Poti Jezusa Kristusa

V evangeliju po Janezu lahko pri intenzivnejšem meditativnem tolmačenju zaslutimo, da njegovo postavljanje težišča izvira iz evangelistovega pogleda na tisto, kar je sam v življenju doživel.

Pri Razodetju po Janezu je toda očitno, da izvira od vizij. Tu ne delujejo miselna opisovanja zunanjih življenjskih izkušenj v prihodnosti. Oblika teh vizij kaže tudi – ob upoštevanju izkušenj v boju za razpoznavno moč pri nekaterih notranjih slikah itd. - , da izvirajo iz višjih ravneh, kot so tiste, kjer se zunanja pričakovanja lahko preoblikujejo v imaginativne slike; mešanje z osebnim torej ni prepoznavno. Vir je tudi jasno omenjen čeprav to samo po sebi pri takšnih doživetjih ni jamstvo: »Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora vsak čas zgoditi. Sporočil ga je tako, da je poslal svojega angela svojemu služabniku Janezu...".

Sodobna evangeličanska teologija se večinoma posebej ne zanima za ta apokaliptični spis. S svojimi zunanjimi metodami ga lahko razvozla le v delih ali pa sploh ne, ker iz lastnih izkušnjah ne mora ustvariti »metodo« njegovega nastanka in s tem povezano simboliko. V katoliški cerkvi obstajajo določene predstavitve o apokalipsi, toda ljudje jih tam skoraj niti ne berejo; preveč so oddaljene od samozadovoljstva mnogih ljudeh in cerkva današnjega časa. Svobodne evangeličanske cerkvene skupnosti in sekte se nasprotno sklicujejo neposredno na apokalipso*. Iz preroškega videnja pogosto intelektualno - torej s pomočjo edine neustrezne metode - razbirajo edino zunanje obdobje katastrof; vsekakor menijo, da so izbrane ali pa najneposrednejše izbrane. *Apokalipsa izvira iz grščine in pomeni razkrivanje, razodetje, ne pa katastrofo.

V poglavju o binkoštih se smo že sklicevali na prehode individualnega Jezusovega delovanja v njegovem okolju na razvoje v velikem.

Ko se po evangelijih tudi razodetje po Janezu obravnava na celovit način, kot se to spodbuja v »Uvodu…«, se prikaže nekaj nepričakovanega, česar v literaturi ni mogoče najti:

Razodetje vsekakor ima nedosegljivo večjo kompleksnost kot opis v evangelijih. Ni torej gola projekcija tistega, kar je Janez doživel v Jezusovem življenju na svetovne dogodke.

Razodetje v svojem dejanskem »elementu« opisuje dogodek v več dimenzijah oz. ravneh biti. Le posredno lahko v korakih najdemo tudi časovna zaporedja. Že tu je jasno, da mnoga tolmačenja zgodovinskih dogodkov v najboljšem primeru lahko deloma veljajo kot odmevi videnega, deloma pa morajo biti izrecno zavajajoča.

Z drugega, prav tako dopustnega gledišča vidi R. Steiner zazreta bodoča stanja zavesti človeštva kot nekaj, kar so nekateri sodobni duhovniki že predvideli. R. Steiner, za prebrati v: »Janezova apokalipsa«, cikel predavanj 1908.

O »mali apokalipsi« v Matejevem evangeliju (samo na naši nemški ali angleški spletni strani).

Nazaj na kazalo te strani

Tu so morda ustrezne še nekatere splošne misli o ravnanju s prerokbam ne le Janezove apokalipse, ampak tudi drugih, večinoma krajših »apokalips« iz apokrifne literature prvih stoletij, ali sodobnih apokaliptičnih videnjih sodobnih jasnovidcev, ki večinoma imajo »mešani« značaj; poleg tega tudi drugih, individualnih »napovedih« različne narave. Vzornim korakom Janezovega razodetja se ne moremo izogniti prav tako kot niti različnim stadijem razvoja enega embria oziroma živega bitja, ali določenim korakom v razvoju nekega mistika itd. Ljudje v svojih rokah držijo način ravnanja s temi koraki ne glede na to, ali se bo ob najmanjši priložnosti veliko tega naučilo in na takšen način izognilo premnogim krutostim v zunanjem svetu, oziroma ali se morajo zgoditi velike katastrofe. Kdor neodvisno od prerokov raziskuje zunanje dogodke na svetu, lahko prepozna iste zakonitosti ne glede na to, ali se obravnava usoda posameznega človeka ali večjih soodvisnosti.

Nevzorne in zato manj temeljite posameznosti v videnjih prihodnosti so duhovni programi, ki na temelju minulega do določenega obdobja toliko napredujejo, da iz njih v prihodnosti izhajajo določeni dogodki, ki se vse več omejujejo po naravi, prostoru in času. Toda če se skozi človeška prizadevanja v posamezniku ali v človeških skupinah spreminjajo posledični duhovni programi, se v prihodnosti spreminjajo tudi posameznosti če presegajo nujnosti prvotnih vzorov. Zato se sčasoma spreminjajo tudi videnja. To velja zlasti za videnja ljudi, ki gledajo s tiste daljnosežne ravni kot Janez; njihova videnja lahko pod določenimi okoliščinami v kratkem času zastarajo. Spričo človeške lenobe je seveda omejena tudi svoboda delovanja človeštva.

