Poti Jezusa Kristusa

Neodvisna informacijska stran s stališči mnogih raziskovalnih in izkustvenih področij.

 Nazaj na spletno stran : ostale ponudbe in jeziki.

 

Pota Jezusa Kristusa v človeški zavesti in zemlji.

Kazalo vseh delov.

O 1. delu: poglavja o korakih v evangelijih – kliknite tu.

O 2. delu: koraki Janezovega razodetja – kliknite tu.

To je 3. del: 11 poglavij o različnih temah in življenjskih vprašanjih:

Za povezave spodaj (v tem kazalu) morate do konca naložiti to stran:
9.  Molitev za mir, življenje in zemljo
2.  Temelji etičnih vrednosti
5.  Kratek popravek sodobnih »zgodb, ki povedo vse o Jezusu«
6.  Naravoslovje in vera v Boga
--   Zavest, možgani in svobodna volja.
7.  Jezus in vprašanja o prehrani
8.  Jezus Kristus in zdravljenje – tudi danes
9b.O krščanskem blagoslavljanju
9c.Pritoževanje kot možen sestavni del krščanske prakse
9d.
Krščanska pot do obravnave življenjskih dogodkov
10.Krščanska stališča do gospodarstva in socialnih vprašanj
11.Krščanska stališča do družbe in politike
12.Filozofija in krščanstvo - komentar o Habermasovem govoru „Vera in znanje".
15.Krščanska stališča do ekoloških vprašanj.
16.Nerojeno življenje.
17.Naše nove nemške / angleške tematske strani

O 4. delu: poglavje o Stari zavezi in drugih religijah.

Opozorila na druge izdaje in pravice.
E-pošta.

 

Molitev za mir, življenje in zemljo.

Zgrajena je tako, da se v prvem delu brez veliko razlaganja daje opredelitev, potrebna za učinkovito molitev. Lahko jo spreminjamo v skladu z lastnimi občutki. Namesto tretjega odstavka lahko Bogu predamo tudi druge zadeve. Priporočamo, da molite počasi in z darom domišljije:

Bog, moj vzor, moja pomoč in moje upanje!
Združen z Jezusom Kristusom ti zahvaljujem za vse, kar prihaja od tebe;
odpusti mi, kar me je oddaljilo od tebe;
dovoli mi, da v tej tišini postanem kreativen skozi tvoj duh.

Vodi me, tako da drugim ne škodujem na njihovi poti do tebe; 
vodi me, da drugim pomagam v tvojem duhu;
varuj me na moji poti*.

  Navdihni ljudi, da odločitve o življenju in smrti pustijo v tvojih rokah **;
Pomagaj tistimi, ki delajo za tvojo stvaritev;
Pelji ta svet k predoru do tvoje obljubljene nove dobe.***

*) Tu lahko vključimo tudi druge osebe.

**) Tu lahko vključimo tudi posameznosti ali jih poleg tega obdelamo v meditativnem opazovanju, kot npr. ‘prekiniti rast nasilja in reakcije na nasilje’, ‘odvzeti nasilju temelj z reševanjem problemov’, ‘sprejeti le takšne varnostne ukrepe, ki miroljubnim meščanom puščajo njihove človeške pravice’, ‘voditi miroljuben dialog izmed dobronamernih pripadnikov različnih religij’, ... . prim. Mt. 5:9 in 26:52. Poglejte tudi cerkvene izjave (v angleškem jeziku).

***) Izmučena narava kliče na pomoč. Skrajni čas je že, da Boga oz. Kristusa zaprosimo za zaščito pred prebujenimi naravnimi silami. To vendar ni nadomestek za potrebno spremembo človeškega vedenja do stvaritve.

****) Luka 11:2; 21:31. Razodetje 11:16; ... poglejte tudi očenaš, Matej 6, 7-15.

Sveta pisma različnih religij so prvotno poudarjala boj človeka z njegovimi lastnimi senčnimi stranmi - kako Sveto pismo tako tudi Koran, Zend Avesta ali Bhagavadgita, ... in ne zunanje vojne. To se je pozneje velikokrat spregledalo ali narobe interpretiralo. Danes obstajajo prizadevanja, da iz tega ustvarjene etične skupnosti religij zoperstavijo propadanju vrednosti te egoistične civilizacije. Religije pri tem ohranjajo svoje razlike.

Gl. tudi Marko 12:30 » ... ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo«, prim. 5. Mojzes 6,4.5). Molitev zajema tudi globoko čustvujočo vero v božje udejanjenje in ustrezno zahvalo. Janez 16:23 »Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal« … je prvotno vseboval tudi »… naj vas odgovor ogrne« (prim. Neil Douglas-Klotz: Prayers of the Cosmos. Meditations on the Arameic Words of Jesus.) Molitev in življenje ter ukrepanje v istem duhu sodijo skupaj, oboje se medsebojno podpira. (Tukaj navedene deloma nove sugestije niso v nikakršnem nasprotju z raznoliko prakso molitve po cerkvah itd.) Bog lahko razdeli ljubezen, ki mu jo podariti, v kateri koli cerkvi.

Nazaj na kazalo te strani

 

Temelji etičnih vrednosti.

Jezusu Kristusu je bilo pomembno, da merilo za etično, moralno vedenje živi v posameznem človeku namesto da deluje le na temelju pritiska zunanje zakonske norme ali navade. Ta poduhovljenost prav tako ne nastaja z »zabijanjem« od zunaj, ampak skozi življenje, v katerem se lahko razvija »ljubezen do Boga do bližnjega kakor samega sebe«. »Ljubite drug drugega« (Jn. 13, 34) je moč, ki omogoča delovanje v skladu z resnično vestjo. Ljubezen do Boga daje zaslutiti njene višje cilje. Razlika bo opazna tam, kjer posamezniki, pari, skupine itd. vključujejo to univerzalno ljubezen. Koliko bolj bo ta ljubezen živela v vseh, toliko bodo zunanji, detajlni predpisi bili nepomembni.

S tem vsebine, dane npr. v »10 zapovedih«, niso zastarane ampak potrjene. Kulturni spremembi niso podvrženi v temeljih, ampak v detajlih. To potrjuje že poročilo samega Mojzesa, ki mu je najprej bila posredovana višja oblika etike. Za to navidezno nezrelemu prebivalstvu pa je prinesel enostavnejšo različico. Ti etični temelji so isti v krščanstvu, judaizmu in islamu, nekaj podobnega pa lahko najdemo skoraj v vseh drugih religijah, kot se je to pokazalo v „Deklaraciji Parlamenta svetovnih religij o svetovnem etosu« (poglejte našo stran s povezavami: naše nemške / angleške strani). Tudi etika, ki se ima za »nereligiozno« ali humanistično, kaže povezave z vrednotami religioznih kultur. Etika v svojem bistvu poskuša z drugimi ravnati tako človeško, kot bi nekdo želel, da se z njim ravna; torej ne škodovati, ampak pomagati. To je bistveno za usodo, kajti »kar bo človek sejal, bo tudi žel« (Gal. 6,7; 2. Kor. 9, 6). To je konec koncev tudi glavni kriterij za sodelovanje v tistem novem času, o katerem se v molitvi »Oče naš« pravi: »Pridi tvoje kraljestvo!« (Matej 6), v govoru na gori pa »Blagor krotkim, ker bodo deželo podedovali«.
Iz tega v širšem pomenu izhajajo stališča, ki so življenjsko pomembna za najrazličnejše ravni človeške eksistence. Etiko govora na gori nekateri krščanski krogi tudi danes napačno označujejo kot posredno uporabno „etiko prepričanja". Dejansko sicer ne daje avtomatsko navodilo za delovanje npr. za vse težke politične odloke. Končno bi pa lahko bila merilna letev tudi za njih. Kjer tako imenovana človeško pretehtana »etika odgovornosti« v družbi vodi do nasprotujočih si odlokov, kot bi jih tista „etika prepričanja" pričakovala od posameznika v njegovem privatnem življenju, ne smemo takoj avtomatsko pričakovati, da bo tudi Jezus odločal na enak način.
Posameznik je odgovoren za svoje sodelovanje pri dogodku in ga ne more kompenzirati niti s prestopki drugih. Takšno enostransko pripisovanje krivde, kot je to pogosto običajno pri pravnih sporih, ni vedno pravilno. Skupine so soodgovorne celo zaradi prisil, ki jih izvajajo, oziroma zaradi pozitivnega ali negativnega »izobraževalnega polja«, ki ga predstavljajo. Potemtakem bi vsi rabili tudi etični kodeks (kot ga npr. že imajo nekateri stanovi). Razen individualne etike je torej potrebna »strukturalna etika« družbe oziroma njegovih delov.Tega zakoni s svojo samovoljo ne morejo sami nadomestiti.

Mojzesove zapovedi (2. Mojzesova knjiga – Eksodus 20)

Etika v Koranu

»Svetovni etos«

1.Jaz sem Gospod, tvoj Bog. ...Ne imej drugih bogov poleg mene! (Ne delaj si rezane podobe…)

2.Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga (kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime).

Tvoj Gospod je predpisal, da ne obožujete nobenega razen njega ... (sura 17,22*)

(Informiranje o »svetovnem etosu« se ni nanašalo na pojem Boga v različnih relgijah. Zaradi budistov je vsem bilo skupno, da priznavajo »Poslednjo resničnost« - t.j. nekaj onstran materialne resničnosti.)

3.Spominjaj se sobotnega dne…

...Ko se vas ob petkih pokliče na molitev, pohitite poklicati Allaha... (sura 62,9*)

 

4.Spoštuj očeta in mater (, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog.)

Bodi dober do staršev..., bodi spoštljiv do njih ..., in daj bližjim sorodnikom, kar jim pripada ... (sura 17,23-26*).

 

5.Ne ubijaj

Ne ubij človeka, ki ga vam je Allah prepovedal ubiti... (sure 17,33 in 5,32*).

Izbira kulture nenasilnosti in spoštovanje vsega življenja…

6. Ne prešuštvuj!**

Izogibajte se prešuštvovanju! (sura 17,32)

Izbira kulture enakopravnosti in partnerstva moža in žene (proti destruktivnemu ravnanju s seksualnostjo…)

7. Ne kradi!

9.  Ne želi hiše svojega bližnjega.

10.Ne želi žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu

Odrežite roko roparju ... Allah se bo zagotovo vrnil tistemu, ki se vrne k njemu ... in se popravi ... (sura 5,38-41*)

Izbira kulture solidarnosti in pravičnega gospodarskega reda…

8.  Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu/ ne laži

Vedno bodite priče ... za pravičnost, tudi na svojo lastno škodo ali na škodo svojih staršev in svojih bližnjih sorodnikov... sura 4,135* (v zvezi s prevaro gl. suro 2,188*)

Izbira kulture tolerance in življenje v resničnosti...

*) v islamskih državah najbolj uporabno egipčansko štetje verzov; v drugih štetjih verzov lahko verz npr. pride za drugim verzom.

**) Tu se pri različnih religijah navezuje veliko različnih detajlov. Tu bi se lahko prebudilo razumevanje za to, da vse posameznosti ne morajo biti pravilne za vse. Tudi prej se za današnje namene ni dovolj ločevalo med verskimi načeli in detajlnejšimi svetovnimi zakoni, kar sicer ne pomeni, da so zaželene vedno večja vsebinska nasprotja med vero in zakonom.

Že po potopu - torej pred zgoraj navedenih 10 zapovedih - so v skladu z biblijsko predajo so obstajale nekatere temeljne etične zahteve zaradi ohranitve celotnega novega človeštva, torej ne samo pri poznejših Izraelcih: - ceniti življenje oz. ne moriti ("zakaj po svoji podobi je Bog naredil človeka": Gen. 9:6) in ne jesti mesa še živih živali. V rabinskem judaizmu je pozneje bilo izpeljano 7 "Noetovih zapovedi" za nejude, pri čemer so obstajali različni načini branja: 
- prepoved ubijanja;
- prepoved okrutnosti do živali;
- prepoved ropanja;
- prepoved zakonolomstva oz. nečistovanja;
- prepoved čaščenja malikov (tj. nejude niso po tej predstavi sicer morali častiti Boga kot Judje, niso pa smeli častiti niti konkurenčnih božanstev);
- prepoved bogokletja;
- zapoved pravnega reda s sodišči.

