1) Beseda religija prihaja iz latinskega re-ligio = ponovno združenje; z Bogom, ki iz notranjosti tudi v nas prevzema obliko. Podobno se v oddaljeni primerjavi s hologramom dogaja tudi v velikem.
  

Kot za zdravljenje z molitvijo je tudi za daljnosežne preobrazbe v človeku najprej pomembno Jezusovo vprašanje "Bi rad ozdravel" (Jan. 5,6). Oziroma "ali veš, katere nepopolnosti še imaš, ki se morajo spremeniti če želiš napredovati po poti do Boga?' "Rdeča nit" se lahko navidezno najde izza povsem enostavnih danostih, ki se redko obravnavajo kot religijske. Otrok v svojem odraščanju od mladostništva do odraslih dneh vedno pridobiva nove sposobnost, pri čemer se zelo pogosto prikrivajo prvotne sposobnosti spoznavanja. Pozneje lahko človek s pomočjo svojega spomina in molitve ponovno znova pridobi ta prikrit naraven način spoznavanja. Pri tem se razvite sposobnosti še naprej ohranjajo medtem ko se otrdelost človeške narave zopet omili ali opusti. Z duhovno-duševnimi ali zunanjimi "razkoli" v življenju ustvarjena razdeljenost človeka – na um in osamosvojeno nagonsko življenje ter medtem v neznatni meri integrirano sredino v "srcu" – se lahko na tak način ponovno močnejše združi na različnih poteh. Lahko torej rečemo, da se "plod z drevesa življenja" v mitu o raju ne nanaša na to razdelitev; in da izrek "Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo" temelji na globljem poznavanju možnosti spreobrnitve - Jezus v Mat. 18, 1-3; Mark. 10, 15; Luk. 18, 17. Tu ne gre le za otroško sproščenost, ampak tudi za prvotne temelje razvoja, ki so že kar "arhetipski" ²⁾, torej začrtani osnovni vzorec, izgubljeni del človekovega "navodila za uporabo". Ta pot lahko pelje daleč izven današnje omejene intelektualne zavesti.

²⁾ "Arhetipski" je pojem iz globinske psihologije C. G. Junga itd.; skozi različne pojave doživet osnovni vzorec človeške eksistence. „Arhetipi" vsebujejo vsekakor tudi številne mešane, zavajajoče vsebine. „Bog" kot starec, pa tudi posamezni pojmi kot „nebesa" in „pekel" so takšni "arhetipski" simboli "kolektivne nezavednosti". Jung ni vedel, za kaj točno gre. Zdi se, da vsaj jedro te plasti zavesti s podobami in predstavami, ki so vtisnjeni v človeku, je več ali manj prisotno v vseh ljudeh. Gre torej za neke vrste prastarega spomina iz zgodnjega obdobja zgodovine človeštva – še pred obdobjem “mitične zavesti”, kot smo ga opisali v našem poglavju “Zavest, raziskovanje možganov in svobodna volja”. Ta plast zavesti vsebuje tudi določena – deloma navidezna – nasprotja, kot smo jih omenili na naši strani “Krščanska drža…, tretja pot". Če pobliže pogledamo, se izkaže, da je božja podoba, ki izhaja iz te plasti, v resnici zelo problematična karikatura Boga. Zato npr. Tibetanska knjiga mrtvih (BardoThodol), za katero je C. G. Jung napisal predgovor, opozarja živeče, naj po smrti ne pristajajo na varljive božje oz. demonske podobe te plasti. Podoben spis je obstajal tudi v starem Egiptu. V krščanskih krogih so tudi gnostiki imeli kritičen odnos do teh podob, ki so se gotovo pojavljale v meditaciji in sanjah. V pravljicah je bil narejen poskus kreativnega soočanja s temi simboli, kar je lahko smiselno za otroke. Odrasli pa lahko poskusijo iti preko teh simbolov, ki so prevzeli številne človeške lastnosti. Umetnost pa je v tem, da se Boga išče neposredno, namesto da bi ga izgubili v teh lažnih podobah.