Jasnovidci lahko zaznajo nedoločene impulze, ki so tedaj pod določenimi okoliščinami najpravilnejši; ali pa že vidijo jasnejše možnosti v simbolični obliki, ali pa celo eksaktne fizične dogodke, katerih posameznostim včasih – ker so določeni v manjši meri – pomaga podzavest ne glede na druge, pogosto varljive zaznave ali popolnoma napačna tolmačenja.

Druga protislovja v takšnih »zaznavah prihodnosti« očitno odražajo ustaljene, medsebojno deloma zoperstavljene scenarije prihodnosti (*poglejte tudi navodilo na koncu poglavja o "7 zadnjih zal" na spletni strani). To so na psihični ravni človeštva »realne, toda še nejasno določene možnosti«, h katerim so prispevale različne človeške predstavitve. Vsak človek zavestno ali nezavestno sodeluje v takšnem naprednem odločanju o prihodnosti.

Zemlja je z ene strani zavesten, svoboden organizem, kateremu nihče ne bo povedal, kako naj si Bog polasti ta del njegovega bitja oz. njegove stvaritve. Z druge strani se celo človek lahko svobodno odloča za vse boljše vzorce rešitev prav tako kot bi njegovim celicam lahko pripisali značilno širino različic njegovega obnašanja; - ne diktirajo se neposredno iz človeške zavesti, ki se na njih lahko odziva s pozitivnimi milimi itd.

Z utelešenimi mislimi in molitvami, z ljubeznijo in zaupanjem do Boga, z reševalnimi dejanji in milostjo se lahko vpliva in se je vplivalo na veliko tega, kot bi to sicer sugerirale fatalistične opredelitve.

Jasnovidci in poduhovljeni ljudje niso v večini primerov mogli pravilno predvideti čas dogodkov (z ozirom na današnji čas).

Pravilne so tudi zaznave nekaterih mistikov, po katerih že vse obstaja na višjih ravneh onstran prostora in časa, zemeljske ravni zaznavanja boja za pravilne odloke itd. pa so medsebojno neodvisne. Njihovo medsebojno filozofski ocenjeno tekmovanje ne ustreza popolnoma različnemu značaju teh ravneh in daje napačen rezultat mišljenja.

Nazaj na kazalo te strani

»Sedem skupnosti« - sedem cerkva; Raz. 2-3 - dejansko obstaja. Utelešale so različne kulturne probleme, kakovosti in možnosti, o katerih Kristus brez prizanašanja piše »angelom« teh skupnosti. Zdi se, da se »angeli« tu nanašajo na zemeljske voditelje teh skupnosti, pisma torej niso čisto nadnaravna zadeva. Poleg tega se je zagotovo izhajajo iz tega, da za te cerkve dejansko skrbi angel. Pojem angela lahko dodatno nakazuje na to, da krščanske skupnosti v sedmih mestih nagovarja kot zastopnike tistih sil, ki jih utelešajo, in ki do izraza prihajajo tudi drugje.

Zato nekaj resničnosti lahko najdemo tudi ko tokovi rosenkreuzerjevske, teozofske, antropozofske narave brez veliko obrazložitev izhajajo iz tega, da te skupnosti predstavljajo kulture. Opisujejo se ena za drugo. Današnja sprememba zahodnjaške kulture v prijaznejšo kulturo, ki se pojavlja na obzorju, se enači s prehodom s 5. na 6. skupnost ali s prehodom s 6. na 7. skupnost. Včasih se poskuša ustvariti povezava s predstavitvami o prihajajočem "obdobju vodnarja«, ki se po različnih astroloških in New Age usmeritvah začne med letom 1961 in 2000 ali celo leta 2242, oz. ki bo po R. Steinerju dejansko začelo delovati šele okoli leta 3500. Pri tem se še deloma sprejemajo vmesna obdobja od 300-400 let. Tudi če ti kozmični cikli temeljijo na resničnosti, se tu vendar nekaj pozablja.

Apokalipsa po svojem značaju ni usmerjena na ciklično dogajanje »večnega ponovnega prihoda podobnih dvanajstih kakovostih živalskega kroga«. Boljša bi bila slika spirale, kjer se vse razvija na vedno višjih ravneh. Zelo načelne »kvantne skoke« razvoja človeštva in sveta ne moremo v apokalipsi obravnavati le na temelju kontinuiranega krožnega gibanja, preciznosti zemeljske osi in spremljajočih okoliščinah. V sodobni zgodovini prihaja npr. do vedno hitrejšega razvoja. Tu lahko zaslutimo posredovanje nečesa nadrejenega. Z ozirom na cikle bi si za apokaliptične spremembe morali predstaviti dodatni, večji cikel. To so lahko tudi tisti vplivi, o katerih govori apokalipsa.

Če po H. J. Andersenu in dr. pomislimo na manj resna raziskovanja o kozmičnih spremembah v najstarejšem zgodovinskem času, kot so npr. koledar, arheološki izvidi, pisni zapiski, sage, bomo opazili, da nebeška mehanika in zatorej tudi ritmi časovnih obdobij niso več nespremenljivi. S pomočjo revolucionarnih vplivov jih lahko razveljavimo oz. spremenimo. Časovni cikli bi tedaj imeli bolj omejen pomen kot pri prvih petih »skupnostih« - prav tu se v teozofskem področju itd. vidijo kulture Indije, Perzije, Egipta in Kaldeje, Grčije in Rima ter dosedanja zahodnjaška kultura.

