Poti Jezusa Kristusa
Dodatna stran.
Te strani in različne teološke usmeritve v cerkveni zgodovini.
1. Prizadevanje za spravljanje deloma zasutih spiritualnih globin krščanstva na dan se mora po naravi najprej nastaviti na nauk, življenje in pomen samega Jezusa Kristusa in prvih kristjanov; in sicer vključno z njihovimi "apokaliptičnimi" potezami namesto da izbira le tisto, kar je vešč tej ali oni teologiji. Pri tem se kaže, da resno moramo jemati tudi raznolikost prvih kristjanov - kot so jo resno jemali že sami evangelisti ******) - in na tak način spoznamo širši pomen Kristusovih impulzov.*)
2. Staro cerkev je v naslednjih stoletjih večinoma urejala avtoriteta obširnih razprav "cerkvenih o
četov". Oni so med ostalim s pomočjo grškega jezika in grške učenosti ponazorili zgodnjekrščanska izročila za Evropo. Veliko tega so vedeli o starih spisih, ki so danes izgubljeni. Kot v vseh fazah, so se tudi med trajanjem te faze prepirali o tem, kaj ustreza pravem krščanstvu in kaj ne. V primerjavi z izvorom je potrebno znova obravnavati nekatere reči iz njihovih spoznanj, ki so pozneje bile potlačene. Razen tega so še naprej obstajali kristjani – npr. v Egiptu, prim. tudi najdbe v Naq Hammadiju – ki niso toliko negovali cerkveno odrešenjsko posredovanje ampak bolj individualni dostop do boga v molitvi in meditaciji itd. V "mistični teologiji" današnjih pravoslavnih cerkva se je v veliki meri nekaj od tega ohranilo.3. Srednjeveška sholastika in kanonistika sta privedli do teološke sistematizacije skozi miselne, dejansko religijsko-filozofske razprave (argument, protiargument, sklep), pri čemer so cerkveni očeti še vedno veljali kot avtoriteta kolikor so se ujemali s temi miselnimi tokovi. Tudi če se je v sholastičnih mislih za takratni čas dobilo veliko smiselne duhovne hrane, se lahko prestrašimo pogosto enostranske, absolutistične in s tem izključne logike – ki jo je treba ločiti od dejanske religiozne dimenzije. Vero je konzervirala v obliki naukov oz. dogem in zapeljevala tudi k inkvizicijski praksi. Iz kreativnosti današnjega spiritualnega iskalca ali mistika se lahko razpozna, da bi ista intelektualna metoda na nekaterih mestih lahko pripeljala in da je deloma tudi pripeljala do drugačnih sklepov; oz. da dejanska duhovna rast ima za pogoj fleksibilnejšo in obširnejšo, ne tako zelo otrdelo zavest. Stroga sholastična metoda je danes še vedno bistveno izhodišče sistematske teologije, zlasti v področju katoliške cerkve. Danes tudi v njem obstaja odprtost za druge oz. ekumenske zasnove (npr. Yves Congar). Ne gre namre
č za kakršno koli enostransko kritiko ene iz teoloških usmeritev. V zgodnjem stadiju dela na sedanjem glavnem besedilu "Poti Jezusa Kristusa" smo preverjali možnosti sistemske razdelitve pričujočega gradiva. Na koncu smo prišli le do ene možnosti, namreč vrstnega reda prikazanih "Jezusovih korakov" vzdolž samih evengelijih! Kajti prav v njih se odraža arhetipski vrstni red človeških razvojnih stadijev in področij zavesti v odnosu do sveta, ki nas obkroža. Toda to je nova, interdisciplinarna zasnova.4. Ko se je nakopičilo dovolj cerkvene tradicije o izvorih, je sledilo prizadevanje reformatorjev, da za temelj močnejše jemljemo svetopisemske izvore. To so žal naredili v zelo omejeni meri, ker so bili otroci svojega časa in so npr. vedeli malo o duhovnih in misti
čnih tokovih iz zgodovine kristjanstva. Razen tega so opuščene tradicije, ki v svojem jedru imajo določeno vrednost, kot je Marijino čaščenje. Takrat so si posamezniki, kot je npr. evangeličanski teolog J. v. Andreae, pridržali pravico, da se v romaneskno zastrtih sanjskih slikah poglobijo v globlje, navidezne "krščansko-ezoterične" izkušnje; vzrok neopaznosti krščanskih lastnostih je na takšni, zaradi varnosti izbrani obliki. Niti protestantizem ni bil videti vedno tako tolerančen. Protireformacija, religijske vojne itd. so storile še kaj. Kljub temu so si različne teološke metode takrat bile v veliki meri podobne. Kjer danes še med protestantskimi cerkvami obstajajo ločene verske skupnosti kot so luteranske in reformirane (kalvinistične) ter cerkve protestantske unije, je njihovim nosilcem treba povedati, da je to sicer še primerno za strokovne teološke diskusije toda glede na lastne vernike že zdavnaj zastarano. **)5. Čas nove filozofije, razsvetljenstva oz.
