Poti Jezusa Kristusa

Neodvisna informacijska stran s stališči mnogih raziskovalnih in izkustvenih področij.

 Nazaj na domačo stran : ostale ponudbe in jeziki.

 

Pota Jezusa Kristusa v človeški zavesti in zemlji.

Kazalo vseh delov

O prvemu delu: poglavja o korakih v evangelijih.

To je 2. del: Koraki razodetja po Janezu.

Za povezave spodaj (v tem kazalu) morate do konca naložiti to stran.
26. Janezovo razodetje
27. O postopanju s prerokbami
28. O vsebinah Janezove apokalipse: "sedem cerkva" (z dodatno stranjo o današnjih cerkvah)
29. Sedem pečatov
30. Sedem trobent
31. "Sedem gromov" in dve priči
32. Žena in zmaj
33. Sedmeroglava zver iz morja
34. Zver z dvema rogovoma iz zemlje

35. "Poslednjih sedem šib" in konec "Babilona"; Vrnitev Kristusa
36. (Resnično) "1000-letno kraljestvo miru"
37. "Novo nebo, nova zemlja" in "novi Jeruzalem"

38. Zaključno poglavje: krščanske lastnosti
39. Tabela: Krščanska opredeljenost - "V svetu, toda ne od sveta", "Tretja pot"

O 3. delu: 11 poglavij o različnih temah in življenjskih vprašanjih – kliknite tu.

O 4. delu: poglavje o Stari zavezi in drugih religijah.

Opozorila na druge izdaje in pravice.
E-pošta.

 

Janezovo razodetje.

V evangeliju po Janezu lahko pri intenzivnejšem meditativnem tolmačenju zaslutimo, da njegovo postavljanje težišča izvira iz evangelistovega pogleda na tisto, kar je sam v življenju doživel.

Pri Razodetju po Janezu je toda očitno, da izvira od vizij. Tu ne delujejo miselna opisovanja zunanjih življenjskih izkušenj v prihodnosti. Oblika teh vizij kaže tudi – ob upoštevanju izkušenj v boju za razpoznavno moč pri nekaterih notranjih slikah itd. - , da izvirajo iz višjih ravneh, kot so tiste, kjer se zunanja pričakovanja lahko preoblikujejo v imaginativne slike; mešanje z osebnim torej ni prepoznavno. Vir je tudi jasno omenjen čeprav to samo po sebi pri takšnih doživetjih ni jamstvo: »Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora vsak čas zgoditi. Sporočil ga je tako, da je poslal svojega angela svojemu služabniku Janezu...".

Sodobna evangeličanska teologija se večinoma posebej ne zanima za ta apokaliptični spis. S svojimi zunanjimi metodami ga lahko razvozla le v delih ali pa sploh ne, ker iz lastnih izkušnjah ne mora ustvariti »metodo« njegovega nastanka in s tem povezano simboliko. V katoliški cerkvi obstajajo določene predstavitve o apokalipsi, toda ljudje jih tam skoraj niti ne berejo; preveč so oddaljene od samozadovoljstva mnogih ljudeh in cerkva današnjega časa. Svobodne evangeličanske cerkvene skupnosti in sekte se nasprotno sklicujejo neposredno na apokalipso*. Iz preroškega videnja pogosto intelektualno - torej s pomočjo edine neustrezne metode - razbirajo edino zunanje obdobje katastrof; vsekakor menijo, da so izbrane ali pa najneposrednejše izbrane. *Apokalipsa izvira iz grščine in pomeni razkrivanje, razodetje, ne pa katastrofo.

V poglavju o binkoštih se smo že sklicevali na prehode individualnega Jezusovega delovanja v njegovem okolju na razvoje v velikem.

Ko se po evangelijih tudi razodetje po Janezu obravnava na celovit način, kot se to spodbuja v »Uvodu…«, se prikaže nekaj nepričakovanega, česar v literaturi ni mogoče najti:

Razodetje kaže zaporedje, podobno zaporedju v Jezusovem življenju. Tu se pa jasno govori o razvoju človeštva oziroma Zemlje in vesolja; celo ena še vedno notranja, mistična obravnava potrjuje, da to niso gole podobe za podporo razvoja ali »posvetitve« posameznega človeka čeprav spričo omenjenih vzporednic z evangeliji lahko posameznikom tudi na takšen način pomagajo. Dejanska stopnja apokaliptike je prej zavest, ki vzorno dogajanje okoli Jezusa Kristusa pred 2000 leti razširja na prav tako z vzornimi koraki prežetemu razvoju človeštva in Zemlje pred kozmičnim ozadjem. Tu je vključen tudi univerzalni vidik Kristusa nasproti njegovega delovanja v vlogi Sina človeškega ob prelomu časov. S tega gledišča so ponovno možni sklepi o dogodku v malem pred 2000 leti.

Razodetje vsekakor ima nedosegljivo večjo kompleksnost kot opis v evangelijih. Ni torej gola projekcija tistega, kar je Janez doživel v Jezusovem življenju na svetovne dogodke.

Razodetje v svojem dejanskem »elementu« opisuje dogodek v več dimenzijah oz. ravneh biti. Le posredno lahko v korakih najdemo tudi časovna zaporedja. Že tu je jasno, da mnoga tolmačenja zgodovinskih dogodkov v najboljšem primeru lahko deloma veljajo kot odmevi videnega, deloma pa morajo biti izrecno zavajajoča.

Z drugega, prav tako dopustnega gledišča vidi R. Steiner zazreta bodoča stanja zavesti človeštva kot nekaj, kar so nekateri sodobni duhovniki že predvideli. R. Steiner, za prebrati v: »Janezova apokalipsa«, cikel predavanj 1908.

V smislu Otta Hanisha, utemeljitelja zaratustrično usmerjenega "Mazdaznan" gibanja za reformo življenja, je Oberdörffer našel ustreznosti s psihološkimi razvoji npr. živčnih poteh v človeku. »Die Apokalypse«, Dt. Mazdaznan Bewegung, Gablonzer Str. 7, D-76185 Karlsruhe (Nemčija).

Ezoterično tolmačenje je po poglavjih poskusil npr. Artur Schult: »Janezov evangelij kot razodetje kozmičnega Kristusa« in »Stvaritev svetov in Janezova apokalipsa«. To so seveda spoznavni poskusi približevanja, poleg katerih bi lahko še veliko tega omenili.

Sledi še ena opomba o starejšemu preroštvu: Mešanje tolmačenja Janezove apokalipse s preroštvom Stare zaveze zelo malo pomaga. Tudi ko se na nekaterih mestih uporabljajo sorodne podobe, bi izjave starih prerokov morali najprej primerjati z zgodovinskimi dogodki predkrščanske dobe in z ustreznimi časovnimi preglednicami. Šele takrat lahko vidimo, da so ti preroki skoraj brez izjeme govorilo o tedanjih bližajočih se dogodkih v predkrščanski dobi in v dobi Jezusa Kristusa, npr. o babilonskemu ujetništvu in tedanji vrnitvi Judov ter o poznejših vojnah v državi, tedanji zmagi Judov, itd.; ter prav tako o prihodu Maziljenca oz. Kristusa (o Maziljencu prim. stran o Stari zavezi). Le na zelo malo mestih se nakazuje nekaj, kar bi lahko kazalo na naš čas oz. na opise v Janezovem razodetju (npr. Jozue 24; 25; 27; 66:15; Daniel 7:9-28).

Janezovo razodetje 5:6so v tradicionalni (krščanski) teologiji tolmačili kot temeljno vizijo: jagnje, ki je bilo darovano, in vseeno stoji pokončno pred božjim prestolom. Iz cerkvenega vidika je bila Cerkev smatrana kot prvo mesto, v katerem se uresničuje novo. Sicer so teologi obravnavali Janezovo razodetje v povezavi z eshatološkim zaupanjem v prihajajoče božje »kraljestvo«, še posebej v zvezi z določenimi govori iz Jezusovih učnih let. Kar je Bog začel z Jezusom, in je ostalo nedokončano, se bo razvilo do popolnosti; primerjaj Pismo Filipijanom 1:6. Pri tem pa je začetek »novega neba in nove zemlje« (Janezovo razodetje 21) bil predpostavljen že z Jezusovim križanjem in vstajenjem, predpostavljen je bil torej nepretrgan razvoj. Janezovo razodetje pa poroča o preobratu, ki tudi v najbolj simboličnem tolmačenju da slutiti dimenzijo, ki ni obstajala nikdar prej. Navidezno protislovje med nečim, kar pravzaprav že obstaja, in neko kasnejšo uresničitvijo je premostljivo samo, če z meditacijo podoživimo tisto zavest, ki jo pokaže Jezus, ko večkrat smiselno reče: »Pride pa ura in je že zdaj...« (Evangelij po Janezu 4 in 5): to pomeni, da nekaj, kar je že realno dano na duhovnem nivoju, bo kasneje prišlo do izraza na vidnem nivoju.

O »mali apokalipsi« v Matejevem evangeliju (samo na naši nemški ali angleški spletni strani).

Nazaj na kazalo te strani

 

O postopanju s prerokbami.

Tu so morda ustrezne še nekatere splošne misli o ravnanju s prerokbam ne le Janezove apokalipse, ampak tudi drugih, večinoma krajših »apokalips« iz apokrifne literature prvih stoletij, ali sodobnih apokaliptičnih videnjih sodobnih jasnovidcev, ki večinoma imajo »mešani« značaj; poleg tega tudi drugih, individualnih »napovedih« različne narave. Vzornim korakom Janezovega razodetja se ne moremo izogniti prav tako kot niti različnim stadijem razvoja enega embria oziroma živega bitja, ali določenim korakom v razvoju nekega mistika itd. Ljudje v svojih rokah držijo način ravnanja s temi koraki ne glede na to, ali se bo ob najmanjši priložnosti veliko tega naučilo in na takšen način izognilo premnogim krutostim v zunanjem svetu, oziroma ali se morajo zgoditi velike katastrofe. Kdor neodvisno od prerokov raziskuje zunanje dogodke na svetu, lahko prepozna iste zakonitosti ne glede na to, ali se obravnava usoda posameznega človeka ali večjih soodvisnosti.

Nevzorne in zato manj temeljite posameznosti v videnjih prihodnosti so duhovni programi, ki na temelju minulega do določenega obdobja toliko napredujejo, da iz njih v prihodnosti izhajajo določeni dogodki, ki se vse več omejujejo po naravi, prostoru in času. Toda če se skozi človeška prizadevanja v posamezniku ali v človeških skupinah spreminjajo posledični duhovni programi, se v prihodnosti spreminjajo tudi posameznosti če presegajo nujnosti prvotnih vzorov. Zato se sčasoma spreminjajo tudi videnja. To velja zlasti za videnja ljudi, ki gledajo s tiste daljnosežne ravni kot Janez; njihova videnja lahko pod določenimi okoliščinami v kratkem času zastarajo. Spričo človeške lenobe je seveda omejena tudi svoboda delovanja človeštva.