V razmerju do naslednjih korakov Razodetja predstavljajo »skupnosti« vsekakor raven, ki se je lahko polastimo s silami zavesti zunanjega življenja.

»7 skupnosti« in današnje cerkve – (na nemški in angleški strani z drugimi izpiski iz Janezovega razodetja 1 – 3).

**** običajnejši prevod »sovraži« & »sovražim« (Kristus nobenega ne sovraži!); poglejte tudi Pavlovo pismo Efežanom 4-6;
***** »mlačen« tu ne pomeni jasno določeno stališče ampak nenavzočnost jasne opredelitve.
Že samo Kristusovo večkratno nagovarjanje cerkva v drugačni lastnosti napoveduje, da cerkve morajo različne reči naučiti tudi v pozitivnem.

Polne možnosti krščanstva so vidne šele ko opazujemo ekumensko množico cerkva. Kdor celo najmanjši skupni imenovalec znanih naukov zadevnih velikih cerkvah priznava za krščanski, krati ljudem in cerkvam ravno tiste spodbude, ki so jim potrebne za napredovanje v nujni obnovi plitvega krščanstva v smislu zgodnje cerkve. Potrebno je, da kristjani učijo en od drugega. Pri tem vsi seveda ohranjajo svojo identiteto. Močnejše zavedanje občutka pripadnosti znotraj množice cerkva ne pomeni, da moramo poskusiti doseči enotno krščanstvo. Tega celo sam Kristus ni omenil v poslanicah sedmim cerkvam v Aziji; vedel je, da obstajajo različni ljudje. Celo pri napovedi časa, v kateremu bo obstajal en pastir in ena čreda, ni rečeno, da ta čreda ne bo več imela notranje raznolikosti. Največji »pastir« je končno Kristus. On je edini, ki bi lahko na pravilen način napravil direktno združevanje cerkva. Koga bi se pa sicer ubogalo? Lahko sicer naredimo korake v tej smeri. Zdaj se bomo ukvarjali s točkami, ki jih vodstva velikih cerkvah trenutno obravnavajo kot glavne ovire v tej diskusiji. (Večina ljudi v cerkvah se ne zanima za ohranjevanje »ovir«.)

1. Katoliška cerkev odreka protestantom neprekinjeno »apostolsko sukcesijo« (nasledstvo) s polaganjem rok že od prvotnih apostolov in s tem povezano posvetitev škofov in svečenikov. Zato niso polne sestrske cerkve. Nekatere evangeličanske cerkve so sicer nastale skozi delno konvertiranje s pomočjo določenih deželnih knezov, pri čemer so v protestantizem morali prestopiti tudi nekateri posvečeni katoliški duhovniki. Le-ti so potem sodelovali v uvajanju drugih župljanov v določena bogoslužna dejanja. Polaganje rok za različne namene (ozdravljenje, blagoslov …) je povsem utemeljeno na Svetemu pismu. Ko bi se to na katoliški način razložilo tako – česar Sveto pismo izrecno ne predpisuje - , da to do današnjega dne mora biti neprekinjena veriga, bi še vedno obstajala možnost, da evangeličanske cerkve ponovno vpeljejo to polaganje rok – zaradi česar jim ne bi padla krona z glave; in poleg tega v lastnih vrstah ali izven njih najdejo nekoga, kdor je del te »neprekinjene verige« - s čimer bi se vse več spodkopavala samozavest evangeličanskih cerkvah.
Obstajala bi tudi možnost medsebojnega priznavanja, da se povezava s Kristusovim Svetim duhom, ki se sicer posreduje s polaganjem rok, lahko tudi direktno izprosi. (To bi lahko delal vsak vernik. Zaradi tega obstajajo ljudje, ki so očitno posebej sposobni za krščanska ozdravljanje s polaganjem rok ne da bi prejeli cerkveno posvetitev; so celo sposobnejši od večine posvečenih.) Iz tega sledi, da bi pastor lahko na klasičen način s polaganjem rok podeljeval dar Svetega Duha. Tod ata različica je tuja samozavesti katoliške cerkve. (Niti evangeličanske cerkve je ne prakticirajo, tako da nihče ni v prednosti. V strožjem pomenu bi to Katoliška cerkev lahko priznala kot možnost in brez omejitev povedala, da se s pomočjo navadnih sredstev ne more preverjati ali Sveti Duh tako deluje na isti veljaven način. Povrh tega bi vedno imela pri roki ljudje, ki bi ji lahko povedali ali je rezultat pravilen ali ne (npr. ljudje kot je oče Pio itd.). Treba je še dodati, da omejitev verjetno obstaja celo za dosedanje katoliško posvečenje. Kaj se dogaja s takšnim posvečencem, ki je z drastičnimi prekrški verjetno spodkopal pretok Svetega Duha? Ali je še sposoben posredovati Svetega Duha? Tudi to so vprašanja, na katera se brez raziskovanj oziroma brez ljudi kot je oče Pio ne more zanesljivo odgovoriti.