racionalizma z naravoslovnimi vedami, ki je sledil
za tem, ni privedel do tega, da ob strani intelektualno določene stare,
sistematske teologije stoji teologija duhovne izkušnje. Vse več zgodovinsko-cerkvenih
teologov se je prav nasprotno zavestno ali nezavestno ravnalo po tudi
intelektualnem in vrhu vsega enostransko materialističnem razumevanju znanosti
takratnega časa. Teologija je deloma postala zgodovinska, književna in
lingvistična raziskovalna usmeritev - kar ni avtomatski narobe, ampak le
enostransko.
Z upoštevanjem literarne zvrsti ni nič narobe, le
da mora slednje biti èimbolj primerno in ne shematièno; glej npr.
našo stran o t.i. Evangeliju po Filipu (naše nemške
/ angleške
strani). Primerjanje izrekov iz Svetega Pisma z
okolišèinami takratnega èasa je prav tako večkrat
potrebno, le da se pri tem na takratne izjave ne sme prenesti razvrednotenja, ki
izhaja iz današnjega duha časa. Tudi povezava z nastajajoèo
skupnostjo lahko osvetli pomen, to pa ne sme privesti do omejitve pogleda na
zunanje, čisto človeško dogajanje, v katerem Bog ne nastopa več
neposredno, ko pa je bil za ljudi najpomembnejša stvar. Dejstvo, da je sporočilo
bilo dano določenim ljudem, sploh ne izključuje njegovega
univerzalnega pomena. Pomembno je iskati pomen izročila za nas danes,
popolna vsebina pa se bo razkrila samo, če bomo resno vzeli možnost podoživljanja
obljubljenega tudi za današnje človeštvo, oz. če ga vsaj poskušamo
resno vzeti.
(Nasproti temu so se sodobni zastopniki stare sistematske teologije
ponovno videli kot jedro dejanske teologije, okoli katerega bi se lahko zbirale
nove raziskovalne usmeritve. Vprašljivo je, ali so dejansko lahko bili takšno
integracijsko jedro.) Deloma upravičeno početje bi zagotovo bilo povezovanje
raznolikih znanstvenih odkritij z verskim naukom v primeru, da to ne privede do
novih naravoslovnih dogem. V tem primeru bi to treba tudi danes dosledno delati.
Do tega do danes v večji meri seveda ni prišlo. To pomeni upoštevanje
izstopajoče nove podobe sveta oz. paradigme,
ki se oblikuje iz novejših, ne več tako zelo materialističnih znanstvenih
tokovih kvantne fizike, iz sodobne biofizike, geofizike in astrofizike ter
predvsem iz mejnih znanosti kot je parapsihologija itd.
Sedanjo teologijo nima smisla opirati na znanstveno podobo sveta 19. stoletja!
