Neodvisna informacijska stran s stališči mnogih raziskovalnih in izkustvenih področij.
Nazaj na spletno stran : ostale ponudbe in jeziki.
Pota Jezusa Kristusa v človeški zavesti in zemlji.
|
Kazalo vseh delov. O 1. delu: poglavja o korakih v evangelijih – kliknite tu. O 2. delu: koraki Janezovega razodetja – kliknite tu. O 3. delu: Različne teme, vprašanja življenja – kliknite tu. To je 4. del: Stara zaveza in prispevki k dialogu z drugimi religijami.Za spodnje povezave (v tem kazalu) morate do konca naložiti to stran. 1. Stara zaveza, judovstvo in Jezus Kristus. 1b.Zaratustra 3. Jezus Kristus in islam, z izboljšavami. 4. Jezus Kristus in budizem 4b.Jezus Kristus in hinduizem -- Informacije: Jezus, taoizem in konfucionizem. 14.Splošna stališča do naravnih religij -- Religija kot "povratna povezava" človeka z Bogom – na poteh z Jezusom Kristusom. --- Naše nove nemške / angleške tematske strani. |
Ta dodatna stran je prispevek k boljšemu razumevanju Stare zaveze in medreligijskemu dialogu. S tem ni povezana zahteva za podobnim obširnim obravnavanjem starozaveznih spisov, kot se to na primer v tem projektu na spletu dela z evangeliji in apostolskih delih (prve binkošti).
O medsebojnem odnosu svetih pisem.
Jezus Kristus in njegovi učenci so se pogosto sklicevali na Sveta pisma, ki so jih pogosto poznali celo njihovi slušatelji. To je v prvi vrsti Stara zaveza. Vsebuje zgodbo o stvaritvi, knjige o zgodovini Judov, zakonske spise, preroške spise, psalme, apokrife itd. Jezus in učenci razlagajo, da niso prišli ukiniti vsebine stare postave, da v prvi vrsti niso prišli kot razlagalci spisov, ampak da zdaj gre za življenje iz neposrednega stika z Bogom in Kristusom. (Poglejte tudi "Temelji etičnih vrednosti" in glavno besedilo spletne strani »Christuswege.net«.) S tem se
nasproti Stari zavezi dajejo novi vidiki.V Novi zavezi lahko na mnogih mestih najdemo povezave z drugimi verskimi usmeritvami tedanjega časa. Janezov evangelij se na primer očitno pogosto obrača tistimi, ki so poznavali gnostične modrostne nauke, da bi jim prav preko njihovega porekla razložil, kar je različno, specifično krščansko. Enostaven primer je že oznaka »Bila je prava luč…« v Jn. 1. Nekatera Pavlova pisma itd. prav tako upoštevajo seznanjenost ljudi iz okrožja starih misterijskih religij, celo več kot judovska izročila. Nekdo, ki s temi tradicijami ni seznanjen, ne bo tega opazil. Na takšnih mestih Nove zaveze ni mogoče najti pavšalnih obsodb vseh starih nejudovskih spisov. Takšne obsodbe je mogoče najti le na mestih, kjer se omenjajo izrecne zlorabe določenih, degeneriranih kultov, ker se ljudje želi opozoriti na takšne poti. Stara pot poslanstva v skladu z zakonom je bila ljudje iskati tam, kjer so se nahajali; namesto zahtevati, da enostavno morajo pozabiti svojo celotno biografijo - kar prej ustvarja dodatne razkole v zavesti - namesto da privede odrešitev, ki te razkole zdravi. Od ljudeh drugačnega porekla se ni zahtevalo, da najprej morajo prevzeti celotno judovsko tradicijo. V tem oziru so bili enakopravni z Judom (prim. npr. Apostolska dela 15,19). O tem so ne glede na to med apostoli obstajali spori, do katerih prihaja tudi danes.
Jezusovo delo so v tej obliki takrat lahko dojemali le na podlagi verovanja v Boga in upanj v temeljno spremembo, ki zadeva tudi ostali svet, kakor so to v Izraelu vnaprej začrtali preroki. Od takrat je sicer bilo zelo mogoče, krščanstvo izdelati tudi na osnovi drugih religijskih tradicij namesto Stare zaveze. To je poskusil npr. Mani, utemeljitelj manihejcev, ki so se razširili v Aziji. Cerkev jih je pozneje preganjala in so zaradi tega danes skoraj iztrebljeni. Zanj je izhodišče bila prav tako monoteistična religija Zaratustre v Perziji. V kateri meri mu je na takšen način uspelo točno oblikovati Jezusovo vlogo in koliko mu to morebiti kljub visoki ravni njegovih naukov ni uspelo (npr. enostranska izolacija od sveta v naukih), je drugo vprašanje, s katerim se na tem mestu ne bomo obširno ukvarjali.
Judovska religija (judaizem) je v skladu s hebrejsko Biblijo ustvarila tudi nekatere druge spise, kot so pravni temelji (Mishna) in komentarji (Gemara) v talmudu – v babilonski in jeruzalemski izdaji - ; ter temeljna dela določenih usmeritvah, zlasti mistično-ezoterične spise kabalistike: Zohar / Sepher Jezirah. Zadnji imenovani spisi se pripisujejo 13. stoletju, lahko jih pa povežemo s starejšimi izročili; nekaj od njih spominja celo na stari Egipt. Tudi danes obstaja judovska mistika.
O božjih podobah.
"Boga Abrahamovega" so doživljali tako kot osebnega boga družine, plemena in naroda; po drugi strani pa tudi kot Boga vesolja. Ta vera je šele sčasoma prevzela strogo monoteistično obliko, h kateri so preroki vedno pozivali.* Na začetku se Bog v Stari zavezi imenuje »Elohim«, - t.j., »božji duhovi (stvaritve)« in ne materialni vesoljci z genetičnimi eksperimenti itd., kot se danes špekulira v mnogih knjigah -; kolikor je bilo delno problematičnih vplivov na razvoj zemlje, so se le-ti pojavili pozneje. Semitski besedi »Elohim« in »Allah« (islamski naziv za Boga) imata seveda isti vir, istega »El« Kanaancev.
Ime Jahve / Jehova / JWHW se v Stari zavezi pojavlja šele pozneje. Pri približevanju Boga med potekom epoh, kot to pravijo mistični in družboslovni viri kot sta Lorber ali Steiner, je med ostalim nastalo doživljanje Boga kot Jehove. Le prevodi žal uporabljajo vedno iste oznake za mesta, kjer se v originalu nahaja veliko različnih Božjih imen. Tako ljudje iz različnih obdobjih vsakič preskočijo različna doživetja. Človek je pozneje verjetno zameglil prvotno resnično spoznanje Boga kot Jehove; v tej soodvisnosti so celo negativna bitja lahko od časa do časa zavajala ljudje.
Fenomen v mnogih religijah je, da so ljudje, katerih duhovnost je bila plitva, in ki so npr. bili polni sovraštva, bili zelo malo odprti za popravljalne besede prerokov. Tako se vse posameznosti v Stari zavezi ne morajo nanašati na dejanskega »Jahveja« in na »JHWH« v pomenu razlag prof. J. J. Hurtaka / ZDA. To vendar še vedno ne pomeni, da vsak starozavezni dogodek lahko ocenjujemo s pomočjo človeške logike sedanje družbe. Bog sam najbolj ve, zaradi česar nekaj dela in zaradi česar nekaj zahteva od ljudi.Vera v Mesijo in Kristus.