2. Vprašanje o vlogi Petrove službe, torej papeža za druge cerkve se za katoliško cerkev nahaja v zvezi z njenim konceptom vidne, polne enotnosti cerkva pod njegovim vodstvom. Jezus je Petru naročil, naj »pase« njegova "jagnjeta" in "ovce" (Jn. 21). Jezus s tem nikakor ni Petru podredil ostalih apostolov in njihovih dijaških krogov, ampak obstoječe kristjane v njihovi širini: npr. »7 starih cerkva v Aziji« (gl. gor) je nadzoroval Janez in ne Peter; za mnoge skupnosti se je skrbel Pavel itd. Vprašanje je torej, kaj v današnjih pogojih pomeni tista »paša«, za katero skrbi Petrov naslednik. Zastopniki pravoslavnih cerkva so pred nekaj letih oznanili, da bi se lahko strinjali s »častnim primatom« papeža brez neposrednega obnašanja oblasti nad drugih cerkvah prav tako kot so v zgodnjih cerkvah rimskega škofa splošno priznavali za prvega med enakimi. O tem so razmišljale celo nekatere protestantske cerkve. Vatikan se takrat s tem ni ukvarjal. Papež je zase pozneje sicer izjavil, da druge cerkve z ozirom na enotnost cerkva morajo razmisliti, kakšno vlogo naj bi po njihovem mnenju imel pontifikat. Razmisleki namreč ne škodijo nikomer. Da so cerkve združene, bi gotovo izbrale skupnega vodjo.

5. Po eni strani je razumljivo, da je cerkveno pravo (CIC), katerega različne oblike so bile povod za rane zlorabe, občutljiva zadeva. Svetopisemsko neobvezujoča vloga tradicionalnega cerkvenega prava v katoliški cerkvi ne bi smela biti vprašanje, ki blokira prizadevanje cerkva za močnejšo enotnost, kot se to meni pri EKD. To najpoprej zadeva vsako posamezno cerkev. Vsaka cerkev lahko ima lastna pravila in s tem na poljubni način oblikovana cerkveno pravo, mora ga imeti v določeni meri dokler obstaja kot razvrščena enota ali podenota. Sprememba teh norm v Cerkvi je prav tako stvar posameznih cerkva dokler nihče ne zahteva, da se njegova pravila prevzamejo brez premislekov. Celo ko bi nekdo želel razpravljati o takšnem prevzemu, bi tudi katoliški cerkvi bilo jasno, da to predpostavlja nov skupni koncil, ki ustvarja ali podpira novo skupno cerkveno pravo – prav tako kot ga je sama leta 1983 prilagodila novi teologiji Božjega naroda svojega 2. vatikanskega koncila iz leta 1962. Torej ni umestno to temo predstavljati kot zavoro enotnosti.

*) poglejte tudi opombo poglavja "Jezusov krst na reki Jordan" v 1. delu

Cerkve, kot je npr. katoliška, bi lahko stimulirala Kristusova sporočila pravoslavne kristjanke Vassula Ryden, »Resnično življenje v Bogu«, zvezek 1. Katoliška cerkev obravnava takšne spise kot »privatna razodetja« (Navdihi). Vsebina pogosto izhaja iz takšnih navdihov, ki so bili značilni le za osebno življenje zadevnih oseb. (Viri se na tej spletni strani dajejo le kot dodatna navodila, naša spoznanja pa so neodvisna od njih.)

Zakaj rabim cerkev ali skupnost?

Po eni strani lahko najdemo popolnoma individualno, notranjo povezavo z Jezusom Kristusom in Bogom. To je bistvo. Bog lahko nekoga, kdor pazi na preciznejše namige, lahko direktno privede celo do potrebnih zunanjih spodbud.

Toda obstaja druga raven te povezave, ki se razvija šele v skupnosti z drugimi: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Matej 18:20). To je najpoprej tisto, kar se dobesedno pove. To bi dejansko bilo nekoliko manj mogoče doživeti tudi iz daljave, ko se ljudje npr. dogovarjajo za določeni rok. Mistik bi takšno povezanost lahko doživel tudi brez dogovora. Za večino bi pa to bila prevelika zahteva. Človek večinoma ni rojen za puščavnika.

Ta oblika molitvene skupnosti lahko npr. vodi v redni hišni krog. Poleg tega lahko zaživi v cerkveni skupnosti ali v drugi individualno ustrezni verski skupnosti. Celo ko bi ta ali ona cerkev pri tem preveč poudarjala svojo tradicionalno vlogo za vernike, se v pomenu stvari ne bi nič bistvenega spremenilo.

Nazaj na kazalo te strani

Naslednje videnje najprej opisuje kako »24 starešin«, sedem božjih duhov« in »štiri živa bitja« slavijo Boga – s čimer se izražajo različne prvotne kakovosti in stvaritev. Potem se prikazuje, da je le »jagnje« - z atributi Kristusa – lahko odprlo knjigo s sedmimi pečati – Raz. 4-8, 1. To videnje se dogaja v »nebu« - v tem kontekstu božje območje. Vsebine pečatov se najpoprej opisujejo na ravni, katere sile so označeni s simboli – s štirimi raznobarvnimi konji oz. jezdeci. Iz sprememb na tej ravni, ki jih lahko primerjamo s slikovito sanjsko ravnjo, le neposredno izhajajo vplivi na dogajanja na Zemlji.