Zapisovanje lastnih ugotovljenih nepopolnosti in pozitivnih lastnosti v preglednico in zavestno spremljanje napredka bi tu lahko pomagalo. Za delo na tem obstaja več možnosti:
1. Neposredno delo na lastnih problematičnih lastnostih s pomočjo dogodkov v življenju. Dobi nameni itd. To ostaja pomembno tudi pri Jezusu: »najprej bruno v svojem očesu...«. Celo v Koranu valja delo na samemu sebi za »Veliki Džihad«, »Veliko sveto vojno«, t.j. za nekaj odločilnejše od vseh zunanjih razprav.
2. Neposredna poprava škode in 3. neposredno medsebojno odpuščanje, če je še možno. V nasprotnem primeru težave predati v molitvi Bogu za nadaljnje reševanje in odpustiti v duši. Za Jezusa je celo to pomembno – tudi on govori o obdelavi »do krajcarja« (Luk. 12,59, glej tudi 5.)
4. Kjer ni možno drugače, obstaja možnost ustreznih dobrih del za druge, katerim se škoduje. Bog posredno prečiščuje veliko tega, ko npr. nekdo prevzame za skupnost koristne naloge. (Tu obstaja tudi tekoči prehod s čiste obdelave dosedanjega v svobodna, koristna dela, pri čemer postaja relativno ‘en seje, drugi žanje’, prim. npr. Jn. 4, 37). Poleg tega velja po Mt. 7, 20-21: »…po njihovih sadovih jih boste torej spoznali. Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: ‘Gospod, Gospod’, ampak kdor spolnjuje voljo mojega Očeta v nebesih«
(kdor je celo v svojih dejanjih v sorodu z njim.).
5. »Molite Boga v mojem imenu«, tu za njegovo odpuščanje in milost v nadaljnjem razvoju življenja. To je bistvena pomoč, ki je čisto humanistična etika ne more dati. Usoda potem ne mora več mehanično potekati, ampak človek se doživlja kot voden od Boga, vse se obnavlja in razvija v tem smislu, kot je iz njegove višje modrosti najboljše za posameznika in njegovo okolje.

Nazaj na kazalo te strani

 

Dodatek: kratek popravek sodobnih »zgodb, ki odkrivajo vse o Jezusu«.

V besedilu spletne strani so s pomočjo novih spoznanj in metod neposredno ali posredno že popravljene nekatere iz hudih enostranskostih nekaterih teoloških usmeritvah. Tu se bomo ukvarjali z zapletenim razcvetom sodobnih »senzacionalnih pisateljev«. Ne podpiramo dodatno publicitete teh uspešnic. Naslednji prispevek je namenjen tistimi, ki so seznanjeni s to literaturo, ki jih zato jezi.

2. Z ozirom na svitke iz Qumrana so ti pisatelji poskušali prikazati, da so mnogi opisi Jezusa v Novi zavezi neustrezni. Jezus in učenci itd. so dejansko bili militantni uporniki zoper rimsko oblast. *

Zaradi večje verodostojnosti se to tolmačenje ogrinja z eno vrsto teorije zarote: Leta 1947-1956 odkriti svitki skupnosti iz Qumrana so do 75% bili prikrivani, pri čemer so kontrolo nad njimi imeli predvsem učenjaki katoliške cerkve. Že to je enostavno narobe – kar se ugotavlja tudi tu, čeprav ta spletna stran ne mora opravičevati nobene cerkve, posebej pa ne sprejemati prikrivanja krščanskih spisov. Ekipa znanstvenikov je nasprotno bila sestavljena iz katoliških, protestantskih, anglikanskih, judovskih in celo ateističnih znanstvenikov. Zaradi raznolikosti mnenj o mnogih malih poškodovanih koščkih je do objave poteklo zares veliko časa. Ko je originalna angleška izdaja zadevne literature o »zaupnem gradivu« izšla iz tiska, je bilo objavljeno 80% besedil iz Qumrana. Leta 1992, 12 mesecev po objavi zadevne senzacionalne žepne knjige, ki v besedilu na zadnjih straneh kot prej omenja 75% neobjavljenih besedil, so bila objavljena tudi preostala dešifrirana besedila.

Za tolmačenje vsebine so avtorji morali postaviti celo vrsto vratolomnih teorij, da bi pri njihovem nizanju prišli do zgoraj omenjenega rezultata. Ti svitki po trditvah iz omenjene literature niso predkrščanski, ampak iz Jezusovega časa.**) Toda ti svitki očitno izvirajo iz različnih časov in v svojih izjavah niso enotni. Skupnost iz Qumrana je obstajala dlje časa. Ne moremo je poistovetiti ne z Eseni ne z militantnimi Zeloti, ki so pozneje na precejšnji oddaljenosti imeli trdnjavo Massada. Qumran bi lahko primerjali z današnjo duhovno ekološko vasjo. Povsod so morali imeti stike; od Esenov so verjetno imeli nekatere šege v spremenjeni obliki, pismouki iz jeruzalemskega svetišča so jim zaupali zapiske o zakladu - kar priča o tem, da so jih ocenili kot varnejše mesto, ki ni bilo izpostavljeno neposrednim spopadom z Rimljani - ; lahko so pa tudi obstajali stiki s posameznimi Zeloti.

Avtorji so tudi trdili, da Eseni niso bili asketski redovniki ampak militantni člani odporniškega gibanja. Vse, kar vemo o Esenih, nakazuje na pacifističen, vegetarijanski, strogi židovsko-ezoterični red, ki je zaradi svojih skoraj zaratustrovskih predpisov o čistoči k izolaciji od ostanka sveta stremel bolj kot današnji redovniki. V omenjeni oceni, da so Eseni bili militantni, se le-ti dajejo v isti lonec z Zeloti brez kakršne koli zadovoljive razlage.

Janez Krstnik, Jezus in Jakob, Jezusov (pol)brat, so imeli iste militantne motive »kot Eseni«. Celo te – od prejšnjih predpostavkah odvisne – ocene, prikazane kot dejstvo, se s pomočjo svitkov iz Qumrana ne more dokazati. Jezusa, Jakoba in Janeza tam skoraj nikjer ne moremo identificirati na takšen način. »Učitelj pravičnosti«, očitno vodilna oseba te skupnosti, se je npr. morala identificirati z Jakobom, kar je spet nedokazljiva teorija. Ni dokazano niti ni verjetno, da je ta „učitelj pravičnosti" bil radikalen Zelot; skupnost ga je vendarle morala priznavati kot višjo - duhovno - avtoriteto nasproti svečenikom iz Svetišča, ki so propadali. Celo tisto, kar je o samem Jakobu shranjeno z izročilom, ne ustreza tej militantni podobi. Jakob – ne apostol Jakob ampak omenjeni Jezusov brat, ki je po njegovem križanju vodil prvo krščansko skupnost v Jeruzalemu - je domnevno imel izrecno tolerančen, izenačevalen značaj. Moral se je tako rekoč postaviti izmed Petra in Pavla, oz. posredovati izmed skreganih apostolov, da ohrani skupnost.

Da bi se lahko naprej trdilo, da je Pavel bil rimski agent, ki je vse ponaredil, bi se morala podati druga umetna konstrukcija, ki se je zopet ne more z ničimer dokazati, namreč da so Rimljani njegovo prijetje uprizorili kot prevaro. (V našem besedilu »Poti Jezusa Kristusa…« se bolj obširno ukvarjamo s Pavlom, med ostalim – ne glede na to, kakšno stališče bi lahko nekdo zavzel do takšne tradicije, npr. do njegove opredeljenosti do žensk – in s tem, da se njegova vizionarska doživetja in spoznanja lahko prepoznajo kot avtentična; seveda le če se potrudimo temeljito in praktično ukvarjati z mističnimi doživetji, kar senzacionalistični avtorji očitno niso storili.)

Svitki iz Qumrana so enostavno nekateri iz mnogih drugih spisov tedanjega časa, ki nam kamenček za kamenčkom v mozaiku lahko dajo informacije o nekaterih tedanjih običajih. Nekateri drugi spisi iz tega tisočletja so že dlje časa bili znani kot apokrifi, drugi pa so bili odkriti šele v novejši čas (npr. izvidi iz Naq Hammadija, ki govorijo o veri zgodnjih kristjanov v Egiptu). Gotovo je, da so ljudje v Qumranu verjeli v Boga in da so v mnogih stališčih in običajih bili v sorodu z Jezusovimi nauki – s tistimi, ki se nahajajo v Svetemu pismu, in ne z domnevno militantnimi Jezusovimi nauki senzacionalističnih avtorjev. Razen tega je povsem možno, da je Janez Krstnik izviral iz teh verskih povezav Esenov oz. skupnosti iz Qumrana ali da je tam vsekakor bil splošno priznan gost. Lahko tudi predpostavimo, da je tudi Jezus srečal te ljudi. (Na naši spletni strani »Poti Jezusa Kristusa" razlagamo tudi, da se je srečeval z mnogimi krogi in da ni avtomatsko izviral iz posamezne šole, privržence katere je srečal.)

2. Ostali avtorji so se priključili omenjenim spekulacijam o Jezusu z mnogimi podrobnostmi o judovski zgodovini, ne da bi razrešili omenjene spore. Medtem ko je v enem delu te literature tudi Jezusovo vstajenje bilo reducirano na zgodovinsko otipljiv zunanji ritual vstajenja poznejših Egipčanov in morebitno Esenov ter na njih temelječih se tradicij, se v njemu bralcem zamolči pravkar obnovitveno, kar je Jezus v tem kontekstu prinesel. Pri tem za tam prikazane povezave med zgodovinskimi skupinami kot so Eseni in vitezi templjarji ne bi bila nobena izguba, ko se bi odpovedali tej dogmi proti vstajenju. Le mistično razumljiv del tistega, kar je Jezus naredil, je že v zgodnji krščanski dobi presegal razumevanje nekaterih judovsko-krščanskih in gnostičnih skupnosti, zaradi česar je nesmiselno z njihovim dojemanjem dokazovati, da je tisto, kar so razumeli, že bilo prej. Drugi so razumeli druge dele resnice, kar kažejo tako mnogi zgodnji kristjani, ki so verovali v obširnejši pomen vstajenja, kot tudi tisti, ki so uporabljali zadevni polemični spis Filipovega evangelija. Pavel, ki je bil izvrstno primeren za Buhmanna, ni v nobenem primeru bil edini vir tistih tradicij, ki so se opirale na duhovno kot tudi materialno spreminjajoče se vstajenje. Ljudje, ki v zgodovini Cerkve še vedno upoštevajo široko sprejeto predajo, se lahko bolj približajo resnici kot tisti, ki preveč zlahka zanikajo vse, kar jim ne ustreza v njihovo zasnovo.
Tam, kjer se takšne aktivnosti izrodijo v nenehno blatenje Jezusa Kristusa, se lahko pojavijo tudi duhovne posledice, ki presegajo čisto človeško zadevo.

3. Špekuliralo se je tudi o več domnevnih "grobov z Jezusovim okostjem", več njih v Izraelu in drugje. V bližnjevzhodnem okrožju, kjer so udeleženi roparji grobov - je npr. ena iz najdenih posod s kostmi iz enega takšnega groba "izginila" -; kje pa je tisoče takšnih posod skladiščeno v muzeje in kje so morebitne kosti odstranjene in vrnjene za ponovni pogreb itd., je skoraj nemogoče dobiti zanesljiva spoznanja o osebah. Tu celo vgravirana pogosta imena ničesar ne dokazujejo. Tudi verjetnostni račun ne more izključiti podobnosti med imeni v različnih družinah. 
Celovita zgodovinska raziskava ne izhaja iz predpostavke, da vstajenje v tradicionalnem smislu ne more obstajati. V skladu z danes možnim stanjem spoznanja je tudi, prerokbo, ki se lahko nanaša na Jezusa, razumeti ne le kot vir subjektivnih Jezusovih upanj pred 2000 leti; ampak upoštevati, da lahko opozarja na nekaj povsem resničnega, kar je sicer deloma še treba ugotoviti, dokler se ne zgodi.

Dodatne informacije o temu (v angleščini):
http://dukereligion.blogspot.com/2008/01/talpiot-tomb-controversy-revisited.html

* 4. Obstaja še cela vrsta takšnih špekulacij o Jezusu, ki so privedle do različnih rezultatov. Na primer teza, po kateri naj bi Jezus bil pripadnik starogrške kinične šole... Poleg tega so drugi Jezusa želeli poenotiti celo z Mojzesom ali z egipčanskim faraonom ali z Julijem Cezarjem ali z militantnim bizantinskim cesarjem.