»Hristos« je že v septuaginti, grškem prevodu hebrejske Biblije, ki so ga v 3./2. stoletju pred Kristusom Judje priredili za Judje, beseda za »mešiah«, napovedanega Mesije. To torej ni Pavlovo odkritje, kakor so to verovali nekateri sodobni pisatelji. Svitki iz votlin v okolici Mrtvega morja (Qumran) kažejo, da so globoko religiozni Judje prav v desetletjih/stoletjih pred Kristusom pričakovali mesijansko kraljestvo miru kot je opisano v Jozue 11. Že takrat so obstajala različna tolmačenja o bistvu Mesije - tako so celo Jezusovi učenci težko razumeli, da pri napovedanem novem "kraljestvu" ne gre za zunanji nacionalni odpor proti Rimljanom, ampak za duhovni razvoj, ki vse spreminja, za "nebeško kraljestvo".
Skupnost v Qumranu se pogosto šteje med stroge, duhovne Esene, ki so
takrat poleg farizejev in saducejev bili tretja temeljna šola takratnega
judovstva. Bolj natančno je šlo za neodvisno, Esenom podobno skupnost, ki je
imela dobre stike z drugimi usmeritvami v takratnem judovstvu, poleg miroljubnih
Esenov tudi s samostojnimi militantnimi »zeloti«, in s farizeji v Jeruzalemu
(slednji so tej skupnosti v stiski poverili zapise o blagu v Svetišču; očitno
so kljub različnim pogledom veljali za zanesljive). »Pravilo skupnosti 1QS je
vsebovalo podatke o pričakovanju Mesije. Omenjena sta celo 2 Mesiji oz. 2 plemenski
liniji pričakovanega Mesije, ki sta se lahko po takratnem pravu lahko nanašali
na Jezusa: preko Jožefa iz Davidove hiše in preko Marije iz duhovniške
Aaronove linije (To na primer omenja tudi Carsten Peter Thiede, ki se s
temi svitki ukvarja po naročilu izraelskega urada za starine).
Prerokba iz Miheja 5,1, po kateri Mesija izvira iz Betlehema, ni imela
nobenega pomena v krogih, ki so negovali pričakovanje Mesije. Kljub temu se
npr. evangelist Matej sklicuje na to prerokbo. Mnogi so to preveč zlahka
obravnavali kot njegovo iznajdbo, ker je Jezus iz Nazareta. Iz mistično-vizionarskih
virov*), najpoprej od Jakoba Lorberja, ki v 19. stoletju še ni imel razlogov
spodbijati takšne špekulacije, izvemo, da Jezus izvira iz mesta z imenom
Betlehem, toda ne iz današnjega Betlehema ampak iz danes neobstoječega
Betlehema v okolici Nazareta.
Mesto pri preroku Danielu 9:25 se pogosto povezuje z Jezusom: Od navodila za izgradnjo 2. Jeruzalema (gl. Nehemija 2.18; ca. 445 pr. Kr.) do smrti (2.) Mesijo po poteklo skupaj 69 »tednov«. Če tu gre za »letne tedne« iz vsakega 7. leta (prim. pomen »sobotnih letih« itd.), se dejansko nakazuje na čas križanja.
(...)
– Obstajajo pa tudi mesijanski judje, ki v Jezusu prepoznavajo lastnega
mesijo.
Za teologijo, utemeljeno na krščanstvu kot religijsko skupnostjo, težko uporabna, za druge kulturne kroge pa toliko bolj zanimiva bi lahko bila spodbuda R. Steinerja, da v Kristusu vidimo sončno bitje, ki je v predkrščanskih časih nekaterim večjim modrecem bilo zelo dobro znano; ki je prihajalo do izraza v hindujskemu Vishwas Karman, parskem Ahura Mazda, egipčanskem sončnem bitju Ozirisu, in v keltskem Belemis = Baldur, Apolon. Poglejte tudi poglavje »V za
četku je bila beseda…« v tem besedilu.Pred 2000 leti vidimo Kristusovo utelešenje na Zemlji kot merilo spreobrnitve svetovnega razvoja s sočasnim prevzemanjem človeštva nase, z njega obnavljanjem v svojem življenju. Stari kulti so deloma degenerirani, kot je tudi krščanstvo pozneje postalo površno, toda raziskovanje v takšnih smereh bi kljub temu imelo pomen. Kristus bi se prikazal kot nekaj, kar ne ustreza njemu pripisani vlogi jamstva moči ločene religijske skupnosti. Bitje, ki pravzaprav uteleša obnovljeno splošno človeškost, »novega Adama« z Golgote.
*) Celo za čas Stare zaveze velja, da bi raziskava lahko dobila mnoge vredne spodbude, ko bi navdihnjene/vizionarske spise dojela in opazila v njihovem posebnem značaju; v tem primeru poleg Rudolfa Steinerja npr. Anna Katharina Emmerich, »Skrivnost (skrivnosti) Stare zveze«. Poglejte tudi »predpotopno« in novozavezno obdobje v spisih skozi »notranjo besedo« Jakoba Lorberja:
www.lorber-verlag.de; ter Rudolfa Steinerja. Zaradi spoznanj mistike lahko popolnoma pozabimo tezo nekaterih, po kateri Jezus nikoli ni obstajal kot zgodovinska oseba, ali pa je enostavno bil potujoči pridigar.
Prvotne Zaratustrine nauke lahko danes najdemo še pri Parsih in v njihovemu
svetemu pismu, Zend Avesta. Raziskovalci iz te religije v Indiji so spravili na
dan, da je ta religija starejša kot so to mislili zahodnjaški raziskovalci,
tako da so antični zgodovinarji verjetno imeli prav. Poleg tega se je pokazalo,
da pri tej religiji prvotno ni šlo le za tisti kozmični boj med svetlobo in
temo, ki so jo pozneje prevzeli gnostični nauki. Osebni bog p imenu Ahura Mazda
je kot »vsemogoče dobro« stal nad temi zoperstavljenimi silami. Pojem za
neosebno božjo stran je bil »Ahu«. (Naslov za sodobne duhovne elaborate iz
tiste religije: Mazdayasnie Monastery, Mustafa Bldg., Sir Pherozeshah Mehta Rd.,
Bombay 400001, India.). Drugje je bilo odkrito, da v iranskih izročilih
obstajajo nakazila na Noeta / Nuakha, kar se ujema s svetopisemskimi poročili.
Naš vtis je, da Zend Avesta ima vsaj še veliko skupnega s tisto vrsto
prarazodetja človeštva pred prednjeazijskim potopom – t.j. z najstarejšo
vero v Boga, ki ji je Noe ostal zvest celo v tej degenerirani kulturi. Abraham
ni bil prvi, ki je častil enega Boga. Obstajajo nakazila na to, da je prvotna
oblika te religije v pisni obliki obstajala pred potopom v Prednji Aziji, in še
obstaja možnost, da bodo enega dne odkriti spisi iz te stare dobe. Lorber en od
teh izgubljenih spisov imenuje »Seanthiast Elli«; Bog se je ljudem pred
potopom domnevno prikazal kot »Abedam« prav tako, kot je pozneje deloval preko
bibličnega Melhisedeka.