Kljub značaju teh odstavkov, ki je primarno usmerjen proti splošnemu razvoju omenjenih psihičnih ravneh, se na začetku pove »pokazal ti bom, kar se mora zgoditi poslej«, t.j. po sedmih skupnostih. V skladu s tem sta R. Steiner in Arthur Schult poskusila nakazati drugih sedem "kultur pečata" na Zemlji, ki so povezane s čiščenjem zadevne ravni zavesti. »Knjiga resničnega življenja«, ki je nastala v Mehiki iz navdušenja s Kristusom, polaga v 7 pečatov celotno zgodovino od časov »Kajna in Abela" do prihajajočega časa spolnitve.

To besedilo vsekakor omogoča jasno poenotenje s fizično zemljo današnjega časa. Da se je v stilu mnogih svobodnih cerkvenih skupnostih razmišljalo v tej smeri, bi lahko zaslutili odmeve prvih štirih pečatih v obe svetovni vojni, ravnovesje straha med Vzhodom in Zahodom ter lakoto in bolezni; tu lahko dodamo religijska preganjanja in katastrofe kozmičnega izvora: meteorje, potrese, morda spremembo polov/preskok polov; poglejte tudi poglavje »Poslednjih sedem šib«.

Že scena v Janezovem evangeliju 2 – svatba v Kani in Jezusov pregon trgovcev in menjalcev iz templja – poglejte ustrezno poglavje – s svojim skupnostnim oz. bojevitim značajem spominja na te odstavke.

Čeprav je Jezus v 5. poglavju Janezovega evangelija napovedal ločevanje dobrih od zlih duhov, prehaja opis izmed 6. in 7. pečata v duhovno »pečatenje izbrancev iz dvanajstih rodov« in »triumfa izbrancev v nebu«.

Nazaj na kazalo te strani

Tudi videnje angelov s sedmimi trobentami se dogaja na »nebu« - Raz. 8:2-11, 19. »Molitve svetih«, ki se vzdignejo pred Boga, in na zemljo vržen "ogenj z oltarja" enako kot trobente same v obliki glasbil uporabljenih v zgornjem delu odražajo višjo duhovno raven prav tako, kot bi se to s podobnimi simboli zgodilo v sanjah. Tu je ta raven izhodišče sprememb, ki lahko deloma segajo do zemeljskega, kjer se vrtinčijo vsakovrstne sence.

Pri sedmi trobenti so prisotni tudi glasovi, po katerih je v tem stadiju "nad svetom zakraljeval naš Gospod in njegov Maziljenec"; vsaj na duhovni ravni je določeno nekaj, kar se na zemlji ni še popolnoma oblikovalo. Moč »trobent« lahko primerjamo z močjo »spremenitve« (Mat. 17, in naše ustrezno poglavje) in z nauki v njenem okolju ter z močjo govora na gori (Mat. 5-7) itd.   

Nazaj na kazalo te strani

Po šesti trobenti »je spregovorilo sedem gromov«, katerih vsebino je Janez moral »vtisniti v spomin« in ne jo zapisati. Potem se »meri božje svetišče«. Dve priči sta ubiti in prebujeni od mrtvih. Raz. 10 – Raz. 11, 14. Tu lahko ustanovimo sorodnost z Lazarjevim vstajenjem v evangeliju – naše poglavje in Jn. 11.

Nazaj na kazalo te strani

V vseh fazah dogodka sodelujejo duhovne in njimi na različen način zoperstavljene moči. V besedilu se enkrat širše razlaga ena stran, drugi krat pa druga. Znamenje na nebu, »žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« - Razodetje 12 - nedvomno prikazuje »Sofijo«, nebesno oz. svetovno mater, manj pa vidik zemeljske matere; - poglejte v poglavju »Prve binkošti« v tem spisu. Njena deloma sprejeta povezanost z Marijo je že bila omenjena. Marija je v starosti simbolično živela v votlini, v kateri je prej bila čaščena boginja mati Kybele za prinašanje novega. Njen »otrok« v razodetju – Otrok nebesnega bitja je najpoprej treba videti kot nebesno bitje - , ki naj bi pozneje ljudi vodil z "železnim žezlom«, t.j. med ostalim s stalnim opominom do njihovega iskrenega, individualnega jedra, se bo nanašal na določeni način delovanja kozmičnega Kristusa; lahko ga prevedemo tudi kot "železna palica", kar na takšen način ni le kraljevski simbol ampak tudi simbol »Maziljenca« in ima nekaj skupnega z »nebesno trumo«. Več o tem v poglavju »Poslednjih 7 šib (čaše božjega srda)«.

Tu lahko deloma prepoznamo odnos do značaja umivanja nog in predhodnega maziljenja s strani Marije iz Betanije – poglejte poglavje »Kristus in umivanje nog« ter Jn. ev. 12, 13. To vsebuje tudi ponovni začetek motiva novega rojstva na vse višjih ravneh razvoja.

»Zmaj« s svojimi negativnimi angeli je druga plat. »Mihael in njegovi angeli« jih premagajo v vesolju in vržejo na zemljo. Nebo in zemlja zdaj varujejo ženo pred njimi.

Nazaj na kazalo te strani

V tem videnju se pojavljata drugi dve negativni sili; usmerjeni najpoprej na želje in lahkomiselnost – Raz. 13, 1-10; prim. naše poglavje "Skušnjave" in Jn. 13, 1-10 ter Mt. 4, 5-11. Sedem glav se pozneje v Razodetju razlaga kot »sedem gora, na katerih sedi ženska«, gore pa kot »sedem kraljev«. Deset rogov se pozneje v Razodetju razlaga kot »deset kraljev«, ki so enotnega mnenja in svojo oblasti dajejo tej zveri.