Jasnovidci lahko zaznajo nedoločene impulze, ki so tedaj pod določenimi okoliščinami najpravilnejši; ali pa že vidijo jasnejše možnosti v simbolični obliki, ali pa celo eksaktne fizične dogodke, katerih posameznostim včasih – ker so določeni v manjši meri – pomaga podzavest ne glede na druge, pogosto varljive zaznave ali popolnoma napačna tolmačenja.

Druga protislovja v takšnih »zaznavah prihodnosti« očitno odražajo ustaljene, medsebojno deloma zoperstavljene scenarije prihodnosti (*poglejte tudi navodilo na koncu poglavja o "7 zadnjih zal" na spletni strani). To so na psihični ravni človeštva »realne, toda še nejasno določene možnosti«, h katerim so prispevale različne človeške predstavitve. Vsak človek zavestno ali nezavestno sodeluje v takšnem naprednem odločanju o prihodnosti.

Zemlja je z ene strani zavesten, svoboden organizem, kateremu nihče ne bo povedal, kako naj si Bog polasti ta del njegovega bitja oz. njegove stvaritve. Z druge strani se celo človek lahko svobodno odloča za vse boljše vzorce rešitev prav tako kot bi njegovim celicam lahko pripisali značilno širino različic njegovega obnašanja; - ne diktirajo se neposredno iz človeške zavesti, ki se na njih lahko odziva s pozitivnimi milimi itd.

Z utelešenimi mislimi in molitvami, z ljubeznijo in zaupanjem do Boga, z reševalnimi dejanji in milostjo se lahko vpliva in se je vplivalo na veliko tega, kot bi to sicer sugerirale fatalistične opredelitve.

Jasnovidci in poduhovljeni ljudje niso v večini primerov mogli pravilno predvideti čas dogodkov (z ozirom na današnji čas).

Pravilne so tudi zaznave nekaterih mistikov, po katerih že vse obstaja na višjih ravneh onstran prostora in časa, zemeljske ravni zaznavanja boja za pravilne odloke itd. pa so medsebojno neodvisne. Njihovo medsebojno filozofski ocenjeno tekmovanje ne ustreza popolnoma različnemu značaju teh ravneh in daje napačen rezultat mišljenja.

»Privatna razodetja« (Navdihi)

Nazaj na kazalo te strani

 

O vsebinah Janezove apokalipse: sedem cerkva.

V 1. poglavju Razodetja opisuje Janez prvo videnje Kristusa po vnebohodu. »Obrnil sem se«, ali razločnejše v 4. poglavju »Stopi sem gor…«, »v hipu me je navdal Duh« pomenijo, da se tu Kristus ne »spušča« k Janezu, ampak da se Janez lahko začasno zavestno »povzpne« na raven, s katere je nagovorjen. To je zelo pomembno in nima simboličnega značaja. Govori mu Kristus združen z Bogom, »Prvi in Zadnji in Živi«, ki »je bil mrtev«, »…in ima ključe smrti in podzemlja«. S tem imenuje tudi splošno, večkrat spremenjeno temo, ki apokalipso prežema kot rdeča nit: prežemanje različnih zaostalih oz. »temnih« ravneh življenja – ne s katerokoli svetlobo, ampak z »resnično lučjo« v pomenu Janezovega evangelija, s Kristusom. Vse se na začetku postavlja v kontekst ponovljene prerokbe o ponovnem Kristusovem prihodu »v oblakih«.

Kristus se v svoji lastnosti nazorno prikazuje kot sončni center "sedmih skupnostih v Aziji". »Oblečen je bil v haljo do tal« - t.j. njegov duh prežema vse, tudi voljo, ki prihaja do izraza v nogah-; »prevezan čez prsi z zlatim pasom« - ljubezen srca je povezana tudi z modrostjo - . »Glava in lasje so mu bili beli…« - skozi to povezavo z ljubeznijo je glava spet žareča - ; »oči so mu bile kakor ognjen plamen" - njegove oči 'osvetljujejo' svet - ; "noge je imel kakor v peči razbeljen bron" - njegovi koraki imajo tudi čistilno delovanje navzven - ; »glas pa kakor bučanje mnogih voda« - tudi v njegovem glasu zveni Duh - . »V desnici je držal sedem zvezd« - z desnico vleče, ki simbolizira prihodnost, vleče vse sile, vse značaje k sebi, ga sledijo -; "in iz ust mu je segal oster dvorezen meč" - prinaša dejansko moč razločevanja in diferenciacijo.
To videnje se pojavlja kot analogija tistemu videnju Janeza Krstnika na začetku evangelija po Janezu, z golobom resničnega Duha; sedem skupnosti ustreza pozivu apostolov – npr. Jn. 1, Mt. 4,18-22.

»Sedem skupnosti« - sedem cerkva; Raz. 2-3 - dejansko obstaja. Utelešale so različne kulturne probleme, kakovosti in možnosti, o katerih Kristus brez prizanašanja piše »angelom« teh skupnosti. Zdi se, da se »angeli« tu nanašajo na zemeljske voditelje teh skupnosti, pisma torej niso čisto nadnaravna zadeva. Poleg tega se je zagotovo izhajajo iz tega, da za te cerkve dejansko skrbi angel. Pojem angela lahko dodatno nakazuje na to, da krščanske skupnosti v sedmih mestih nagovarja kot zastopnike tistih sil, ki jih utelešajo, in ki do izraza prihajajo tudi drugje.

Zato nekaj resničnosti lahko najdemo tudi ko tokovi rosenkreuzerjevske, teozofske, antropozofske narave brez veliko obrazložitev izhajajo iz tega, da te skupnosti predstavljajo kulture. Opisujejo se ena za drugo. Današnja sprememba zahodnjaške kulture v prijaznejšo kulturo, ki se pojavlja na obzorju, se enači s prehodom s 5. na 6. skupnost ali s prehodom s 6. na 7. skupnost. Včasih se poskuša ustvariti povezava s predstavitvami o prihajajočem "obdobju vodnarja«, ki se po različnih astroloških in New Age usmeritvah začne med letom 1961 in 2000 ali celo leta 2242, oz. ki bo po R. Steinerju dejansko začelo delovati šele okoli leta 3500. Pri tem se še deloma sprejemajo vmesna obdobja od 300-400 let. Tudi če ti kozmični cikli temeljijo na resničnosti, se tu vendar nekaj pozablja.

Apokalipsa po svojem značaju ni usmerjena na ciklično dogajanje »večnega ponovnega prihoda podobnih dvanajstih kakovostih živalskega kroga«. Boljša bi bila slika spirale, kjer se vse razvija na vedno višjih ravneh. Zelo načelne »kvantne skoke« razvoja človeštva in sveta ne moremo v apokalipsi obravnavati le na temelju kontinuiranega krožnega gibanja, preciznosti zemeljske osi in spremljajočih okoliščinah. V sodobni zgodovini prihaja npr. do vedno hitrejšega razvoja. Tu lahko zaslutimo posredovanje nečesa nadrejenega. Z ozirom na cikle bi si za apokaliptične spremembe morali predstaviti dodatni, večji cikel. To so lahko tudi tisti vplivi, o katerih govori apokalipsa.

Če po H. J. Andersenu in dr. pomislimo na manj resna raziskovanja o kozmičnih spremembah v najstarejšem zgodovinskem času, kot so npr. koledar, arheološki izvidi, pisni zapiski, sage, bomo opazili, da nebeška mehanika in zatorej tudi ritmi časovnih obdobij niso več nespremenljivi. S pomočjo revolucionarnih vplivov jih lahko razveljavimo oz. spremenimo. Časovni cikli bi tedaj imeli bolj omejen pomen kot pri prvih petih »skupnostih« - prav tu se v teozofskem področju itd. vidijo kulture Indije, Perzije, Egipta in Kaldeje, Grčije in Rima ter dosedanja zahodnjaška kultura.

Dodatek: »Odklepanje apokalipse« (iz »Spisa nadangela Rafaela« avtorice Helene Möller – 1884-1969 - , založba Radona-Verlag, Am Buchstein 14/15, D-61250 Usingen) povezuje "7 skupnosti" z obdobji v razvoju cerkve - torej neodvisno od kozmičnih ciklov:
1.33-333 po Kr.: boji za pravilno sledenje Jezusovih navodil... .
2.333-633 po Kr.: problemi in zvestoba zgodnje cerkve... .
3.633-933 po Kr.: razsvetljenje skozi pismo... .
4.933-1233 po Kr.: nevarnosti zaradi »nečimrnosti, zaljubljenosti v blišč, grabežljivosti, čutnosti" v cerkvi.
(Pripomba: med tem obdobjem prihaja tudi do vojnih in inkvizicijskih zapletov v cerkvi.)
5. 1233- 1533 po Kr.: »nečistost in sebičnost v cerkvi«, ki ju sledi množičen »odpad od cerkve«.
(Katoliška in evangeličanska cerkev se v nadaljevanju zadevne knjige obravnavata kot »dve priči« po Janezovem razodetju 11, oz. kot skupna partnerja.)
6. 1533- 1833 po Kr.: Povnanjenje krščanstva.
(Pripomba: v tem obdobju je nastal tudi racionalizem in starejše, mehanistično naravoslovje.)
7. 1833- 2000 po Kr.: ravnodušnost mnogih glede cerkva in Boga.
(Potem v omenjeni knjigi prihaja do velike spreobrnitve s skorajšnjim ponovnim Kristusovim prihodom, ki se opisuje v ostalih delih Janezovega razodetja.) To so tolmačili kot kozmični dogodek, razsvetljen z veliko straneh. Pri tem sicer prevladujte tisti stari scenarij z velikimi vojnami ljudeh odtujenih od Boga; toda njemu se zoperstavlja misel, da ga "molitev narodov Bogu" lahko spremeni; in predvsem, da se resni verniki "priključujejo" Bogu in njegovi inspiraciji, in da se tako dvigujejo v njegovo bližino.

V razmerju do naslednjih korakov Razodetja predstavljajo »skupnosti« vsekakor raven, ki se je lahko polastimo s silami zavesti zunanjega življenja.