Parse poleg tega mnogi muslimanski duhovniki v Iranu štejejo med »tolmače«
Korana prav tako kot Judje in kristjane ne štejejo med "nevernike",
ampak med tiste, ki verujejo v istega Boga in na katerega nenehno spominjajo
preroki. V tej religiji se je sicer kot v vseh drugih izgubilo nekaj od prvotne
duhovne globine, kar je danes treba ponovno urediti.
Mani (216-267) je krščanske lastnosti poskušal združiti s staro Zaratustrovo religijo. (....). Tega poskusa tu ne bomo podrobneje obravnavali. Poglejte o tem obširno besedilo v nemš
čini ali angleščini.
Medreligijski dialog
To ()je prispevek k boljšem razumevanju
med religijami in miroljubnemu "medreligijskem dialogu", ki se dogaja že vrsto let. Te pripombe nimajo aspiracij do skupne karakterizacije islama, zlasti ker obstajajo celo različne šole islama.****Koran*) in druge pisemske religije
Islam pomeni »pokoritev (pokoriti se božji
volji)«, pa tudi »vdanost (Bogu)«.
Sveto pismo islama, Koran, se pojmuje kot navdih, ki ga je
Preroku Mohamedu posredoval bog oz. angel Gibril
- ki ga lahko poenotimo s tudi v krščanstvu poznanim nadangelom Gabrielom. Gotovo
je, da osrednji pomen pripada Koranu. Poleg tega so za
tolmačenje pomembne tudi druge tradicije (sunna;
dobesedno: "običaj"), ohranjene
iz časa Preroka
(hadit). Tudi Prerok je po svojem
osebnem vedenju človek, ne pa bog. Potrebno je
vedeti, da kot med krščani prav tako obstajajo muslimani, ki svojega Svetega
pisma ne poznajo dovolj.
Kristjani oz. Judje se v Koranu deloma neposredno nagovarjajo kot "vi ljudje Pisam" (ljudje Knjige, npr. sura 4,171*) in kot "vi ljudje Izraelovi". Zato bi se lahko ukvarjali tudi s Koranom*) - čeprav to večinoma ne delajo. Religijske vede se toda ukvarjajo s svetimi pismi vseh religij, in med ostalim raziskujejo zgodovinski razvoj njihovega tolmačenja. Sveta pisma je seveda potrebno preučevati s spoštovanjem. En del muslimanskih komentatorjev Korana je pisal da - zelo verjetno pri bogu - obstaja praoblika Korana, ki je dostopna le čistim angelom in čistim človeškim poslancem, drugi del njih pa razlaga, da bralec Korana na zemlji mora biti v čistem stanju.
Za Preroka se pravi, da je bil poslan za določeni
"čas"
(ali vmesni čas; drug prevod: po vmesnem času), v katerem se poslanci niso pojavljali
(sura 5,19*). Koran ločuje vernike v smislu naukov Preroka Mohameda,
"ljudje Knjige"
(ljudje Pisma), in "nevernike". Z "ljudmi knjige"
so mišljeni predvsem Judje in kristjani, ki poleg
muslimanov delijo isto tradicijo, včasih pa tudi
zaratustrovci (sura 22,17*).
Kajti Koran priznava tudi verigo "prerokov", ki so svojemu narodu oz.
v svojem času dajali ujemajoče se nauke o enem Bogu, onstranski sodbi in
molitvi (npr. sura 6, 83-92; sura 7, sura
4,136*). V kolikor
ljudje teh religij verjamejo v skupne temelje, se v samemu Koranu ne štejejo
med nevernike. (sura 5,48* i.dr.) V
prvih stoletjih islama se kristjane in Judje ni prisiljevalo, da preidejo na
islam (v skladu z naukom v Koranu, "V religiji ni prisile", gl.
sura 2, 256*).
Abraham velja za enega iz
"hanifov", ki so kot posamezniki našli pot do resnične vere v enega
boga.
Allah -
predislamsko staroarabsko al-ilah - ima kot semitska
beseda gotovo isto poreklo kot "elohim", božje ime iz hebrejskih
Mojzesovih knjig.
Za "nevernike" - dobesedno "prikrivalce" - so v strogem pomenu v času Preroka Mohameda veljali politeisti oz. malikovalci, proti katerim se je boril v Arabiji in pred katerimi že opozarja judovska in krščanska Biblija. V širšem pomenu danes za nevernike veljajo v islamu tisti, ki ne verujejo v enega boga in sod. Danes se pojem napačno pavšalno uporablja za vse nemuslimane, včasih pa celo za muslimane druge usmeritve.
Jezus Kristus v Koranu.
Jezus se poleg Biblije omenja tudi v Koranu (7. stoletje po Kristusu). V obeh obstajajo skupne značilnosti in razlike. Treba je omeniti, da Koran Jezusa na več mestih priznava za preroka, za
božjega poslanca in brez podrobnejše razlage celo kot "besedo" Božjo ter duh Božji (sura 4,171), "ustvarjenega kot Adam" (sure 2, 3, 5,...). V dobro dojetem islamu velja na vsak način več kot pri tistimi sodobnimi krščanskimi teologi, ki so pustili le socialnega reformatorja Jezusa. V Koranu ni sprejet le nauk o Jezusu Kristusu - ki ga kristjani v Mohamedovem času dojemajo zelo zemeljsko - kot Božjemu sinu v okvirju poznejšega nauka o trojstvu. Kristjanov, ki bi lahko tisto, kar je bilo prvotno mišljeno, lahko razložili avtentično, tako da to razumejo tudi ljudje drugačnega porekla, skoraj niti ni bilo. (npr. sura 6,101*). V Pismu Rimljanom 1.4 se pravi, da je Jezus po duhu svetosti "postavljen za Božjega Sina" v moči - torej da ni rojen.Koran vidi Jezusa
"kot Adama", ki ga je Bog ustvaril iz zemlje (sura 3,59*), in govori o "božjem poslancu" iz Božjega duha, ki je napovedal Mirjamino (Marijino) deviško rojstvo Jezusa (sura 19,17-22*). V krščanski verziji napoveduje angel Gospodov Jezusovo rojstvo iz Svetega duha. V Koranu se tudi govori, da je Jezus bil okrepljen s Svetim duhom / Duhom svetosti (sura 5,110*).Po Koranu je mladi Jezus napovedal svoje vstajenje (sura 19,33*), s čimer
je verjetno bila mišljena njegova vrnitev na "sodni dan" (sodišče) z vstajenjem vernih, ki se v Koranu pogosto omenja, gl. spodaj, sura 4,159* . Koran pravi, da je Jezus živ vzdignjen na nebo (sura 4,157 -159*, sura 3,55*).Koran prav tako vsebuje vstajene vernikov med sodbo (sura 36,77
-83; sura 69,13-37; suri 75 in 99* in dr.). Jezus se bo potem vrnil in pričal za verujoče ljudje Pisma (sura 4,159; prim. sura 16,89*). Tisti, tudi nemuslimani, ki verujejo v Boga in sodni dan in delajo kar je pravilno(), se po Koranu ne morajo bati sodbe (sura 2,62; sura 4,123-124; sura 7,170*). Sodba je tako v Koranu kot tudi v Bibliji enoznačno Božja in ne človeška zadeva ne glede nato, ali gre za kristjane, muslimane ali Jude.O etičnih temeljih islama in kristjanstva
Celo
etični temelji 3 "abrahamitskih religij" so tesno povezani. Zapovedi se, čeprav ne v obliki seznama, pojavljajo tudi v islamu, med ostalim v suri 17,22-39; suri 5,38-40; suri 2,188; suri 4,135; suri 2,195; in suri 17,70* (človeško dostojanstvo). Koran npr. strogo in brez izjem prepoveduje umor nedolžnih (sura 5,27-32*). Pojem "Gihad" (džihad) pomeni le: "boj"; pomen "Sveta vojna" ne izvira iz Korana, ampak iz izrek Preroka Mohameda in islamskih pravnih šol ***): Duhovno-moralno delo v notranjosti na lastnih, od Boga oddaljenih strasti velja za "Veliki džihad", ki se mu pripisuje večji pomen kot vsem drugim zunanjim spopadom. (Prim. npr. Jezusovo sporočilo, "odstrani najprej bruno iz svojega očesa…"- Mnogi zunanji konflikti bi na tak način izgubili svoj temelj.) "Džihad besede" je miroljubno zastopanje vere. "Džihad z roko" je aktiven, učni primer vernika. "Džihad meča" se imenuje tudi "Mali džihad"; dovoljen je le za obrambo napadenih vernikov in "brez kršitev" (prim. Koran sura 2,190*). »Silovitost« odnosa do drugače verujočih ima sicer sovje temelje tudi v Koranu (sura 48,29*, sura 47,4*); ti "silni" odlomki se lahko primerjajo z drugimi točkami, ki jih omejujejo (kot »V veri ni prisile«, sura 2,256).V islamsko prakso spadajo: "Dokazovanje, da ni Boga razen Boga (Allaha) in da je Mohamed Božji poslanec;
*) Med ostalim je bil uporabljen prevod Korana avtorja Rudija Pareta, založba Kohlhammer-Verlag (v nemškem jeziku), prevod katerega zadošča za znanstvene razprave in jasno ločuje med dobesednimi prevodi in vstavki za boljše jezikovno razumevanje.