** Pozornost zbuja tudi, da se v takšnih knjigah ne omenja dejstva, da so v Qumranu odkriti posebej stara evangelijska besedila iz 1. stoletja, katerih primerjava z današnjimi besedili kaže, da je posredovanje bilo verno originalu.

Nazaj na kazalo te strani

 

Naravoslovje in verovanje v Boga.

O upravičenosti naravoslovnih prispevkov.

Jezus v primeru Tomaža, ki ga med apostoli lahko obravnavamo kot „naravoslovca" in je s tem vzor mnogim prav v našem času, priznava, da obstajajo ljudje, ki jim je za to potrebna možnost zunanjega opazovanja, preštevanja, merjenja, tehtanja. Ko je dobil izrecno priložnost, da od zunaj preveri ali pred njim dejansko stoji Jezus Kristus, Jezus pravi: »ne bodi neveren, marveč veren«. Novo doživeto izkušnjo mora Tomaž z resničnim in globokim razmišljanjem spremeniti tako, da izginejo korenine njegovega dvoma, da mu nekaj „postane prepričljivo". - da to Jezus mora na koncu sploh povedati pomeni tudi, da Tomaž ni bil skeptik »preutrujen« z zunanjo realnostjo in verjetno zaradi strahu pred kaznijo „prisiljen na vero«; ampak da je celo potem ohranil svojo sposobnost prihajanja do novih prepričanj iz lastne duše. Kljub temu bi moral zaslutiti, da razen zunanjega opažanja obstajajo tudi druge možnosti samoprepričanja. Jezus je vedel, kar je bilo primerno za Tomaža. Ni želel nobenega siliti - kar bi dejansko bil značaj sodišča; prav tako se ne more najti namena, da se pri kateremu koli, kdor ni dozorel za takšen odlok, izzove zavrnitev.

Znanost, ki empirijo = zbrane izkušnje izključuje vedno takrat ko nekaj ni ustrezalo staremu videzu, ni vredna svojega imena. Resnični geniji kot Einstein se niso ukvarjali s takšnim upravljanjem z znanjem, ampak so v svojih raziskovanjih začenjali prav tam, kjer so obstajale nejasnosti. Tudi takšno iskanje je lahko ena od mnogih poteh do Boga – dokler so motivi častni, znanost pa ni skorumpirana z gospodarskimi in drugimi problematičnimi interesi.

Zunanje naravoslovno delo – z opazovanji, postavljanjem hipotez in teorij ter njihovo verifikacijo – v humanističnih in verskih vprašanjih večinoma ne zadošča. Ne obstaja vedno bitje, ki višjo dejanskost pred nami prikazuje na nedvomen in po možnosti reprodukcijski način (kot pri Jezusovih učencih) ali nam odpira spoznanje na to (kot je omenjeni pri Janez 1, 51). Vendarle obstaja veliko znakov, da obstajajo plati npr. v človeškem bitju in nad njim, ki ne izvirajo iz znanega fizičnega spektra moči in snovi, ampak se pokažejo le v njihovih učinkih: življenjske moči, duševne spodbude, razmišljanje, zavest... (nekateri iz primerov se nahajajo na najrazličnejših mestih glavnega besedila strani Christuswege.net). Kot starejša oblika izkušnje in znanstvenosti večkratno se razkrivajo stare „predznanstvene" tradicije raznih kultur. Celo danes se za takšna področja lahko razvijejo posebej prilagojeni postopki zaznavanja in ocenjevanja, kot to prikazuje primer Goethejevih naravoslovnih opažanj ali na njih utemeljena spoznavno-teoretična dela Rudolfa Steinerja. V tej smeri gredo tudi novi znanstveni nazori od kvantne teorije do tistih znanstvenikov, ki izdelujejo novo biologijo, novo geofiziko in astrofiziko itd., in končno novo znanstveno »paradigmo« oziroma podobo sveta; toda prav tako kot pri Steinerju večinoma brez iskanja nove metodike, ki bolj ustreza novim vsebinam.
Tako se najpoprej izkaže, da dosedanja znanstvena spoznanja
a.) kažejo le drobcen detajl resničnosti;
b.) da temelji naravoslovja postajajo vedno relativnejši: materija se pojavlja kot zgoščena energija ali celo kot zgoščeni duh; oblike energije lahko dosegajo hitrosti, večje od svetlosti (tahioni…); pri tem se lahko »pomladijo«, čas postaja relativnejši prav tako kot pri teoriji relativnosti; iz našega prostora lahko izginejo in se ponovno pojavijo v neki vrsti onstranstva / transcendence - tako da je tudi prostor absoluten v manjši meri kot bi nam se to zdelo zaradi t.i. „ukrivljanja" prostora. Preostaja le neotipljiva »informacija« kibernetike, ki ni sestavljena iz materije in energije ter je zaradi tega z obstoječimi sredstvi ne moremo opisati. Tu bi torej lahko govorili o »zavesti«.
c.) Če strogo vzamemo, ta porušitev stare podobe sveta še ni »dokaz o bivanju božjem«, ampak kvečjemu priprava. Mnogim to zadošča, ker jih je zastarana materialistična podoba sveta zavirala ter zdaj lahko naredijo neposrednejše korake do Boga. Toda to še ni konec: kaj so pa ta »informacija« ali drugi, že omenjeni neoprijemljivi procesi v vesolju? Kaj/kdo nenehno ustvarja novo materijo in energijo in ju ponovno razpušča? Kaj/kdo tu prav tako kot v življenju upravlja z mejami življenja in smrti oziroma budnosti in spanja? Kaj/kdo tu v vesolju vedno prihaja do izraza z delovanjem zunaj prostora in časa? Je človek, ki v svoji zavesti lahko „od zunaj" spozna energijo, čas in prostor, dejansko kal „odmeva" Onega, ki to lahko počne v velikem (prim. 1. Mojzesova knjiga 1,26)?
*
d.) Razen tega lahko dodamo, da tu kot odgovori v manjši ali večji meri izključujeta kaos in naključje. Kajti ta svet in ta bitja, in ta svet delcev, in dogodki v življenju kažejo neverjetno visoko stopnjo urejenosti v kaosu, vztrajnost in smisel znotraj celote kot v celotni umetnini; manjkajočih vmesnih členov, ki bi bili potrebni za naključno evolucijo itd. Že pri tem spoznavnem koraku postaja jasno, da je težje ne verjeti kot verjeti - v centralno prainteligenco, ki postavlja začetek in cilj „ustvarjalnega programa" in oblikuje pot s spremenljivimi zakonitostmi. Morda je obstajalo nekaj, kar preko razuma lahko privede do enakega rezultata kot nekdanja mistična zavest starih narodov pred okoli 800 let pred Kristusom, ki so tu s svojo »desno, mistično polovico možganov" videli Boga na delu. (»Bogovi« drugih narodov so sprva bili oznaka določenih lastnosti enega Boga; šele po izginotju te modrosti so jih jemali za samostojne „bogove" in mešali z razvitejšimi človeškimi bitji, ki so prav tako obstajala.) Po podobnih poteh so do vere v Boga prišli ateisti
čni znanstveniki kot so Max Thürkauf, Georg Todoroff in mnogi drugi.
e.) Vera v pomenu nastalega globokega prepričanja je večja kot golo intelektualno dojemanje resničnosti.
f.) Tu poleg tega sodijo tudi tisti ljudje, ki kot mistiki itd. in normalni verniki pričajo o neposrednejših, spremenljivih izkušnjah z Bogom in Kristusom; in ki so s tem stikov v sebi doživeli visoko realne izkušnje s kreativnim božjim duhom. Ta pota lahko na samostojen način prej ali pozneje privedejo o premagovanja in spoznanja narave izkušenj. Tu se navezuje glavno besedilo „Poti Jezusa Kristusa".

V katoliški cerkvi obstaja enciklika "Fides et Ratio" (Vera in razum) iz leta 1998, papež Benedikt XVI pa se je teme tudi lotil v svojem regensburškem govoru leta 2006: Vera brez razuma in razum brez vere posamezno niso vredni, ker zgrešijo človeka v njegovi celoti. Michael Springer temu nasproti v svojem delu "Spekter znanosti", januar 2007, argumentira, da vsaka luknja v znanju ne mora avtomatično napotiti na racionalno nerazložljivo oz. na Boga - za kar nam sicer malo gre, gre za povsem konkretne zaključke, gl. zgoraj. Toda prizna, da je verovanje v to, da bo znanost enega dne lahko razložila velike luknje, prav tako zgolj vera. Danes je treba vložiti že kar precej truda, da imajo posamezni raziskovalci sploh možnost ne verjeti v Boga (kar ni nujno ateistična, ampak je lahko tudi agnostična perspektiva, tj. odsotnost vere, ne pa tudi dokončna ugotovitev, da Boga ni). Drugo novo mnenje, ki religijo sprejema kot dosežek etičnega zavarovanja fizične kulture, ne izpolnjuje samo po sebi omenjena stališča..

Update English / Deutsch.

Nazaj na kazalo te strani

 

Zavest, možgani in svobodna volja.

Dolgo časa pred nastopom moderne znanosti so preudarni ljudje iz različnih kultur zbrali izkušnje o izvoru svojih različnih čustev, ki lahko privedejo do sprejemanja odločitev. Poti duhovnega oz. verskega razvoja dokazujejo, da se človek lahkotudi v boju za etične odločitve realno razvija, namesto da bi smatral vse za vnaprej določeno. Vsekakor so tudi na verskem področju obstajali določeni ljudje, ki so težili k fatalizmu, se pravi, da so verjeli v večjo ali manjšo mero predestinacije usode.

Današnja zmožnost mišljenja je povečini le deloma zavedna. Če bi se kdo rad zavedal čustev, ki na to vplivajo, bi moral dlje časa intenzivno paziti nanje, da bi postal zanje bolj dovzeten. Vzgibi volje so še bolj nezavedni in še več napora je potrebno, da bi se jih popolnoma zavedali oz. da bi jih celo samostojno oblikovali. To nezavednost volje je poznal npr. že Rudolf Steiner, ne glede na moderne raziskave o možganih. Toda Steiner je vedel tudi, kar znanstveno sploh ni še raziskovano, se pravi, da se nadzor volje lahko uri. Mnogi kristjani konkretno doživljajo, da je možno še več, namreč vedno bolj »zaupati Bogu« človeško voljo. To je v določeni meri možno celo na vseh stopnjah lastnega razvoja, tudi če človek ni še globoko doumel svoje notranjosti. Obstaja namreč neka instanca, ki nam pomaga in nas spremlja po poti. Pot pa slej ali prej vodi do vedno bolj zavednega življenja. (Ta praksa nima nobene povezave z zahtevami po uboganju vernikov s strani cerkve).

V tem kontekstu ugotovitve nekaterih modernih nevrologov vodijo do drugačnih zaključkov od tistih, ki so bili predstavljeni v določenih znanstvenih revijah. Z meritvami bioloških učinkov med eksperimentalnim gibanjem roke so odkrili, da je pripravljenost giba že prisotna v živčnem sistemu, ko subjektivni namen giba roke postane zaveden. Oseba, podvržena preizkusu, je mislila, da se je gib že začel, v resnici pa se je začel 1/100 milisekund kasneje. **)

To dokazuje samo, da – kot zgoraj omenjeno – zavedno mišljenje človeka ponavadi ni edina podlaga njegovega ravnanja, pač pa kompliciranost bitja vpliva na odločanje. Dokazani »potencial pripravljenosti«, vsekakor, ne pomeni, da človeka avtomatično vnaprej določa katerikoli nezavedni vzgib volje. To bi bil nedopustni zaključek. Svobodna volja torej ni nikakor ovržena, kot so nekateri mislili. Vsekakor, glede na omenjene izkušnje (»raziskave na področju« iz prejšnjih tisočletij), je prav domnevati, da čisti intelekt ni dovolj za izvajanje »svobodne volje«. Mišljenje in dobre namere so lahko samo prvi korak k bolj zavedni lastni vlogi; potrebno je tudi se spopasti s podzavestnimi, ponavljajočimi se in nezavednimi nagibi volje. Na tak način se človek hitreje zaveda »nevralnega potenciala pripravljenosti«. Potemtakem je povsem možno težiti po bolj odgovornem življenju.

