Poti Jezusa Kristusa

Bog, moj vzor, moja pomoč in moje upanje!
Združen z Jezusom Kristusom ti zahvaljujem za vse, kar prihaja od tebe;
odpusti mi, kar me je oddaljilo od tebe;
dovoli mi, da v tej tišini postanem kreativen skozi tvoj duh.

Vodi me, tako da drugim ne škodujem na njihovi poti do tebe; 
vodi me, da drugim pomagam v tvojem duhu;
varuj me na moji poti*.

  Navdihni ljudi, da odločitve o življenju in smrti pustijo v tvojih rokah **;
Pomagaj tistimi, ki delajo za tvojo stvaritev;
Pelji ta svet k predoru do tvoje obljubljene nove dobe.***

*) Tu lahko vključimo tudi druge osebe.

**) Tu lahko vključimo tudi posameznosti ali jih poleg tega obdelamo v meditativnem opazovanju, kot npr. ‘prekiniti rast nasilja in reakcije na nasilje’, ‘odvzeti nasilju temelj z reševanjem problemov’, ‘sprejeti le takšne varnostne ukrepe, ki miroljubnim meščanom puščajo njihove človeške pravice’, ‘voditi miroljuben dialog izmed dobronamernih pripadnikov različnih religij’, ... . prim. Mt. 5:9 in 26:52. Poglejte tudi cerkvene izjave (v angleškem jeziku).

***) Izmučena narava kliče na pomoč. Skrajni čas je že, da Boga oz. Kristusa zaprosimo za zaščito pred prebujenimi naravnimi silami. To vendar ni nadomestek za potrebno spremembo človeškega vedenja do stvaritve.

****) Luka 11:2; 21:31. Razodetje 11:16; ... poglejte tudi očenaš, Matej 6, 7-15.

Sveta pisma različnih religij so prvotno poudarjala boj človeka z njegovimi lastnimi senčnimi stranmi - kako Sveto pismo tako tudi Koran, Zend Avesta ali Bhagavadgita, ... in ne zunanje vojne. To se je pozneje velikokrat spregledalo ali narobe interpretiralo. Danes obstajajo prizadevanja, da iz tega ustvarjene etične skupnosti religij zoperstavijo propadanju vrednosti te egoistične civilizacije. Religije pri tem ohranjajo svoje razlike.

Gl. tudi Marko 12:30 » ... ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo«, prim. 5. Mojzes 6,4.5). Molitev zajema tudi globoko čustvujočo vero v božje udejanjenje in ustrezno zahvalo. Janez 16:23 »Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal« … je prvotno vseboval tudi »… naj vas odgovor ogrne« (prim. Neil Douglas-Klotz: Prayers of the Cosmos. Meditations on the Arameic Words of Jesus.) Molitev in življenje ter ukrepanje v istem duhu sodijo skupaj, oboje se medsebojno podpira. (Tukaj navedene deloma nove sugestije niso v nikakršnem nasprotju z raznoliko prakso molitve po cerkvah itd.) Bog lahko razdeli ljubezen, ki mu jo podariti, v kateri koli cerkvi.

Nazaj na kazalo te strani

Jezusu Kristusu je bilo pomembno, da merilo za etično, moralno vedenje živi v posameznem človeku namesto da deluje le na temelju pritiska zunanje zakonske norme ali navade. Ta poduhovljenost prav tako ne nastaja z »zabijanjem« od zunaj, ampak skozi življenje, v katerem se lahko razvija »ljubezen do Boga do bližnjega kakor samega sebe«. »Ljubite drug drugega« (Jn. 13, 34) je moč, ki omogoča delovanje v skladu z resnično vestjo. Ljubezen do Boga daje zaslutiti njene višje cilje. Razlika bo opazna tam, kjer posamezniki, pari, skupine itd. vključujejo to univerzalno ljubezen. Koliko bolj bo ta ljubezen živela v vseh, toliko bodo zunanji, detajlni predpisi bili nepomembni.

*) v islamskih državah najbolj uporabno egipčansko štetje verzov; v drugih štetjih verzov lahko verz npr. pride za drugim verzom.

**) Tu se pri različnih religijah navezuje veliko različnih detajlov. Tu bi se lahko prebudilo razumevanje za to, da vse posameznosti ne morajo biti pravilne za vse. Tudi prej se za današnje namene ni dovolj ločevalo med verskimi načeli in detajlnejšimi svetovnimi zakoni, kar sicer ne pomeni, da so zaželene vedno večja vsebinska nasprotja med vero in zakonom.

Že po potopu - torej pred zgoraj navedenih 10 zapovedih - so v skladu z biblijsko predajo so obstajale nekatere temeljne etične zahteve zaradi ohranitve celotnega novega človeštva, torej ne samo pri poznejših Izraelcih: - ceniti življenje oz. ne moriti ("zakaj po svoji podobi je Bog naredil človeka": Gen. 9:6) in ne jesti mesa še živih živali. V rabinskem judaizmu je pozneje bilo izpeljano 7 "Noetovih zapovedi" za nejude, pri čemer so obstajali različni načini branja: 
- prepoved ubijanja;
- prepoved okrutnosti do živali;
- prepoved ropanja;
- prepoved zakonolomstva oz. nečistovanja;
- prepoved čaščenja malikov (tj. nejude niso po tej predstavi sicer morali častiti Boga kot Judje, niso pa smeli častiti niti konkurenčnih božanstev);
- prepoved bogokletja;
- zapoved pravnega reda s sodišči.

Nazaj na kazalo te strani

V besedilu spletne strani so s pomočjo novih spoznanj in metod neposredno ali posredno že popravljene nekatere iz hudih enostranskostih nekaterih teoloških usmeritvah. Tu se bomo ukvarjali z zapletenim razcvetom sodobnih »senzacionalnih pisateljev«. Ne podpiramo dodatno publicitete teh uspešnic. Naslednji prispevek je namenjen tistimi, ki so seznanjeni s to literaturo, ki jih zato jezi.