Tu uporabljamo egipčansko štetje verzov, ki se v islamskem prostoru največ uporablja. Drugi prevodi lahko uporabljajo eno iz drugih dveh štetjih verzov; v tem primeru omenjeno mesto najdete kratko pred ali po navedeni številki verza v isti suri. Težka prevedljivost Korana ne velja toliko za tukaj navedena že razumljiva mesta. Pomen mest v Koranu je bil primerjan tudi z "Der Koran, übersetzt und kommentiert von Adel Theodor Khoury, 2007 (v nemškem jeziku - Koran, prevod s komentarji Adela Theodorja Khouryja)", prevod katerega je doživel priznanje tudi pri muslimanskih znanstvenikih (npr. dr. Inamullah Khan, tedanji generalni tajnik Islamskega svetovnega kongresa) in čigar komentar upošteva tradicionalno tolmačenje islamskih pravnih šol.***) Celo zgodovinske "krščanske križarske vojne" niso bile svetopisemsko utemeljene, ampak človeška dejanja in so npr. pri mnogih evropskih kristjanih danes na slabem glasu.
****) (Prim. Koran, sura 164,125.)
Tu se bomo ukvarjali s skupnostmi in razlikami izmed budističnih usmeritvah in krščanstva, ki se (ponovno) zaveda svojih lastnih duhovnih globin. S tem ni povezana zahteva za podrobno obravnavo Budovega življenja in naukov (500 pr. Kr.). *) Tu se bodo nasprotno obravnavale le bistvene točke.
»Nič« in jaz
Bistvo prvotnih Budovih učnih govorov, ki so še temelj
"hinajana"-budizma, je vedno večje osvobajanje človeka od vsega, kar
ne pripada bistvu njegovega bitja. Hrepenenje zunanjega in notranjega duha, ki
vodi do trpljenja, bi kot »nepripadanje samemu sebi« (»anatta«) moralo ob
meditaciji ugasniti preko ustrezne življenjske in izobraževalne poti in preiti
v stanje nirvane. To je večinoma narobe dojemala zlasti pozneje nastala
usmeritev »mahajana«-budizma – ki je sicer prinesla tudi napredek, npr. izražanje
sočutja z vsemi bitji namesto izolacije od sveta. Omenjeni, vseprisotni pojem
nesebstva je razlagala kot da sploh ne obstaja jaz, ki bi ostal po opustitvi
egoističnih nižjih lastnosti. V skladu s tem je naklonjena k obravnavi nirvane
kot "nič". Buda sam je celo pri opisovanju svojih najvišjih
lastnosti govoril: »Sčasoma sem … spoznal (celo) bedo področja, v kateremu
ni 'ne opazovanja niti neopazovanja', tega sem se popolnoma zavedal in se počasi
približal točki, kjer opustitev opažanja in čustev vodi do stanja sreče, v
katerem sem užival ... In tako jaz že nekaj časa – po polni izključitvi
pozabe – dobivam opustitev opažanja in čustev in se zadržujem pri tem,
vplivi pa so, ko sem vse to v modrosti spoznal, presahnili.« (suttam
anguttara nikaja 9, št. 41 …).
V tem smislu lahko prepoznamo, da Jezus Kristus prav tako spodbuja k
oplemenitenju različnih človeških lastnostih ter daje spodbudo, da s tem vsak
začne pri sebi namesto da kritizira druge. (Poglejte o tem glavno besedilo
Christuswege.net). Sebe in svoje učence poleg tega ne identificira s svetom
ali s katerimi koli svetovnimi aktivnostmi, ne govori, da ne pripadajo svetu,
ampak - z večjim poudarkom kot v izvirnem budizmu – da ta svet z življenjem
in delovanjem v njemu (Jn. 17) spreminjajo v droži.
V Jezusovih in Budovih izrekih o vprašanjih življenja lahko vsekakor ugotovimo
toliko daljnosežnih soglasij, zaradi katerih so nekateri že stoletja
domnevali, da je Jezus poučeval budizem. Da razložimo ta
ujemanja ne potrebujemo zunanjih virov, kot mislijo nekateri raziskovalci – čeprav
lahko obstajajo stične točke.
To vendar ni res. Prav tako bi lahko
povedali, da je pridigal ta ali oni nauk. V našem glavnem besedilu med ostalim
razlagamo, da takšna delna soglasja temeljijo na duhovnih realnostih, ki na
podoben način lahko brez prepisovanja opazijo vsi, ki so jim dostopne. To
je konec koncev inspiracija, če je pristno, če prihaja iz večnega izvora,
brez katerega »nekaj« ali "nič« oziroma »ne nič« itd. ali
osvoboditev od tega ne bi obstajali, ker sama osvoboditev brez tega ne bi imela
nobenega smisla. Iz tistega, kar stoji za vsem in kar je v vsemu skrito ter
hkrati izven vsega. To nekaj ni manifestirano, vendar že vse vsebuje in na
koncu stvaritve bo kljub vsemu večje kot na začetku – torej nekaj v
zemeljskem smislu vsaj tako protislovno kot Koan (paradoksalni izrek za
meditacijo v Zen budizmu). Nekaj, česar se ne more dojeti po teoretični poti,
čeprav je človeški duh dovolj fleksibilen ter se poskuša vsaj posredno
približati ali čuteče obdelati videno.*****
Prav to je tista moč, ki jo religije imajo nasproti materialistično-egoistični
družbi – in nezadostno uporabljajo. Celo skupnosti in stiki med religijami
niso spremenili ničesar od dejstva, da vse imajo lastne in deloma celo različne
poti.