3) Indijska beseda Yoga, dobesedno = "vpreči v jarem" prav tako pomeni iskanje ponovne povezave s pravzrokom vseh stvareh, z večnostjo. To ne pomeni, da takšne drugačne poti morajo pripeljati do istega cilja kot krščanska.

"Bogočlovek" ali od Boga poslan človek Jezus Kristus, "novi Adam" predstavlja signal, da si odslej tudi ljudje nasploh lahko znova pridobijo svoje prikrite prvotne lastnosti; in da je prišel čas, da se norosti, ki so vmes postale nevarne, ponovno spravijo v red. V sebi je kot "srečo" za zemljo lahko združeval povezanost s prvotnim virom smisla življenja – z Bogom – in visoko razvito človeško zavest. Lahko je premagal degeneracijske sile. Tudi če prikazuje razlike v primerjavi z drugimi ljudmi, je bil vendarle tudi človek, ki je vse to lahko storil na takšen način. S tem tudi ljudje lahko lažje sledijo tej poti, - zlasti ko to delajo zavestno. Tudi za takšne, ki nič ne vedo o zgodovinskem Jezusu, njegovo življenje vključno z vstajenjem ni brez posledic - to je podobno npr. dogodku ko živali na otoku nekaj dodatno naučijo, ko živali iste vrste na oddaljenih otokih te sposobnosti lahko nenadoma hitrejše razvijajo, ker imajo neko vrsto skupnega polja sil, kot je to npr. prepoznal R. Sheldrake.

Notranji odnos ljudi do Kristusa in Boga je sprva možen tudi brez cerkvenega posredovanja; tudi če je določena krščanska skupnost večinoma od velike pomoči. Protislovne teologije, ki so celotno Kristusovo bitje ponovno razdelile na dušnega pastirja in socialnega reformatorja, niso več višek modrosti tudi če nekaterim lahko pomagajo na noge zlasti če so seznanjeni z večino teh teologij. Vsak posamezni človek se lahko npr. "v tihi sobici" ter končno tudi na sejmišču neposredno pripravi na Kristusa. To se lahko z ene strani zgodi s pomočjo pomnjenja svojih tradicionalnih lastnosti (evangeliji). Kdo je vendarle odprt za to, da Kristusa lahko spozna tudi po svoji smrti, (kot tudi vsak človek na drugačen način – med ostalim brez te zemeljske opaznosti – lahko po mnogih pričevanjih smrt preživi kot zavestno bitje), lahko Kristusa obravnava kot neposredno delujočega. Možno je tudi čustvo, da se "v njegovem imenu" oz. z njim kot ' velikim bratom' skupaj molimo bogu očetu, ki nas vse obdaja. (prim. Jan. 15, 16; Mat. 6, 7-15; Mat. 18, 19-20). Npr.:

Pomen etike na tej poti.

Ena raven na poti je "ljubezen do boga", ki se nahaja nad vsem, "in do svojega bližnjega kakor samega sebe" (Mat. 19, 19); torej tudi do samega sebe; ljubiti samega sebe je lahko del prizadevanja za prepoznavanje lastne naloge v okolju. Ljubezen nas lahko združuje s Kristusom, ker je to njegova glavna lastnost povezana z modrostjo. Tudi pot dobrega dela v Kristusovem smislu šele skozi notranje in zunanje delovanje pojasnjuje krščansko pot. Jezus je ohranil utemeljena osnovna etična pravila; kajti človek bo "(običajno) žel, kar bo sejal" (Gal. 6, 7); posameznikom je, namesto da poudarja znanji zakon, zapustil močan občutek odgovornosti. Medtem lahko spoznamo, da v človekovi notranjosti obstaja nekaj – tudi če to lahko začutimo le kot zavest -, kar je usklajeno s Kristusom; od koder se dogaja neka vrsta notranjega "preporoda" (Jan. 3). To pomeni, da se človek sčasoma vse več usklajuje z duhom, za kar nam je vzgled Kristus. To izhodišče v notranjosti se lahko doživi v srcu ali v duši oz. duhu, načini doživetja so individualno različni. Kakor koli že posameznica / posameznik doživlja Kristusa oziroma z njim
povezane moči, je smiselno,  da si vedno znova prikliče v spomin tisto, kar
je o Kristusu že znanega, tako da lahko na osnovi tega zgradi z njim
neposrednejši stik, četudi sprva morda ne bo moč zaznati  posebno močnega učinka.