Zaradi »sedem gora«, ki med ostalim spominjajo na mesto na sedem bregov Rim, obstajajo svobodne evangeličanske cerkvene skupnosti, ki v »babilonski vlačugi" vidijo papeštvo. To je sicer videti nekoliko pretirano in klub zgodovinski problematiki katoliške cerkve ni pokrito z ostalo simboliko. V Razod. 18:11-23 se jasno poudarja povezava z globalno svetovno trgovino. (Gl. poglavje" Zadnjih sedem nadlog in padec Babilona...".) "Slika" živali v skladu s sledečim poglavjem Razod. 14 bi lahko bila povezana z napačnimi slikami (predstavami) Jezusa. Lahko je povezano tudi z odvisnostjo od multimedijskih naprav, ki se včasih spremenijo v pravo odvisnost in kult.

Nazaj na kazalo te strani

Tu imamo tisto negativno moč, ki je usmerjena na materialistične sile stvari – Raz. 13, 11-18; prim. naše poglavje »Skušnjave« in Mt. 4, 1-4.

Povezanost označevanja ljudi na čelu in roki, ter števila 666 v teh poglavjih se kot predpogoj zmožnosti kupovanja in prodajanja že posebej razločno odraža tudi v svetovnih dogodkih. Razvoj možnosti vzpostavljanja računalniškega omrežja, bančnih kartic, črtnih kod s tremi dvojnimi črtami kot omejitvijo = 666 v tej kodi, v Kanadi že razviti oz. v Maleziji v velikem poskusu testirane naprave za označevanj oseb na čelu in roki, oznaka "La bête" – zver, žival za staro EU-obračunsko centralo v Bruslju, mednarodni bančni kod 666, itd. prikazujejo tendenco nezavestnega ali zavestnega ter eventualno šaljivega nastajanja določenih oznak. Biblična »zver iz zemlje« je istovetna tudi z »malikom Mamonom«.

Druga, ne popolnoma pretrpljena tendenca je, da se z vedno bolj dramatičnimi problemi okolja najprej spopadamo z neučinkovito tehnično kozmetiko in poleg tega tudi z varljivo, tehnokratsko ekološko diktaturo namesto da dovolimo, da do izraza pridejo učinkoviti demokratični oziroma od prebivalstva spodbujeni masivni impulzi sprememb. Izginjanje možnih mehanizmov manipulacije se bo približalo z jasnim spoznavanjem njihovega značaja. Ta proces je povezan z močjo, ki je omenjena v zvezi s kronanjem s trnovim vencem – naše poglavje in Jn. 2 – 3.

Eventualni odmevi v pojavih sedanjega časa celo v poglavjih o zmaju in obeh zvereh niso še celotna vsebina. Vse, kot je že omenjeno, se ne dogaja le na fizični zemlji. V naslednjem ponovljenem videnju 144000 ljudi (Raz. 14) se znova zaporedoma pojavlja več bitij oz. angelov, ki "žanjejo" dve različni skupini ljudi na zemlji. Zavezniki zveri se mečejo v »stiskalnico božjega srda«, t.j. prepuščajo delovanju zakonov narave.Želimo še pripomniti, da razodetje dejansko ne pozna »večnega pogubljenja«, ampak da lahko vse končno najde svojo pod do Boga; in da je vse v višjem pomenu obdano z njim. Prim. Raz. 22 in zadevno poglavje o »Novi zemlji« v tem spisu.

Nazaj na kazalo te strani

Tisti, ki so ostali trdni proti živali in njegovi podobi, se v naslednjem videnju pojavljajo na ravni, ki se opisuje kot "stekleno morje, pomešano z ognjem". Iz "svetišča na nebu" ponovno prihaja sedem angelov s "poslednjimi sedmerimi šibami", ki jih iz "čaš srda" izlivajo na zemljo, na "morje", v "vode«, na sonce, na »prestol zveri«, v »Evfrat« in po »ozračju« (Raz. 15,5 - Raz. 21).

Po eni strani tu vidimo na delu še višjo raven zavesti; po drugi pa lahko le-ta deluje na še globljo in bolj eksistencialno razburkanost vseh elementov zemlje in vidnega dela obdajajočega vesolja: turi, strupi, trpljenje, ogenj, tema, negativni »duhovi« in svetovna katastrofa s premikanjem celin, pogrezanja ali poplavljanja, padci meteorjev vključno s trojno delitvijo oz. uničenjem materialistične civilizacije »Babilona« - Raz. 17 – 18,24. Možnost oz. »časovno okno« za dogodek v tej smeri se je pokazal že pri šestemu pečatu.

Tudi tu je možno končno določiti večja časovna obdobja. Toda Jezusovi poslovilni govori (npr. Marko 13) in mnoge prerokbe, ki so nastale neposredno po Janezovi apokalipsi, enotno nakazujejo na osrednjo spreobrnitev v letih okoli 2000, ki vse znova usmerja. (Poglejte gor: O postopanju s prerokbami). Znanstveni, v svojem pomenu ne še popolno prepoznani izvidi kažejo v isto smer. Masivno zmanjšanje zemeljskega magnetnega polja in medtem neobičajno povečanje potresov in vulkanske aktivnosti, "svetlejše" sonce neodvisno od klasičnih ciklov sončne aktivnosti ter potek vrhunca sončnih aktivnosti leta 2000/2001 kažejo budnim ljudem, da se bliža nekaj nenavadnega.