Med krš
čanskimi mistiki se delo Meisterja Eckharta najbolj približuje orientalskemu impersonalizmu. Med budističnimi smernicami je nauk Nichirenaneke vrste most. Med ostalimi indijskimi filozofi se deloSri Aurobinda – in njegove partnerice, »Matere« – najbolj približuje evropskemu personalizmu. Doživel je nirvano in spoznal, – baje zelo podobno kot krščanski mistiki – da je za nirvano nekaj povsem drugačnega od »niča«. Govori o »Najvišjem« in o določenih aspektih, ki bi jih rad prinesel dol na zemljo. Za določene ljudi je Sri Aurobindo bil most, ki jih je vodil nazaj h krščanstvu – k pravemu bistvu krščanstva, ki zaobjema realno »posnemanje Kristusa« in moč, ki jo je Jezus pokazal v svojem vstajenju.»Zadnja realnost« in vprašanje o Bogu.
Poboljševalne človeške lastnosti v judovskem oz. krščanskem področju so
seveda dodatno povezane s pojmom greha zoper Boga. Tu najpoprej gre za ohranitev
religijsko utemeljenih etičnih norm; natančneje povedano o premagovanju vseh
lastnostih, ki nas ločujejo od Boga. Praviloma – celo pri večini budistov
– prevladuje prepričanje, da v budizmu ni Boga. Zaradi tega se v skupnih etičnih
opredelitvah različnih religij sklicuje le na »poslednjo resničnost« onstran
materialnega življenja, ki jo sprejemajo vse religije ne glede na njen pomen.
To vendar ni popolnoma točno. Buda ni trdil, da Boga ni, ampak se je prav pod
takratnimi okoliščinami večinoma omejeval na nadaljnje posredovanje spoznanj
o človeški poti. Buda je na vprašanja hindujskih duhovnikov o Brahmi, božanstvu
stvaritve pri hindujcih, odgovoril: »Brahmo dobro poznam, in brahmanski svet,
in stezo, ki vodi v brahmanski svet, vem tudi, kako je Brahma prispel v
brahmanski svet." (Digha Nikaya, 13. govor – s sklicevanjem na
duhovne izkušnje, ne le na hindujsko književnost.) Brahmo pri hindujcih
ne moremo poistovetiti z »Bogom Očetom« Jezusa Kristusa; gre prej za
poosebljenje delnih božanskih lastnostih, ki so sčasoma nastajale v različnih
kulturah. To seveda ni oznaka za negativne sile.
O čemer konec koncev govori tisti, ki govori o višjem
poreklu takrat spoštovanih bogov namesto da spoštuje sebe kot najvišje bitje?
Za Budo sta se poreklo in cilj očitno nahajali v nemanifestiranem. Ta
nemanifestirana najvišja realnost vendar ni »Nič". Samo se nahaja zunaj
vsega, o čemer si lahko človek s pomočjo svojih zemeljskih, fizičnih ali
mentalnih sposobnostih ustvari podobo.
Prav tu se nam od enkrat prikaže vzporednica, ki jo krščanstvo, judovstvo
in islam zavestno ne prepoznavajo. Kajti v vseh teh religijah obstaja
spoznanje, da nima smisla ali da je celo prepovedano izdelovati podobo Boga - čeprav
je razlog za to že zdavnaj pozabljen. V judovstvu se celo tamkajšnje ime za
Boga ni smelo direktno omeniti. Glej tudi našo stran "Vera kot ponovna
povezava z Bogom", opomba 2 o arhetipih.
Evangeliji oz. Razodetje označujejo »Očeta« kot Tistega, iz katerega izvira stvaritev in v katerega popolnosti se konča (alfa in omega), ki torej stoji nad njo in njenimi lastnostmi, in ki pred njim ni bilo mogoče dokončno doseči. Krščanski mistiki, kot npr. Jakob Böhme, so na temelju svojih avtentičnih izkušenj izključno opozarjali, da se ta Bog ne nahaja le nad zemeljsko stvaritvijo ampak tudi nad onstranstvom in nebesnimi svetovi.**) Ne pride se daleč, ko se religije v znanstveni literaturi primerjajo pogosto brez vključevanja tistih, ki imajo globoke religijske izkušnje. Brez njih ne moremo najti niti jezika, ki bi ga razumele obe strani.***
Budistična pot vodi do prihoda v »nirvano«, v onstranstvo onstranstva –
v nekaj, kar je za večino tako daleč, kot je to za večino kristjanov enotnost
z Bogom - . Buda je sicer nakazoval na možnost, da Bodhisattwa, "osvobojen
od ponovnih rojstev", lahko prostovoljno pride pomagati ostanku človeštva.****
Kristus je bil vzdignjen k Očetu (»in grob je bil prazen«, vstajenje &
vnebohod), da bi se ponovno vrnil. S Kristusom lahko danes pride do močnejšega
prežemanja od najvišje božje ravni do zemeljskega.
Na tej točki lahko omenimo Rudolfa Steinerja, saj je rekel, da je Buda prinesel nauk o ljubezni, Jezus pa moč ljubezni. Moč ljubezni pa vodi vse k božji popolnosti. »Prosite Očeta v mojem imenu« – se pravi v skladu z njim, po njem gre krščanska pot k Enemu. Buda je tu viden kot neke vrste utiralec poti.
K dor želi spoznati resnico, naj vpraša Jezusa ali Budo na svoji poti!
Buda v »Kalama Sutra«: »Ne pustite se voditi... ne zaradi tega, kar pravijo..., ne zaradi tradicij,... dnevnih mnenj..., avtoritete božjih spisov, ... logičnih vzrokov in zaključkov,...fiktivnih teorij in priljubljenih mnenj,.... vtisov lastnih koristi, ... avtoritete učitelja. Ko pa boste spoznali sami...«. (Pravo verskoprepričanje je bolj podobno spoznanju kot pa čisto intelektualnemu »imeti vero za resnico«.)
*) Z izro
čilom ohranjene Budove nauke lahko najdemo zlasti v obširnih prevodih K. E. Neumanna, "Budovi govori: srednja zbirka"; tudi v "daljši zbirki".**) Za ljudje s teozofsko uporabo jezika je treba omeniti, da se v teozofskem pomenu nirvana oz. dihanje nahajata pod »paranirvansko« in »logoistično« ravnjo.
***) Krščanski mistik Meister Ekkehart je opisal lastno izkušnjo kot nirvano – ne da bi uporabil te besede -, le da je za njega to pomenilo srečanje z Bogom.
****) Povratek k Bogu z bistvom izkušenj iz zemeljskega življenja je po eni strani povratek k nečemu, kar je obstajalo od vedno. Po drugi strani pa je nekaj več, česar prej ni bilo, kot dva trikotnika, ki sovpadata. Ta paradoks je mogoče razumeti le preko globoke mistične izkušnje.