Poleg tega je treba upoštevati, da če se meri npr. električni potencial živčnih končičev, se lahko govori o »vzrokih« le iz klasičnega znanstvenega vidika. Iz humanističnega vidika pa je mogoče v tem videti »učinkovanje«, kotda bi šlo za klavir, na katerega igra duševno-duhovno bitje skupaj s svojo voljo.Tega pa ni mogoče določiti iz čisto znanstvenega, biološkega vidika. Prav tako biologija ne more določiti, če in kako je v kompliciranem človeškem organizmu prisoten vpliv Boga***).Vsekakor pa se iz tega zornega kota lahko približa podobnim vprašanjem. Lahko bi npr. poskusili izmeriti, kaj se drugačnega dogaja v človeku, če nekdo z molitvijo deluje npr. proti nezaželenemu nagibu volje.****). V vsakem primeru biologija ne mora določiti kaj »je« molitev za vernika.

*) Glej razlike med različnimi stopnjami razvoja človeške zavesti (arhaične, magične, mitične, intelektualne...), ki so predstavljene na straneh "Splošen pogled na naravna verstva" in "Vera kot 'ponovna povezava' med človekom in Bogom…" Viri človeških nagibovso včasih bili opazovani močneje izven osebe, včasih pa močnejeznotraj osebe. Današnje možnosti razvoja zavesti so predstavljene v prvem delu glavnega besedila, na podlagi korakov Jezusovega življenja. Danes se npr. lahko človek nauči zavestno – ne pa instinktivno, kot nekoč – jasneje spoznati odnos s svojim okoljem in z zemljo. Tako, poleg družbenih in ekoloških vidikov, se kažejo tudi etični in filozofsko-verski vidiki družbe.

**) V "Spektrum der Wissenschaft" (Scientific American), April 2005. 

***) Glej tudi našo stran "Znanost in vera v Boga".

****) Glej tudi našo stran "Predelava vsakdanjega življenja".

Nazaj na kazalo te strani

.

Informacije o Jezusu Kristusu in vprašanjih o prehrani.

Prazgodovina: v 1. Mojzesovi knjigi (Genezi), 29 se pravi: Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano«. To bi ustrezalo spoznanjem, da človek ima v prvi vrsti organe za žvečenje in prebavne organe rastlinojedca (in ne vsejedca, ko pomislimo na kategorije zveri, vsejedci in rastlinojedci, ki ustrezno opisujejo večino živali.) Po (arheološko npr. v Sprednji Aziji dokazanemu) potopu nasproti temu pravi v Geneza 9, 3 Noetu: »Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež; … Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo, ne smete jesti.« Do tega mesta se vse nanaša na čas pred nastankom današnjih narodov, je zadevalo torej – če je z izročilom pravilno preneseno – ne le poznejših Judov.
Po odhodu iz Egipta se to potrjuje v 5. Mojzesovi knjigi (Devteronomiju) 14,3-21 in se dodajajo celo drugi detajli. Od potopa je zaradi okoliščin domnevno šlo za to, da se načeloma dovoljuje vse in izogiba le snovmi, ki so najbolj neprimerne za prehrano. V nekaterih primerih je bilo mogoče najti sodobna prehrambeno-tehnološka spoznanja. Seveda so še naprej obstajali primeri, pri katerih se nakazuje na poseben pomen rastlinske prehrane brez obveznega predpisovanja za vse, glej Daniel 1,8.

Dostikrat lahko opazimo povezanost z obširnejšimi, danes skoraj pozabljenimi predpisi o žrtvovanju živali in uživanju žrtvovanega mesa. Že prerok Ozej (6.6.) je sporočal: »Dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja boga bolj kakor žgalne daritve". Navezujoč se na to, Jezus pravi: »Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: ‘Usmiljenja hočem in ne daritve’« (Mt. 9,13 in 12,7). Ob Luku 22,11, kjer Jezus vpraša, kjer bi lahko jedel velikonočno jagnje - kar se potem pri sami poslednji večerji sploh ne pojavlja - , obstajajo zgodnjekrščanski „apokrifni" spisi (ki okoli leta 400 niso bili prevzeti v svetopisemski kanon), npr. »ebionerski evangelij«. Tam se to bere tako-le: »Ali mogoče želim, da za ta velikonočni praznik z vami jem meso jagnjetovo?«. Za takšne stavke je aramejščina uporabljala manj besed in je zaradi izgubljenega načina poudarjanja omogočala različne načine branja. To je privedlo do različnih prevodov, ki bili odlično primerni za medsebojne očitke. (Praktično izginile - namreč pozneje v večji meri islamizirane - judejsko-krščanske skupnosti so bile dejanski in pomembni del ranega krščanstva, čeprav so se v mnogih nazorih kot v zgornjem primeru razlikovale od ostalih razvijajočih se cerkev.) 

Apostolska dela 15,19 sporočajo o izjavi vodje vernikov Jakoba v prvi skupnosti, da „ne smemo delati (neobičajnih) težav ljudem (ki jih je pridobil Pavel), ki se od poganstva spreobračajo k Bogu. Rajši jim naročimo, naj se ne omadežujejo s tem, kar je darovano malikom, naj se vzdržijo nečistovanja in mesa zadavljenih živali in krvi.« V nasprotju s tem obstaja pri zgodnjem cerkvenem zgodovinarju Evzebiju, v apokrifnih (gl. gor) apostolskih spisih itd. predstavitev, da Jezus, Janez, Peter, Jakob itd sami običajno niso jedli mesa.
Mt. 15,11-20 / Mk. 7, 17-21 vendar kaže, da je Jezusu bilo bolj pomembno „to, kar prihaja iz ust" kot tisto, „kar gre v usta"; to se je sicer nanašalo na vprašanja farizejev o umivanju rok pred obedom. To je ista struktura vrednosti, ki se kaže v stavku o brunu v lastnem očesu in iveri v očesu drugega. Treba je torej začeti pri samemu sebi in ne pri strahu pred zunanjimi vplivi. To nasprotno ni predpis, da se mora jesti meso.
Po Lk. 10,8 je Jezus svojim učencem priporočal, naj pri svojih pohodih jedo, s čimer jih njihovi gostitelji postrežejo. To avtomatsko ne pomeni, da je to irelevantno. Celo danes npr. v arabskem svetu lahko pride do nepreračunljivih reakcij ko nekdo zavrne dobronamerno jed ali pijačo, in to ne naredi preveč spretno. Tedanjim učencem je poleg tega dana sposobnost, da jim izrecno škodljive snovi ne škodujejo (Marko 16,18.). Nima torej nobenega smisla takšne biblične besede potegniti iz konteksta in jih neomejeno posploševati.

V še večji meri kot biblijski vidiki o prehrani je religiozen post utemeljen v čiščenju telesa, s čimer narašča odprtost za globlje duševne, duhovne izkušnje. To je sicer bilo posebej zasidrano v katoliški cerkvi - ob petkih z ozirom na veliki petek in ob postnem času med "pustom" in Veliko nočjo. Tudi izven te cerkve je, potem ko ga dolg čas niso več jemali posebej resno, pomen posta spet narasel. Poleg prehrane se pri tem tudi na drug način prostovoljno prakticira sposobnost odrekanja. Misli se tudi na to, da mnogi ljudje v svetu stradajo. Kako globoko to lahko gre, kaže že pri srednjeveških mistikih in v novi dobi opazovano odpovedovanje hrani - "inedia", skozi nekaj tednov posta. To se pojavlja tako na krščanskem ozadju kot tudi na drugih ozadjih - mnogi ta pojav danes imenujejo "svetlobna hrana" - in nakazuje, da duh za razliko od znanstvenega pojmovanja lahko materijo močnejše obvlada. Pogoj je, da se prizadeta oseba zaveda Božjega "vodenja" oz. strokovno spremlja pri izogibanju nevarnostim. (To ni treba razumeti kot priporočilo korakanja po tisti poti.)

Telo je orodje, za takšno pa je potreben odgovoren odnos.
Sicer pa so tudi živali, biblijski gledano, od Boga ustvarjena živa bitja, stvaritve; torej ne poljubno obravnavane "stvari" kot jih se danes še deloma obravnava (vse več omejeno z zakoni o zaščiti živali). 
Končno mora vsak sam odločiti, kakšna prehrana je za njega najboljša.

Če iščete informacije o današnjih oblikah vegetarijanske prehrane, najdete jih npr. pod: http://www.ivu.org (Spletna stran "Poti Jezusa Kristusa" ni odgovorna za spletne strani drugih oseb in ne podpira avtomatsko njihove spremenljive vsebine.)

Nazaj na kazalo te strani

 

Jezus Kristus in zdravljenje – tudi danes.

Jezusa z njegovimi učenci in ostalimi spremljevalci so mnogi nekoč doživljali kot gibanje za ozdravljenje telesa in duše. Na tem je danes potrebno še veliko delati, ker to danes ni več tako samoumevno.

Volja za ozdravitev.

Jezus je nepripravljenemu človeku najprej postavil pomembno vprašanje: »Bi rad ozdravel?« (Jn. 5,6). Jezus govori duši. Bolnik opisuje svoje zunanje ovire pri iskanju ozdravljenja. Z vprašanjem se ga tudi pripravlja za zavedanje, da resnično želi ozdraveti. To je prvi predpogoj pravilno dojetega ozdravljenja. Dokler podzavest zaradi katerega koli razloga blokira pot do ozdravljenja in iskanja pomoči, bo tudi prejemanje te pomoči oteženo. Potem se bo morda ne glede na vrsto poti omogočilo sprejemanje medicinskega ukrepa prve pomoči ali vplivanje na simptom. Ozdravljenje je toda nekaj večjega, kar deluje le ko ga bolnik sprejme, torej poveže s svojimi močmi samozdravljenja.
V tem področju niso vključeni le tisti pripadniki zdravstvenih poklicev in življenjski svetovalci, pripravljeni za sodelovanje s pacientom, ampak tudi resni »zdravitelji" in ljudje, ki podpirajo ozdravljenje z vero oz. molitvijo.

Moč vere.

Mt. 9,22: Bolna ženska se dotakne Jezusove obleke in ozdravi. Jezus: »Tvoja vera te je rešila«. Kdor je doživel versko izkušnjo, bo pod to močjo vere razumel nekaj zelo resničnega v svojem odnosu do Boga, kar omogoča proces ozdravljenja. Celo tako imenovani placebo efekt v medicini kaže nekaj od moči človeškega prepričanja (ko se npr. jemlje sladkor v prepričanju, da gre za zdravilo). Pri tem se vendar ne dogajajo globoke preobrazbe bolezenskih procesov kot so tisti pri ozdravljenju z vero.
Jezus je tudi prapodoba v najširšem pomenu telesno, duševno in duhovno zdravega človeka.

Izvlečki iz poglavja „Vprašanje o čudežih" našega glavnega besedila*): Jezus Kristus za razliko od mnogih sodobnih zdraviteljev ne opozarja na „kozmično energijo", ki jo čutijo, da teče skozi njih, ampak na vero v možnosti ozdravljenja skozi njega, končno skozi Boga preko navzven vidljive Jezusove osebe.
Tudi danes obstajajo ozdravljenja, ki se v izvirnem pomenu uresničujejo z molitvijo in s sklicevanjem na s Kristusom povezano človekovo notranjostjo, ki želi ozdravljenje in izpopolnitev človeka, ki po Jezusu lahko „ustvarja večja dejanja" od njega (Jn. 14,12-13).
Samo duhovno ozdravljenje in z njim povezan duhovno-duševni napredek vsekakor nista milost, ki jo je mogoče izsiliti ne glede na to, koliko se človek zanjo pripravlja.
Zdravljenja so pogosto bila »znaki«, dejanja v malem, ki so predstavljala večje, bolj fundamentalno. Pri zdravljenju sleporojenega na soboto je Jezus odgovoril, da razlog niso grehi, »ampak da se v njemu razkrivajo Božja dela«. Prim. Jn. 5, 6-9; Jn. 6; Jn. 9, 3 in dr.
Danes lahko skozi mnoge izkušnje in spoznanja na meji znanosti predstavimo, da je Jezus dejansko lahko vplival na naravne sile. Imeti pred očmi ta fenomen je lahko pomembno za našo današnjo podobo človeka, za celovito, oziroma krščansko ozdravljenje itd.