Z močjo, ki se tako v človeški notranjosti razvija kot dar milosti, se lahko poveže z univerzalno zdravilno močjo, ki se približuje od "zunanjega" Kristusa oz. boga. Tudi tu je individualne način doživetja lahko zelo različen, v tem primeru bo toda razločen in bo na določen način vplival na okolje. Medtem ko je takšen razvoj doslej v veliki meri bil omejen le na nekaj ljudi, ki so veljali za "mistike", "svetnike" itd., se lahko takšni pojavi v naših "apokaliptičnih" časih v vse večji meri razširijo na enostavne ljudi – kar se v svojem pomenu vedno ne bo prepoznalo na enak način; zaradi tega je to vredno omeniti. Ta univerzalni učinek "od zunaj" se lahko sprejme ali pa mogoče z bolečino trči ob zaprtost tistih, ki v svoji notranjosti niso razvili nič sorodnega - tako da jih v tem primeru lahko dojamemo kot "sodišče".

Soroden razvoj v velikem, v pradavnih kulturah.

Kot pri razvojnih stopnjah od otroka do zrelega človeka (poglejte gor), so tudi v človeških kulturah potekale podobne stopnje zavesti. Le-te so z ene strani prinesle nove sposobnosti (bolj svobodno hotenje, čutenje in mišljenje), z druge strani so pa zmanjševale svojo prvotno seznanjenost s celotno "stvaritvijo" in s tem kopičile probleme. (Prim. npr. Jean Gebser, "Prvotnost in sedanjost": zaporedoma arhaična, magična, mistična razumska zavest; poleg tega se lahko razvije močnejša integracijska zavest, ki jo lahko imenujemo npr. umska zavest.) Izstopajoči vzori so tudi vplivali na to, da se razvojni koraki v svoji začetni prepoznavnosti lahko na veliko razvijejo, ali vsaj v kulturno odločilni meri. To se je kljub vsem zoprnostim pogosto dogajalo z velikimi izgubami. V novejši dobi se lahko že opazi, da se človeštvo in njegovi narodi itd. nahajajo pred usodnim izzivom opravljanja vnovičnih manjših in večjih "kvantnih skokov" ali evolucijskih korakov če želijo preživeti⁴⁾. Do njih prihaja že ca. 2000 let skozi Kristusa. To se zdaj ne mora več dogajati na račun pridobljenih sposobnostih ter razuma. Ko dovolj posameznikov razvije celovitejšo razumsko zavest za novo povezovanje s svojo božansko prvobitnostjo ¹⁾, se lahko s pomočjo od "zgoraj" zmaga v dirki z apokaliptičnimi katastrofami. K temu spada tudi odnos do zunanjih aktivističnih gibanjih kot je npr. mirovno gibanje itd., - vsi prostovoljci imajo svoje "potrebno" mesto v "igri". Skozi ustaljene religijske smeri ga očitno išče veliko ljudi; gredo v prihodnost in pomagajo pri obnovitvi preteklosti tudi tam, kjer prevladuje marsikatera "povprečnost". Razprava o tem, ali je namen zunanja "rešitev" oziroma eksistencialni napredek človekove zavesti in bistva, je podobna vprašanju o kokoši in jajcu. Dosedanje vrednostne lestvice se morajo iz temelja spremeniti, ker si človek lahko popolnoma točno predstavi, kamor bo ga nadaljevanje dosedanjega zastarelega programa civilizacije pripeljalo. Ker je vse del celote, prehaja vsako dobro delo v celoto.