2. Z ozirom na svitke iz Qumrana so ti pisatelji poskušali prikazati, da so mnogi opisi Jezusa v Novi zavezi neustrezni. Jezus in učenci itd. so dejansko bili militantni uporniki zoper rimsko oblast. *

Zaradi večje verodostojnosti se to tolmačenje ogrinja z eno vrsto teorije zarote: Leta 1947-1956 odkriti svitki skupnosti iz Qumrana so do 75% bili prikrivani, pri čemer so kontrolo nad njimi imeli predvsem učenjaki katoliške cerkve. Že to je enostavno narobe – kar se ugotavlja tudi tu, čeprav ta spletna stran ne mora opravičevati nobene cerkve, posebej pa ne sprejemati prikrivanja krščanskih spisov. Ekipa znanstvenikov je nasprotno bila sestavljena iz katoliških, protestantskih, anglikanskih, judovskih in celo ateističnih znanstvenikov. Zaradi raznolikosti mnenj o mnogih malih poškodovanih koščkih je do objave poteklo zares veliko časa. Ko je originalna angleška izdaja zadevne literature o »zaupnem gradivu« izšla iz tiska, je bilo objavljeno 80% besedil iz Qumrana. Leta 1992, 12 mesecev po objavi zadevne senzacionalne žepne knjige, ki v besedilu na zadnjih straneh kot prej omenja 75% neobjavljenih besedil, so bila objavljena tudi preostala dešifrirana besedila.

Za tolmačenje vsebine so avtorji morali postaviti celo vrsto vratolomnih teorij, da bi pri njihovem nizanju prišli do zgoraj omenjenega rezultata. Ti svitki po trditvah iz omenjene literature niso predkrščanski, ampak iz Jezusovega časa.**) Toda ti svitki očitno izvirajo iz različnih časov in v svojih izjavah niso enotni. Skupnost iz Qumrana je obstajala dlje časa. Ne moremo je poistovetiti ne z Eseni ne z militantnimi Zeloti, ki so pozneje na precejšnji oddaljenosti imeli trdnjavo Massada. Qumran bi lahko primerjali z današnjo duhovno ekološko vasjo. Povsod so morali imeti stike; od Esenov so verjetno imeli nekatere šege v spremenjeni obliki, pismouki iz jeruzalemskega svetišča so jim zaupali zapiske o zakladu - kar priča o tem, da so jih ocenili kot varnejše mesto, ki ni bilo izpostavljeno neposrednim spopadom z Rimljani - ; lahko so pa tudi obstajali stiki s posameznimi Zeloti.

Avtorji so tudi trdili, da Eseni niso bili asketski redovniki ampak militantni člani odporniškega gibanja. Vse, kar vemo o Esenih, nakazuje na pacifističen, vegetarijanski, strogi židovsko-ezoterični red, ki je zaradi svojih skoraj zaratustrovskih predpisov o čistoči k izolaciji od ostanka sveta stremel bolj kot današnji redovniki. V omenjeni oceni, da so Eseni bili militantni, se le-ti dajejo v isti lonec z Zeloti brez kakršne koli zadovoljive razlage.

Janez Krstnik, Jezus in Jakob, Jezusov (pol)brat, so imeli iste militantne motive »kot Eseni«. Celo te – od prejšnjih predpostavkah odvisne – ocene, prikazane kot dejstvo, se s pomočjo svitkov iz Qumrana ne more dokazati. Jezusa, Jakoba in Janeza tam skoraj nikjer ne moremo identificirati na takšen način. »Učitelj pravičnosti«, očitno vodilna oseba te skupnosti, se je npr. morala identificirati z Jakobom, kar je spet nedokazljiva teorija. Ni dokazano niti ni verjetno, da je ta „učitelj pravičnosti" bil radikalen Zelot; skupnost ga je vendarle morala priznavati kot višjo - duhovno - avtoriteto nasproti svečenikom iz Svetišča, ki so propadali. Celo tisto, kar je o samem Jakobu shranjeno z izročilom, ne ustreza tej militantni podobi. Jakob – ne apostol Jakob ampak omenjeni Jezusov brat, ki je po njegovem križanju vodil prvo krščansko skupnost v Jeruzalemu - je domnevno imel izrecno tolerančen, izenačevalen značaj. Moral se je tako rekoč postaviti izmed Petra in Pavla, oz. posredovati izmed skreganih apostolov, da ohrani skupnost.

Da bi se lahko naprej trdilo, da je Pavel bil rimski agent, ki je vse ponaredil, bi se morala podati druga umetna konstrukcija, ki se je zopet ne more z ničimer dokazati, namreč da so Rimljani njegovo prijetje uprizorili kot prevaro. (V našem besedilu »Poti Jezusa Kristusa…« se bolj obširno ukvarjamo s Pavlom, med ostalim – ne glede na to, kakšno stališče bi lahko nekdo zavzel do takšne tradicije, npr. do njegove opredeljenosti do žensk – in s tem, da se njegova vizionarska doživetja in spoznanja lahko prepoznajo kot avtentična; seveda le če se potrudimo temeljito in praktično ukvarjati z mističnimi doživetji, kar senzacionalistični avtorji očitno niso storili.)

Svitki iz Qumrana so enostavno nekateri iz mnogih drugih spisov tedanjega časa, ki nam kamenček za kamenčkom v mozaiku lahko dajo informacije o nekaterih tedanjih običajih. Nekateri drugi spisi iz tega tisočletja so že dlje časa bili znani kot apokrifi, drugi pa so bili odkriti šele v novejši čas (npr. izvidi iz Naq Hammadija, ki govorijo o veri zgodnjih kristjanov v Egiptu). Gotovo je, da so ljudje v Qumranu verjeli v Boga in da so v mnogih stališčih in običajih bili v sorodu z Jezusovimi nauki – s tistimi, ki se nahajajo v Svetemu pismu, in ne z domnevno militantnimi Jezusovimi nauki senzacionalističnih avtorjev. Razen tega je povsem možno, da je Janez Krstnik izviral iz teh verskih povezav Esenov oz. skupnosti iz Qumrana ali da je tam vsekakor bil splošno priznan gost. Lahko tudi predpostavimo, da je tudi Jezus srečal te ljudi. (Na naši spletni strani »Poti Jezusa Kristusa" razlagamo tudi, da se je srečeval z mnogimi krogi in da ni avtomatsko izviral iz posamezne šole, privržence katere je srečal.)