*****) Obstajajo tudi filozofski aspekti. V mahajana budizmu je Nagarjuna v svojih Splošnih komentarjih o Prajnaparamita napisal, da nekaj lahko smatramo za resnično, neresnično, resnično in neresnično, niti resnično niti neresnično, se pravi na štiri načine namesto le z dualističnim ali/ali. Ker klasični razum ne zadostuje za popolno razumevanje tega, kot v paradoksalnih izrekih zen budizma (glej zgoraj), je to lahko privedlo do premostitve dualističnega razuma (v obliki »razsvetljenja«) in vpogleda iz višjega nivoja. V evropski filozofiji obstaja drug način za razširitev mišljenja onkraj starega dualizma ali/ali: Heglova dialektika o tezi in antitezi vsebuje tudi iz tega izhajajočo sintezo. Tako lahko privadi razum, da pride do stališča onkraj nasprotij ali navideznih protislovij in se še bolj odpre višji resnici božjega duha. Neodvisno od tega je naš krščanski projekt razvil nekaj podobnega tako, da se iz različnih pogledov lahko vedno pride do podoživljenih in kompatibilnih elementov iz celostne perspektive (premostitev navideznih protislovij).
Dodatne strani internetnega projekta »Pota Jezusa Kristusa« o različnih drugih religijah so prispevek k boljšemu razumevanju istih v dialogu med religijami. Tu se bomo ukvarjali s skupnostmi in razlikami izmed hinduističnih usmeritvah in krščanstva, ki se (ponovno) zaveda svojih lastnih duhovnih globin. S tem ni povezana zahteva za obširnim ukvarjanjem s hinduistično religijo. Tu se bodo precizno obdelale le bistvene točke.
Jezus Kristus.
V naukih hinduističnega izvora obstaja pojem »avatarov« različnih stopenj. Pod njim se misli na ljudi, ki na Zemlji ne obstajajo zaradi lastnega razvoja, ampak zaradi prostovoljnega prispevka k razvoju naroda ali človeštva; kot kaplja "iz božje popolnosti". Razlike izmed takšnih zaporednih »avatarov« se v takšnem dojemanju pogosto razplinijo, medtem ko judovsko in krščansko dojemanje »zgodovinskega Boga« poudarja vidik nadaljnjega razvoja ter zlasti s tem povezano vlogo »Mesijo« (izvle
ček iz poglavja »V začetku je bila beseda…« našega glavnega besedila).Poti joge** in krščanstvo.
Ustrezno besedi »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt. 5:48) je za nas v vsaki religiji najzanimivejše vprašanje, kamor vodijo praktične duhovne steze. To so v primeru hinduizma mnogostranske poti joge. 'S premagovanjem zunanje in notranje človekove narave' poskušajo 'dušo privesti do njene božanske popolnosti'.
**Indijska beseda joga dobesedno pomeni "vprega", t.j. ponovna povezanost z izvorom, kar je podobno dobesednemu pomenu latinske besede re-ligion. Metode treninga za telo, dušo in duh hinduističnega izvora.
Krščanske in indijske vrste mistike.
Vživljanje v križanje oz. »polnoč duše«, »mistično smrt«, prehoda
skozi zapuščenost vsega, na kar se je človek lahko opiral, ki so ga vsi znani
krščanski mistiki (npr. mojster Eckehart) občutili na ta ali on način, je
podobno vrhunskemu doživljanju pri jogi, pojavu Nirvikalpa Samadhi oz. izkušnji
praznine v »nirvani«. Krščanska mistika je toda posredovala izkušnjo. da se
v oz. za to praznino spet "nekaj" nahaja, namreč Kristus oziroma Bog.
Da je tudi na indijski poti možno prestopanje nirvane v nekaj, kar se krije za
njo, je pokazal Aurobindo. V krščanstvu je do prvega trenutka religiozne poti
vsekakor prisotno nekaj od te polnosti, ki se nahaja za vsem, ker je Kristusovo
bitje most, ki gre skozi zemljo.
Vtis težkega lovljenja ravnotežja se ustvarja, ko se nekdo kot Aurobindo sooča
s silami, ki napeljujejo k povezavam Kristusovega razvoja čeprav ozadja za to
ni. To v nobenem primeru ni nemogoče; spomnili bomo le na primer hindujskega dečka
Sadhu Sundar Singha, ki o krščanstvu ni vedel ničesar, je pa skozi svoje
intenzivno notranje spraševanje o Bogu nenadoma spoznal Kristusa in o tem
pozneje napisal knjigo (založnik Friso Melzer, »Sadhu Sundar Singh«).
Celo pri hinduističnih, tantričnih vajah se je pri ljudeh, ki so prej računali
s pojavljanjem indijskih božanstev, nenadoma pojavila vizija Kristusa. »Veter
piha, koder hoče".
Za teologijo, utemeljeno na krščanstvu kot religijsko skupnostjo, težko
uporabna, za druge kulturne kroge pa toliko bolj zanimiva bi lahko bila spodbuda
R. Steinerja, da v Kristusu vidimo sončno bitje, ki je v predkrščanskih časih
nekaterim večjim modrecem bilo zelo dobro znano. (Izvle
V tem kontekstu je zanimivo, da obstajajo nova prizadevanja, ki prav tako kot Kristus v svojem vstajenju ne delijo splošne predpostavke očitne, prisilne smrtnosti telesa: (…) Indijski filozof in jogi Aurobindo in njegova duhovna sopotnica »mater« Mira Alfassa sta npr. delovala v tej smeri. (...) (deloma izvle
čki iz »Vstajenje« v glavnem besedilu) *.Nauki o »karmi« in Bog.
Znaten del tistih krščanskih poteh socialnega delovanja in usmiljenosti bi v Indiji veljal za »karma jogo« (joga usode) oz. »bhakti jogo« (joga ljubezni), medtem ko bi se spoznavno usmerjena pot lahko primerjala z »inana jogo«.
Etične vrednosti.
Etika je v različnih religijah tisto, s čimer se vsi soglašajo in kjer je zaradi tega dialog najbolj napredoval. Na začetku klasične poti joge se po Patanjaliju npr. kot predpostavka uspeha nahaja »yama«: živimi bitji ne škodovati z mislimi, besedami ali dejanji; ne biti lakomen; resničnost; seksualna čistoča; ne jemati daril (biti neodvisen). 2. stopnja je "niyama": notranje in zunanje poboljšanje, skromnost, askeza; darežljivost, žrtvovanje; preučevanje in čaščenja božanstva, vnema in vernost. Jogiji učijo, da je celo »bojno polje« v Bhagavadgiti mišljeno v smislu notranjega bojnega polja, ki služi za poboljšanje. Očitno je, da tu obstajajo vzporednice z Jezusovimi zapovedmi in nauki. Hindujci so prav tako kot kristjani in mnoge druge religije bili nosilci projekta »Svetovni etos«.
Sveta pisma.
Najstarejši religijski temelj so vede, ki prihajajo od "modrecev" pradavne "Zlate dobe". Pozneje je na sceno stopil npr. ep Mahabharata z opisom dogodkov iz najstarejše zgodovine, ki so prej bili obravnavani kot miti, med ostalim vojne, torej iz ene ne toliko "zlate" dobe. Tu se navezuje modrostna literatura upanišadov.