 

»7 skupnosti« in današnje cerkve – (na nemški in angleški strani z drugimi izpiski iz Janezovega razodetja 1 – 3).

a.) 7. zgodnjih cerkva v Mali Aziji.

zgodnja cerkev

Kristus govori kot:

Priznanje

Opomin

Cilj za tiste, ki premagajo

v Efezu

»ki drži v svoji desnici sedem zvezd in ki stopa med sedmimi zlatimi svečniki«

dela, trud, stanovitnost, nezmožnost prenašanja hudobnih, »sovražiš početje nikolajevcev, saj ga tudi sam sovražim«****, prepoznal lažne apostole, stanovitnost, marsikaj prestal zaradi Kristusa, se ni utrudil.

opustil je svojo prvotno ljubezen, se mora spreobrniti in opravljati prvotna dela; v nasprotnem primeru bo svečnik odstranjen z njegovega mesta

"...Zmagovalcu bom dal jesti z drevesa življenja, ki raste v božjem raju.«

v Smirni

»Prvi in Zadnji, ki je bil mrtev, a je oživel«

stiska, uboštvo – »vendar si bogat«, »obrekovanje tistih, ki se razglašajo za Jude, pa to niso, marveč so satanova shodnica.«

»Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti! Glej, hudič bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da bi vas preskusil: deset dni boste v stiski.«

»Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja. Kdor zmaga, ga druga smrt gotovo ne bo prizadela.«

v Pergamonu

»ki ima ostri, dvorezni meč«

»držiš se mojega imena in nisi zatajil vere vame niti v dneh, ko je Antipa, moj zvesti pričevalec, umorjen tam pri vas«

med ostalim privrženci nauka, ki ga zastopa Bileam: Balakovo poveličanje malikov z nečistovanjem (v templju); nekateri nikolajevci. »Spreobrni se torej! Če se pa ne boš, bom prišel prav kmalu k tebi in se bojeval proti njim z mečem svojih ust.«

»Zmagovalcu bom dal od skrite mane. Dal mu bom tudi bel kamenček in na kamenčku bo napisano novo ime: tega ne pozna nihče, razen tistega, kdor ga prejme.«

v Tiatiri

»Božji Sin, ki ima oči kakor ognjen plamen in noge, podobne razbeljenemu bronu«

Vem za tvoja dela, za tvojo ljubezen, za tvojo vero, za tvoje služenje in za tvojo stanovitnost. Tudi vem, da so tvoja poslednja dela številnejša od prejšnjih.

trpi lažno prerokinjo Jezabelo: darovi malikom z nečistovanjem. Grožnja: velika stiska, njeni otroci mrtvi; vsakemu bo povrnil po njegovih delih. Drugim: ne bo nalagal drugega bremena. »Obdržite pa to, kar imate, dokler ne pridem.«

»Kdor zmaga..., temu bom dal oblast nad pogani (/narodi), pasel jih bo z železno palico in jih drobil kakor lončeno posodo«, »…in dal bom mu tudi zvezdo danico«.

v Sardah

»ki ima sedem božjih duhov in sedem zvezd"

»Vem za tvoja dela«. Nekaj oseb, ki niso umazale svojih oblačil.

»Imajo te za živega, a si mrtev. Zbudi se in okrepi, kar je še ostalo je na tem, da umre«; dela nepopolna. Držati se prejetega in slišanega, spreobrnitev. V nasprotnem primeru »pridem kakor tat…«.

»Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila. Njegovega imena ne bom izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bom priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli."

v Filadelfiji

»Sveti, Resnični, on, ki ima Davidov ključ, če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl«

Dela; ima majhno moč, je vendar ohranil njegovo besedo in ni zatajil njegovega imena. »Ker si potrpežljivo ohranil mojo besedo, bom tudi jaz obvaroval tebe v uri preizkušnje, ki ima priti nad vesoljni svet…«

»iz satanove shodnice ti podarjam nekatere, ki se razglašajo za Jude, pa niso...", "poskrbel bom, da pridejo in padejo pred tvoje noge ter spoznajo, da sem te vzljubil."... »Trdno drži, kar imaš, da ti nihče ne odvzame venca!«

"...ga bom naredil za steber v svetišču svojega Boga in nikoli več ne pojde iz njega. Nanj bom napisal ime svojega Boga in ime mesta svojega Boga, novega Jeruzalema, ki prihaja z neba od mojega Boga, ter svoje novo ime.«

v Laodikeji

»Amen, zvesta in zanesljiva priča, začetek božjega stvarjenja«

(»Vem za tvoja dela«, tu vendar ni jasne pozitivne potditve)

"...Ker pa nisi ne vroč ne mrzel ampak mlačen *****, sem na tem, da te izpljujem iz svojih ust.« »…Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega…«, »in belih oblačil…«, »ter mazila…«. »Jaz karam in pokorim vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni!«

»Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. Kdor zmaga, mu bom dal, da sede z menoj na moj prestol, kakor sem tudi sam zmagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol.«

**** običajnejši prevod »sovraži« & »sovražim« (Kristus nobenega ne sovraži!); poglejte tudi Pavlovo pismo Efežanom 4-6;
***** »mlačen« tu ne pomeni jasno določeno stališče ampak nenavzočnost jasne opredelitve.
Že samo Kristusovo večkratno nagovarjanje cerkva v drugačni lastnosti napoveduje, da cerkve morajo različne reči naučiti tudi v pozitivnem.

 

b.) današnje cerkve.

Sedem zgodnjih skupnosti /cerkva je dejansko obstajalo. V glavnem besedilu strani Christuswege.net se opozarja na splošen pomen za različne skupine ljudi/kulture. Mogoče je celo raziskati ali se podobne lastnosti kot pri "sedmih skupnostih" lahko najdejo tudi pri današnjih cerkva oziroma usmeritvah v Cerkvi in krščanskih gibanjih. Takšnih spoznanj tu ne bomo navajali, ker ne želimo prispevati k prehitremu poistovetenju in shematiziranju; v naslednjem delu bomo ločeno skicirali različne strani današnjih cerkva tako, da vsak lahko pride do lastnih sklepov. Še enkrat poudarjamo, da se tu ne obsoja nobeno cerkev - to bi lahko delal le Kristus sam. Na takšen način se nasprotno lahko opazi skriti pomen ekumenske "enotnosti v množici", pri čemer lahko zaslutimo ustreznik z osnovnimi univerzalnimi vzorci kot je "sedem zvokov" itd.

današnje cerkve*/usmeritve

Moči

v kaj morajo zainteresirani tam najprej privoliti

sirsko-pravoslavna cerkev & nekateri privrženci starega keltskega krščanstva; armenska cerkev; egipčansko-koptska in etiopska cerkev;

grške, ruske, srbske pravoslavne cerkve;

(& iztrebljene panoge Arijeveg krščanstva)

»Tomaževa cerkev« v Indiji; Nepalska cerkev;…

Pogosto globoka vera, delom duhovno stremljenje pri menihih itd., vztrajnost, konsekvenca.
Dih nepopačenosti. Deloma kripta pod cerkvijo kot ostanek starih krščansko-ezoteričnih tradicijah. Nauk o modrosti (Marija – Sofija). ...

Večinoma lep toda strog tradicionalen ritual – npr. 3 ure stanja – (razen npr. pri Tomaževi cerkvi). Neznatna prilagodljivost mnogovrstnemu iskanju sodobnih oz. mladih ljudeh, prav v zgodnjem ateističnem okolju – ki se zato velikokrat nahajajo na robu cerkve in razmišljajo svetovno.
Pri nekaterih cerkvah so prisile komunističnega sistema ali nacionalne naklonjenosti privedle v omejitev delovanja, ali spodbujale sovražnost do drugih cerkvah ali narodov. ...

Svobodne evangeličanske cerkvene skupnosti, evangeljske, tudi binkoštne cerkve, kvekerji

Ostale skupnosti, ki so jih včasih z dvomljivimi razlagami označevali kot »sekte«**: Adventisti, Nova apostolska cerkev, mormoni in dr.

Enostavnost in brezkompromisnost v skladu z lasnim dojemanjem vere in moralo. Ta nezapleteni odnos do Jezusa Kristusa daje posebno pripravljenim neposreden pristop do njegove moči: močne verske izkušnje kot nenavadno uslišanje molitev itd.; intenzivno preučevanje Svetega pisma brez izpuščanja težko razumljivih mest; močna medosebna podpora pripadnikov skupnosti - ne obstaja le nedeljsko ali božično krščanstvo...

Razen raznovrstne krepitve v veri ni neposrednih metod za pripravljanje za duhovne oz. verske izkušnje. Torej večinoma premalo tišine ali na njej temelječih se metod kot je krščanska meditacija (ki manjka tudi pri drugih cerkvah.)
Dobro zamišljena moralna strogost v medčloveških zadevah pogosto sestoji iz prepovedih in jo redko spremljajo zadostna navodila, kot npr. kako danes dejansko sklepati prijateljstva.
Deloma omejena volja do razumevanja množice krščanskih izkušenj, zastopanih v tem spektru. Pogosto mnenje, da kar zadošča za enega, zadošča tudi za poslanstvo vseh drugih.
Deloma premočen občutek izbranosti v odnosu do lastne cerkve (posebej Nova apostolska cerkev itd.).
Včasih politično polaščanje v nasprotju z lastno samopredstavitvijo. ...

Večina v protestantskih/evangeličanskih cerkvah

& in progresivne Odprte cerkve itd.

Npr. Lutrovo močnejše poseganje po Svetemu pismu kot izvoru vere.
Veliko socialnih storitev. Deloma odprtost do resnega jemanja vere tudi pri nekaterih političnih odlokih, razmišljanje in opozarjanje - tudi izven "moralnih tem".
Odprtost za medsebojni odnos cerkva. ...

Zgodovinsko-kritični študij teologije danes žal jemlje vero v množico, na pridigarskem seminarju pa se uči, kako to prenesti župljanom.
Nekateri iščejo pota do duhovne poglobitve vere, jih pa redko nudijo.
Plitvost in preveč prilagajanja družbi sta se močno razširila tudi v cerkvene predstavitve. Cerkve so včasih bile eden od vzrokov problematičnih razvojev tekmovalne družbe (pri kalvinizmu). ...

Levo usmerjeni katolicizem, Feministična teologija, teologije osvoboditve v 3. svetu

Velika bližina življenju ljudeh, močna, krščansko motivirana prizadevanja za socialne in človeške pravice itd. V povezavi s tem tudi budnost v Cerkvi.
Prizadevanja, da se tudi za ženske najde primerna duhovna in človeška vloga. Že nekaj časa tudi najmanjša mera odprtosti do mističnih izkustvenih poteh. ...

Pri nekaterih plitvejša vera. Deloma omejitev na merila globinsko-psihološke ali socialne narave (ki veljajo za vse, celo za humaniste.)
Znotraj feministične teologije včasih vera navdušena s starimi kulti, pri katerih se še vedno ne preverja koliko so združljivi s krščanstvom. ...

Katoliška cerkvena tradicija

& strožja katoliška prizadevanja npr. za marijansko preroštvo, in mistika

Vzdrževanje tistega, kar sta v tej cerkvi utrdili vera in ritual. Znotraj čaščenja Marije in drugih tradicij tudi elementi, ki manjkajo pri nekaterih drugih cerkvah.
Veliko karitativnega dela in socialne svetovne budnosti.
Npr. zavora splošnega etičnega propada družbe.
Vedno novi poskusi posredovanja metod (eksercitije, enostavni načini meditacije) za malo število župljanov.
Pri mistikih – ki se v tej cerkvi pogostejše pojavljajo – deloma sledenje skrivnostim v povezavi z Jezusovim križanjem. (Celo znani teolog Rahner je prepoznal, da cerkev prihodnosti mora negovati mistiko). ...