2. Ostali avtorji so se priključili omenjenim spekulacijam o Jezusu z mnogimi podrobnostmi o judovski zgodovini, ne da bi razrešili omenjene spore. Medtem ko je v enem delu te literature tudi Jezusovo vstajenje bilo reducirano na zgodovinsko otipljiv zunanji ritual vstajenja poznejših Egipčanov in morebitno Esenov ter na njih temelječih se tradicij, se v njemu bralcem zamolči pravkar obnovitveno, kar je Jezus v tem kontekstu prinesel. Pri tem za tam prikazane povezave med zgodovinskimi skupinami kot so Eseni in vitezi templjarji ne bi bila nobena izguba, ko se bi odpovedali tej dogmi proti vstajenju. Le mistično razumljiv del tistega, kar je Jezus naredil, je že v zgodnji krščanski dobi presegal razumevanje nekaterih judovsko-krščanskih in gnostičnih skupnosti, zaradi česar je nesmiselno z njihovim dojemanjem dokazovati, da je tisto, kar so razumeli, že bilo prej. Drugi so razumeli druge dele resnice, kar kažejo tako mnogi zgodnji kristjani, ki so verovali v obširnejši pomen vstajenja, kot tudi tisti, ki so uporabljali zadevni polemični spis Filipovega evangelija. Pavel, ki je bil izvrstno primeren za Buhmanna, ni v nobenem primeru bil edini vir tistih tradicij, ki so se opirale na duhovno kot tudi materialno spreminjajoče se vstajenje. Ljudje, ki v zgodovini Cerkve še vedno upoštevajo široko sprejeto predajo, se lahko bolj približajo resnici kot tisti, ki preveč zlahka zanikajo vse, kar jim ne ustreza v njihovo zasnovo.
Tam, kjer se takšne aktivnosti izrodijo v nenehno blatenje Jezusa Kristusa, se lahko pojavijo tudi duhovne posledice, ki presegajo čisto človeško zadevo.

3. Špekuliralo se je tudi o več domnevnih "grobov z Jezusovim okostjem", več njih v Izraelu in drugje. V bližnjevzhodnem okrožju, kjer so udeleženi roparji grobov - je npr. ena iz najdenih posod s kostmi iz enega takšnega groba "izginila" -; kje pa je tisoče takšnih posod skladiščeno v muzeje in kje so morebitne kosti odstranjene in vrnjene za ponovni pogreb itd., je skoraj nemogoče dobiti zanesljiva spoznanja o osebah. Tu celo vgravirana pogosta imena ničesar ne dokazujejo. Tudi verjetnostni račun ne more izključiti podobnosti med imeni v različnih družinah. 
Celovita zgodovinska raziskava ne izhaja iz predpostavke, da vstajenje v tradicionalnem smislu ne more obstajati. V skladu z danes možnim stanjem spoznanja je tudi, prerokbo, ki se lahko nanaša na Jezusa, razumeti ne le kot vir subjektivnih Jezusovih upanj pred 2000 leti; ampak upoštevati, da lahko opozarja na nekaj povsem resničnega, kar je sicer deloma še treba ugotoviti, dokler se ne zgodi.
Dodatne informacije o temu (v angleščini): http://dukereligion.blogspot.com/2008/01/talpiot-tomb-controversy-revisited.html

** Pozornost zbuja tudi, da se v takšnih knjigah ne omenja dejstva, da so v Qumranu odkriti posebej stara evangelijska besedila iz 1. stoletja, katerih primerjava z današnjimi besedili kaže, da je posredovanje bilo verno originalu.

Nazaj na kazalo te strani

O upravičenosti naravoslovnih prispevkov.

Jezus v primeru Tomaža, ki ga med apostoli lahko obravnavamo kot „naravoslovca" in je s tem vzor mnogim prav v našem času, priznava, da obstajajo ljudje, ki jim je za to potrebna možnost zunanjega opazovanja, preštevanja, merjenja, tehtanja. Ko je dobil izrecno priložnost, da od zunaj preveri ali pred njim dejansko stoji Jezus Kristus, Jezus pravi: »ne bodi neveren, marveč veren«. Novo doživeto izkušnjo mora Tomaž z resničnim in globokim razmišljanjem spremeniti tako, da izginejo korenine njegovega dvoma, da mu nekaj „postane prepričljivo". - da to Jezus mora na koncu sploh povedati pomeni tudi, da Tomaž ni bil skeptik »preutrujen« z zunanjo realnostjo in verjetno zaradi strahu pred kaznijo „prisiljen na vero«; ampak da je celo potem ohranil svojo sposobnost prihajanja do novih prepričanj iz lastne duše. Kljub temu bi moral zaslutiti, da razen zunanjega opažanja obstajajo tudi druge možnosti samoprepričanja. Jezus je vedel, kar je bilo primerno za Tomaža. Ni želel nobenega siliti - kar bi dejansko bil značaj sodišča; prav tako se ne more najti namena, da se pri kateremu koli, kdor ni dozorel za takšen odlok, izzove zavrnitev.

Znanost, ki empirijo = zbrane izkušnje izključuje vedno takrat ko nekaj ni ustrezalo staremu videzu, ni vredna svojega imena. Resnični geniji kot Einstein se niso ukvarjali s takšnim upravljanjem z znanjem, ampak so v svojih raziskovanjih začenjali prav tam, kjer so obstajale nejasnosti. Tudi takšno iskanje je lahko ena od mnogih poteh do Boga – dokler so motivi častni, znanost pa ni skorumpirana z gospodarskimi in drugimi problematičnimi interesi.

Nazaj na kazalo te strani

*) Glej razlike med različnimi stopnjami razvoja človeške zavesti (arhaične, magične, mitične, intelektualne...), ki so predstavljene na straneh "Splošen pogled na naravna verstva" in "Vera kot 'ponovna povezava' med človekom in Bogom…" Viri človeških nagibovso včasih bili opazovani močneje izven osebe, včasih pa močnejeznotraj osebe. Današnje možnosti razvoja zavesti so predstavljene v prvem delu glavnega besedila, na podlagi korakov Jezusovega življenja. Danes se npr. lahko človek nauči zavestno – ne pa instinktivno, kot nekoč – jasneje spoznati odnos s svojim okoljem in z zemljo. Tako, poleg družbenih in ekoloških vidikov, se kažejo tudi etični in filozofsko-verski vidiki družbe.

**) V "Spektrum der Wissenschaft" (Scientific American), April 2005. 

***) Glej tudi našo stran "Znanost in vera v Boga".

****) Glej tudi našo stran "Predelava vsakdanjega življenja".

.

