to enako kot pri drugih korakih pomeni, da je ta kakovost v njemu začela bolj delovati.

Pri tem seveda ne želimo preiti prek tega, da so nam potrebne tudi tehnične obravnave, morda za zamenjavo življenju neprijazne atomske energije, nekaterih drugih vrst elektromagnetnega sevanja, genske tehnike in drugih tehnologij. Toda to se lahko zgodi le preko drugačnega duha. Če se omenjeno vraščanje v zajetnejšo zavest dogaja v Kristusovem pomenu, bi to vsekakor morala biti organska rast in ne spet določena tehnična manipulacija. »Odrešenja" se ne more izsiliti z nobeno duhovno „tehniko". Različne vaje se na koncu opuščajo, ko izpolnijo svojo vlogo; na koncu šteje le tisto, kar se je že osamosvojilo. Boga je popolnoma nemogoče pasivno in deloma podzavestno „konzumirati" s pomočjo današnjih problematičnih elektronskih »možganov« - v resnici: z napravami za manipulacijo z možgani.

Kristus je v prvi vrsti izpričan v svoji posebni vlogi na zemlji; prav tako je treba zamisliti manifestacije na drugih ravneh in področjih vesolja: prim. nekoliko fantastičen zapis »The Urantia Book« / ZDA, ki pa ga ne omenjamo kot vir, pač pa le kot sugestijo; tu vsekakor ne bomo raziskovali njeno nezamenljivo nalogo na zelo tesni fizični zemlji. Poglejte tudi knjige »Analekta« 1 in 2. »Analekta« lahko dobite iz zaloge pri: mag. Alois Thurner, Staudach 103, A-8230 Hartberg, Avstrija.

Teologi so v Jezusovem vnebohodu v »oblaku« videli povezavo z določenimi odlomki Stare Zaveze (2.Mojzesova knjiga 13:21 in 40:34). Veselje učencev, ki je temu sledilo, za nov, jasno doživet način Kristusove prisotnosti, so eni tolmačili kot nekaj nadvse realnega, drugi pa kot nekaj subjektivnega.

Vprašanje:
Je zame sedanji ali bodoči pomen vnebohoda vprašanje, ki vpliva na moj odnos z Bogom?

Vrnitev na kazalo te strani.

Pred križanjem je Jezus napovedal, da bo z njegovim odhodom Sveti duh, »Tolažnik«, »Duh resnice« izhajal od Očeta – Jn. 14,15,16.

Pripomba: »Tolažnik« oz. »Duh resnice« se v strogem pomenu ne sme enačiti s »Svetim Duhom«, poglej: »Sofija«.

- »Duh resnice« se prikazuje kot del samega Kristusa, ki spominja na skupnost z njim in na svoje besede, ter Dvanajsterici omogoča nadaljevanje njegovega delovanja na Zemlji. Obravnava religijskih in filozofskih vprašanj z ozirom na zgodovino literarne recepcije in mentalnega sklepanja od takrat dejansko ni resna. O tem je bilo že veliko tega napisano. Tu se celo v ljudeh udejstvujejo drugi dejavniki, ki jih v tem spisu poskušamo vsaj zaslutiti.

Nasledstvo Boga stvarnika, očeta v človeku, kolikor je »… rojen od Boga« - ev. Jn. 1 – se v Jezusovem življenju zavestno poglablja; od binkoštih se Kristusovo nasledstvo utrjuje pri tistih, ki so ga sprejeli in ostali na zemlji.

- Sveti Duh se kot »ženska, materinska" duhovno-inteligentna božanska lastnost in energija se na različnih ravneh in v različnih pojavih lahko najde celo pred Jezusovim zemeljskim življenjem izven človeka, kot tudi v njegovem navdihnjenem delovanju na človeka.

Toda pojme »Duh resnice« in »Sveti Duh« ni popolnoma narobe poenotiti z ozirom na praktične izkušnje, kakor se to tudi dostikrat dogaja. Vse pogostejši pojav je, da Božje sile delujejo skupaj in na koncu kot celota; kako človek, ki je prvotno »ustvarjen po Božji podobi« in ki lahko doživi diferenciacijo zavesti ter potem integracije svojega bistva.

S tem se bo skupno življenje človeštva in zemlje resnično pojavilo na danes komaj ugotovljiv način, kot se to takoj vidi v zvezi z apokalipso po Janezu; ne da bi s tem menili, da prihodnost lahko nenehno prilagajamo današnjimi možnostmi ponazarjanja.

»Sveti Duh« ni enostavno duh ali dih življenja, življenjska sila. Smotrno je slediti njegovemu navidezno stopnjevitemu pojavu na Kristusovi poti. Omenja se v zvezi z Marijinim spočetjem, torej vsaj v pomenu sodelovanja, ki se tiče enega posameznega dogodka.