Veliko se je stavilo na dogme in zunanjo sposobnost uveljavljanja cerkvenega vodstva tudi znotraj cerkve namesto na vživljanje in razumljivo poučevanje današnjih samostojnih ljudeh. Z moralnega vidika večinoma ukazi in prepovedi. Malo prizadevanja za jezike, ki jih cerkve v današnjem času morajo najti, da bi živo vero lahko posredovale različnim ljudem. Moralna zavorna funkcija ne zadošča za resnično spreobrnitev in obnovo.
Začeta obnova je težka zaradi prejšnje inkvizicijske in vojne prakse ter nekdanjega sodelovanja z določenimi svetovnimi oblastniki.
Nauk, da je le lastna cerkev popolnoma dobra.
Mistike so v najboljšem primeru pogosto prenašali namesto da priznajo njihovo usmerjevalno funkcijo. ...

krščanska skupnost in kristologija Rudolfa Steinerja; in krščanski rosenkreuzerjevci;

posebne skupnosti kot so gibanja novega razodetja****;

ostale usmeritve, npr. na temelju naukov prof. J. Hurtaka.

Takšni pristopi k Kristusu so povezani z zanemarjenimi, deloma zaradi preganjanja iztrebljenih zasnovah spoznavnega krščanstva***, npr. na temelju Janezovega evangelija – kar ni istovetno z »gnosticizmom« -. (Njihovo pomanjkanje je privedlo do pojavov današnjih cerkva, vrednih izboljšanja.)
Različne izobraževalni poti za odprtost na poti do Boga.
V primeru Hurtaka med ostalim delo z bibličnim »Božjim imenom«.

Npr. v antropozofiji pogosto le »delo v Kristusovem pomenu«, namesto da ga direktno vključimo v molitev itd. (Krščanska skupnost, navdušena s stališči R. Steinerja, ne spada neposredno v antropozofijo).
(Krščanski odnos ni enako opazen pri vseh sodobnih rosenkreuzerjevskih skupinah.)
Skupine novega razodetja, kot so tiste utemeljene na spisih mistika Jakoba Lorberja, se poleg Svetega pisma pretežno nanašajo na oblike »preroštva«. Kdor si želi ustvariti mnenje o njihovem pomenu in problemih, bi za to moral najti ustrezna razlikovalna merila.
****

Nekateri iz organizacijsko komaj dojemljivih krogov na robu krščanstva, npr. približani New Age skupinam

Deloma prizadevanja za novi čas onstran nepopolnosti današnjih materialističnih družb, v tej meri sorodna z napovedovanjem razodetja. Obravnava lastnih značajev in izkušenj namesto obdolževanja drugih. Prizadevanja za dialog med različnimi usmeritvami. ...

Ne vedno jasno ločevanje med Kristusom in navideznimi Kristusi, ter »zavedanja o Kristusu« nekaterih usmeritvah.
Ker vsestranske skupnosti med religijami obstajajo le v etičnih vprašanjih, toda manj v sami veri, se razlike deloma odstranjujejo z umetnimi posegi.
Včasih se ne razume, da so na zemlji potrebni etični odloki med konstruktivnimi in destruktivnimi silami, ker se Bok nahaja nad vsem. Zato tudi delna toleranca do problematičnih pojavov in pomanjkanje tistega etičnega prenašanja težav, ki je oblikovalo organizirano krščanstvo. Kot gibanja zelo malo družbenega angažmaja. ...

* Možno je raziskovanje sorodstva zadevnih cerkvah s konkretnimi prvotnimi apostoli. Različni ljudje imajo v različnih cerkvah tisto, kar jim pomaga na nadaljnji poti.
** Ko se zanimate za določeno skupino, ta pa: a.) vam dopušča lastno osebno svobodo in stike z družino in prijatelji; b.) vas ne vodi do neetičnih aktivnostih; c) si ne prizadeva odvzeti vam, kar je vašega (razen cerkvenega prispevka oz. cerkvenega davka in prostovoljnih prispevkov); b) se sklicuje na Sveto pismo ali Novo zavezo oz. Jezusa Kristusa; e.) priznava, da ni edina resnična krščanska skupnost, - tedaj je vsaj večinoma razvrednoten pojem sekta neustrezen ne glede na videz njenih teoloških tolmačenj in na oceno njenih dodatnih tradicijah, ki jih lahko najdemo pri skoraj vseh cerkvah - razen svobodnih evangeličanskih cerkvenih skupnostih.
*** npr. Janez sam, Clemens Aleksandrijski, Origenes, pavlini, Joachim de Fiore, mojster Eckehart, Tauler, Seuse, Nicolaus von Kues (Cusanus), Jakom Boehme, Angelus Silesius, Paracelsus, Novalis itd. Takšni krogi morda imajo svoje omejitve prav tako kot vse cerkve svoje. Toda oni so tudi sestavni del celotnega krščanstvo. S tem so deloma bili sorodni Bogomili in katarji, čeprav so se enostransko oddaljevali od sveta.
****
Poglejte tudi poglavje »O ravnanju s prerokbami" - tudi splošno o "preroških besedah" in podobnem - v glavnem besedilu Christuswege.net. Vseh skupin novega razodetja se ne obravnava kot konkurenco cerkvam, zardi česar se jih niti ne poziva na izhod iz cerkve oz. prehod vanjo (npr. Lorber). Ostale skupine so pa spet zelo kritične do cerkve, ker velike cerkve še danes dojemajo kot svoje preganjalce.

 

c.) Poskusi razreševanja konfliktov med cerkvami v ekumeni.

Polne možnosti krščanstva so vidne šele ko opazujemo ekumensko množico cerkva. Kdor celo najmanjši skupni imenovalec znanih naukov zadevnih velikih cerkvah priznava za krščanski, krati ljudem in cerkvam ravno tiste spodbude, ki so jim potrebne za napredovanje v nujni obnovi plitvega krščanstva v smislu zgodnje cerkve. Potrebno je, da kristjani učijo en od drugega. Pri tem vsi seveda ohranjajo svojo identiteto. Močnejše zavedanje občutka pripadnosti znotraj množice cerkva ne pomeni, da moramo poskusiti doseči enotno krščanstvo. Tega celo sam Kristus ni omenil v poslanicah sedmim cerkvam v Aziji; vedel je, da obstajajo različni ljudje. Celo pri napovedi časa, v kateremu bo obstajal en pastir in ena čreda, ni rečeno, da ta čreda ne bo več imela notranje raznolikosti. Največji »pastir« je končno Kristus. On je edini, ki bi lahko na pravilen način napravil direktno združevanje cerkva. Koga bi se pa sicer ubogalo? Lahko sicer naredimo korake v tej smeri. Zdaj se bomo ukvarjali s točkami, ki jih vodstva velikih cerkvah trenutno obravnavajo kot glavne ovire v tej diskusiji. (Večina ljudi v cerkvah se ne zanima za ohranjevanje »ovir«.)

0. Pomembna osnova za določeno sožitje cerkva je daljnosežno skupno dojemanje krsta kot zakramenta.
Na 3. vatikanskem koncilu leta 1962 je prišlo do določene odprtosti za ekumeno: katoliška cerkev je priznala, da elementi kot so Božja beseda, živa milost, upanje, in darovi Svetega Duha – nevidni in vidni elementi – obstajajo tudi izven katoliške cerkve; in da je tako tudi tam možno »ozdravljenje« in odrešenje. Katoliška cerkev je še naprej bila označevana kot edina popolna cerkev.

1. Katoliška cerkev odreka protestantom neprekinjeno »apostolsko sukcesijo« (nasledstvo) s polaganjem rok že od prvotnih apostolov in s tem povezano posvetitev škofov in svečenikov. Zato niso polne sestrske cerkve. Nekatere evangeličanske cerkve so sicer nastale skozi delno konvertiranje s pomočjo določenih deželnih knezov, pri čemer so v protestantizem morali prestopiti tudi nekateri posvečeni katoliški duhovniki. Le-ti so potem sodelovali v uvajanju drugih župljanov v določena bogoslužna dejanja. Polaganje rok za različne namene (ozdravljenje, blagoslov …) je povsem utemeljeno na Svetemu pismu. Ko bi se to na katoliški način razložilo tako – česar Sveto pismo izrecno ne predpisuje - , da to do današnjega dne mora biti neprekinjena veriga, bi še vedno obstajala možnost, da evangeličanske cerkve ponovno vpeljejo to polaganje rok – zaradi česar jim ne bi padla krona z glave; in poleg tega v lastnih vrstah ali izven njih najdejo nekoga, kdor je del te »neprekinjene verige« - s čimer bi se vse več spodkopavala samozavest evangeličanskih cerkvah.
Obstajala bi tudi možnost medsebojnega priznavanja, da se povezava s Kristusovim Svetim duhom, ki se sicer posreduje s polaganjem rok, lahko tudi direktno izprosi. (To bi lahko delal vsak vernik. Zaradi tega obstajajo ljudje, ki so očitno posebej sposobni za krščanska ozdravljanje s polaganjem rok ne da bi prejeli cerkveno posvetitev; so celo sposobnejši od večine posvečenih.) Iz tega sledi, da bi pastor lahko na klasičen način s polaganjem rok podeljeval dar Svetega Duha. Tod ata različica je tuja samozavesti katoliške cerkve. (Niti evangeličanske cerkve je ne prakticirajo, tako da nihče ni v prednosti. V strožjem pomenu bi to Katoliška cerkev lahko priznala kot možnost in brez omejitev povedala, da se s pomočjo navadnih sredstev ne more preverjati ali Sveti Duh tako deluje na isti veljaven način. Povrh tega bi vedno imela pri roki ljudje, ki bi ji lahko povedali ali je rezultat pravilen ali ne (npr. ljudje kot je oče Pio itd.). Treba je še dodati, da omejitev verjetno obstaja celo za dosedanje katoliško posvečenje. Kaj se dogaja s takšnim posvečencem, ki je z drastičnimi prekrški verjetno spodkopal pretok Svetega Duha? Ali je še sposoben posredovati Svetega Duha? Tudi to so vprašanja, na katera se brez raziskovanj oziroma brez ljudi kot je oče Pio ne more zanesljivo odgovoriti.

2. Vprašanje o vlogi Petrove službe, torej papeža za druge cerkve se za katoliško cerkev nahaja v zvezi z njenim konceptom vidne, polne enotnosti cerkva pod njegovim vodstvom. Jezus je Petru naročil, naj »pase« njegova "jagnjeta" in "ovce" (Jn. 21). Jezus s tem nikakor ni Petru podredil ostalih apostolov in njihovih dijaških krogov, ampak obstoječe kristjane v njihovi širini: npr. »7 starih cerkva v Aziji« (gl. gor) je nadzoroval Janez in ne Peter; za mnoge skupnosti se je skrbel Pavel itd. Vprašanje je torej, kaj v današnjih pogojih pomeni tista »paša«, za katero skrbi Petrov naslednik. Zastopniki pravoslavnih cerkva so pred nekaj letih oznanili, da bi se lahko strinjali s »častnim primatom« papeža brez neposrednega obnašanja oblasti nad drugih cerkvah prav tako kot so v zgodnjih cerkvah rimskega škofa splošno priznavali za prvega med enakimi. O tem so razmišljale celo nekatere protestantske cerkve. Vatikan se takrat s tem ni ukvarjal. Papež je zase pozneje sicer izjavil, da druge cerkve z ozirom na enotnost cerkva morajo razmisliti, kakšno vlogo naj bi po njihovem mnenju imel pontifikat. Razmisleki namreč ne škodijo nikomer. Da so cerkve združene, bi gotovo izbrale skupnega vodjo.