Prazgodovina: v 1. Mojzesovi knjigi (Genezi), 29 se pravi: Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano«. To bi ustrezalo spoznanjem, da človek ima v prvi vrsti organe za žvečenje in prebavne organe rastlinojedca (in ne vsejedca, ko pomislimo na kategorije zveri, vsejedci in rastlinojedci, ki ustrezno opisujejo večino živali.) Po (arheološko npr. v Sprednji Aziji dokazanemu) potopu nasproti temu pravi v Geneza 9, 3 Noetu: »Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež; … Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo, ne smete jesti.« Do tega mesta se vse nanaša na čas pred nastankom današnjih narodov, je zadevalo torej – če je z izročilom pravilno preneseno – ne le poznejših Judov.
Po odhodu iz Egipta se to potrjuje v 5. Mojzesovi knjigi (Devteronomiju) 14,3-21 in se dodajajo celo drugi detajli. Od potopa je zaradi okoliščin domnevno šlo za to, da se načeloma dovoljuje vse in izogiba le snovmi, ki so najbolj neprimerne za prehrano.** V nekaterih primerih je bilo mogoče najti sodobna prehrambeno-tehnološka spoznanja. Seveda so še naprej obstajali primeri, pri katerih se nakazuje na poseben pomen rastlinske prehrane brez obveznega predpisovanja za vse, glej Daniel 1,8.

Dostikrat lahko opazimo povezanost z obširnejšimi, danes skoraj pozabljenimi predpisi o žrtvovanju živali in uživanju žrtvovanega mesa. Že prerok Ozej (6.6.) je sporočal: »Dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja boga bolj kakor žgalne daritve". Navezujoč se na to, Jezus pravi: »Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: ‘Usmiljenja hočem in ne daritve’« (Mt. 9,13 in 12,7). Ob Luku 22,11, kjer Jezus vpraša, kjer bi lahko jedel velikonočno jagnje - kar se potem pri sami poslednji večerji sploh ne pojavlja - , obstajajo zgodnjekrščanski „apokrifni" spisi (ki okoli leta 400 niso bili prevzeti v svetopisemski kanon), npr. »ebionerski evangelij«. Tam se to bere tako-le: »Ali mogoče želim, da za ta velikonočni praznik z vami jem meso jagnjetovo?«. Za takšne stavke je aramejščina uporabljala manj besed in je zaradi izgubljenega načina poudarjanja omogočala različne načine branja. To je privedlo do različnih prevodov, ki bili odlično primerni za medsebojne očitke. (Praktično izginile - namreč pozneje v večji meri islamizirane - judejsko-krščanske skupnosti so bile dejanski in pomembni del ranega krščanstva, čeprav so se v mnogih nazorih kot v zgornjem primeru razlikovale od ostalih razvijajočih se cerkev.) 

Apostolska dela 15,19 sporočajo o izjavi vodje vernikov Jakoba v prvi skupnosti, da „ne smemo delati (neobičajnih) težav ljudem (ki jih je pridobil Pavel), ki se od poganstva spreobračajo k Bogu. Rajši jim naročimo, naj se ne omadežujejo s tem, kar je darovano malikom, naj se vzdržijo nečistovanja in mesa zadavljenih živali in krvi.« V nasprotju s tem obstaja pri zgodnjem cerkvenem zgodovinarju Evzebiju, v apokrifnih (gl. gor) apostolskih spisih itd. predstavitev, da Jezus, Janez, Peter, Jakob itd sami običajno niso jedli mesa.
Mt. 15,11-20 / Mk. 7, 17-21 vendar kaže, da je Jezusu bilo bolj pomembno „to, kar prihaja iz ust" kot tisto, „kar gre v usta"; to se je sicer nanašalo na vprašanja farizejev o umivanju rok pred obedom. To je ista struktura vrednosti, ki se kaže v stavku o brunu v lastnem očesu in iveri v očesu drugega. Treba je torej začeti pri samemu sebi in ne pri strahu pred zunanjimi vplivi. To nasprotno ni predpis, da se mora jesti meso.
Po Lk. 10,8 je Jezus svojim učencem priporočal, naj pri svojih pohodih jedo, s čimer jih njihovi gostitelji postrežejo. To avtomatsko ne pomeni, da je to irelevantno. Celo danes npr. v arabskem svetu lahko pride do nepreračunljivih reakcij ko nekdo zavrne dobronamerno jed ali pijačo, in to ne naredi preveč spretno. Tedanjim učencem je poleg tega dana sposobnost, da jim izrecno škodljive snovi ne škodujejo (Marko 16,18.). Nima torej nobenega smisla takšne biblične besede potegniti iz konteksta in jih neomejeno posploševati.

V še večji meri kot biblijski vidiki o prehrani je religiozen post utemeljen v čiščenju telesa, s čimer narašča odprtost za globlje duševne, duhovne izkušnje. To je sicer bilo posebej zasidrano v katoliški cerkvi - ob petkih z ozirom na veliki petek in ob postnem času med "pustom" in Veliko nočjo. Tudi izven te cerkve je, potem ko ga dolg čas niso več jemali posebej resno, pomen posta spet narasel. Poleg prehrane se pri tem tudi na drug način prostovoljno prakticira sposobnost odrekanja. Misli se tudi na to, da mnogi ljudje v svetu stradajo. Kako globoko to lahko gre, kaže že pri srednjeveških mistikih in v novi dobi opazovano odpovedovanje hrani - "inedia", skozi nekaj tednov posta. To se pojavlja tako na krščanskem ozadju kot tudi na drugih ozadjih - mnogi ta pojav danes imenujejo "svetlobna hrana" - in nakazuje, da duh za razliko od znanstvenega pojmovanja lahko materijo močnejše obvlada. Pogoj je, da se prizadeta oseba zaveda Božjega "vodenja" oz. strokovno spremlja pri izogibanju nevarnostim. (To ni treba razumeti kot priporočilo korakanja po tisti poti.)

Telo je orodje, za takšno pa je potreben odgovoren odnos.
Sicer pa so tudi živali, biblijski gledano, od Boga ustvarjena živa bitja, stvaritve; torej ne poljubno obravnavane "stvari" kot jih se danes še deloma obravnava (vse več omejeno z zakoni o zaščiti živali). 
Končno mora vsak sam odločiti, kakšna prehrana je za njega najboljša.