***)
Že od 19. stoletja so nasproti tendencam razsvetljenstva obstajala močna
nasprotna gibanja, npr. prebuditvena gibanja, ki so privedla do veliko novih
evangeličanskih svobodnih cerkvenih skupnosti. Zanje vendarle ni bilo pomembno
spoprijeti se z dogodki v naravoslovnih vedah; zastopale so verovanje, ki se je
brez sprememb opiralo na svetemu pismu. Za to se niti ne more uporabljati pojma
teologija, ker gre zgolj za novo vrsto teološke razlage svetega pisma (eksegeza
/ hermenevtika).
6. Tako so v 20. stoletju sledila mnoga prizadevanja za doseganje faset,
ki jih teologija doslej ni dovolj upoštevala, in sicer še vedno brez vključevanja
tistih mistično-duhovnih dimenzij - ki jih je že
Karl Rahner spoznal kot nujno potrebne. Ti poskusi so v katoliškem in
evangeličanskem področju veliko prispevali za družbo tako, da so se v večji
meri ukvarjali s praktičnimi človeškimi skrbmi: npr. Karl Barth, politična
teologija in teologija/e osvoboditve Tretjega sveta
ter teologija stvaritve****), feministična
teologija, ... Pri nekaterih usmeritvah, kot je Bultmannova
"demitologizirana teologija", so sicer pretiravali, t.j. vera
se je reducirala na - že omenjeno, vmes ponovno zastarano - materialno
razumevanje sveta; čeprav se je vsaj pravilno
vztrajalo, da znanstvena objektivnost za vero v nobenem primeru ni potrebna.
Drewermann je potem poskusil evangelije tolmačiti v smislu globinske
psihologije. To je lahko dejansko bil most, preko katerega bi se iz
neduhovnega sveta izpeljalo materialistično
dojemanje sveta - čeprav se ni začela igra proti dejanski duhovni dimenziji
svetega pisma, ki jo moramo jasno ločiti.
Problemi izmed fundamentalizma in relativizma doslej
še vedno prevladujejo.
Izven teoloških krogov igrajo v novejše doba vlogo tiste dozdevne "zgodbe,
ki odkrivajo vse o Jezusu", ne da bi pri tem izboljšali skupne podobe
današnje diskusije.
7. Do sedaj obstaja se "postmoderna" teologija 21. stoletja skoraj niti ne čuti. Obnovitev duhovnih možnosti krš
čanstva - pri ohranjanju tako stare verske globine kot tudi pridobljene socialne budnost - predpostavlja obširnejšo spreobrnitev v zavesti.*****. Tu sta zaželeni duhovna natančnost in diferencirani pogled na družbo in svet, (namesto da upravljamo z dosedanjimi raziskovalnimi usmeritvami teologije in veroslovja in jih predpisujemo): pot do "popolnega" krščanstva namesto dosedanje fragmentacije. Tu se začenjajo "Poti Jezusa Kristusa".*) Zavestno so priznavali ne le "izvor izrekov Q", ki so ga raziskovalci pozneje uredili. (Vsebuje le Jezusove izreke pred trpljenjem, s tisto etiko onstran mnogih družbenih konvencij, kot jo danes pogosto izvajajo iz pridige na gori. Že ozko soroden in torej tudi avtentičen evangelij po Tomažu kaže, da so glede na pridigarje ali publiko krožili tudi drugi Jezusovi izreki...). Zadnje korake v Jezusovem življenju – ki so se že začeli z Lazarjevim vstajenjem itd. – so takrat sprva lahko sledili in jih avtentično zastopali le izbranci. Kljub temu so postali dostopni iskalcem.