3. Protestantske cerkve pogrešajo v katoliški cerkvi odobritev mašniškega posvečenja žensk kot svečenic. Toda pravoslavne in deli anglikanskih ter protestantskih cerkva imajo v mnogih državah težave s tem vprašanjem. Z druge strani obstaja tudi znotraj katoliške cerkve »cerkveni referendum 'Mi smo cerkev'«, ki med ostalim postavlja takšno zahtevo. Ne glede na pomembnost tega vprašanja se ne more uvideti, zaradi česar bi se ga moralo rešiti posebej v tem kontekstu poti do enotnosti cerkva. To je pravzaprav zahteva, ki jo morajo rešiti posamezne cerkve same tako, kot to ustreza določeni zavesti. Vatikan ne bi v tem primeru evangeličanskim cerkvam smel oporekati, da s posvečenjem žensk lahko naprej postopajo na dosedanji način tudi če zbliževanje napreduje. Drugačna praksa je v posameznih cerkvah lahko le pozitiven izziv za delo na tem.
S svetopisemskega vidika je Pavel najprej opazil deloma različno tradicionalno funkcijo moških in žensk v skupnosti. Takrat se ni razpravljalo ali bi ženske na splošno morale imeti manj pravic, ker je skupina apostolov še vedela in spoznala, kako pomembna je bila vloga Marije oziroma samih žensk ob binkoštnem času. »Ženska molči v skupnosti« je gotovo imelo drugačen pomen od tistega, ki so ga pozneje interpretirali, in z omenjenimi današnjimi vprašanji ima zelo malo skupnega. Pri tem ostaja le argument neprimernosti tega vprašanja kot prelomne točke v prizadevanjih za cerkveno enotnost, ker je dvomljivo ali bodo ga enoglasno razumeli. Kdor meni, da lahko s prepletanjem tega vprašanja z diskusijo o enotnosti pospeši posvečenje žensk, se bo počutil enako razočarano. Dve temi je bolj obravnavati kot dve temi. Ko se bo enotnost cerkva bližala, se bo pokazalo koliko daleč je katera cerkev napredovala.

4. Čaščenje Marije v katoliški oz. pravoslavni cerkvi ne obstaja v takšni obliki v protestantskih cerkvah; toda to se očitno ne vidi kot osrednja sporna točka na poti do večje enotnosti. 2. vatikanski koncil je tudi priznal, da v liturgiji lahko obstajajo razlike v skladu z duhovno naravo vernikov, celo tudi takšne, ki lahko obogatijo obe strani. Iz evangeličanskih cerkvah so nam znani posamezni poskusi uvajanja čaščenja Marije v primerni obliki iz 50-ih/60-ih letih prejšnjega stoletja.

5. Po eni strani je razumljivo, da je cerkveno pravo (CIC), katerega različne oblike so bile povod za rane zlorabe, občutljiva zadeva. Svetopisemsko neobvezujoča vloga tradicionalnega cerkvenega prava v katoliški cerkvi ne bi smela biti vprašanje, ki blokira prizadevanje cerkva za močnejšo enotnost, kot se to meni pri EKD. To najpoprej zadeva vsako posamezno cerkev. Vsaka cerkev lahko ima lastna pravila in s tem na poljubni način oblikovana cerkveno pravo, mora ga imeti v določeni meri dokler obstaja kot razvrščena enota ali podenota. Sprememba teh norm v Cerkvi je prav tako stvar posameznih cerkva dokler nihče ne zahteva, da se njegova pravila prevzamejo brez premislekov. Celo ko bi nekdo želel razpravljati o takšnem prevzemu, bi tudi katoliški cerkvi bilo jasno, da to predpostavlja nov skupni koncil, ki ustvarja ali podpira novo skupno cerkveno pravo – prav tako kot ga je sama leta 1983 prilagodila novi teologiji Božjega naroda svojega 2. vatikanskega koncila iz leta 1962. Torej ni umestno to temo predstavljati kot zavoro enotnosti.

6. Lahko rečemo, da je druga sporna točka - vprašanje opravičenja človeka pred Bogom skozi njegova dejanja ali odrešenje v Jezusu Kristusu - dovolj pojasnjena na temelju medtem obstoječe skupne opredeljenosti evangeličanske in katoliške cerkve.

Zaradi tega je povsem možno, da se bodo cerkve še naprej medsebojno približevale v pomenu ekumene namesto da Kristusa mučijo s svojimi medsebojnimi razmejitvami. To približevanje bi se moralo dejansko dogajati »s senzibilnostjo in medsebojno obzirnostjo, v potrpežljivosti in sočasno s pogumom v spoštovanju resnice«, kot je povedal papež Janez Pavel II. Tisto, kar lahko neodvisno od tega lahko doživimo že danes, je »splošna cerkev« v duhu Jezusa Kristusa, katere pripadniki so vsi, ki na svoj način sledijo Jezusu Kristusu in se trudijo »izpolnjevati Očetovo voljo« - ne glede na to, v katerih cerkvah se nahajajo; celo tudi ko se tam nahajajo tudi tisti, ki niso pripadniki nobene cerkve ali cerkvene skupnosti ali ki s seboj ne prinašajo pojma krščanstva. V povezavi s temo cerkev se gradi spletna stran "Pota Jezusa Kristusa". Prizadevanja za vidno enotnost obstajajo kot naloga kljub tej izkušnji, torej niso nasprotje. Potrebno jih je resnično želeti iz duše; do njih se ne pride z zunanjim podpisom.

*) poglejte tudi opombo poglavja "Jezusov krst na reki Jordan" v 1. delu

Cerkve, kot je npr. katoliška, bi lahko stimulirala Kristusova sporočila pravoslavne kristjanke Vassula Ryden, »Resnično življenje v Bogu«, zvezek 1. Katoliška cerkev obravnava takšne spise kot »privatna razodetja« (Navdihi). Vsebina pogosto izhaja iz takšnih navdihov, ki so bili značilni le za osebno življenje zadevnih oseb. (Viri se na tej spletni strani dajejo le kot dodatna navodila, naša spoznanja pa so neodvisna od njih.)

 

Zakaj rabim cerkev ali skupnost?

Po eni strani lahko najdemo popolnoma individualno, notranjo povezavo z Jezusom Kristusom in Bogom. To je bistvo. Bog lahko nekoga, kdor pazi na preciznejše namige, lahko direktno privede celo do potrebnih zunanjih spodbud.

Toda obstaja druga raven te povezave, ki se razvija šele v skupnosti z drugimi: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Matej 18:20). To je najpoprej tisto, kar se dobesedno pove. To bi dejansko bilo nekoliko manj mogoče doživeti tudi iz daljave, ko se ljudje npr. dogovarjajo za določeni rok. Mistik bi takšno povezanost lahko doživel tudi brez dogovora. Za večino bi pa to bila prevelika zahteva. Človek večinoma ni rojen za puščavnika.

Ta oblika molitvene skupnosti lahko npr. vodi v redni hišni krog. Poleg tega lahko zaživi v cerkveni skupnosti ali v drugi individualno ustrezni verski skupnosti. Celo ko bi ta ali ona cerkev pri tem preveč poudarjala svojo tradicionalno vlogo za vernike, se v pomenu stvari ne bi nič bistvenega spremenilo.

Nazaj na kazalo te strani

 

Sedem pečatov.

Naslednje videnje najprej opisuje kako »24 starešin«, sedem božjih duhov« in »štiri živa bitja« slavijo Boga – s čimer se izražajo različne prvotne kakovosti in stvaritev. Potem se prikazuje, da je le »jagnje« - z atributi Kristusa – lahko odprlo knjigo s sedmimi pečati – Raz. 4-8, 1. To videnje se dogaja v »nebu« - v tem kontekstu božje območje. Vsebine pečatov se najpoprej opisujejo na ravni, katere sile so označeni s simboli – s štirimi raznobarvnimi konji oz. jezdeci. Iz sprememb na tej ravni, ki jih lahko primerjamo s slikovito sanjsko ravnjo, le neposredno izhajajo vplivi na dogajanja na Zemlji.

Kljub značaju teh odstavkov, ki je primarno usmerjen proti splošnemu razvoju omenjenih psihičnih ravneh, se na začetku pove »pokazal ti bom, kar se mora zgoditi poslej«, t.j. po sedmih skupnostih. V skladu s tem sta R. Steiner in Arthur Schult poskusila nakazati drugih sedem "kultur pečata" na Zemlji, ki so povezane s čiščenjem zadevne ravni zavesti. »Knjiga resničnega življenja«, ki je nastala v Mehiki iz navdušenja s Kristusom, polaga v 7 pečatov celotno zgodovino od časov »Kajna in Abela" do prihajajočega časa spolnitve.

To besedilo vsekakor omogoča jasno poenotenje s fizično zemljo današnjega časa. Da se je v stilu mnogih svobodnih cerkvenih skupnostih razmišljalo v tej smeri, bi lahko zaslutili odmeve prvih štirih pečatih v obe svetovni vojni, ravnovesje straha med Vzhodom in Zahodom ter lakoto in bolezni; tu lahko dodamo religijska preganjanja in katastrofe kozmičnega izvora: meteorje, potrese, morda spremembo polov/preskok polov; poglejte tudi poglavje »Poslednjih sedem šib«.

Že scena v Janezovem evangeliju 2 – svatba v Kani in Jezusov pregon trgovcev in menjalcev iz templja – poglejte ustrezno poglavje – s svojim skupnostnim oz. bojevitim značajem spominja na te odstavke.

Čeprav je Jezus v 5. poglavju Janezovega evangelija napovedal ločevanje dobrih od zlih duhov, prehaja opis izmed 6. in 7. pečata v duhovno »pečatenje izbrancev iz dvanajstih rodov« in »triumfa izbrancev v nebu«.

Nazaj na kazalo te strani

 

Sedem trobent.

Tudi videnje angelov s sedmimi trobentami se dogaja na »nebu« - Raz. 8:2-11, 19. »Molitve svetih«, ki se vzdignejo pred Boga, in na zemljo vržen "ogenj z oltarja" enako kot trobente same v obliki glasbil uporabljenih v zgornjem delu odražajo višjo duhovno raven prav tako, kot bi se to s podobnimi simboli zgodilo v sanjah. Tu je ta raven izhodišče sprememb, ki lahko deloma segajo do zemeljskega, kjer se vrtinčijo vsakovrstne sence.