Lahko ga najdemo na tistem mestu, kjer osebno navzoč Kristus v vstalem telesu „dihne" v učence in pravi „Prejmite Svetega Duha" (Jn. 20, 22) - ki torej tu deluje skozi njega. Čiščenje njihove zaznavne sposobnosti oziroma v globljem pomenu njihove zavesti lahko obravnavamo kot predpogoj odgovornosti, ki se jim prenaša oz. oznanja: »odpuščati grehe ali nič ne delati«. Ta vest, ki jo tudi mistiki kot je J. Lorber obravnavajo kot delovanje Svetega Duha, ni tista mešanica biografsko zaznamovanih strahov, ki jih pogosto mešamo z vestjo in za katero se včasih skriva košček prave vesti. Vest v najožjem pomenu je zavestno notranje vodenje posameznega človeka.

Prvih binkoštnih dneh Sveti Duh ne deluje več osebno, neposredno »kozmično«, ampak na večkraten način ustrezno različnim možnostim preobrazbe tistih, ki se z njim prežeti ali ustrezno različnim predpogojem poklicanih oz. sveta – natančno ugotavljanje Ahilovih pet,njihova odpravljanje s pomočjo brezpogojnega spoznavanja in vse boljše prepoznavanje bistvenih razlik in resnic so značilnosti zavesti, s katero se srečuje Sveti Duh. Kjer gre manj za odpravljanje zmede, se ista sila kaže kot kreativna, kot tista, ki ustvarja skupnost in izpopolnjuje - torej vodi do Boga.

Tudi 19. stoletje lahko s svojimi različnimi gibanji prebujanja in novega razodetja prav tako kot 20. stoletje ob natančnejšem opazovanju prepozna nove odrive Svetega Duha in njegovega posledičnega delovanja. Pravzaprav se naznanja, da krščanski impulzi in Sveti Duh od daleč lahko ustvarijo prehode na tisto področje, s katerim se ukvarja razodetje po Janezu, ki se večinoma obrača k razvoju.

V teh odstavkih Apostolskih del so z učenci »v molitvi in rotenju« vedno združene Marija in druge ženske oz. učenke. Tu je vloga ženske – bodisi govoreče ali kot pri Pavlu »molčeče« - iz različnih razlogov ni mogla zamenjati. Bile so npr. čustveno dovzetnejše za precizne vplive, in so jih lahko verbalno ali neverbalno prav gotovo prinašali od ust do ust. Tudi danes se na zborovanjih vsakršne, torej tudi duhovne vrsta lahko opazi razlika, ko se jih udeležujejo ne samo moški, ampak tudi ženske. Kjer ne gre za moško imponiranje, lahko predstava ob predpostavki sodelovanja pri dogodku poteka z večjim navdihom in vnemo. V antropozofskih in rosenkreuzerjevskih krogi se Marijo, mater Jezusovo, obravnava kot dejanski izvor, skozi katerega je Sveti Duh lahko deloval na učence.

Tu se srečujemo tudi s tajnostjo „sofije", „modrosti" Stare zaveze, ženske oblike izražanja Božje moči. Na področju vzhodnih pravoslavnih cerkva Marijo pogosto identificirajo s sofijo. Sofiolog in vizionar Solovjev jo – kot se to domneva o Kristusu – doživlja kot bitnost, ki se v svoji kozmični velikosti naznanja šele v naše čase (kot se to predpostavlja celo za Kristusa, npr. Steinerjev »ponovni Kristusov prihod« okoli leta 1901, in pd.). Prav tako kot Jezus in Marija v malem se „kozmični Kristus" in Sofija kot nebeška mati lahko mistično doživijo v velikem. Poglejte tudi Hildegunde Wöller »Sen o Kristusu«. Kontekst lahko izrazimo tudi tako-le: »materinska« lastnost Boga prispeva k rasti stvaritve proti Stvarniku prav tako kot se Bog približuje svojimi stvaritvami.

Feministične teologinje so nakazovale na to, da se je Sveti Duh v takratnem jeziku dejansko imenoval »Sveti ženski duh«. Marijo oz. Sofijo bi lahko natančnejše obravnavali kot obliko izražanja, v katero steka Sveti Duh in se upodablja kot v simbolu globa.

Dokler se nekaj od Kristusovega delovanja nahaja v vsakem človeku, kot je to razjasnjeno v predhodnih poglavjih, se lahko znova okrepi s pomočjo zunanjega Kristusa in Svetega Duha ter skozi njegove besede, toda ne le skozi nje.