**) V zadnjem času obstajajo v Nemčiji prizadevanja za razčiščevanje te situacije. Poleg tega poglejte
članek "Evangeličanska cerkev: Dinozaver se premika",v št. 9, 2002 izdajatelja "Publik Forum", poštni predal 2010, 61410 Oberursel. O različnih cerkvah poglejte v delu 3 naše poglavje "7 skupnosti (razodetja) in današnje cerkve".***) Med ostalim poglejte v delu 3 naše poglavje "Naravoslovne vede in vera v boga". Update English/ Deutsch. O razvoju krščanstva glej tudi Prof. Hans Küng, Das Christentum. Wesen und Geschichte, Sonderausgabe 2007. Avtor stremi k integriranem raziskovanju, ki kljub arheologiji in kritični analizi stara besedila obravnava kot resne vire vsebin. Ne strinjamo se z vsemi sklepi zgodovinsko-kritične raziskave, ki so vsebovani v tej knjigi. Na primer dogodki o Jezusu se včasih zdijo pojmovani preveč kot subjektivno doživetje. Küng je vsekakor odprt do samostojne, še neraziskovane realnosti takšnih doživetij. Med drugim njegova sicer zanimiva metoda raziskovanja stopenj razvoja krščanstva (paradigme) ne priznava dovolj pomena smerem, ki do danes na splošno niso postale odločilne, kot npr. mistika. Te smeri so prinesle na dan poti, ki so zelo pomembne za črpanje celotnega potenciala krščanstva. Na tem mestu naj poudarimo, da ljudi z notranjo duhovno »nalogo« oz. mistikov večkrat ni mogoče prav razumeti samo preko zgodovinsko-kritične analize, ker poleg zunanje biografije imajo predvsem notranjo, neodvisno duhovno biografijo. V tem primeru je bolje, da jih poskusimo vzeti resno, kot pa da jih ostro kritiziramo.
****) Poglejte npr.: "Ekološka teologija", Kreuz-Verlag.
*****) Tudi nakazovanje "novega, večnega evangelija", posredovanega skozi svetega duha v Janezovem razodetju 14, 6 predpostavlja močnejšo zavest kot jo omogoča intelekt.
******) Dodatek: Jezus in teologije.
V Novi zavezi obstajajo različni
teološki pogledi. Pisci so jih sicer morali zavestno kombinirati. Zaslutili so,
da Jezus ima veliko strani. Da bi ga razumeli, je nam potrebno več teoloških
zornih kotov.
Po eni plati je učil o socialnem občutku liberalne teologije ali
znotraj teologije osvoboditve – in o strogih individualnih etičnih
smernicah dokaj konzervativnih teologij
(toda ne formalističnih in ne oprtih na državno oblast).
Imel je tako duhovno opredeljenost krščanskih mistikov ali ezoteričnih
kristjanov (prim mistično teologijo vzhodnih pravoslavnih cerkva) – kot tudi
usmerjenost, da apostoli svoje življenje morajo obvladati v tem fizičnem
svetu (slednje je glavna tema večine
sodobnih teologij in dušnega pastirstva, predvsem evangeličanskega.)
Jezus je pokazal "nadnaraven" odnos do boga, (od krsta do križa
in vstajenja; kot to npr. prihaja do izraza v Janezovem pogledu oz. pogledu
njegovih učencev v evangeliju po Janezu); to ne moremo razložiti s pomočjo
intelektualne zavesti teologij kot je npr. Bultmannova. Jezus je kljub temu
moral prehoditi človeške tokove življenja,
ki so bili dostopni tudi naravoslovcem.
Mnoge dogodke lahko dojamemo s pomočjo sodobne globinske psihologije;
mnogi so nasprotno duhovni v smislu, ki izhaja iz možnosti spoznavanja
globinske psihologije.
Mnoga stališča so skoraj izgubljena, ker so množico prvih kristjanov
preganjali kot "krivoverce" itd. (dajali so jih v isti lonec s
tistimi, ki so religijo dejansko zlorabili). Vsa so bila enostranska, toda ne več
kot je to katera koli obstoječa cerkev.
Ta enostranskost ni avtomatično negativna. Konstruktivni deli vseh teh
usmeritev bi bili v redu - če ne bi mislili, da so edini, ki imajo prav, in da
drugi v celoti nimajo prav.
Posamezni evangeliji in teologija.