Polaganje rok.

Ne vedno, toda pogosto so Jezus in učenci za ozdravljenje polagali roke. Ta praksa v posameznih primerih obstaja tudi danes. Oseba, ki polaga roke na bolnikovo glavo ali ramena pri tem izgovarja molitev po možnosti ob spremstvu skupnosti. S tem se podpira vživljanje in zavedanje, da je kanal za Božjo pomoč. To lahko dojamemo simbolično. Toda na temelju spoznanj iz sodobnih prizadevanjih za duhovno ozdravljenje - med njimi se nahajajo celo zavestni kristjani - vemo, da je to realnost. V zgodnjem krščanstvu se je tu govorilo o »pnevmi«, dihu življenja ali posredovanemu Svetemu Duhu*). Ta praksa se je, deloma povezana z drugimi prizadevanji, uporabljala kako pri prošnji za ozdravljenje tako tudi za blagoslov. Glej npr. Mt. 19,13; Mk. 8,23; Mk. 10,16 (blagoslov otrok); Lk. 4,40-41 (ozdravljenje & izgon duhov); Lk. 24,50 (blagoslov učencev); Apostolska dela 6,6 in 19,12 ter 28,8.
Prošnja za ozdravljenje ni torej brezpogojno odvisna od polaganja rok. Lahko se sicer opravi tudi z daljave – kar je morda težje čutiti.

Duševno pogojeno trpljenje.

Ozdravitve psihe, življenjskih moči oz telesa so ozko medsebojno povezane. Že dobro »dušnopastirsko« ali življenjsko svetovanje lahko torej vpliva na psihosomatske težave – ko se namesto ponavljanja napak v vodenju življenja uporabijo pametni nasveti.

Izvlečki iz poglavja »Sveta vnema in... emocije" ‘glavnega besedila’ *): Jezus je vedno živel v »pozitivnem strahu pred Bogom« in sočustvovanju z ljudmi… Pri navadnih ljudeh so skoraj vse emocije sprva bile vsaj pomešane s problematičnimi nezavestnimi mehanizmi reakcije na dražljaj - ki se biološko in različno močno izražajo, v svoji strukturi pa so popolnoma podobne. Že samo spravljanje takšnih mehanizmov iz lastnih reakcij, pogled v njih namesto njihovega potiskanja in na koncu njihovo obvladovanje oziroma posredovanje Bogu je dolg učni proces.
Pri tem je večinoma manj učinkovito, ko kompleksne probleme želimo v celoti obravnavati na običajen način. Bolj učinkovito bi bilo najprej poiskati posamezne načine tozadevnih izkušnjah ter pri tem zavestno ločiti ali gre za »bruno v lastnem očesu« ali pa za »iver v očesu drugega« (Mt. 7,1-5), in kdor je na tak način odgovoren. Mnoge krščanske šole bi močnejše podarile prvo, ker je težje in se mora šele naučiti videti lastna problematična dejanja, ki se šele takrat lahko sama popravijo. V psihološki praksi bi se v ospredju pogostejše nahajala druga perspektiva. Na koncu lahko omenimo, da so kljub temu obe strani bolj ali manj v igri.

Možna praksa je nadalje: 1. Npr. notranje ogledovanje zadevnega negativnega vzgiba v skladu z njegovim konkretnim pojavom (npr. strah, sovraštvo in jeza, ravnodušnost in ošabnost, pretirani dvom, ...). 2. Namesto premišljevanja lahko mirno en trenutek počakamo, da se zavemo, za kaj gre. Potem 3. takšno spoznano, ravnokar telesno občutljivo breme v molitvi**) predamo Bogu. 4. Mirno počakamo dokler tega eventualno ne začutimo sledi olajšanja.
To lahko morda pri nekaterih meditativnih***) vajah npr. začutimo kot navzgor odtekajoči tok in morebiti potem od zgoraj dotekajoči tok obnavljajočih sil. Po drugi strani lahko negativno emocijo itd. »izdihnemo« z dihom, z opredelitvijo, da jo predamo Bogu; in pri vdihavanju omogočimo, da v nas steče pozitivna božja usmiljenost (spreminjanje stalne molitve krš
čanskih menihov na gori Athos, ki je omenjena v poglavju „Tišina v puščavi" v našem glavnem besedilu.)

Mentalni problemi.

Izvleček iz poglavja „Spremenitev" glavnega besedila*: Obstajajo »pozitivno mišljenje« in pozitivne »afirmacije« (teze). Misli bi, ko se bi ga prakticiralo brez egoizma, megalomanije in tehničnih manipulacij, lahko privedlo do stanja sorodnega tistemu, kar prihaja od Boga; lahko bi se torej za to odprlo. V večjem delu literature teh usmeritvah takšne zaskrbljenosti ni, pogosto pa se lahko konča tudi s samoprevaro.

»Problemi usode«.

Iz sodobnih prizadevanjih za ozdravljenje duha obstaja spoznanje o primerih, ko nastaja vtis, da ozdravljenje (še) ni možno oz. »dovoljeno«. To je nekaj kot raven »programov«. Bolnik morda npr. »želi« ali mora nekaj naučiti iz bolezni. Celo tu se lahko v skupnosti z Bogom pride do rešitve. Glej o tem tudi gornji odstavek „Volja za ozdravljenjem".

Pravna vprašanja.

Čisto krščansko molitveno ozdravljenje vključno s polaganjem rok je npr. v Nemčiji zaščiteno s temeljnim zakonom o svobodi opravljanja verskih obredov. Kdor bi se s tem želel kot s storitveno dejavnostjo ukvarjati izven domače rabe v privatnem krogu ali cerkvi, bi se najprej moral informirati o pravnem položaju. Če bi se pri tem opravljale aktivnosti, ki jih drugi lahko dojamejo kot diagnozo ali neposredno terapijo - celo ko se izvajajo brezplačno ali prostovoljno - , bi se v Nemčiji moral opraviti izpit za padarja ali strokovni zdravniški izpit (duhovni zdravitelji npr. - katerih praksa se večinoma razlikuje od klasičnega prakrščanskega zdravljenja, toda ima tudi nekatere podobnosti z njim - bolezni pogosto lahko začutijo z rokami itd.). Čeprav je zaželeno, da zakoni na nebirokratski način upoštevajo poseben značaj teh dejavnostih, priporoča opravljanje izpita za padarja pod danimi okoliščinami tudi »Krovno združenje za duhovno zdravljenje"****). Teoretično se dovoljuje poenostavljena oblika omenjenega izpita ko se opravlja psihološko svetovanje ali duševno zdravljenje. Drugo vprašanje pa je, ali se lahko ta poenostavljena oblika povsod uresniči.
V Angliji so npr. »spiritualni zdravitelji« splošno sprejeti in se jim dovoljuje opravljanje dela v bolnišnicah.

Neodvisno od pravnih vprašanj naredi sam iskalec zdravljenja dobro z dodatnim upoštevanjem lastnih prizadevanj kot so - zdrava - prehrana oz. dieta ali zdravilna gimnastika ter po možnosti dovolj spanja; ter z molitvijo.

*) ‘Glavno besedilo’ obravnava te in ostale točke s širšega zornega kota, - namreč v povezavi z možnostmi človeškega razvoja nasploh; torej izven „zdravljenja" v ožjem pomenu.
**) Splošno o najboljši notranji opredelitvi pri molitvi prim. tudi našo stran »Molitev za mir…«
***) Poglejte tudi stran »Krš
čanska meditacija«.
****) World Federation of Healing – veliko različnih skupin po vsem svetu.
http://www.wfh.org.uk
Med različnimi združenji nam ni poznano niti eno, v katero bi bili združeni le krš
čanski zdravitelji. To je bilo razumljivo dokler je takšna krščanska tradicija bila v večji meri razlita. Toda danes počasi postaja nenavadnost. Enostavno, učinkovito svetopisemsko prakso intenzivne prošnje za ozdravljenje se sicer lahko tu in tam najde pri svobodnih evangeličanskih cerkvenih skupnostih kot so baptisti ali binkoštne cerkve; izredna ozdravljenja z molitvijo in vero se dogajajo tudi v nekaterih katoliških romarskih mestih kot je npr. Lurd.
(Naša spletna stran ni odgovorna za spletne strani drugih oseb in ne podpira avtomatsko njihove spremenljive vsebine.)

Nazaj na kazalo te strani

 

O krščanskem blagoslavljanju.

Kot veren kristjan lahko blagoslovite vse in vsakogar če čutite, da je to v skladu z vero in če se za to obrnete k Bogu. Ne obstaja le običajen blagoslov preko svečenika oz. duhovnika iz 4. Mojzesove knjige (Številke) 6:23 – 7:1.

VI – kot laik – lahko podeljujete blagoslov. Za to vam ni potrebna nobena formula in ne morate glasno govoriti; potrebna je le prava notranja opredelitev v naslednjem smislu: »Gospodov blagoslov naj bo vedno z vami". Bog iz vašega blagoslova ne bo naredil nič napačnega. Ta običaj je sicer postal redek, lahko pa pomaga.

Obstaja veliko mest v Svetem pismu na temo blagoslova. Nekatera tipična mesta o različnih vidikih blagoslova: Zaharija 8:13, Apostolska dela 3:26; Efežanom 1:3; 1. Petrovo pismo 3:9-12; Hebrejcem 6:7. Nekatera druga svetopisemska mesta o tem: Matej 5:44 oz. Luka 6:28; Rimljanom 12:14; 1. Mojzesova knjiga (Geneza) 9:1; 5. Mojzesova knjiga (Devteronomij) 11:26; Psalmi 115:13; Pregovori 11:25.

*) Samoumevno je: kjer se npr. blagoslavlja orožje, bi s takšnimi „blagoslovi" težave imeli tudi angeli ... .

Nazaj na kazalo te strani

 

Pritoževanje kot možen sestavni del krščanske prakse.

Mnogi strogi krščanski krogi vzbujajo enostranski vtis, da je za kristjane najboljše podrediti se lastni sodbi in ne preveč angažirano kritizirati svetovni razvoj: lahko sicer molijo za izboljšavo ali pa poskusijo sami nekaj storiti v tej smeri. »Grenko pritoževanje« pri bogu – poglej Žalostinke v Stari zavezi – se razen v književnosti ('Don Camillo in Peppone') zelo redko pojavlja in v cerkvah uradno poučuje. Lahko se pojavi šele v privatni molitvi. Čeprav ne priporočamo, da kristjani kopirajo judovsko prakso ob Zidu solza v Jeruzalemu, postaja jasno, da je pritoževanje Bogu lahko pomemben sestavni del krščanskega življenja.

Če specifično krščanske vrednosti in obljube – npr. v govoru na gori Mt. 5:5 »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali« - primerjamo s tendencami, ki še vedno dominirajo na svetu, lahko pomislimo, da kristjani ne znajo ravnati s temi obljubami. Obljube niso neobvezujoča milost, do katere lahko pride ali pa sploh ne – in katera tudi obstaja. Obljube so obljube. Čas njihovega izpolnjevanja je lahko odvisen od zrelosti ljudi oz. od molitve.
(»Nebeško kraljestvo si s silo utira pot«. Mt. 11:12.)

Ni bilo več jasno, zaradi koga ali česa se je treba pritoževati. Zaradi drugih ljudi? Ali po razlagah nekaterih teologov zaradi satanskih sil, ki sodelujejo pri zapeljevanju ljudi? Lahko zamislimo, da oboje nosi svoj del odgovornosti. Ali pa lahko poudarimo domnevo »to je bilo dovoljeno« (z mnogimi človeškimi »ker…«). Je vendar Bog sam ta »režija«, ki lahko nekaj "dovoli" ali ne in ki ustvarja pravila? Bilo bi preveč enostavno, vse težave na tem svetu oziroma vsako »dovolitev« pripisati Bogu. V prvih stoletjih so cerkveni očeti – ki jih cerkve tudi danes spoštujejo zaradi drugih naukov – govorili in pisali o tradicionalni hierarhiji angelov, ki stojijo med Bogom in ljudmi itd. Gnostiki so poleg toga govorili celo o tako imenovanih »arhontih« s pogosto problematičnimi lasnostmi. Celo druge kulture so se na svoj način ukvarjale s takšnimi izkušnjami. Tibetanska Knjiga mrtvih npr. je polna priporočil, kako ravnati s takšnim bitjem po smrti. Kar se pa tiče predvsem osnovnih reči, ki presegajo karikirane človeške očitke, lahko enega dneva ugotovimo, da je tu sodelovala »režija« nižja od Boga, ki ni popolnoma brez napake, se pa v primerjavi z ljudmi ali celo z direktno negativnimi silami nahaja na zelo »visoki« ravni. Ta zasnutek je tudi prispevek k staremu vprašanju filozofov o "teodiceji" oz. o odnosu Boga do zla na tem svetu (njegovemu "opravičenju"). 