Nazaj na kazalo te strani

Jezusa z njegovimi učenci in ostalimi spremljevalci so mnogi nekoč doživljali kot gibanje za ozdravljenje telesa in duše. Na tem je danes potrebno še veliko delati, ker to danes ni več tako samoumevno.

Mt. 9,22: Bolna ženska se dotakne Jezusove obleke in ozdravi. Jezus: »Tvoja vera te je rešila«. Kdor je doživel versko izkušnjo, bo pod to močjo vere razumel nekaj zelo resničnega v svojem odnosu do Boga, kar omogoča proces ozdravljenja. Celo tako imenovani placebo efekt v medicini kaže nekaj od moči človeškega prepričanja (ko se npr. jemlje sladkor v prepričanju, da gre za zdravilo). Pri tem se vendar ne dogajajo globoke preobrazbe bolezenskih procesov kot so tisti pri ozdravljenju z vero.
Jezus je tudi prapodoba v najširšem pomenu telesno, duševno in duhovno zdravega človeka.

Ozdravitve psihe, življenjskih moči oz telesa so ozko medsebojno povezane. Že dobro »dušnopastirsko« ali življenjsko svetovanje lahko torej vpliva na psihosomatske težave – ko se namesto ponavljanja napak v vodenju življenja uporabijo pametni nasveti.

Iz sodobnih prizadevanjih za ozdravljenje duha obstaja spoznanje o primerih, ko nastaja vtis, da ozdravljenje (še) ni možno oz. »dovoljeno«. To je nekaj kot raven »programov«. Bolnik morda npr. »želi« ali mora nekaj naučiti iz bolezni. Celo tu se lahko v skupnosti z Bogom pride do rešitve. Glej o tem tudi gornji odstavek „Volja za ozdravljenjem".

Čisto krščansko molitveno ozdravljenje vključno s polaganjem rok je npr. v Nemčiji zaščiteno s temeljnim zakonom o svobodi opravljanja verskih obredov. Kdor bi se s tem želel kot s storitveno dejavnostjo ukvarjati izven domače rabe v privatnem krogu ali cerkvi, bi se najprej moral informirati o pravnem položaju. Če bi se pri tem opravljale aktivnosti, ki jih drugi lahko dojamejo kot diagnozo ali neposredno terapijo - celo ko se izvajajo brezplačno ali prostovoljno - , bi se v Nemčiji moral opraviti izpit za padarja ali strokovni zdravniški izpit (duhovni zdravitelji npr. - katerih praksa se večinoma razlikuje od klasičnega prakrščanskega zdravljenja, toda ima tudi nekatere podobnosti z njim - bolezni pogosto lahko začutijo z rokami itd.). Čeprav je zaželeno, da zakoni na nebirokratski način upoštevajo poseben značaj teh dejavnostih, priporoča opravljanje izpita za padarja pod danimi okoliščinami tudi »Krovno združenje za duhovno zdravljenje"****). Teoretično se dovoljuje poenostavljena oblika omenjenega izpita ko se opravlja psihološko svetovanje ali duševno zdravljenje. Drugo vprašanje pa je, ali se lahko ta poenostavljena oblika povsod uresniči.
V Angliji so npr. »spiritualni zdravitelji« splošno sprejeti in se jim dovoljuje opravljanje dela v bolnišnicah.

Neodvisno od pravnih vprašanj naredi sam iskalec zdravljenja dobro z dodatnim upoštevanjem lastnih prizadevanj kot so - zdrava - prehrana oz. dieta ali zdravilna gimnastika ter po možnosti dovolj spanja; ter z molitvijo.*****

*) ‘Glavno besedilo’ obravnava te in ostale točke s širšega zornega kota, - namreč v povezavi z možnostmi človeškega razvoja nasploh; torej izven „zdravljenja" v ožjem pomenu.

**) Splošno o najboljši notranji opredelitvi pri molitvi prim. tudi našo stran »Molitev za mir…«

Nazaj na kazalo te strani

Kot veren kristjan lahko blagoslovite vse in vsakogar če čutite, da je to v skladu z vero in če se za to obrnete k Bogu. Ne obstaja le običajen blagoslov preko svečenika oz. duhovnika iz 4. Mojzesove knjige (Številke) 6:23 – 7:1.

VI – kot laik – lahko podeljujete blagoslov. Za to vam ni potrebna nobena formula in ne morate glasno govoriti; potrebna je le prava notranja opredelitev v naslednjem smislu: »Gospodov blagoslov naj bo vedno z vami". Bog iz vašega blagoslova ne bo naredil nič napačnega. Ta običaj je sicer postal redek, lahko pa pomaga.

Obstaja veliko mest v Svetem pismu na temo blagoslova. Nekatera tipična mesta o različnih vidikih blagoslova: Zaharija 8:13, Apostolska dela 3:26; Efežanom 1:3; 1. Petrovo pismo 3:9-12; Hebrejcem 6:7. Nekatera druga svetopisemska mesta o tem: Matej 5:44 oz. Luka 6:28; Rimljanom 12:14; 1. Mojzesova knjiga (Geneza) 9:1; 5. Mojzesova knjiga (Devteronomij) 11:26; Psalmi 115:13; Pregovori 11:25.

*) Samoumevno je: kjer se npr. blagoslavlja orožje, bi s takšnimi „blagoslovi" težave imeli tudi angeli ... .

Mnogi strogi krščanski krogi vzbujajo enostranski vtis, da je za kristjane najboljše podrediti se lastni sodbi in ne preveč angažirano kritizirati svetovni razvoj: lahko sicer molijo za izboljšavo ali pa poskusijo sami nekaj storiti v tej smeri. »Grenko pritoževanje« pri bogu – poglej Žalostinke v Stari zavezi – se razen v književnosti ('Don Camillo in Peppone') zelo redko pojavlja in v cerkvah uradno poučuje. Lahko se pojavi šele v privatni molitvi. Čeprav ne priporočamo, da kristjani kopirajo judovsko prakso ob Zidu solza v Jeruzalemu, postaja jasno, da je pritoževanje Bogu lahko pomemben sestavni del krščanskega življenja.