Kljub temu primarno duhovnemu, nefizičnemu značaju se jih je poskušalo po pečatih časovno razvrstiti npr. kot zemeljske "kulture trobent". Težko je naleteti celo na odmeve v sodobni zgodovini: Opazovanje odmiranja gozdov in strupov v povezavi s kakovostjo 1./2. trobente ni izključeno. Pri 3. trobenti je večkrat opazno, da se tista bakla, ki je padla na 1/3 voda, imenuje pelin = Černobil. 4. trobenta bi lahko poudarila konstelacijo nebesnih teles, ki je npr. sredi avgusta 1987 obstajala v kozmičnem trikotniku vseh planet. Deli New Age-krogov so tedaj brez sklicevanja na apokalipso toda z opozarjanjem na apokaliptično številko 144000 ljudi - indianskih "mavričnih bojevnikov" - meditirali o domnevnem začetku oz. postaji na poti v Novi vek. Peta trobenta – dim iz žrela brezna, železne kobilice, pet mesecev trpljenja…- bi lahko pustila vtis, da je Zalivska vojna (1991) vsaj zunanja podoba moči te trobente in njenega nadaljevanja v šesti trobenti. Sedma trobenta vodi v »božje svetišče« ponovno ob spremstvu bliskov in hrumov in gromov itd., kar lahko ima tudi notranji, mistični pomen.

Pri sedmi trobenti so prisotni tudi glasovi, po katerih je v tem stadiju "nad svetom zakraljeval naš Gospod in njegov Maziljenec"; vsaj na duhovni ravni je določeno nekaj, kar se na zemlji ni še popolnoma oblikovalo. Moč »trobent« lahko primerjamo z močjo »spremenitve« (Mat. 17, in naše ustrezno poglavje) in z nauki v njenem okolju ter z močjo govora na gori (Mat. 5-7) itd.   

Nazaj na kazalo te strani

 

»Sedem gromov« in dve priči.

Po šesti trobenti »je spregovorilo sedem gromov«, katerih vsebino je Janez moral »vtisniti v spomin« in ne jo zapisati. Potem se »meri božje svetišče«. Dve priči sta ubiti in prebujeni od mrtvih. Raz. 10 – Raz. 11, 14. Tu lahko ustanovimo sorodnost z Lazarjevim vstajenjem v evangeliju – naše poglavje in Jn. 11.

Nazaj na kazalo te strani

 

Žena in zmaj.

V vseh fazah dogodka sodelujejo duhovne in njimi na različen način zoperstavljene moči. V besedilu se enkrat širše razlaga ena stran, drugi krat pa druga. Znamenje na nebu, »žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« - Razodetje 12 - nedvomno prikazuje »Sofijo«, nebesno oz. svetovno mater, manj pa vidik zemeljske matere; - poglejte v poglavju »Prve binkošti« v tem spisu. Njena deloma sprejeta povezanost z Marijo je že bila omenjena. Marija je v starosti simbolično živela v votlini, v kateri je prej bila čaščena boginja mati Kybele za prinašanje novega. Njen »otrok« v razodetju – Otrok nebesnega bitja je najpoprej treba videti kot nebesno bitje - , ki naj bi pozneje ljudi vodil z "železnim žezlom«, t.j. med ostalim s stalnim opominom do njihovega iskrenega, individualnega jedra, se bo nanašal na določeni način delovanja kozmičnega Kristusa; lahko ga prevedemo tudi kot "železna palica", kar na takšen način ni le kraljevski simbol ampak tudi simbol »Maziljenca« in ima nekaj skupnega z »nebesno trumo«. Več o tem v poglavju »Poslednjih 7 šib (čaše božjega srda)«.

Tu lahko deloma prepoznamo odnos do značaja umivanja nog in predhodnega maziljenja s strani Marije iz Betanije – poglejte poglavje »Kristus in umivanje nog« ter Jn. ev. 12, 13. To vsebuje tudi ponovni začetek motiva novega rojstva na vse višjih ravneh razvoja.

»Zmaj« s svojimi negativnimi angeli je druga plat. »Mihael in njegovi angeli« jih premagajo v vesolju in vržejo na zemljo. Nebo in zemlja zdaj varujejo ženo pred njimi.

Nazaj na kazalo te strani

 

Sedmeroglava zver iz morja.

V tem videnju se pojavljata drugi dve negativni sili; usmerjeni najpoprej na želje in lahkomiselnost – Raz. 13, 1-10; prim. naše poglavje "Skušnjave" in Jn. 13, 1-10 ter Mt. 4, 5-11. Sedem glav se pozneje v Razodetju razlaga kot »sedem gora, na katerih sedi ženska«, gore pa kot »sedem kraljev«. Deset rogov se pozneje v Razodetju razlaga kot »deset kraljev«, ki so enotnega mnenja in svojo oblasti dajejo tej zveri.

Zaradi »sedem gora«, ki med ostalim spominjajo na mesto na sedem bregov Rim, obstajajo svobodne evangeličanske cerkvene skupnosti, ki v »babilonski vlačugi" vidijo papeštvo. To je sicer videti nekoliko pretirano in klub zgodovinski problematiki katoliške cerkve ni pokrito z ostalo simboliko. V Razod. 18:11-23 se jasno poudarja povezava z globalno svetovno trgovino. (Gl. poglavje" Zadnjih sedem nadlog in padec Babilona...".) "Slika" živali v skladu s sledečim poglavjem Razod. 14 bi lahko bila povezana z napačnimi slikami (predstavami) Jezusa. Lahko je povezano tudi z odvisnostjo od multimedijskih naprav, ki se včasih spremenijo v pravo odvisnost in kult.

Temeljne zapeljive moči te »zveri« bi se lahko spremenile zlasti z močjo, ki je opisana v našem poglavju »Bičanje« - Jn. 19,1.

Nazaj na kazalo te strani

 

Zver z dvema rogovoma iz zemlje.

Tu imamo tisto negativno moč, ki je usmerjena na materialistične sile stvari – Raz. 13, 11-18; prim. naše poglavje »Skušnjave« in Mt. 4, 1-4.

Povezanost označevanja ljudi na čelu in roki, ter števila 666 v teh poglavjih se kot predpogoj zmožnosti kupovanja in prodajanja že posebej razločno odraža tudi v svetovnih dogodkih. Razvoj možnosti vzpostavljanja računalniškega omrežja, bančnih kartic, črtnih kod s tremi dvojnimi črtami kot omejitvijo = 666 v tej kodi, v Kanadi že razviti oz. v Maleziji v velikem poskusu testirane naprave za označevanj oseb na čelu in roki, oznaka "La bête" – zver, žival za staro EU-obračunsko centralo v Bruslju, mednarodni bančni kod 666, itd. prikazujejo tendenco nezavestnega ali zavestnega ter eventualno šaljivega nastajanja določenih oznak. Biblična »zver iz zemlje« je istovetna tudi z »malikom Mamonom«.

Druga, ne popolnoma pretrpljena tendenca je, da se z vedno bolj dramatičnimi problemi okolja najprej spopadamo z neučinkovito tehnično kozmetiko in poleg tega tudi z varljivo, tehnokratsko ekološko diktaturo namesto da dovolimo, da do izraza pridejo učinkoviti demokratični oziroma od prebivalstva spodbujeni masivni impulzi sprememb. Izginjanje možnih mehanizmov manipulacije se bo približalo z jasnim spoznavanjem njihovega značaja. Ta proces je povezan z močjo, ki je omenjena v zvezi s kronanjem s trnovim vencem – naše poglavje in Jn. 2 – 3.

Eventualni odmevi v pojavih sedanjega časa celo v poglavjih o zmaju in obeh zvereh niso še celotna vsebina. Vse, kot je že omenjeno, se ne dogaja le na fizični zemlji. V naslednjem ponovljenem videnju 144000 ljudi (Raz. 14) se znova zaporedoma pojavlja več bitij oz. angelov, ki "žanjejo" dve različni skupini ljudi na zemlji. Zavezniki zveri se mečejo v »stiskalnico božjega srda«, t.j. prepuščajo delovanju zakonov narave.Želimo še pripomniti, da razodetje dejansko ne pozna »večnega pogubljenja«, ampak da lahko vse končno najde svojo pod do Boga; in da je vse v višjem pomenu obdano z njim. Prim. Raz. 22 in zadevno poglavje o »Novi zemlji« v tem spisu.

Nazaj na kazalo te strani

 

»Poslednjih sedem šib« in konec »Babilona«; Vrnitev Kristusa.

Tisti, ki so ostali trdni proti živali in njegovi podobi, se v naslednjem videnju pojavljajo na ravni, ki se opisuje kot "stekleno morje, pomešano z ognjem". Iz "svetišča na nebu" ponovno prihaja sedem angelov s "poslednjimi sedmerimi šibami", ki jih iz "čaš srda" izlivajo na zemljo, na "morje", v "vode«, na sonce, na »prestol zveri«, v »Evfrat« in po »ozračju« (Raz. 15,5 - Raz. 21).

Po eni strani tu vidimo na delu še višjo raven zavesti; po drugi pa lahko le-ta deluje na še globljo in bolj eksistencialno razburkanost vseh elementov zemlje in vidnega dela obdajajočega vesolja: turi, strupi, trpljenje, ogenj, tema, negativni »duhovi« in svetovna katastrofa s premikanjem celin, pogrezanja ali poplavljanja, padci meteorjev vključno s trojno delitvijo oz. uničenjem materialistične civilizacije »Babilona« - Raz. 17 – 18,24. Možnost oz. »časovno okno« za dogodek v tej smeri se je pokazal že pri šestemu pečatu.

Tudi tu je možno končno določiti večja časovna obdobja. Toda Jezusovi poslovilni govori (npr. Marko 13) in mnoge prerokbe, ki so nastale neposredno po Janezovi apokalipsi, enotno nakazujejo na osrednjo spreobrnitev v letih okoli 2000, ki vse znova usmerja. (Poglejte gor: O postopanju s prerokbami). Znanstveni, v svojem pomenu ne še popolno prepoznani izvidi kažejo v isto smer. Masivno zmanjšanje zemeljskega magnetnega polja in medtem neobičajno povečanje potresov in vulkanske aktivnosti, "svetlejše" sonce neodvisno od klasičnih ciklov sončne aktivnosti ter potek vrhunca sončnih aktivnosti leta 2000/2001 kažejo budnim ljudem, da se bliža nekaj nenavadnega.

Če se magnetna pola nenadoma čutno premestita ali če magnetno polje celo vpade vase in se potem ponovno oblikuje v obratni smeri, kot se je to v zgodovini Zemlje večkrat dogajalo, bi prišlo do geološkega obrata. Ta preobrat ne bi za človeštvo vpeljal le nove situacije, ampak tudi novo obdobje v zgodovini Zemlje. Če bi magnetni »Van Allenov pas« v okrožju zemlje sčasoma npr. izgubil svojo funkcijo zaščite pred delci in "kozmičnemu prahu", bi celo preroško najavljeni padci meteorjev lahko postali resničnost.