Zaključek: Lahko se sicer pritožujemo pri Bogu, kajti on ostaja prava oseba za stike; toda nima nobenega smisla pritoževati se zaradi njega. S to pritožbo lahko Bogu damo vpoglede s pripadajočimi človeškimi občutki celo ko ti občutki namesto žalovanja vsebujejo npr. nejevoljo zaradi krivičnosti (Mt. 5:6). Ker se rešitev tedaj prepušča Bogu, prikazuje ta pritožba načeloma posebno vrsto intenzivne molitve. Del tega je celo ljubezen oz. spoštovanje do Boga oz. Kristusa; z njo se ščitimo pred padcem v čisto negativnost, ki ne privede do Boga ampak do nekaj povsem drugega.

Druga pot je, da najprej pomirimo te občutke ter s tem omogočimo klasično, čisto molitev, v kateri se Bogu obračamo v obliki zahvale in prošnje. Običajna molitev na takšen način je gotovo primeren odnos do Boga. Dovoljeno je toda pritoževati se na zgornji način, če je to potrebno in iskreno (avtentično).

Nazaj na kazalo te strani

 

Krščanska pot do obravnave življenjskih dogodkov.

Kdo  z Jezusom kot merilom in pomočjo - išče napredovanje od lastnih nepopolnostih do obetavnejših lastnostih (prim. stran "…Etika": ne škodovati, ampak pomagati…), se najprej utegne zavedati lastnih značajskih pomanjkljivosti, narejenih napak in prestopkov namesto da vsa razpoloženja, probleme in škode prevali na druge (prim. Mt. 7:1 Ne sodite, da ne boste sojeni! 2 S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. 3 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?...).
Nekaj takšnega se takoj ko je mogoče in z veliko notranjega miru (prim. naše poglavje glavnega besedila "Tišina v puščavi") in tako vestno kot pri dokončanemu 'izdelku" zabeleži navznoter ali na papir ter po možnostih izboljšave preišče in opazuje uspeh. To pomeni, da je zaželeno lastno prizadevanje: pri tem lahko gre za zadevne molitve in pomoč utegne priti ustrezno veri; toda to bo pri resnejši in zato celovitejši praksi povezano tudi s popravki v usmeritvah in v mišljenju, z več pozornosti na negativne občutke i konec koncev tudi s spremembami vedenja. Vse poteka toliko enostavnejše, koliko se najdrobnejši delci vsakodnevno zapaženega obravnavajo na takšen način in potem posamezno prehajajo v molitev Bogu. (Prim. poglavje "Sveta vnema in stališča do emocij".)
Prav globoko vtisnjene življenjske navade se zelo težko spremenijo, ker so zasidrane v nezavestni plasti osebnosti. Zato je na poti pogosto potrebna znatna izkušnja v prepoznavanju podzavestnih ali nezavestnih izvorov (to lahko vendar uspe tudi neposredno kot pri kadilcu, ki iz ene minute v drugo z močno odločitvijo za vedno preneha kaditi. Prim. poglavje "Poveličanje Kristusa").
Ta "pogled in zavestna obravnava s pomočjo molitve" bi že sama zase bila duhovna pot, ki lahko pripelje zelo daleč in nekoga spremlja celo življenje; ki vendar tudi pri ustrezno intenzivni praksi že v kratkem času lahko privede do bistvenega napredka. Za obdelavo utegnejo čakati "globlje plati" zadev, ki jih je treba razčistiti, čeprav so že v veliki meri izboljšane.

Pojavile se bodo tudi pobude vesti ... (prim. Mt. 5,5 in 5,9 ...).

(Ta praksa se lahko v prvi vrsti uporabi če gre za izboljšanje vedenja, ki se s psihološke plati že nahaja v okvirju "normalnega". Če gre za izboljšanje stanj, ki danes v določeni meri veljajo za bolezenska, bo pot tem bolj morala aktivno spremljati ustrezno izkušeni, mogoče tudi psihološko izobraženi pomočnik, ker je v tem primeru samostojnost v ravnanju z lastnimi problemi še bolj omejena, kot je tako in tako pri vseh ljudeh če želijo pogledati svoje lastne slabosti. Če bi nekdo v tem bil tako omejen, da ne bi šlo niti s podporo, bi lahko takšen pomočnik kot dodatek ustrezni terapiji lahko molil za prizadetega. Predpogoj je iskanje pomoči, kajti že v Jezusovih časih je bilo znano pomembno vprašanje "Bi rad ozdravel?" Prim. našo stran "...Ozdravljenje".)

Nazaj na kazalo te strani

 

Krščanska stališča do gospodarstva in socialnih vprašanj.

Najpoprej želimo omeniti, da človek celo po najnovejših gospodarskih raziskavah *) ni tisto čisto egoistično bitje, ki ga je predpostavljala dosedanja liberalna ekonomska teorija. Le manjšina je popolnoma delovala zaradi lastnih interesov. Druge vrednosti, kot so prostovoljno medsebojno sodelovanje, imajo za večino vsaj prav tako veliko in pogosto odločilno vlogo. Ta »obojestranski altruizem« sicer prav tako kot egoizem lahko privede ne le do neznatnega poboljšanja celotne družbe, ampak delujte tudi v smislu ustvarjanja klike. Tu naprej pomagajo le zavestni, dosledni etični odloki.

Na to se lahko navežejo psihološka in religijsko-etična stališča. Človek je enakomerno ustvarjen kot individualno in socialno bitje. Ob ustrezni odprtosti se lahko izuri zdrava – ne previsoka – samozavest in solidaren odnos do soljudi. Ker je videti prisotna le egoistična stran, altruistična stran ali ni zelo razvita ali je zakrnela zaradi trdega »izobraževanja« zahodnjaške družbe. Socialistične družbe so enostransko poudarjale solidarnost in nasprotno temu dovolile, da svobodoumna individualistična človekova plat večkratno propade - v tem pogledu niso ustrezale tistemu, za kar je človek ustvarjen. Tam, kjer ljudje ne naletijo na izenačene odnose, se bo to prej ali pozneje izrazilo skozi kritiko itd. Ali pa se bo tedaj nekaj pravočasno naučilo, ali pa bo vse prej ali pozneje šlo navzdol. To velja tudi za danes prevladujočo obliko gospodarstva, katerega značilnosti so globalno delujoča velika podjetja. Jezus priporoča, da najprej razjasnimo posamezne domače probleme (Mt. 7).

Vrednosti govora na gori (Mt. 5-7) ** itd. se sicer ne more neposredno prestaviti v družbena navodila za delovanje. Bilo bi vendarle shizofrenično nasprotno Jezusovem tolmačenju npr. v privatnem življenju delati v skladu z zapovedi ljubezni do bližnjega, v poklicnih ali družbenih funkcijah pa uporabljati prav nasprotna načela. Resna etika *** se mora dokazati na vseh ravneh in končno veljati za svet v celoti. Vrednost usmiljenja in da se je Jezus v svoji praksi obračal prav revnim, je nedvomno družbeno relevantno izven poznanih cerkvenih socialnih storitev – celo za človeški odnos v podjetju. Tudi Mt. 22,21 ima zelo praktičen pomen, s tem da Jezus tam poleg usmiljenja potrjuje tradicionalno »desetino«, t.j. 10-odstotni prispevek v religijske oz. dobrodelne namene, ki je obstajal poleg rimskega davka. Pripravljenost pomagati v Jezusovem smislu temelji vendar na prostovoljnih odločbah; iz tega ni mogoče neposredno izpeljati prisilne zasnove prerazdelitve. Slej ko prej veljajo tudi zapovedi 9 in 10 "Ne želi ... svojega bližnjega." Tudi pri vsemu prizadevanju za izboljšavo socialnega položaja mnogih ostajajo različni usodi v Božjih rokah.
Prilika v Mt. 25,14-30 / Luka 19 jemlje poznana materialna dejanska stanja. Kontekst (pri Luku npr. etična opredelitev carinika, pri Mateju npr. v predhodni priliki o močni veri deklic) kaže, da je s tem treba ponazoriti nekaj obširnejšega kot je povečevanje materialnih dobrin oz. financ. To razločnejše prihaja do izraza npr. v Lk. 12 / 33, kjer se duhovne vrednosti podstavljajo nad zemeljske. Odgovorno ravnanje s poverjenimi dobrinami se kljub temu popolnoma nanaša tudi na materialno. Celo tam, kjer se npr. svetuje pomaganje revnim in zapostavljenim, pridobiva ta materialna ali finančna pomoč vrednost namesto da se materialno na splošno jemlje kot nevredno. Potem je npr. bistveno, če sta Bog ali posest sama sebi namen ali pa se zavzema za nekaj smiselnega - Mt. 6,24: nemožnost sočasnega služenja Bogu in bogastvu.
Laganje in goljufanje, šikaniranje in uresničevanje projektov, katerih neškodljivost za (nekriminalne) soljudi in druga bitja ni dovolj dokazana, ni v smislu odgovornega sožitja, ki ga je Jezus ponazarjal na vsakem koraku. Jezus prav tako ni poučeval, da je v ospredje vedno treba postaviti tako imenovane »sile stvari«.

Iz islama je znana tudi prepoved dajatev. Judje in kristjani toda lahko v Svetem pismu tudi sami najdejo podobne nasvete (to so v Stari zavezi prepovedi):
Ezekiel 18:8 in 9: »Kdo ne posoja na (drugi prevod: pretirane) obresti in ne odira, odvrača roko od krivice, pošteno razsoja med možem in možem, živi po mojih zakonih, se drži mojih odlokov in jih v resnici izpolnjuje – tak je pravičen in bo zagotovo živel, govori Gospod BOG."  
Poglejte tudi Ezra 7:24 (prepoved davkov, dajanja in cestnine pri določenih poklicih); v Pregovorih 28:8 se včasih na udoben način tolmači, da kdor povečuje svoje imetje z obrestmi in podražitvami, ga zbira za tistega, ki ima usmiljenje z revnimi. Tam, kjer se denar večinoma uporablja prav nasproti interesom revnih oz. javnega blagra, niso izpolnjene predpostavke stiha. Za izpolnjevanje strukture vrednosti v tem stihu je bistveno, za kar se denar zapravlja.
V Novi zavezi poglejte glede obresti tudi Mt. 23:23 in Mt. 17:24.
Za ta elaborat je najbolj zanimivo, kar je lahko tudi takrat videti vredno razmišljanja, ko se zapušča referenčni okvir, v katerem je nastala Stara zaveza. Zato se tu z Devteronomijem 23,20 ne bomo podrobno ukvarjali.

Biblija spodbuja k izogibanju nepotrebnim dolgom (Pregovori 22:7) in vnaprejšnjem načrtovanju (Pregovori 21:5) ter k pridobivanju modrosti in razumnosti (npr. Pregovori 4:5-8). Spodbuja se k varčevanju, že omenjeno "desetino" je treba vsako leto dati na stran, da z njo lahko potujemo na religijske praznike in imamo pripravljeno miloščino (5. Mojzes 14:22-27). Pavel je kristjane pozival, da vsak teden dajo nekaj na stran in po potrebi imajo na razpolago za sokristjane v stiski (1. Korinčanom 16:1,2) in priporoča zmerno držanje pri ravnanju z zemeljskimi dobrinami (1. Timotej 6:8). Jezus izhaja iz tega, da se mora izračunati ali je denarja dovolj, preden se npr. začne z gradbenim projektom (Luk. 14:28). Trajno gospodarjenje bi tudi danes bilo zaželeno kot terapija in preventiva: prevelika privatna, gospodarska in javna zadolžitev je vzrok svetovnih finančnih nestabilnosti. Spletna stran Poti Jezusa Kristusa ne spremlja nobenih političnih ciljev; zato se tukaj podajajo le splošni vidiki.