Ni bilo več jasno, zaradi koga ali česa se je treba pritoževati. Zaradi drugih ljudi? Ali po razlagah nekaterih teologov zaradi satanskih sil, ki sodelujejo pri zapeljevanju ljudi? Lahko zamislimo, da oboje nosi svoj del odgovornosti. Ali pa lahko poudarimo domnevo »to je bilo dovoljeno« (z mnogimi človeškimi »ker…«). Je vendar Bog sam ta »režija«, ki lahko nekaj "dovoli" ali ne in ki ustvarja pravila? Bilo bi preveč enostavno, vse težave na tem svetu oziroma vsako »dovolitev« pripisati Bogu. V prvih stoletjih so cerkveni očeti – ki jih cerkve tudi danes spoštujejo zaradi drugih naukov – govorili in pisali o tradicionalni hierarhiji angelov, ki stojijo med Bogom in ljudmi itd. Gnostiki so poleg toga govorili celo o tako imenovanih »arhontih« s pogosto problematičnimi lasnostmi. Celo druge kulture so se na svoj način ukvarjale s takšnimi izkušnjami. Tibetanska Knjiga mrtvih npr. je polna priporočil, kako ravnati s takšnim bitjem po smrti. Kar se pa tiče predvsem osnovnih reči, ki presegajo karikirane človeške očitke, lahko enega dneva ugotovimo, da je tu sodelovala »režija« nižja od Boga, ki ni popolnoma brez napake, se pa v primerjavi z ljudmi ali celo z direktno negativnimi silami nahaja na zelo »visoki« ravni. Ta zasnutek je tudi prispevek k staremu vprašanju filozofov o "teodiceji" oz. o odnosu Boga do zla na tem svetu (njegovemu "opravičenju"). 

Zaključek: Lahko se sicer pritožujemo pri Bogu, kajti on ostaja prava oseba za stike; toda nima nobenega smisla pritoževati se zaradi njega. S to pritožbo lahko Bogu damo vpoglede s pripadajočimi človeškimi občutki celo ko ti občutki namesto žalovanja vsebujejo npr. nejevoljo zaradi krivičnosti (Mt. 5:6). Ker se rešitev tedaj prepušča Bogu, prikazuje ta pritožba načeloma posebno vrsto intenzivne molitve. Del tega je celo ljubezen oz. spoštovanje do Boga oz. Kristusa; z njo se ščitimo pred padcem v čisto negativnost, ki ne privede do Boga ampak do nekaj povsem drugega.

Najpoprej želimo omeniti, da človek celo po najnovejših gospodarskih raziskavah *) ni tisto čisto egoistično bitje, ki ga je predpostavljala dosedanja liberalna ekonomska teorija. Le manjšina je popolnoma delovala zaradi lastnih interesov. Druge vrednosti, kot so prostovoljno medsebojno sodelovanje, imajo za večino vsaj prav tako veliko in pogosto odločilno vlogo. Ta »obojestranski altruizem« sicer prav tako kot egoizem lahko privede ne le do neznatnega poboljšanja celotne družbe, ampak delujte tudi v smislu ustvarjanja klike. Tu naprej pomagajo le zavestni, dosledni etični odloki.

Na to se lahko navežejo psihološka in religijsko-etična stališča. Človek je enakomerno ustvarjen kot individualno in socialno bitje. Ob ustrezni odprtosti se lahko izuri zdrava – ne previsoka – samozavest in solidaren odnos do soljudi. Ker je videti prisotna le egoistična stran, altruistična stran ali ni zelo razvita ali je zakrnela zaradi trdega »izobraževanja« zahodnjaške družbe. Socialistične družbe so enostransko poudarjale solidarnost in nasprotno temu dovolile, da svobodoumna individualistična človekova plat večkratno propade - v tem pogledu niso ustrezale tistemu, za kar je človek ustvarjen. Tam, kjer ljudje ne naletijo na izenačene odnose, se bo to prej ali pozneje izrazilo skozi kritiko itd. Ali pa se bo tedaj nekaj pravočasno naučilo, ali pa bo vse prej ali pozneje šlo navzdol. To velja tudi za danes prevladujočo obliko gospodarstva, katerega značilnosti so globalno delujoča velika podjetja. Jezus priporoča, da najprej razjasnimo posamezne domače probleme (Mt. 7).

Vrednosti govora na gori (Mt. 5-7) ** itd. se sicer ne more neposredno prestaviti v družbena navodila za delovanje. Bilo bi vendarle shizofrenično nasprotno Jezusovem tolmačenju npr. v privatnem življenju delati v skladu z zapovedi ljubezni do bližnjega, v poklicnih ali družbenih funkcijah pa uporabljati prav nasprotna načela. Resna etika *** se mora dokazati na vseh ravneh in končno veljati za svet v celoti. Vrednost usmiljenja in da se je Jezus v svoji praksi obračal prav revnim, je nedvomno družbeno relevantno izven poznanih cerkvenih socialnih storitev – celo za človeški odnos v podjetju. Tudi Mt. 22,21 ima zelo praktičen pomen, s tem da Jezus tam poleg usmiljenja potrjuje tradicionalno »desetino«, t.j. 10-odstotni prispevek v religijske oz. dobrodelne namene, ki je obstajal poleg rimskega davka. Pripravljenost pomagati v Jezusovem smislu temelji vendar na prostovoljnih odločbah; iz tega ni mogoče neposredno izpeljati prisilne zasnove prerazdelitve. Slej ko prej veljajo tudi zapovedi 9 in 10 "Ne želi ... svojega bližnjega." Tudi pri vsemu prizadevanju za izboljšavo socialnega položaja mnogih ostajajo različni usodi v Božjih rokah.
Prilika v Mt. 25,14-30 / Luka 19 jemlje poznana materialna dejanska stanja. Kontekst (pri Luku npr. etična opredelitev carinika, pri Mateju npr. v predhodni priliki o močni veri deklic) kaže, da je s tem treba ponazoriti nekaj obširnejšega kot je povečevanje materialnih dobrin oz. financ. To razločnejše prihaja do izraza npr. v Lk. 12 / 33, kjer se duhovne vrednosti podstavljajo nad zemeljske. Odgovorno ravnanje s poverjenimi dobrinami se kljub temu popolnoma nanaša tudi na materialno. Celo tam, kjer se npr. svetuje pomaganje revnim in zapostavljenim, pridobiva ta materialna ali finančna pomoč vrednost namesto da se materialno na splošno jemlje kot nevredno. Potem je npr. bistveno, če sta Bog ali posest sama sebi namen ali pa se zavzema za nekaj smiselnega - Mt. 6,24: nemožnost sočasnega služenja Bogu in bogastvu.
Laganje in goljufanje, šikaniranje in uresničevanje projektov, katerih neškodljivost za (nekriminalne) soljudi in druga bitja ni dovolj dokazana, ni v smislu odgovornega sožitja, ki ga je Jezus ponazarjal na vsakem koraku. Jezus prav tako ni poučeval, da je v ospredje vedno treba postaviti tako imenovane »sile stvari«.