Bhagavad Gita je ena izmed najpomembnejših svetih knjig hinduizma, katere tradicija povezuje stare Vede s filozofijo Upanishad in jogo, pa tudi Mahabharata. Krishna, junak te didaktične pesnitve, velja za avatar, pojav najvišjega božanstva v obliki človeka.
Naše dodatne strani internetnega projekta »Kristusove poti« o drugih verah so prispevek k boljšemu razumevanju in k medverskemu dialogu. Na teh dodatnih straneh so predstavljene podobnosti in razlike med taoizmom/konfucionizmom in krščanstvom – krščanstvom, ki se (znova) zaveda svojih duhovnih globin. S tem ne nameravamo izčrpno opisati življenja in tradicij Lao-Tseja ali Konfucija, pač pa natančno obravnavati bistvene točke.
V tradicionalni kitajski duhovnosti se spajajo različni sorodni viri:
1. Izvorni nauk o najvišjem principu.
Izvorni nauk o najvišjem principu, Tao, »o katerem ni mogoče izreči ničesar«,
predstavlja tudi prvotno enotnost na začetku vseh stvari, se pravi pred
delitvijo polarnosti na Yin in Yang*) in nato na »5 elementov«*. Danes je ta
prvotna enotnost za pojavi kozmosa. Med krščanskimi misijonarji so npr.
jezuiti videli v tem najvišjem principu nekaj, kar odgovarja Bogu, medtem ko so
frančiškani in benediktinci patudi papež temu nasprotovali. »Tao«po eni
strani ne odgovarja novemu načinu doživljanja Boga kot »Očeta«, ki se ga
lahko osebno nagovori, kot je učil Jezus. Po drugi strani pa ni izključeno, da
lahko gre za starejši način doživljanja oz. za iskanje Boga, kot je bilo možno
v stari kitajski kulturi.
*) Yin je »ženski« princip, ki se širi – npr. simpatikus; Yang je »moški« princip, ki se krči – npr. parasimpatikus, oba pa delujeta skupaj. »5 elementov zemlja, voda, les, ogenj, kovina« odgovarja »4 elementom oz. pojavom zemlja, voda, zrak, ogenj = toplota«, ki so prisotni v stari evropski alkimiji, hermetiki in raznih drugih kulturah (obstajali so tudi krščanski alkimisti). Kitajski 5. element, t.i. »kovina«, so v Evropi ponekod imenovali »prima materia« (»prasnov«, gl. moderno teorijo o osnovnih delcih) ali »eter«, postarih indijskih in antropozofskihvirih, ki naj bi vseboval še druge ravni, tako da naj bi skupno bilo 7 takšnih agregatnih stanj. Te stare pojme bi danes ne pripisovali veri v ožjem smislu, vendar ne spadajo niti v čisto spekulativno filozofijo. Gre za staro, po svoje napredno kozmologijo naravoslovnega značaja – tudi če se tedanje metode spoznavanja razlikujejo od današnjih.
Ne glede na to, prakse starih kitajskih in taoističnih mojstrov imajo duhovni značaj. Takratna spoznanja o vlogi »elementov« oz. moči v človeku so bila upoštevana, ker se je težko izogniti zemeljski nepopolnosti, ko gre za duhovno/duševno izpopolnjevanje. Gre za vrsto duhovnosti, ki ne skuša zbežati pred zemeljskim, z razliko od nekaterih drugih duhovnih tradicij. Težnja po izpopolnjevanju kot takšna ni v nasprotju s krščanskim naukom o odrešenju človeka. Večkrat pozabimo, da je Jezus rekel »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Matej 5, 48). Metode so vsekakor različne. Prvim kristjanom je bilo jasno, da se lahko človek na učinkovanje Boga aktivno pripravi in odpre, vsekakor pa jim je vedno bilo tudi jasno, da ni mogoče izsiliti božje milosti preko teh dejavnosti. Tudi Bog je svoboden.
Med nebesi, po kitajsko »T'ien«, zemljo in človekom–ki izhajajo vsi iz iste praenote–so ljudje povsod videli analogije (podobno kot v »7 svobodnih umetnostih« na srednjeveških evropskih univerzah). Vse težnje so bile torej usmerjene v harmonijo
človeškega življenjaz »nebesi« - kot najvišja moč – in zemljo.To kaže na verski značaj te težnje, poleg duhovnega. Re-ligija (iz latinščine) pomeni »ponovna povezava« s pravzrokom vseh stvari. V krščanskem vidiku je pravzrok Bog Stvarnik, ki ga je mogoče neposredno nagovoriti in je začetek ter konec vsega. Jezus Kristus pa je vezni člen, ki pomaga pri povezavi z Bogom.V teku časa so v antični Kitajski častili tudi različne bogove: nebo, bogove zemlje, lokalne duhove in svetnike. Beseda »politeizem«, ki se včasih uporablja za podobna verstva, pa v tem primeru ni popolnoma na mestu, saj so ti »bogovi« prvotno kot v drugih religijah predstavljali samo emanacije oz. značilnosti enega pranačela (ne glede na čaščenje svetnikov, ki je vsekakor znano nekaterim krščanskih cerkvam).
Na tak način, delitev vseh pojavov sveta na Yin in Yang lahko še bolj zadržuje človeški razum v teh polarnostih; s primernim prizadevanjem pa je tudi mogoče premostiti polarnost in priti do mističnega stanja zavesti.
2. Taoizem.
To dobro jedro ni avtomatično identično z Jezusom, ki je zadobil obliko v človeku in v njem deluje (gl. Janez 15 »Ostanite v meni in jaz v vas«). Toda današnji teologi ne morejo več zanikati, da drugoverci nimajo tega dobrega jedra. Podobna etika večine verstev kaže, da se je »dobro« zakoreninilo več ali manj povsod. Celo Sveti Duh »piha, kjer hoče« (Jn 3).
Taoisti so vedno bili praktiki, nikoli teoriki. V taoizmu so uporabljali:
- askezo. Ta se pojavlja v vseh verstvih. So pa tudi postopki za sublimacijo oz. transformacijo seksualnosti (npr. Mantak Chia, »Tao Yoga«in »Tao Yoga ljubezni«. Stare orientalske poti večkrat gredo »od spodaj navzgor«, medtem ko evropske poti danes gredo pogosteje »od zgoraj navzdol«, se pravi od zavesti).
- Telesne in dihalne vaje ter vaje za koncentracijo za zbujanje in usmerjanje življenjske energije »chi«. Realni obstoj te energije so potrdile raziskave akupunkture in elektroakupunkture, čeprav njeno bistvo še ni jasno znanstveno dokazano. Meridiani akupunkture so danes dokazani celo histološko (v tkivu) kot »prazni« kanali. Ta življenjska energija torej ni »taoistična«, kot so mislili nekateri kristjani, pač pa občečloveška. V obdobju antične Grčije in prvih kristjanov so jo imenovali »pnevma«, to je grška beseda, s katero so označevali bodisi dihanje bodisi življenjsko moč –življenjski dih, ki ga Bog vdahne – pa tudi Sveti Duh. »Sveti Duh« pa je vsekakor v povezavi z Jezusom Kristusom. Če se človek ne uglasi z Jezusom Kristusom, odkod naj izve, da je to, kar doživlja, Sveti Duh, kot ga je oznanil Jezus?