*) Tako trdi Ernst Fehr, direktor Inštituta za empirično ekonomsko raziskavo na Univerzi v Zürichu, intervju v „Spekter znanosti" marec 2002, „Recipročni altruizem...".
**) Te vrednosti se v duhovnem pogledu razlagajo v poglavju o govoru na gori in našem 1. delu glavnega besedila.
***) Poglejte tudi naše poglavje »Temelji etike«.

Nazaj na kazalo te strani

 

Splošna krščanska stališča do družbe in politike *).

Mt. 22:21; Mk. 12:13-17; Lk. 20:20-26: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« je realistična opredelitev do plačevanja davkov rimski oblasti. V njej se naznanja celo jasno ločevanje med državnimi in religioznimi funkcijami. Tu se nasprotno ne misli na načelno klečeplaznost do oblasti; Apostolska dela 5:29: »…Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem.« Jezus ustrezno temu ne upravičuje vsakega neuspeha avtomatsko s „silami stvari".

Splošne vrednostne lestvice govora na gori (Mt. 5-7) itd. se po eni strani ne more neposredno prestaviti v družbena navodila za delovanje. Toda bilo bi shizofrenično nasprotno Jezusovem tolmačenju npr. v privatnem življenju delati v skladu z zapovedi ljubezni do bližnjega, v združenjih ali političnih funkcijah pa uporabljati prav nasprotna načela. Resna etika **) se mora dokazati na vseh ravneh in končno veljati za svet v celoti.
V smislu resničnosti in odgovornosti, ki jih Jezus ponazarja, ne bi npr. bilo z nedovoljenimi metodami se prebijati mimo konkurenta; varati javnost; in preko prizadetih uresničevati projekte, katerih neškodljivost za (nekriminalne) soljudi in druga bitja ni dovolj dokazana. Zato krščansko prizadevanje lahko zahteva tudi samostojno razmišljanje, ki presega enostranske »leve« in »desne« miselne vzorce.

Mt. 7:3-5 "...odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata" očitno ne predstavlja navodila za popolno omejitev posameznika na subjektivno ukvarjanje z lastnimi slabosti - čeprav bi nekateri krščanski krogi lahko dali takšen vtis. Življenjska praksa bi morala postati vedno začeti pri sebi samemu - in potem bolj svobodno, namreč brez pripisovanja lastnih problemov drugimi, slednje opozoriti oz. kritizirati le, če je to nujno. To se pa spet lahko nanaša tako na osebno okolje kot tudi na politike.

Preroški nasvet najdemo v Jeremija 29:7: »Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h Gospodu; njegova blaginja je namreč vaša blaginja."S tem se sugerira odlog v prid solidarnosti v najširšem pomenu. Kristjanom se skozi Mt. 5:13, Mt. 13:33 itd. polaga na srce, da se zanimajo za družbo in da bodo »sol zemlje«.
Vendar za kristjane lahko obstajajo situacije, ko se bodo morali oddaljiti od družbenih nezdravih razmer: Janezovo razodetje 18:4: »Nato sem z neba zaslišal drug glas, ki je rekel: ‘Pojdi stran od njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove šibe!«

*) Ta spletna stran nima političnih namenov. Tu se o tej temi dajejo le splošne spodbude.
**) Poglejte tudi naše poglavje »Temelji etike«
Poglejte tudi naše poglavje »Krš
čanska stališča do gospodarstva in socialnih vprašanj«.

Nazaj na kazalo te strani

 

Krščanstvo in filozofija: o Habermasovem govoru »Vera in znanje« leta 2001*)
- s pripombami o ostalih filozofskih usmeritvah -.

Filozof prof. dr. Jürgen Habermas, doslej obravnavan kot nereligiozen, je spoznal pomembnost religijskih predstavitvah kot tudi korenine vrednosti in socialne povezanosti svetovne družbe. Ustvarjenost človeka, ki ima sposobnost in pravico do svobode, po Božji podob bi lahko - kot ocenjuje samega sebe - nekaj povedala celo „religijsko nemuzikalnim". Svet ostaja odvisen od sprave in odpuščanja – torej od vrednosti, ki izvirajo iz religije. Sklicuje se na »trpljenje nedolžno trpinčenih, ponižanih in umorjenih, ki v človeških možnostih presega vsako mero možne poprave škode«. »Izgubljeno upanje na vstajenje zapušča čutno praznino« (v sekularni družbi).

Pri osveščenih kristjanih najde Habermas pomembne storitve, ki bi jih tudi svetovni misleci morali dati temi kristjani:
- Religijska zavest mora v skladu s spoznanjem obdelati »disonantna" srečanja z drugimi veroizpovedmi in religijami.
Pripomba: Kljub vsemu lahko na Zahodu registriramo določeno omejeno civiliziranost medsebojnih odnosov. Stališča, ki so pomembna za ekumenski dialog ali dialog znotraj religij, se nahajajo na različnih mestih našega glavnega besedila ter na nekaterih dodatnih straneh, npr. v zvezi s cerkvami in etiko.
- Naprej se mora prilagajati znanstvenimi »avtoritetami«. Pripomba: s stališča te spletne strani znanstvena večina se sploh ne nahaja na pogosto poudarjenem najnovejšem možnem stanju, ali pa ga zaradi znanstvenih in drugih razlogov ni želela sprejeti. Zato je takšna oblika avtoriteta postala dvomljiva v mnogih vprašanjih. Celo na znanstvenem področju ni dovolj interdisciplinarne odprtosti in potrebnega pluralizma. To velja tudi prav za najbolj pomembna vprašanja, ki zadevajo podobo človeka, morda v genski tehniki (katere problematiko Habermas tudi omenja); prav tako tudi v ostalih naravoslovnih vedah. Tega problema se bomo lotili na več mestih našega glavnega besedila vzdolž korakov, ki so jih delali evangelisti. Res je seveda, da potrebujemo dialog med religijo in znanostjo. Po naših izkušnjah se tedaj morajo vključiti le še najnovejši tokovi naravoslovnih ved **), t.j. tudi »raziskovanje zunanje strani« itd. Razen tega se s strani religije morajo namesto golih teoloških filozofskih zgradb vključiti tudi izkušnje, ki izvirajo iz zavesne obravnave religioznih globinskih izkušnjah. Le tako bomo govorili drug mimo drugega. Dosedanji dialogi na osnovi zastaranih znanstvenih paradigem (osnovne predpostavke, nazori o svetu) oz. skrajšane predstavitve krščanstva so zato manj vredni. Celo humanistične vede lahko imajo korist od takšnega procesa, v katerem človek ponovno postaja človek, njegova duša postaja ponovno duša namesto gola kemijska funkcija možganov.
- Religijska zavest se mora »poglobiti v premise ustavne države…«. Opozarja na to, do kakšne destruktivnosti na religijskem podro
čju lahko pride brez tega koraka. Pripomba: To prilagajanje sodobnih kristjanov svobodoumnim vrednostim je deloma tudi korak v smeri izvora pred povezovanjem krščanstva z državnimi instrumenti prisile že od leta 325 po Kr.

Medtem ko so se krščanski oz. religijski krogi v odnosu do svetovnih ustanov večinoma prilagajali njihovemu jeziku, bi se po Habermasu svetovni miselni in govoreči krogi morali v dialogu s kristjani oz. religioznimi ljudmi prilagoditi njihovemu dejanskemu mišljenju namesto da le »eliminirajo tisto, kar se je nekoč mislilo«. V vprašanjih, ki so bistvena za vernike, ne bi sekularna večina smela vsiljevati večinske odloke brez resnega preverjanja, ali lahko sami kaj naučijo iz ugovora te strani. Pripomba: Le takrat se naravoslovci, politiki itd. v pogovoru s kristjani lahko dejansko prilagodijo določenemu »nečemu", kar dodatno odmeva v pojmih kot so „ohraniti stvaritev", „stvor", celo „človek" itd nasproti pojmov kot so npr. vesolje, biosfera, ekologija, živa bitja, homo sapiens… .

Habermas stavi na posredovalno „tretjo stranko" izmed religije in znanosti: „demokratično osveščen zdrav razum" v „postsekularni družbi", ki se prilagaja nadaljnjemu obstoju religijskih skupin. Pripomba: To za enkrat v manjši meri funkcionira v Nemčiji ali le do te mere, v kateri se v diskusije več ali manj morajo vključiti velike cerkve. Religijska aktivnost posameznikov sicer npr. v ZDA je npr deležna večje pozornosti; toda religijske vrednost se tam v sekularni družbi pojavljajo v takšni obliki, ki je skoraj niti ne moremo prepoznati.

*) FAZ/ SZ 15.10.2001 ali nemško besedilo na Spletu;
**) poglejte tudi našo stran »Naravoslovje in vera v boga«

***) Pripomba: Habermas in ostale filozofske usmeritve:

Jürgen Habermas je poleg Theodorja W. Adornoja in Herberta Marcuseja spadal k »Frankfurtski šoli«, ki je s svojo »kritično teorijo« značilno vplivala na študentsko gibanje iz leta 1968 in vključevala tedaj modificirani neomarksistični, razsvetljenski in ateistični način mišljenja.
Od leta 1969 je teorijo in prakso gibanja v letu 1968 s konzervativnega filozofskega in teološkega vidika kritiziral predvsem Günter Rohrmoser. ‘Utopijo’ tega gibanja je obravnaval kot nadomestno religijo (in s tem kot konkurenco cerkvenemu ‘nauku o ozdravljenju / eshatologiji’) ter je nasproti temu poskušal na primer rešiti stari avguštinski nauk o „Dveh (božjih) cesarstvih" - religiji in državi.
Tako zastopniki frankfurtske šole kot tudi njihovi konzervativno-krščanski in znanstveno-liberalni nasprotniki so in deloma tudi danes naštevajo enostranske argumente, ki baje govorijo proti drugemu, oz. ki si „nasprotno stran" dopuščajo lažno prikazati kot enotni blok. Tako so eni zamudili priložnost diferencirano poiskati tisto, kar je še od tradicionalne strukture vrednosti še vredno ohranitve; drugi pa so zamudili diferencirano obravnavati tisto, kar je pri novih socialnih gibanjih onstran ideoloških popačenostih bil upravičeni - proti formalističnemu zaupanju v avtoriteto usmerjeni - motiv. Mnogi ljudje so v Nemčiji in drugje seveda od takrat naredili lastni napredek v tej diskusiji, ker mnogi niso bili več pripravljeni za vtiskovanje v stare „fronte" iz leta 1968. Tega napredka v raziskavi se vendar ne sledi dovolj – tam se še vedno pojavljajo knjige, v katerih se nasprotnika krivi za vse zlo tega sveta, in kjer se postopki prijateljev prikazujejo kot brezmadežni.

Nazaj na kazalo te strani

 

Splošna krščanska stališča do ekoloških vprašanj *).

Geneza 1:26-28 »Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost. Gospoduje naj … vsej zemlji…«**) v nobenem primeru ne pomeni – kot se to uveljavlja skozi prakso – da človek sme neodgovorno ravnati z okoljem. Tu se nasprotno govori o prvotni viziji človeštva kot poslednjega ustvarjenega vrhunca stvaritve z Bogu podobnimi lastnostmi. Zato tu gre za naravno avtoriteto človeka, ki je lahko „dajal imena" drugimi bitji, in je odgovorno ravnal z njimi. Geneza 2:15 imenuje to odgovornost tako-le: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« To »varovanje« se nanaša na živo stvaritev, ki se na prej razvija. Človek je pozneje (prim. Človek v raju) izpadel iz te enotnosti z Bogom in njegovo stvaritvijo ter postal egoističen. Ker je temelj odpadel, mora človek znova zgraditi vse duhovne temelje namesto da se bi skliceval na rajska pooblastila.