Če se magnetna pola nenadoma čutno premestita ali če magnetno polje celo vpade vase in se potem ponovno oblikuje v obratni smeri, kot se je to v zgodovini Zemlje večkrat dogajalo, bi prišlo do geološkega obrata. Ta preobrat ne bi za človeštvo vpeljal le nove situacije, ampak tudi novo obdobje v zgodovini Zemlje. Če bi magnetni »Van Allenov pas« v okrožju zemlje sčasoma npr. izgubil svojo funkcijo zaščite pred delci in "kozmičnemu prahu", bi celo preroško najavljeni padci meteorjev lahko postali resničnost.

Ker apokaliptični procesi po eni strani dejansko napredujejo v božji smeri, po drugi pa preostali egoistični deli človeštva in njegove »elite« manipulirajo s številnimi naravnimi procesi, bi razen sprememb v človeštvu in njegovi zavesti lahko omejene spremembe na zemlji z astronomskimi "novimi nastavitvami" postale neizogibne.

Pogosto so bila napovedovana »protikrščanska" diktatorska stremljenja tistih, ki želijo obdržati svojo oblast, kot tudi skrajšanje oziroma zaključek starega časa skozi preobrat vse do tri dni teme. Zato te spremembe ne moremo enostavno zavreči kot neumnost.

V novejših »sporočilih« itd. se govori o »ničelni coni«, po kateri tisti, ki za to imajo zrelost, stopajo v kozmično-duhovno polje sil – pogosto ne povsem točno z imenom "fotonski prstan" - in v fizičnem stanju lahko vodijo življenje s sposobnostmi "svetlobnih teles" višjih dimenzij (poglejte poglavje »Vstajenje« in »Kraljestvo miru«).

»Sedem šib« - sedma se konča z glasom s prestola »Končano« - ustreza križanju in tam izjavljenemu »Dopolnjeno je«, prim. med ostalim Jn. 19 in naše poglavje.

Mistično/z vživljanjem lahko danes spoznamo, kako zemlja trpi in kliče na pomoč, kako se pripravlja za tisto »težko rojstvo«. Križanje oz. »grob« kot prehod do vstajenja se tu nanaša na celo zemljo in v učinku sega nad njo. Tudi tu lahko zaslutimo, kot je že omenjeno pri korakih evangelijev, da prehod od križanja preko stanja onstran življenja in smrti do vstajenja danes deluje kot celota, tako da, gledano s tega vidika, koraki "poslednjih šib" lahko potekajo brez katastrof v obliki »konca sveta«.

Ker razodetje ne opozarja na mehansko potekajoč film, ampak na večplasten razvoj (gl. uvodno poglavje "Janezovo razodetje"), se lahko zgodi, da je dejanski zunanji dogodek napredoval bolj, kot se to zdi mnogimi, ki strmijo le na eno ali drugo posameznost, ki se (še) ni zgodila. Na drugih področjih že obstaja marsikatera nadloga, ki v tej zelo obsežni obliki v razodetju še ni zasnovana.

Nazaj na kazalo te strani

Ta stadij je podoben Kristusovemu vstajenju (Jn. 20-21; in naše zadevno poglavje). Celo v samem besedilu se imenuje »prvo vstajenje«.

Negativne moči se vendarle ne razblinjajo brez ostankov; še naprej moramo obravnavati nepopolnost posameznih ljudi, kar je zdaj vsekakor lažje.

Po »tisočletju« se kopičijo ostanki negativnih moči, da bi se pozneje popolnoma razblinile (Raz. 20, 7-10). Poglejte tudi naslednje poglavje.

Nazaj na kazalo te strani

Po »1000-letnem kraljestvu« se »odpirajo knjige« za poslednjo sodbo, ki so nadzemski zapisi o vsem, kar se je zgodilo v življenju, - in »druga knjiga … knjiga življenja«, ki je dejansko merodajna za temelj ocenjevanja življenja oz. razvojnega stadija.
Šele po požirajočem ognju na znova zapeljano vojsko in metanje »hudiča v jezero z ognjem in žveplom« - po Raz. 19:19 – Raz. 20:3 sedaj v Raz. 20:11-15 – se približujeta novo nebo in nova zemlja – Raz. 21-22. Ostaja odprto, katera obdobja so tu mišljena.

Na novem nebu – v besedilu navedenem pred zemljo in novim Jeruzalemom – je naznačeno nekaj kot kozmični vnebohod. (Prim. vnebohod v evangelijih, Luk. 24, Mk. 16, in naše poglavje). Če se je težišče opisa doslej nahajalo na zemlji, prihaja zdaj v ospredje pomen dogodka za vidno in nevidno »nebo«. Tu se ne misli na večno božje nebo onstran prostora in časa – to nebo ostaja nespremenljivo– ampak na ustvarjene svetove. Lahko bi ugotovili, da majhen planet Zemlja ni v kozmičnih merilih le »država v razvoju«, ampak da v reševanju svoje problematike ima daljnosežno, zelo specifično nalogo. Problematike zaradi velike človeške svobode in velikih zapletov v materialnem en bi po Lorberju in drugih izjavah v nobenem primeru mogli najti v vseh eventualno "naseljenih" svetovih; celo niti negativnih moči, ki so po Janezovih videnjih bile "vržene na zemljo" in v njeno "ognjeno jezero". Ustrezen prehod celotnega človeštva oziroma zemlje z Jezusom bi gotovo imel obnovljen, razširjen učinek, podoben Jezusovem vplivu na človeštvo.