- med taoistične prakse, podobno kot v indijski jogi, spada meditativna poglobitev v pravzrok stvari, za premostitev omejenosti življenja. Tudi alkimistično iskanje nesmrtnosti je igralo določeno vlogo.
3. Konfucionizem.
Kon-fu-tse (Konfucij)na podoben način priporoča vključitev človeka v »kozmično-etični
zakon«. Namesto individualne poti taoistov je Konfucij iskal moralni vzgojni
sistem za celotno družbo. Konfucionizem dela na zavednem kultiviranju in
izpopolnjevanju dobrega jedra v človeku preko navad in vzornikov: če se v družini
človek nauči ljubezni, spoštovanja itd., je rezultat tega etična družba.
- Še iz antičnih časov so na Kitajskem bili prepovedani npr. umor, tatvina, prostitucija in čaščenje podob.
- Kot v bistvu vsa verstva na svetu je Konfucij učil »ljubezen do bližnjega: ne delaj drugemu tega, česar nočeš, da bi tebi naredili«.
- Sem spadajo samoobvladovanje, človečnost in dobrota; oz. etične kreposti dobrohotnost, pravičnost, spoštljivo vedenje (tudi do prednikov), radodarnost, modrost, poštenost;
- Dvojne kreposti po knjigi Shudjing: prijazen in dostojanstven, blag in trden, pošten in vljuden, redoljuben in spoštljiv, dobro se učeč in drzen, pravičen in mil, popustljiv in zmeren, močan in zanesljiv, pogumen in pravičen.
- Cilj je bila drža zadovoljstva onkraj jeze, žalosti in naslade.
Stari nauki vsebujejo bodisi brezčasne kot časovno pogojene vrednote, ki so se nanašale na takratni imperij.
4. Med tema šolama so bila določena stičišča, pa tudi spori. Kljub temu so ju že od vsega začetka smatrali kot dve smeri, ki se dopolnjujeta in ne nasprotujeta. To je veljalo tudi za budizem, ki je prišel kasneje iz Indije in je učil premostitev zemeljskega trpljenja.
Današnji kitajski templji, npr. v Hong Kongu, večkrat dajejo vtis enostavnega iskanja orakljev oz. ritualov za srečno življenje. Kot v večini današnjih religij, prvotna duhovna globina ni najbolj očitna.
V kitajsko tradicijo, ki ni neposredno povezana z religijo, spadajo knjiga I Ching, kitajski horoskop, kitajska varianta geomantije »Feng Shui« in že omenjene tradicionalne kitajske metode zdravljenja.
Zanimivo pričevanje o zgodnjem srečanju med kristjani in taoisti je najti v knjigi Martina Palmerja »Jesus Sutras«, Ansata: v 8. stoletju je na Kitajskem neka krščanska cerkev, ki danes ne obstaja več, priredila ključne vsebine krščanstva za taoiste. (V kolikor se tu omenjajo knjige drugih avtorjev, to še ne pomeni, da se podpirajo njihove vsebine v celoti.)
.
Dodatne strani internetnega projekta »Pota Jezusa Kristusa« o različnih drugih religijah so prispevek k boljšemu razumevanju istih v dialogu med religijami. S krščanske strani se kot temelj jemljejo neodvisna raziskovanja, ki zopet odpirajo duhovne globine krščanstva, in sodobno raziskovanje zavesti. Tu ne bomo obširno opisovali obravnavane naravne religije, ampak le nekatera stališča, ki so za ta namen pomembna.
Tudi japonski šintoistični kult je izvirno en od svetovno sorodnih naravnih religij, ki so starejše od znanih svetovnih religij kot so budizem in krščanstvo.
V prvotnem krš
čanstvu so »darovi Svetega Duha« igrali pomembno vlogo (med ostalim Jn. 16; Kor. 12:7-11; Apostolska dela 2:17-20). Poglejte tudi naše poglavje »Binkošti« v glavnem besedilu naše angleške strani ter v drugih jezikih. Sveti Duh je božja moč, ki dovoljuje, da človekova kreativnost prekosi samo sebe. To sicer ni gola aktivnost desne polovice možganov, čeprav jo dejansko uporablja. Toda Sveti Duh je tesno povezan z Jezusom Kristusom. Celo ko Jezus svojim učencem pove »Veter piha, koder hoče« - kako je nekdo lahko gotov, da njegova današnja spoznanja izvirajo iz Svetega Duha v Kristusovem smislu, če se sam ni predal Kristusu?Za razliko od tistega, kar smo našli pri drugih domnevno politeističnih religijah - na katerih izvoru temelji enotno božanstvo z "lastnostmi", ki bodo šele pozneje čaščeni kot zasebni bogovi – tega pri celi vrsti naravnih religij ne moremo najti.
Čaščenje
se dogaja različno, z določenimi molitvami (zahvala in prošnja), ter z žrtvovanjem naturalij ali simboli.Medtem dokler v animističnih religijah osrednjo vlogo večinoma igrajo šamani - vrači s posebnimi znanji in medicinskimi veščinami, vodijo šintoistični kult duhovniki.
Eti
čni nauki: V šintoizmu je npr. obstajal register grehov; v stiku z drugimi religijami so bila razvita etična stališča, ki jih lahko najdemo v praktično vseh velikih religijah.(...)
*) Angl. »Bicameral mind«. Jaynes sam je vendar vzbudil
vtis, kakor da so ti stari naravni načini funkcioniranja možganov sami zase
razlaga doživljanja božanskih ali naravnih sil; to je po naših spoznanjih
enostavno napačno. Njegove ugotovitve ne govorijo nič o tem, kaj »so« ta
bitja. V možganih ne najdemo ne »bogov« ne Boga. Gre za raven realnosti
lastne vrste, možgane pa lahko interpretiramo na ta ali on način. Prav opisani
stari način zaznavanja poleg tega ne more takšnih »bitij« umetno ustvarjati
kot predstave, kakor to lahko počenja sodobna zavest. Na podoben način odražajo
duhovne sanje ali meditativna doživetja doloma nekaj popolnoma drugačnega kot
so to le procesi obravnave psihičnih vsakodnevnih doživetij.
**) V Evropi je npr. obdobje nastanka Homerjevih epov še pripadalo mitski dobi
medtem ko kasnejša doba starogrške filozofije že pripada razumski zavesti.
Nazaj na kazalo te strani
Naše nove nemške
/ angleške tematske
strani:
Staroameriške religije: Majevski koledar
Ocena starogrške religije
Opombeo starorimski religiji
Antična germanska religija
Antična keltska religija
Antična slovanska religija
Antična baltska religija
Antična baskovska religija
Antična filnska religija
Religija kot "povratna povezava" človeka z Bogom – na poteh z Jezusom Kristusom.
O 1. delu: Koraki v evangelijih / O 2. delu: Koraki v razodetju / O 3. delu: Različne teme in vprašanja življenja.
o delu 1 v zvezi s koraki v evangelijih
E-pošta: Prosimo vas, da nam po možnosti pišete v angleškem ali nemškem jeziku. V nasprotnem primeru vas prosimo, da pišete v kratkih stavkih in navedete jezik, v katerem pišete.
Opozorila na druge jezike in pravice.
|
Druge spletne strani lahko najdete pod Uporabljeni kratki svetopisemski citati in pripombe -
na novo obdelane na temelju različnih prevodov - so dopolnila ustreznih
poglavij |