Lastna spoznanja sicer med ostalim nakazujejo na to, da vsestranskega uničenja, ki se ga bojijo mnogi avtorji, ne bo v obliki tretje jedrske svetovne vojne niti v obliki vsestranske ekološke katastrofe, niti v pomenu teorije skoka polov rotacijske osi ali njene spremembe v kozmičnem ozadju. V temeljih takšnih videnj se je veliko spremenilo.

Ker apokaliptični procesi po eni strani dejansko napredujejo v božji smeri, po drugi pa preostali egoistični deli človeštva in njegove »elite« manipulirajo s številnimi naravnimi procesi, bi razen sprememb v človeštvu in njegovi zavesti lahko omejene spremembe na zemlji z astronomskimi "novimi nastavitvami" postale neizogibne.

Pogosto so bila napovedovana »protikrščanska" diktatorska stremljenja tistih, ki želijo obdržati svojo oblast, kot tudi skrajšanje oziroma zaključek starega časa skozi preobrat vse do tri dni teme. Zato te spremembe ne moremo enostavno zavreči kot neumnost.

V tem kontekstu se iz marijanskega videnja v Garabandalu napoveduje »Veliko opozorilo«, ki vsem ljudem po vsem svetu brez prizanašanja prikazuje, kar v sebi morajo premagati - prim. Jn. 16:8; Raz. 14:6-20 - , če želijo ustvariti prehod do luči (prim. Raz. 16:13). To je povezano z vidnim pojavom na nebu. Eno leto pozneje se bo zgodil »Velik čudež ozdravljenja«, in v Garabandalu bo ostalo eno znamenje. Če se človeštvo niti po tem ne spreobrne, bo pozneje skozi »ogenj z neba« prišlo do pogosto napovedovanega »kazenskega sodišča« - »poslednjih 7 šib« = »čaš božjega srda« (poglejte razen tega Mt. 24:28). (Franz Speckbacher, »Garabandal« - nemčija - str. 120… Komentarji s čisto katoliškega vidika, ki jih pogosto najdemo v literaturi o marijanskih razodetjih, ne bi smeli zavajati, da so preroške napovedi mišljene za celotno človeštvo.)
Možna priprava bi lahko bila, - poleg razčiščevanja lastnega življenja – že zdaj moliti za močnejše delovanje Svetega Duha.

V novejših »sporočilih« itd. se govori o »ničelni coni«, po kateri tisti, ki za to imajo zrelost, stopajo v kozmično-duhovno polje sil – pogosto ne povsem točno z imenom "fotonski prstan" - in v fizičnem stanju lahko vodijo življenje s sposobnostmi "svetlobnih teles" višjih dimenzij (poglejte poglavje »Vstajenje« in »Kraljestvo miru«).

Napovedujejo se celo pomožne akcije kot so občasna »oddaljevanja« ljudi, ki sta jih pripravili Kristus ali angeli, ali začasne evakuacije in druge vrste pomoči pozitivnih vesoljcev. Vsak mora na temelju religije ali svetovnega nazora vedeti, od kod lahko pričakuje pomoč. Ker tudi v vesolju obstajajo svetloba in sence, je zaradi verjetne zapletenosti dogodkov dobro v vsem zaprositi za Kristusovo vodstvo in uporabiti lastne sposobnosti diferenciacije, - kajti le-ta je specifično zemeljska pot v smeri enotnosti, v povezavi z novimi močmi, ki prihajajo od zgoraj.

V tem prehodu gre v jedru za zadnje priložnosti, da vsi posamezni ljudi v svoji duši odločijo, ali še naprej želijo sodelovati pri razvoju do "kraljestva miru", kakor ga Bog predvideva za Zemljo. Ob zaključku tega dogodka spet prihaja do ponovnega Kristusovega prihoda (Kristusove vrnitve, Janezovo razodetje 19: prim. Jan. raz. 12; Mat. 24:30; Apostolska dela 1:6-8): Kristus se ne vrača le kot zemeljski človek, ampak kot jedro obširnega dogodka približevanja božjih "nebes" (in "onstranstva") in Zemlje ter duha (in duše) in telesa Vendarle je ponovni prihod Kristusa opisan kot realno bistvo, torej ne le skozi njega dosežena sprememba v človeštvu, kakor to dojemajo nekatere sodobne skupine. Ta dogodek je neposredno ali posredno od pomena za vse ljudi, ne pa le za kristjane. Ponovni prihod Jezusa kot priče o svojcih pri božjem sodišču se priznava tudi v Koranu. Poleg tega lahko iz prerokb drugih religij sklenemo, da bodo njihovi preroki znova bili pomembni in svojim privržencem pomagali na noge.

Razmišljanje o kaznovanju ni ustrezno celo za ta korak razodetja. Pojavlja se zlasti kot del enega v sebi logičnega koncepta, ki je usmerjen proti nadaljnji evolucijski stopnji življenja na zemlji. Izziv je doživeti ga kot skupni prehod do višje ravni, pri čemer bodo konec koncev vsi našli pravilno mesto oziroma raven za lastni razvoj. Kdor z dobrimi nameni prevzame in spremeni potrebne prenovitvene moči, lahko v tem doživi pozitivno ob sočustvovanju s trpljenjem sveta. Kdor novega temu nasproti ne želi spustiti vase, ga doživlja kot nekaj, kar pada od zunaj. To je dejanski značaj »sodišča« oz. »poslednje sodbe« v pomenu apokalipse. Človek ima veliko svobodo odločanja, toda se, kot sicer v življenju, mora do določenega trenutka odločiti, ker je v nasprotnem primeru noben odlok tudi odlok - "mlačni" v kontekstu razodetja niso posebej ugledni (poglejte v "7 cerkva" z dodatkom). Ločevanje duhov spada celo na poti do končne enotnosti v jedro dogodka apokalipse.

»Sedem šib« - sedma se konča z glasom s prestola »Končano« - ustreza križanju in tam izjavljenemu »Dopolnjeno je«, prim. med ostalim Jn. 19 in naše poglavje.

Mistično/z vživljanjem lahko danes spoznamo, kako zemlja trpi in kliče na pomoč, kako se pripravlja za tisto »težko rojstvo«. Križanje oz. »grob« kot prehod do vstajenja se tu nanaša na celo zemljo in v učinku sega nad njo. Tudi tu lahko zaslutimo, kot je že omenjeno pri korakih evangelijev, da prehod od križanja preko stanja onstran življenja in smrti do vstajenja danes deluje kot celota, tako da, gledano s tega vidika, koraki "poslednjih šib" lahko potekajo brez katastrof v obliki »konca sveta«.

Ker razodetje ne opozarja na mehansko potekajoč film, ampak na večplasten razvoj (gl. uvodno poglavje "Janezovo razodetje"), se lahko zgodi, da je dejanski zunanji dogodek napredoval bolj, kot se to zdi mnogimi, ki strmijo le na eno ali drugo posameznost, ki se (še) ni zgodila. Na drugih področjih že obstaja marsikatera nadloga, ki v tej zelo obsežni obliki v razodetju še ni zasnovana.

Dodatek: Celo nove knjige Vladimirja Megreja o sibirski modri ženski Anastaziji (založba Wega-Verlag, Neufelderstr. 1, D-67468 Frankeneck) vsebujejo notranje spoznanje, da so stari programi svetovne katastrofe spremenljivi; cilj je vse optimizirati s pomočjo ljudi in v skladu z Bogom. To vendar ne pomeni, da se vse lahko dogaja kot prej.
Takšne prispevke bi lahko jemali kot spodbudo namesto da negujemo predsodke. Spoznanja »Poteh Jezusa Kristusa« so toda neodvisna od tega.

Vprašanje:
Želim, da se Jezus Kristus kot prerokovano spet jasno pojavi in spremeni človeško življenje ter svet?

*Scenariji (le v nemškem ali angleškem jeziku).

Nazaj na kazalo te strani

 

(Resnično) »1000-letno kraljestvo miru«.

Po prehodu skozi obdobje »sedem šib« sledi kozmično videnje Kristusa – »imenovanega Zvesti in Resnični« - , ki z nebes ponovno prihaja s svojo "vojsko", oblečeno v belo. S tem seveda niso mišljeni današnji človeški lažni Kristusi. »Lažni prerok« (z lažnimi/enostranskimi predstavitvami o Jezusu, ali o tem, kar je krščansko…) je ugnan. Začeto »1000-letno kraljestvo« - Raz. 20, 1-6 – ni pravzaprav imperij. Preganjajo se prav družbeni »Veliki stroj«, zunanje negativne moči in njihove manifestacije.

Tu najdemo tudi duhovno sodišče. Tu moramo popraviti razširjen zavajajoč prevod: Razod. 20:4: "Videl sem duše tistih, ki so bili obglavljeni zaradi Jezusovega pričevanja in zaradi Božje besede. Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let."
Tu se dejansko dobesedno reče "živeli so" namesto "oživeli so" (prim. npr. opombe v Elberfelderjevi Bibliji). To lahko sicer - v primeru "duš..." - pomeni oživetje, toda pri takšnih "ki niso molili zveri..." tudi nadaljevanje življenja na Zemlji. To pomeni, da od slednjih nikakor ne morajo najprej vsi umreti.

Ta stadij je podoben Kristusovemu vstajenju (Jn. 20-21; in naše zadevno poglavje). Celo v samem besedilu se imenuje »prvo vstajenje«.

Negativne moči se vendarle ne razblinjajo brez ostankov; še naprej moramo obravnavati nepopolnost posameznih ljudi, kar je zdaj vsekakor lažje.

Po »tisočletju« se kopičijo ostanki negativnih moči, da bi se pozneje popolnoma razblinile (Raz. 20, 7-10). Poglejte tudi naslednje poglavje.

Nazaj na kazalo te strani

 

»Novo nebo, nova zemlja" in "novi Jeruzalem".

Po »1000-letnem kraljestvu« se »odpirajo knjige« za poslednjo sodbo, ki so nadzemski zapisi o vsem, kar se je zgodilo v življenju, - in »druga knjiga … knjiga življenja«, ki je dejansko merodajna za temelj ocenjevanja življenja oz. razvojnega stadija.
Šele po požirajočem ognju na znova zapeljano vojsko in metanje »hudiča v jezero z ognjem in žveplom« - po Raz. 19:19 – Raz. 20:3 sedaj v Raz. 20:11-15 – se približujeta novo nebo in nova zemlja – Raz. 21-22. Ostaja odprto, katera obdobja so tu mišljena.

Kristusovo geslo je »Glej, obnavljam vse reči« - brez izjeme Raz. 21, 5 – Tudi ta »nova stvaritev« je podobna tistemu, kar se je že prej razvilo pri posameznikih in v velikem v pomenu neminljivih vrednosti. Zato je današnje dejanje pomembno tudi za tiste, ki danes pričakujejo bližanje apokaliptičnih dogodkov.