Viteštvo svetega grala je na drugačen način izhajalo iz tega, da je od Kristusovega delovanja pred 2000 leti na zemlji ostalo nekaj, kar ljudje lahko poiščejo in najdejo, »sveti gral«. Ta legenda poroča, da je nekaj od Jezusove krvi, ki je s križa kapljala na zemljo, padlo v eno skodelico. Jožef iz Arimateje in njegovi prijatelji so to skodelico odnesli v Francijo ali Anglijo ter so se za molitev in prejemanje navdihov zbirali okoli tega „čudežnega grala". Prim. npr. de Boron »Zgodba o svetemu gralu«, zapisano okoli leta 1200. Čeprav se legenda lahko temelji na zunanji realnosti, bode v oči, da zlata skodelica grala s svojim kelihom zgoraj, svojo odebelitvijo v sredini, in razširitvijo oz. odprtino navzdol simbolizira človeka*; človeka, ki se iz svoje sredine oz. svojega srca navzgor odpira za Svetega Duha, navzdol pa na odrešenje zemlje; »odrešenega človeka«, na katerega »čaka stvaritev« (Pismo Rimljanom 8:18-28). Splošno jo lahko obravnavamo tudi kot simbol zemlje, ki je odprta Bogu. Okoli tega toka so se zbirali deloma odljudeni katarji, beri: krivoverci, in albigenzerji, minnesängerji, trubadurji. Papeštvo je več milijonov takšnih ezoteričnih kristjanov iztrebilo kot domnevne heretike (krivoverce). Globlji pomen grala ni torej še izčrpan v tisti drugi legendi, po kateri so gral bili domnevni telesni Jezusovi nasledniki v kraljevskih družinah.

Jn. 4: »…Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu... Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«Institucije bi lahko bile kos temu samozavestno, svobodno opredeljenost usmeritev duhovnega krščanstva samo, ko bi imele pogum za svojo obnovitev na temelju svobodnih krščanskih ljudi. Ker so takšne usmeritve duhovnega krščanstva bile zdesetkane tako, da se celo njihovo vsebino da zelo težko rekonstruirati, si je cerkev na koncu odkopala celo tisto substanco lastne duhovne tradicije, ki jo danes počasi spoznava kot vakuum. Potem ko so ta vakuum poskušale izpolniti mnoge, deloma popolnoma dvomljive ponudbe iz drugih kultur, si cerkve prizadevajo poiskati izginulo krščansko duhovno prakso.

Menimo, da je potrebna pripomba o ločevanju med spiritualnostjo Svetega duha in spiritistične prakse. »Zavzetost s Svetim Duhom«, v idealnem primeru zavedno sprejemanje Svetega Duha, gre preko notranjega človekovega bistva. Pri tem ne prihaja do hipnoze oz. ekstatičnih stanj transa in »obsedenosti« z onstranskimi »duhovi« umrlih, prav gotovo pa ne do njihovega »zaklinjanja«. Ta izkušnja v nasprotju s spiritistično seanso ne odvzema moči ne zadevnim ljudem ne drugimi v krogu. Zavest se ne utesnjuje, ampak širi. Zato so menda možna popolnoma neobičajna zaznavanja v okolju, in sicer zavedna ter brez izgube spomina.

Svetega Duha ne moremo popolnoma obravnavati ločeno od Kristusa oziroma njegovih želja. Kristus je Svetemu Duhu pripisoval lastnost, da bo učence »spomnil na vse, kar sem vam jaz povedal«. Poleg tega je povedal: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.«

Vse, kar prečistimo v smeri resnice, se lahko združi s Svetim Duhom v celovitosti tistih sil, ki želijo rešiti zemljo.

* Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja simbolična skica svetega grala.

Vrnitev na kazalo te strani.

Če si želite razločnejše predstaviti Jezusov videz, preberite opis pri koncu evangelij, ki je najbolj natančen - čeprav splošno sprejeta podoba ne obstaja:
tako imenovano edino resnično »podobo našega Odrešenika«, ki jo lahko dobite pri založbi Lorber-Verlag. Po izročilu je na ukaz cesarja Tiberija z ene podobe preslikana na smaragd, ki ga je iz carigrajske zakladnice turški sultan predal papežu Inocencu VIII. za odkup svojega brata. S tem je povezan opis Jezusove podobe, ki ga je za senat in rimski narod naredil Publij Lentulij, takrat namestnik v Judeji:
»Te dni se je pojavil zelo kreposten človek po imenu Jezus Kristus, ki še vedno živi med nami in ki ga pogani vidijo kot preroka resnice, njegovi učenci pa ga imenujejo Sin Božji. Zbuja iz smrti in zdravi vse vrste bolezni. Postaven srednje velik mož zelo častivrednega videza, tako da ga tisti, ki ga vidijo, morajo sočasno ljubiti in se ga bati. Njegove lasje imajo barvo popolno dozorelega lešnika, do ušes so skoraj gladke, od tja naprej nekoliko kodraste in mu padajo prek ramen. Bolj orientalskega tipa, po običaju nazarencev v sredi s prečo. Čelo je odprto in gladko, njegov obraz brez madežev in gub, lep, ugodno rdeč. Nos in usta sta oblikovani tako, da jih ni treba grajati. Brada je močnejša, z barvo ustreza lasem, ni predolga. Njegove oči so temnomodre, bistre in živahne. Njegovo telo je dobro oblikovano in zravnano, njegove roke so proporcionirane. V grajanju je strahoten, v opominjanju prijazen in prikupen, v govoru umirjen, moder in skromen, z določeno mešanico dostojanstva. Nihče se ne more spomniti, da ga je videl nasmejanega, toda mnogi so ga videli jokati. Mož, ki z značilno lepoto prekaša ostale ljudi."

Vrnitev na kazalo te strani.