Obnovljena »nova zemlja« in z njo povezano spuščanje "novega nebeškega Jeruzalema" na to zemljo lahko, seveda v kozmičnem merilu, primerjamo s prvimi binkošti (Apostolska dela). To ni geografski Jeruzalem. Zemlja se na različnih mestih nahaja v izmenjavi z obdajajočim vesoljem.

Želimo še omeniti, da se npr. v videnju R. Steinerja dogodek »nove zemlje« nanaša na eno od treh »inkarnacij zemlje«, ki se vzporedno dogajajo v ogromnih časovnih obdobjih. Ne da bi tu o tem želeli zavzemati stališče, je o značaju "nove zemlje" potrebno omeniti, da, kot je opisano, izhaja iz - v primerjavi z ritmom utelešenja - drugačnega procesa, ki je v hindujski kozmologiji izračunan za planete in celo vesolje. Če ga resno vzamemo, se preko do zdaj poznanih oziroma domnevnih načinov postanka in minevanja prihaja do vedno višjih "oktav" oz. "spiral".

V nasprotju z danes možnimi izkušnjami obledi celo tisto mnenje nekaterih teologov, ki apokalipso jemljejo le kot opozorilne prilike brez realnega značaja.

Jezusove prilike v evangelijih so bile vzete iz življenja ljudi zaradi nazornega prikazovanja stališč. Pozneje, še med svojim zemeljskim življenjem, je Jezus učencem poudarjal, da jim ne govori več v prilikah, ampak odprto do njih. Razodetje ne izvira iz človeškega življenja; povsod, kje so v samem besedilu dana tolmačenja, gre za neposredne »ustreznosti«; t.j. na zadevni ravni zavesti je videno nekaj »resnično obstoječe« prav tako kot v današnjemu duhovnemu raziskovanju R. Steinerja. Apokalipsa vsekakor opozarja npr. tudi na prehod s teologija na »teo-prakso«; na opazovanje tistega, kar se ima zgoditi in "na pojavljanje Boga v konkretni sedanjosti«. Bog deluje tudi skozi človeka - kar sicer nima nič skupnega s samovoljnimi človeškimi dejanji: človek se ne bi smel igrati Boga ali apokalipse. Človeški razvoj je lahko vse bolj povezan z Božjim načrtom (program ustvarjanja).

Nazaj na kazalo te strani

Tudi vsa ostala opažanja tega členka lahko preko preučevanja ustrezno individualni intenziteti in razvoju dobijo praktičen značaj; tudi če so mnoga prehodna stališča do tega razsuta in se ne ponavljajo v vsakem poglavju.

Takšen način raziskovanja vodi torej preko navade mnogih teoloških in drugih usmeritvah, da Jezusa vedno »uporabljajo« za svoja dobronamerne, toda enostranske vidike; poleg tega poudarjajo tista mesta, ki ustrezajo njihovi vsakdanji podobi, ostalo pa zavračajo ali preinterpretirajo ali ignorirajo. Celo avtorji evangelijev v prvih stoletjih so vsaj v odmevih prepoznali, da Jezusovo vsestranskost lahko bolj prikažejo če uporabijo več virov. Niso bili tako neumni, da v tem ne opazijo razliko v nazorih. Nekateri sodobni teologi so v nasprotju s tem videli kot zelo veliko odkritje, da v evangelijih, ohranjenih z izročilom, lahko najdejo različne vire z različnimi pogledi, npr. »vir Q«; to je prav tako povezano s prehitrim odgovorom na vprašanje, kateri od avtorjev je dejansko imel »prav«. Opazno je torej, da so morda skoraj vsi na svoj način imeli »prav«, seveda ob odvzemu njihovih enostranskostih. To bi »ekumeni« dalo nove impulze.

Ljudje, ki se sklicujejo na drugačno religijsko oz. svetovnonazorsko ozadje, in ne stojijo nasproti ne cerkveno otrdelega ne plitvega krščanskega načina približevanja, ali pa v njemu lahko prepoznajo nekaj smiselnega, lahko iz tega gotovo nekaj naučijo prav tako kot se je avtor tega poglavja seznanil z različnimi pravicami in jih je naučil ceniti. Mnogi zastopniki drugih religij danes bolj kot mnoge zgodovinsko-kritične krščanske teologije priznavajo tiste Jezusove plati, ki jih je z materialnega stališča težko mogoče razložiti. Tu bi torej morali biti previdni.

O naslednjem delu: poglavja o različnih temah  /  o delu 1 v zvezi s koraki v evangelijih

 E-pošta: Prosimo vas, da nam po možnosti pišete v angleškem ali nemškem jeziku. V nasprotnem primeru vas prosimo, da pišete v kratkih stavkih in navedete jezik, v katerem pišete.

Vrnitev na domačo stran.