Na novem nebu – v besedilu navedenem pred zemljo in novim Jeruzalemom – je naznačeno nekaj kot kozmični vnebohod. (Prim. vnebohod v evangelijih, Luk. 24, Mk. 16, in naše poglavje). Če se je težišče opisa doslej nahajalo na zemlji, prihaja zdaj v ospredje pomen dogodka za vidno in nevidno »nebo«. Tu se ne misli na večno božje nebo onstran prostora in časa – to nebo ostaja nespremenljivo– ampak na ustvarjene svetove. Lahko bi ugotovili, da majhen planet Zemlja ni v kozmičnih merilih le »država v razvoju«, ampak da v reševanju svoje problematike ima daljnosežno, zelo specifično nalogo. Problematike zaradi velike človeške svobode in velikih zapletov v materialnem en bi po Lorberju in drugih izjavah v nobenem primeru mogli najti v vseh eventualno "naseljenih" svetovih; celo niti negativnih moči, ki so po Janezovih videnjih bile "vržene na zemljo" in v njeno "ognjeno jezero". Ustrezen prehod celotnega človeštva oziroma zemlje z Jezusom bi gotovo imel obnovljen, razširjen učinek, podoben Jezusovem vplivu na človeštvo.

Obnovljena »nova zemlja« in z njo povezano spuščanje "novega nebeškega Jeruzalema" na to zemljo lahko, seveda v kozmičnem merilu, primerjamo s prvimi binkošti (Apostolska dela). To ni geografski Jeruzalem. Zemlja se na različnih mestih nahaja v izmenjavi z obdajajočim vesoljem.

»Nobenega prekletstva ne bo več – drugi prevodi: nobene smrti/nobenega mraka itd. - , …v njem bo prestol Boga in Jagnjeta« (Raz. 22.3). To dosledno pomeni, da se tu odrešene celo negativne oz. smrtonosne sile, razcepljenost sveta je ukinjena. Svet se šele tu pojavlja kot zavestna celota, v videnjih itd. 'v bližini boga' sicer zaznavno, toda neopisljivo stanje. Slaba podoba tega stanja bi bila, ko bi s katere koli točke v notranjem življenju bilo mogoče oživeti vse ostale točke, gre torej za izkušnjo, ki se lahko pojavi na poti; "vse v vsem". V Bogu je že prisotna višja enotnost vsega.

Božji vzorec stvaritve – A – in nova stvaritev s ponovno zavestno z vsem v Bogu združenim bitjem - O - se prekrivata, vendar pa obstajata oba. »Konec« je torej več kot začetek, čeprav začetek že vse vsebuje. Ta usmeritev dogajanja je že prepoznavna kot tendenca usklajevanja v malih delnih področjih človeka, ki prežema vse.

Želimo še omeniti, da se npr. v videnju R. Steinerja dogodek »nove zemlje« nanaša na eno od treh »inkarnacij zemlje«, ki se vzporedno dogajajo v ogromnih časovnih obdobjih. Ne da bi tu o tem želeli zavzemati stališče, je o značaju "nove zemlje" potrebno omeniti, da, kot je opisano, izhaja iz - v primerjavi z ritmom utelešenja - drugačnega procesa, ki je v hindujski kozmologiji izračunan za planete in celo vesolje. Če ga resno vzamemo, se preko do zdaj poznanih oziroma domnevnih načinov postanka in minevanja prihaja do vedno višjih "oktav" oz. "spiral".

V nasprotju z danes možnimi izkušnjami obledi celo tisto mnenje nekaterih teologov, ki apokalipso jemljejo le kot opozorilne prilike brez realnega značaja.

Jezusove prilike v evangelijih so bile vzete iz življenja ljudi zaradi nazornega prikazovanja stališč. Pozneje, še med svojim zemeljskim življenjem, je Jezus učencem poudarjal, da jim ne govori več v prilikah, ampak odprto do njih. Razodetje ne izvira iz človeškega življenja; povsod, kje so v samem besedilu dana tolmačenja, gre za neposredne »ustreznosti«; t.j. na zadevni ravni zavesti je videno nekaj »resnično obstoječe« prav tako kot v današnjemu duhovnemu raziskovanju R. Steinerja. Apokalipsa vsekakor opozarja npr. tudi na prehod s teologija na »teo-prakso«; na opazovanje tistega, kar se ima zgoditi in "na pojavljanje Boga v konkretni sedanjosti«. Bog deluje tudi skozi človeka - kar sicer nima nič skupnega s samovoljnimi človeškimi dejanji: človek se ne bi smel igrati Boga ali apokalipse. Človeški razvoj je lahko vse bolj povezan z Božjim načrtom (program ustvarjanja).

Nazaj na kazalo te strani

 

Zaključno poglavje: Krščanskost.

Dejanska krščanska lastnost je sam Jezus Kristus in s tem samostojno iskanje zvez z današnjim Kristusom v duši – »Iščite, in boste našli« -. Resno jemanje pogovora z njim in ustvarjanje impulzov iz njega se lahko pokaže kot najneposrednejša pot za njegovo dojemanje. Naj pričujoči članek vzpodbudi zainteresirane.

Druga pot, ki jo sicer lahko združimo z že omenjeno »neposredno« potjo, je tipanje in prevzemanje v lastno življenje tistih specifičnih kakovostih, ki jih je prinesel Jezus Kristus. Temu lahko pomagajo znova obdelani, krepko natisnjeni odstavki tega členka.

Te raznovrstne, za širjenje sposobne značilnosti imajo skupno, da se Kristus očitno nahaja onstran nasprotnih parov (dihotomij) tega sveta. Ne meša enostavno obeh straneh, njegovi nazori so »tretja pot«, ki ob spreminjanju vsega otrdelega lahko z druge ravni na vseh straneh vključi rodovitno, neposlabšano. Poglejte tudi tabelo na koncu.

Iz posamezno obravnavanih značilnostih izhajajo torej posledice za današnji družbeni spori starejših in novejših stremljenjih. Mnoge od teh skupinah vsaj v eni točki in v enem vidiku izražajo nekaj nujnega, na kar druge skupine npr. zaradi zapletenosti v stara levo-desna nasprotja niso pozorne. Spori med starim in novim – vsaj za določeni čas – ne bodo izginili; na mesto otrdelih front z navideznimi nasprotji bo stopil dialog; in tedaj bodo zoperstavljene linije prišle na pravilne položaje; npr. nekdo lahko služi bogu ali pa obožuje denar. Lažje se bodo zbirali tisti ustrezni ljudje, ki lahko skupaj ustvarijo nove projekte, - ki ne bodo vnovič končali v enostranskosti. Neustreznosti se bodo znova razvrstile.

Tudi vsa ostala opažanja tega členka lahko preko preučevanja ustrezno individualni intenziteti in razvoju dobijo praktičen značaj; tudi če so mnoga prehodna stališča do tega razsuta in se ne ponavljajo v vsakem poglavju.

Takšen način raziskovanja vodi torej preko navade mnogih teoloških in drugih usmeritvah, da Jezusa vedno »uporabljajo« za svoja dobronamerne, toda enostranske vidike; poleg tega poudarjajo tista mesta, ki ustrezajo njihovi vsakdanji podobi, ostalo pa zavračajo ali preinterpretirajo ali ignorirajo. Celo avtorji evangelijev v prvih stoletjih so vsaj v odmevih prepoznali, da Jezusovo vsestranskost lahko bolj prikažejo če uporabijo več virov. Niso bili tako neumni, da v tem ne opazijo razliko v nazorih. Nekateri sodobni teologi so v nasprotju s tem videli kot zelo veliko odkritje, da v evangelijih, ohranjenih z izročilom, lahko najdejo različne vire z različnimi pogledi, npr. »vir Q«; to je prav tako povezano s prehitrim odgovorom na vprašanje, kateri od avtorjev je dejansko imel »prav«. Opazno je torej, da so morda skoraj vsi na svoj način imeli »prav«, seveda ob odvzemu njihovih enostranskostih. To bi »ekumeni« dalo nove impulze.

Ljudje, ki se sklicujejo na drugačno religijsko oz. svetovnonazorsko ozadje, in ne stojijo nasproti ne cerkveno otrdelega ne plitvega krščanskega načina približevanja, ali pa v njemu lahko prepoznajo nekaj smiselnega, lahko iz tega gotovo nekaj naučijo prav tako kot se je avtor tega poglavja seznanil z različnimi pravicami in jih je naučil ceniti. Mnogi zastopniki drugih religij danes bolj kot mnoge zgodovinsko-kritične krščanske teologije priznavajo tiste Jezusove plati, ki jih je z materialnega stališča težko mogoče razložiti. Tu bi torej morali biti previdni.

»Krščanske« religijske skupnosti razen tega ne morejo Kristusa vzeti v zakup. Njegov način približevanja lahko ljudem da moč za enotnost v raznolikosti: ljubezen in globoko razumevanje, usklajevalno moč. Ta moč ne izravnava vseh razlik, ampak združljivo z ljubeznijo ohranja eno poleg drugega in odkriva dejansko nezdružljivo. Kristjani so svetu velikokrat krajšali to Kristusovo moč, ki prispeva h konvergenci/k približevanju različnih tokov. Čas je, da se kristjani v interesu reševanja Zemlje načeloma spomnijo svojih dejanskih nalog – ob predpostavki, da resnično želijo veljati za kristjane.

Poglejte tabelo na koncu zaključnega poglavja glavnega besedila:   Krščanska opredeljenost – »V svetu, toda ne od sveta«, »Tretja pot« (gl. npr. Jan. 17)

Nazaj na kazalo te strani

O naslednjem delu: poglavja o različnih temah  /  o delu 1 v zvezi s koraki v evangelijih

 E-pošta: Prosimo vas, da nam po možnosti pišete v angleškem ali nemškem jeziku. V nasprotnem primeru vas prosimo, da pišete v kratkih stavkih in navedete jezik, v katerem pišete.

Vrnitev na domačo stran.

 

Opozorila na druge jezike in pravice.

Druge spletne strani lahko najdete pod http://www.Christuswege.net (v nemškem jeziku) in http://www.ways-of-christ.net (v angleškem jeziku). Za ostale jezike poglejte domačo stran. Nemško in angleško besedilo na Spletu se nenehno aktualizira in vsebuje stran "Spremembe" ter druge dodatne strani. Dovoljeno je izpisovanje besedila na Spletu in posredovanja kopij z nespremenjeno vsebino. Prevodi v ostale jezike se vedno ne preverjajo.

Uporabljeni kratki svetopisemski citati in pripombe - na novo obdelane na temelju različnih prevodov - so dopolnila ustreznih poglavij
glavnega besedila
Toda takšna značilna mesta niso polno nadomestilo spremljevalnega študija oziroma meditacije o evangelijih ali delih Razodetja. Za to vam svetujemo Sveto pismo ali Novo zavezo.