Stvaritev je pomembna tudi v Novi zavezi: V Rimljanom 1:20 se pravi da »je od stvarjenja sveta naprej mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij: njegovo večno mogočnost in božanskost". Rimljanom 8:19 »Zakaj stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju božjih sinov« (drugi prevod »po odrešenemu človeku«, t.j. po popolnejšemu človeku). Rimljanom 8:22 »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« Marko 16:15 »Rekel jim je: ‘Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu (poglejte tudi Kološanom 1:23).
Zdaj nam pomaga Jezus Kristus. Toda niti on človeku ne jemlje odgovornosti do bližnjih, ampak pomaga, da ljudje „bodo popolni, kakor je popoln njihov nebeški Oče" (Matej 5:48), t.j. tako, kot je prvotno bilo zamišljeno - tako da lahko spoznajo svojo odgovornost.**** Šele s tem bo prišlo do združevanja stvarstva. Predpostavka za to je sprejemanje takšne vrste pomoči. Nadaljevanje človeka brez Boga se v Rimljanom 1:20 imenuje celo »neopravičljivo«.

V Janezovem razodetju (o njegovem značaju poglejte 2. del našega glavnega besedila) se sicer med ostalim navajajo katastrofalni razvoji, ki lahko prizadenejo človeštvo oz. njegove dele in ostalo naravo. Nikjer se vendar teh spremljevalnih pojavov v času Božjih popravkov ne prikazuje kot pozitivne oz. kot pravi božji namen; in nikjer se v Razodetju ne odpušča ljudem, ki so prispevali k izumiranju vrst ali k drugim katastrofam niti jih se podpira v prispevanji k tem pojavom. ***) V Razodetju se ta lahkomiselna civilizacija obravnava skrajno kritično.
Razodetje ne spreminja pozitivnega videnja ostale Nove zaveze, npr. govora na gori (Mt. 5 »Blagor krotkim, ker bodo deželo podedovali …«).

O "kreacionizmu", posebej razširjenem v angleško govorečem prostoru: naša stran ne zastopa nobeno vrsto "izmov". Stvaritev sveta in človeka da dejansko namesto čistega naključnega načela zaslutiti božjo modrost. Gl. tudi našo stran "Naravoslovje in verovanje v Boga". Dovoljeni so tudi dvomi v mnoge nezavarovane arheološke oz. zgodovinske časovne podatke. Toda tisti, ki vrh vsega "7 dni stvaritve" v Genezi razumejo kot 7 dni v današnjem smislu s 24 urami, bi to morali prepoznati kot interpretacijo: s tem vera ne bi smela stati ali pasti. Današnji dni predpostavljajo dokončno nastalo oz. ustvarjeno Zemljo skupaj z njenim današnjim obračanjem, česar na začetku vsekakor ni bilo. Že v sami Bibliji se ugotavlja "za Boga je tisoč let kot en dan". 7 dni pomeni vsekakor nekaj dejanskega, in sicer "časovna obdobja", "cikle stvaritve" z nenatančno navedenim trajanjem. Ravno najobširnejše procese stvaritve obravnavati kot najkrajše je vpričo novih odkritij skoraj prav tako malo vzdržno kot dosedanje arheološke predstavitve. V Bibliji je zadostno nakazano, da se je Bog že pred Mojzesom lahko razkril ljudem kot sta Henoh in Noe. Naša današnja zgodba o stvaritvi izhaja iz starega, pozneje pisnega izročila iz takšnih - resničnih - izvorov, od katerih so se deli ohranili tudi v drugih kulturah. V raziskovanju so npr. poznane nekatere izrazite podobnosti s sumerskim epom o Gilgamešu. To ne pomeni, da je geneza tam morala biti prepisana. To nas spominja le na to, da je Abraham izviral iz Mezopotamije.

*) Ta spletna stran nima političnega namena. Zato se tu razpravlja o splošnih merilih, ne pa o uvodnih dejanjih za posamezna sodobna politična vprašanja.

**) To lahko obravnavamo kot specialno obliko pan-en-teističnega zasnutka ("Boga lahko ponovno najdemo v njegovi stvaritvi") - kar ne smemo zamešati s panteizmom ("Bog je vse"). Najneposrednejši odnos Boga do stvaritve se tukaj sicer uresniči s pomočjo človeka (prim. tudi Jan. 14:21, 14:23, 15). Celo ta odnos začne praktično veljati, ko se ga človek vse bolj zaveda in vse bolj postaja soroden Kristusu. Celo veseliti se stvaritve lahko privede do Boga; toda pri takšni mistiki stvaritve so namesto tega mogoče nemajhne stranpoti, kjer bi Bog lahko bil le še beseda za lastne materialne zadeve in želje.

***) V nemško govorečem prostoru je to morda samoumevno, toda npr. v ZDA to vsem ni jasno.

****) Navedene možnosti za razvoj zavesti so prikazane na podlagi stopenj v Jezusovem življenju v našem Glavnem besedilu Prvi del. Z razliko od preteklega, bolj instinktivnega načina, se lahko človek danes npr. zavestno nauči ponovno globlje spoznavati vezi s svojo okolico, okoljem in zemljo. Tako lahko tudi doseže »mrežasto mišljenje« (izraz, ki ga je na drugi podlagi uporabil Frederic Vester) oz. »multifaktorialno mišljenje« (pojem, ki ga je uporabil Dörner za preučevanje zapletenih ekoloških vezi, namesto neuporabljivega zastarelega »monokavzalnega« mišljenja = »1 vzrok → 1učinek«. Glej tudi našo stran »Zavest, raziskovanje možganov in svobodna volja«, pa tudi strani »Temelji etičnih vrednot«, »Krščanska stališča do gospodarstva in socialnih vprašanj«, »Krščanska stališča do družbe in politike«, »Krščanstvo in filozofija...«

Poglejte tudi naše poglavje »Temelji etičnih vrednosti«

Nazaj na kazalo te strani

 

 Nerojeno življenje *.

Začetek človeškega življenja:
Človeška podoba tako konzervativnih kot tudi kritičnih kristjanov se v veliki meri ujema v tem, da se človeško življenje začenja s spočetjem.

Biblija na raznovrsten način prikazuje človeško življenje kot celoto; od njegovega božjega izvora – preko širjenja življenja skozi generacije – do različnih starostnih oz. razvojnih stopnjah posameznika. Ni torej cilj govoriti o »življenju brez vrednosti oz. brez človeškega dostojanstva« v kateri koli dobi pred rojstvom ali v kateremu koli stanju starosti in bolezni.

Prof. Böckle omenja v »Priročniku krščanske etike« iz zgodovine nekatere teologe – v katerih originalnih tekstih tega deloma ni mogoče najti - ki so namesto spočetja kot bistveno časovno točko sprejeli neposredno po tem nastopajoče ugnezdenje (nidacijo).

Sodobno naravoslovje tu večinoma želijo biti brez ocenjevanja. Toda celo naravoslovni izvidi prikazujejo le tekoče prehode izmed stadijev oplojene jajčne celice in odraslega človeka. Tudi opazne omejitve v družbi, od katerih se začne življenje, so torej poljubne. Tako npr. embriolog Erich Blechschmidt pravi: Haecklov »biogenetski zakon«, po kateremu zarodek ponavlja živalske stadije iz zgodovine evolucije, je zastaran: vsak organ se načrtovano razvija v skladu s svojo vlogo v človeku. Reakcije zarodka lahko danes posnamemo z ultrazvokom. Humani genetik prof. L. Lejeune je prav tako poudarjal, da že geni v oplojeni jajčni celici vsebujejo načrt odraslega človeškega organizma; lahko rečemo, da so fizično nasprotje tega načrta. Podobna spoznanja obstajajo celo v raziskovanju možganov, evolucijski nevrologiji in psihologiji. Pri celovitejši in objektivni raziskavi lahko v vedno zgodnejših razvojnih stadijih opazimo procese zavesti in spomina.

Tako ima takšna predstava o vrednosti svoj pomen tudi zunaj meja religioznih krogov.

Drugo vprašanje je vendar praktičen odnos do takšnih nazorov.
Zapoved »Ne ubijaj« - Eksodus 20 – je v času Stare zaveze bila dojeta v pomenu „Ne stori umora"; pri čemer so se pozneje spremenile predstave o tem, kar je umor in kar usmrtitev. Merilo zapovedi se v širšem pomenu aplicira na vso človeško življenje, vegetarijanci pa ga poleg tega aplicirajo tudi na živalstvo. Sodoben zasnutek medreligijskega „svetovnega etosa" ** vsebuje kot zgled „kulturo spoštovanja vsega življenja".

V vsakem primeru – kot se to dogaja v vsaki resni svetovalnici za nosečnice celo ko se želi podpirati donos otroka in pomagati - je potrebno resno vzeti individualne življenjske situacije zadevnih oseb z vsemi težavami, strahovi, boji z lastno vestjo itd., namesto da pavšalno obsojamo vse, ki razmišljajo o splavu. Ta odlok ženskam večinoma v nobenem primeru ni lahek. Potrebno je razmisliti celo o soodgovornosti moških in okolja, in problema ne enostransko pripisati ženski.

Ko gre za vedno večje zmanjševanje in končno izginjanje splava, je potem poleg individualnih prizadevanjih posebej pomembno olajšati življenje z otrokom tudi s strani družbe, torej ukvarjati se s problemi, ki danes dajejo povod za del splavov - namesto da tekmujemo v zahtevanju drugih dajatev za socialno ogrožene.

Pravna vprašanja *:
Jezus Kristus je ljudem priporočal zavestno odločanje o etičnemu, moralnemu vedenju namesto da bi gradil na pritisku zunanje zakonske norme ali običaja, kot se je to dogajalo v starozavezni dobi. Pravne norme lahko etičnimi vprašanji dajejo oporo, kot je to prav tako poskušalo skoraj v vseh področjih življenja.

Kazensko pravni predpisi (kot je nemški čl. 218), naj so strogi ali liberalni, imajo v mednarodni primerjavi očitno le omejeni vpliv na število splavov. V skladu s tem je, kot je že bilo omenjeno, za rešitev potrebno več drugih prizadevanjih.

Povezanost z gensko tehniko in medicino razmnoževanja:
Celo pri znanstvenih raziskavah in umetnih oploditvah obstaja mednarodna »poraba zarodkov«, ki jo npr. nemški zakon o zaščiti zarodka poskuša omejiti. Predimplantacijska diagnostika (PID) trenutno ponuja novi poskus ustvarjanja novih vzrokov za splav.

Posledice na drugih področjih:
Tam, kjer gre za zaščito življenja, bi moralo iti tudi za vse nevarnosti, katerim so izpostavljeni vsi novorojenčki - posebej bi moralo iti za tiste, katerim je izpostavljen tako rojeno kot tudi nerojeno življenje. Ekološke nevarnosti prizadevajo mater in zarodek, občutljivi zarodek sicer bolj kot odraslo osebo. Zaščitniki življenja to pogosto spregledajo prav tako kot mnogi, ki se angažirajo za zaščito okolja in nasproti temu jih ne skrbi problem prekinitve nosečnosti, kar je npr. Franza Alta že skrbelo leta 1985.

*) »Poti Jezusa Kristusa" ni politična spletna stran. Tu ne pišemo zoper nobenega in ne postavljamo politične zahteve, ampak informiramo o splošnih merilih.
**) Poglejte med ostalim naše poglavje »Temelji eti
čnih vrednosti«.

Nazaj na kazalo te strani

O 1. delu: Koraki v evangelijih   /   O 2. delu: Koraki v razodetju   /   O 4. delu: Stara zaveza; in prispevki k dialogu z drugimi religijami

o delu 1 v zvezi s koraki v evangelijih

 E-pošta: Prosimo vas, da nam po možnosti pišete v angleškem ali nemškem jeziku. V nasprotnem primeru vas prosimo, da pišete v kratkih stavkih in navedete jezik, v katerem pišete.

Vrnitev na domačo stran.

 

Opozorila na druge jezike in pravice.

Druge spletne strani lahko najdete pod
http://www.Christuswege.net  (v nemškem jeziku) in http://www.ways-of-christ.net (v angleškem jeziku). Ostale jezike poglejte na naši spletni strani. Nemško in angleško besedilo na Spletu se nenehno aktualizira in vsebuje stran „Spremembe" ter druge dodatne strani. Dovoljeno je izpisovanje besedila na Spletu in posredovanja kopij z nespremenjeno vsebino. Prevodi v ostale jezike se vedno ne preverjajo.

Uporabljeni kratki svetopisemski citati in pripombe - na novo obdelane na temelju različnih prevodov - so dopolnila ustreznih poglavij
glavnega besedila
Toda takšna značilna mesta niso polno nadomestilo spremljevalnega študija oziroma meditacije o evangelijih ali delih Razodetja. Za to vam svetujemo Sveto pismo ali Novo zavezo.