Iz islama je znana tudi prepoved dajatev. Judje in kristjani toda lahko v Svetem pismu tudi sami najdejo podobne nasvete (to so v Stari zavezi prepovedi):
Ezekiel 18:8 in 9: »Kdo ne posoja na (drugi prevod: pretirane) obresti in ne odira, odvrača roko od krivice, pošteno razsoja med možem in možem, živi po mojih zakonih, se drži mojih odlokov in jih v resnici izpolnjuje – tak je pravičen in bo zagotovo živel, govori Gospod BOG."  
Poglejte tudi Ezra 7:24 (prepoved davkov, dajanja in cestnine pri določenih poklicih); v Pregovorih 28:8 se včasih na udoben način tolmači, da kdor povečuje svoje imetje z obrestmi in podražitvami, ga zbira za tistega, ki ima usmiljenje z revnimi. Tam, kjer se denar večinoma uporablja prav nasproti interesom revnih oz. javnega blagra, niso izpolnjene predpostavke stiha. Za izpolnjevanje strukture vrednosti v tem stihu je bistveno, za kar se denar zapravlja.
V Novi zavezi poglejte glede obresti tudi Mt. 23:23 in Mt. 17:24.
Za ta elaborat je najbolj zanimivo, kar je lahko tudi takrat videti vredno razmišljanja, ko se zapušča referenčni okvir, v katerem je nastala Stara zaveza. Zato se tu z Devteronomijem 23,20 ne bomo podrobno ukvarjali.

*) Tako trdi Ernst Fehr, direktor Inštituta za empirično ekonomsko raziskavo na Univerzi v Zürichu, intervju v „Spekter znanosti" marec 2002, „Recipročni altruizem...".
**) Te vrednosti se v duhovnem pogledu razlagajo v poglavju o govoru na gori in našem 1. delu glavnega besedila.
***) Poglejte tudi naše poglavje »Temelji etike«.

Splošne vrednostne lestvice govora na gori (Mt. 5-7) itd. se po eni strani ne more neposredno prestaviti v družbena navodila za delovanje. Toda bilo bi shizofrenično nasprotno Jezusovem tolmačenju npr. v privatnem življenju delati v skladu z zapovedi ljubezni do bližnjega, v združenjih ali političnih funkcijah pa uporabljati prav nasprotna načela. Resna etika **) se mora dokazati na vseh ravneh in končno veljati za svet v celoti.
V smislu resničnosti in odgovornosti, ki jih Jezus ponazarja, ne bi npr. bilo z nedovoljenimi metodami se prebijati mimo konkurenta; varati javnost; in preko prizadetih uresničevati projekte, katerih neškodljivost za (nekriminalne) soljudi in druga bitja ni dovolj dokazana. Zato krščansko prizadevanje lahko zahteva tudi samostojno razmišljanje, ki presega enostranske »leve« in »desne« miselne vzorce.

Mt. 7:3-5 "...odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata" očitno ne predstavlja navodila za popolno omejitev posameznika na subjektivno ukvarjanje z lastnimi slabosti - čeprav bi nekateri krščanski krogi lahko dali takšen vtis. Življenjska praksa bi morala postati vedno začeti pri sebi samemu - in potem bolj svobodno, namreč brez pripisovanja lastnih problemov drugimi, slednje opozoriti oz. kritizirati le, če je to nujno. To se pa spet lahko nanaša tako na osebno okolje kot tudi na politike.

Preroški nasvet najdemo v Jeremija 29:7: »Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h Gospodu; njegova blaginja je namreč vaša blaginja."S tem se sugerira odlog v prid solidarnosti v najširšem pomenu. Kristjanom se skozi Mt. 5:13, Mt. 13:33 itd. polaga na srce, da se zanimajo za družbo in da bodo »sol zemlje«.
Vendar za kristjane lahko obstajajo situacije, ko se bodo morali oddaljiti od družbenih nezdravih razmer: Janezovo razodetje 18:4: »Nato sem z neba zaslišal drug glas, ki je rekel: ‘Pojdi stran od njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove šibe!«

Nazaj na kazalo te strani

Stvaritev je pomembna tudi v Novi zavezi: V Rimljanom 1:20 se pravi da »je od stvarjenja sveta naprej mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij: njegovo večno mogočnost in božanskost". Rimljanom 8:19 »Zakaj stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju božjih sinov« (drugi prevod »po odrešenemu človeku«, t.j. po popolnejšemu človeku). Rimljanom 8:22 »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« Marko 16:15 »Rekel jim je: ‘Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu (poglejte tudi Kološanom 1:23).
Zdaj nam pomaga Jezus Kristus. Toda niti on človeku ne jemlje odgovornosti do bližnjih, ampak pomaga, da ljudje „bodo popolni, kakor je popoln njihov nebeški Oče" (Matej 5:48), t.j. tako, kot je prvotno bilo zamišljeno - tako da lahko spoznajo svojo odgovornost.**** Šele s tem bo prišlo do združevanja stvarstva. Predpostavka za to je sprejemanje takšne vrste pomoči. Nadaljevanje človeka brez Boga se v Rimljanom 1:20 imenuje celo »neopravičljivo«.

V Janezovem razodetju (o njegovem značaju poglejte 2. del našega glavnega besedila) se sicer med ostalim navajajo katastrofalni razvoji, ki lahko prizadenejo človeštvo oz. njegove dele in ostalo naravo. Nikjer se vendar teh spremljevalnih pojavov v času Božjih popravkov ne prikazuje kot pozitivne oz. kot pravi božji namen; in nikjer se v Razodetju ne odpušča ljudem, ki so prispevali k izumiranju vrst ali k drugim katastrofam niti jih se podpira v prispevanji k tem pojavom. ***) V Razodetju se ta lahkomiselna civilizacija obravnava skrajno kritično.
Razodetje ne spreminja pozitivnega videnja ostale Nove zaveze, npr. govora na gori (Mt. 5 »Blagor krotkim, ker bodo deželo podedovali …«).