Evangeliji – in npr. del
evangelija po Marku, ki ga imenujemo "vir Q" - predstavljajo različne
zorne kote. Zato so napisani za ljudi različnega porekla. Marko je bil
npr. pomemben za analitični razum Rimljanov in za prevode v romanske jezike.
(Toda prof. Morton Smith omenja "skrivnostni del" tega evangelija, ki
je izviral iz Petrovih dokumentov in ki so ga uporabljali le za izkušene ljudi;
z Lazarjevim vstajenjem itd.) Avstrijski mistik Jakob Lorber je pisal, da je
Marko bil bolj cenjeni poslanec med apostoli. Točno je vedel, kaj se je
zgodilo. Ima poteze teologa, ki sprašuje: kdo je Jezus?
Prvotni aramejski evangelij po Mateju, ki je izgubljen oz. še vedno ni
odkrit, je moral biti namenjen Judom; ta, kot tudi današnji "evangelij po
Mateju" je konec koncev namenjen vsem, ki rabijo obširne opise polne življenja
o Jezusovih dejanjih.
Evangelij po Luku je podoben, toda z bolj emocionalno globino.
Evangelij po Janezu je bil napisan za duhovne kristjane (npr. z grško
biografijo misterijev), pri čemer se specifično krščansko obravnava v
njihovem jeziku.
Janez razume Jezusovo življenje posebej razločno od velikonočnega dogodka;
Matej razločnejše začenja z življenjem. Oba zorna kota sta pravilna; toda
križ in vstajenje imata večino posledic za čas po tem.
Apokrifni "evangelij po Filipu" ni evangelij, ampak zgodnjekrščanski
prispevek ali komentar diskusije z ljudmi iz različnih drugih religioznih
usmeritev – z lastnim stališčem med njimi. (Ne gre za gnostični spis, kot
bi to lahko pomislili.) Apokrifni "evangelij po Tomažu" ni evangelij,
ampak verjetno večinoma avtentična zbirka Jezusovih izrekov; vključno z
nekaterimi izreki, ki so v tej obliki namenjeni duhovno zainteresiranim ljudem.
Zastopniki različnih narodov so lahko bolj obravnavali ta ali oni vidik.
Raziskovalne metode.
Vse različne raziskovalne
metode so v svojih mejah koristne, če so le medsebojno uporabne
(interdisciplinarne). Toda če nekdo poskusi teologijo zgraditi na praktično le
eni znanstveni panogi (kot je jezikoslovje ali arheologija), bo izid deloma napačen.
Poleg tega je potrebno vključiti meditativne metode, kar se skoraj nikjer ne
dela.
Poleg tega obstajata splošno veroslovje, ki
je bolj ali manj neodvisno od krščanske teologije, in filozofija: oba
sta deloma v konkurenčnem razmerju do teologije, v kolikor se ukvarjata z
vprašanji, ki so težko dostopna, če raziskovalec nima lastnega odnosa z
vero. Če pa nekdo s tem poveže pravo iskanje Boga, lahko to predstavlja
plodno dopolnitev. Če bi religioznost priznali kot temeljno lastnost
človeškega bitja, bi se s časom lahko izkazala večja
kompatibilnost teh strok. (glej »Religija…«)
Pripomba k vprašanju od "trojstvu" boga.
Pri cerkvenih predstavitvah trojstvu boga (trojica) je treba ločiti ali oseba, ki o tem uči, s tem povezuje doživetje, ki ga lahko posreduje na kateri koli način, ali pa gre za čisto intelektualni nauk (doktrino) o treh božjih osebah. "Poti Jezusa Kristusa" med ostalim opisuje boga, Jezusa in svetega duha v njihovem značaju in odnosih, ki jih lahko doživimo, namesto da se prepira o pojmih kot je trojstvo.
Nazaj na glavno besedilo, uvod
Poti Jezusa Kristusa, njegovi prispevki k človeški zavesti in k spremembam človeštva in zemlje: neodvisna informacijska stran, z novimi stališči iz mnogih raziskovalnih in spoznavnih področij; s praktičnimi nasveti za osebni razvoj. |