O "kreacionizmu", posebej razširjenem v angleško govorečem prostoru: naša stran ne zastopa nobeno vrsto "izmov". Stvaritev sveta in človeka da dejansko namesto čistega naključnega načela zaslutiti božjo modrost. Gl. tudi našo stran "Naravoslovje in verovanje v Boga". Dovoljeni so tudi dvomi v mnoge nezavarovane arheološke oz. zgodovinske časovne podatke. Toda tisti, ki vrh vsega "7 dni stvaritve" v Genezi razumejo kot 7 dni v današnjem smislu s 24 urami, bi to morali prepoznati kot interpretacijo: s tem vera ne bi smela stati ali pasti. Današnji dni predpostavljajo dokončno nastalo oz. ustvarjeno Zemljo skupaj z njenim današnjim obračanjem, česar na začetku vsekakor ni bilo. Že v sami Bibliji se ugotavlja "za Boga je tisoč let kot en dan". 7 dni pomeni vsekakor nekaj dejanskega, in sicer "časovna obdobja", "cikle stvaritve" z nenatančno navedenim trajanjem. Ravno najobširnejše procese stvaritve obravnavati kot najkrajše je vpričo novih odkritij skoraj prav tako malo vzdržno kot dosedanje arheološke predstavitve. V Bibliji je zadostno nakazano, da se je Bog že pred Mojzesom lahko razkril ljudem kot sta Henoh in Noe. Naša današnja zgodba o stvaritvi izhaja iz starega, pozneje pisnega izročila iz takšnih - resničnih - izvorov, od katerih so se deli ohranili tudi v drugih kulturah. V raziskovanju so npr. poznane nekatere izrazite podobnosti s sumerskim epom o Gilgamešu. To ne pomeni, da je geneza tam morala biti prepisana. To nas spominja le na to, da je Abraham izviral iz Mezopotamije.

*) Ta spletna stran nima političnega namena. Zato se tu razpravlja o splošnih merilih, ne pa o uvodnih dejanjih za posamezna sodobna politična vprašanja. Teme, ki jih kristjani raznih verskih usmeritev obravnavajo v zvezi z ohranjevanjem stvarstva, so med drugim nerojeno življenje in zloraba genetike ter atomske energije.

Biblija na raznovrsten način prikazuje človeško življenje kot celoto; od njegovega božjega izvora – preko širjenja življenja skozi generacije – do različnih starostnih oz. razvojnih stopnjah posameznika. Ni torej cilj govoriti o »življenju brez vrednosti oz. brez človeškega dostojanstva« v kateri koli dobi pred rojstvom ali v kateremu koli stanju starosti in bolezni.

Sodobno naravoslovje tu večinoma želijo biti brez ocenjevanja. Toda celo naravoslovni izvidi prikazujejo le tekoče prehode izmed stadijev oplojene jajčne celice in odraslega človeka. Tudi opazne omejitve v družbi, od katerih se začne življenje, so torej poljubne. Tako npr. embriolog Erich Blechschmidt pravi: Haecklov »biogenetski zakon«, po kateremu zarodek ponavlja živalske stadije iz zgodovine evolucije, je zastaran: vsak organ se načrtovano razvija v skladu s svojo vlogo v človeku. Reakcije zarodka lahko danes posnamemo z ultrazvokom. Humani genetik prof. L. Lejeune je prav tako poudarjal, da že geni v oplojeni jajčni celici vsebujejo načrt odraslega človeškega organizma; lahko rečemo, da so fizično nasprotje tega načrta. Podobna spoznanja obstajajo celo v raziskovanju možganov, evolucijski nevrologiji in psihologiji. Pri celovitejši in objektivni raziskavi lahko v vedno zgodnejših razvojnih stadijih opazimo procese zavesti in spomina.

Tako ima takšna predstava o vrednosti svoj pomen tudi zunaj meja religioznih krogov.

V vsakem primeru – kot se to dogaja v vsaki resni svetovalnici za nosečnice celo ko se želi podpirati donos otroka in pomagati - je potrebno resno vzeti individualne življenjske situacije zadevnih oseb z vsemi težavami, strahovi, boji z lastno vestjo itd., namesto da pavšalno obsojamo vse, ki razmišljajo o splavu. Ta odlok ženskam večinoma v nobenem primeru ni lahek. Potrebno je razmisliti celo o soodgovornosti moških in okolja, in problema ne enostransko pripisati ženski.

Ko gre za vedno večje zmanjševanje in končno izginjanje splava, je potem poleg individualnih prizadevanjih posebej pomembno olajšati življenje z otrokom tudi s strani družbe, torej ukvarjati se s problemi, ki danes dajejo povod za del splavov - namesto da tekmujemo v zahtevanju drugih dajatev za socialno ogrožene.

Pravna vprašanja *:
Jezus Kristus je ljudem priporočal zavestno odločanje o etičnemu, moralnemu vedenju namesto da bi gradil na pritisku zunanje zakonske norme ali običaja, kot se je to dogajalo v starozavezni dobi. Pravne norme lahko etičnimi vprašanji dajejo oporo, kot je to prav tako poskušalo skoraj v vseh področjih življenja.

Kazensko pravni predpisi (kot je nemški čl. 218), naj so strogi ali liberalni, imajo v mednarodni primerjavi očitno le omejeni vpliv na število splavov. V skladu s tem je, kot je že bilo omenjeno, za rešitev potrebno več drugih prizadevanjih.

Povezanost z gensko tehniko in medicino razmnoževanja:
Celo pri znanstvenih raziskavah in umetnih oploditvah obstaja mednarodna »poraba zarodkov«, ki jo npr. nemški zakon o zaščiti zarodka poskuša omejiti. Predimplantacijska diagnostika (PID) trenutno ponuja novi poskus ustvarjanja novih vzrokov za splav.

O 1. delu: Koraki v evangelijih   /   O 2. delu: Koraki v razodetju   /   O 4. delu: Stara zaveza; in prispevki k dialogu z drugimi religijami

o delu 1 v zvezi s koraki v evangelijih

 E-pošta: Prosimo vas, da nam po možnosti pišete v angleškem ali nemškem jeziku. V nasprotnem primeru vas prosimo, da pišete v kratkih stavkih in navedete jezik, v katerem pišete.

Vrnitev na domačo stran.