Poti Jezusa Kristusa

Neodvisna informacijska stran s stališči mnogih raziskovalnih in izkustvenih področij.

 Nazaj na domačo stran: ostale ponudbe in jeziki.

 

Pota Jezusa Kristusa v človeški zavesti in zemlji.

Kazalo vseh delov.

To je prvi del: poglavja o korakih v evangelijih:

Za povezave spodaj (v tem kazalu) morate do konca naložiti to stran.
1.  UVOD v smisel in uporabo tega besedila, z metodičnimi navodili o meditaciji in dr.
2.  „V začetku je bila Beseda" „in Beseda je postala meso..."
3.  Jezus Nazarečan: njegovo rojstvo
4.  Se v Jezusovih mladostniških letih nahaja nekaj pomembnega ?
5.  Obrobna pripomba k razpravi o "dveh dečkih Jezusih"
6.  O krstu na reki Jordan po Janezu Krstniku
7.  Tišina v puščavi
8.  Skušnjave
9.  Svatba v Kani
10.(Stališča do seksualnosti, simpatije, vživljanja i ljubezni)
11.»Sveta vnema« (in stališča do emocij)
12.O govoru na gori (Mt.5; s stališči o razumu)
13.Kristusova spremenitev na gori Tabor (Mt. 17)
14.Vprašanja o »čudežih«
15.Lazarjevo vstajenje
16.„Ovce"
17.Kristus in umivanje nog; in maziljenje v Betaniji
18.Zadnja večerja; slovesni prihod, prijetje in bičanje
19.Kronanje s trnovim vencem in poslovilni govori
20.Križanje in polaganje v grob
21.Vprašanje praznega groba, »poti v pekel« in »poti v raj«
22.Vstajenje
23.»Vnebohod«
24.Binkoštni dan
25.Jezusova podoba.

O 2. delu: Koraki Janezovega razodetja; kliknite tu.
(12 poglavij o razodetju).
Zaključno poglavje: Krščanskost.
Tabela: Krščanska opredeljenost - „V svetu, toda ne od sveta", „Tretja pot".

O 3. delu: 11 poglavij o različnih temah in življenjskih vprašanjih.

O 4. delu: Poglavje o Stari zavezi in drugih religijah.

Opozorila na druge izdaje in pravice.
E-pošta.

 

UVOD v smisel in uporabo tega besedila.

Že dve tisoč let – s predhodnimi prerokbami še eno tisoč let dlje – se ljudje vedno znova zanimajo za svoje raznolike neposredne izkušnje z Jezusom Kristusom. Kljub različnimi značaji, raznolikemu religioznemu, filozofskemu ali znanstvenemu okolju se kažejo medsebojno neodvisna sorodstva. Govorijo o vsakič navzoči Kristusovi realnosti; deloma tudi o možnosti, da sebe in druge pripravimo za podobne izkušnje; in o novih sposobnostih, ki so skozi Kristusa pred 2000 let stekle v razvoj človeštva, pri čemer se ne misli le na zunanje zgodovinsko-kulturno posredovanje. Tu se bomo na nov način podrobno ukvarjali s temi koraki „rasti", ki jim lahko ne le teoretično, ampak tudi praktično sledimo. Če sledimo korakom, ki jih je Jezus prehodil v svojem življenju, se nam lahko pokaže njihov pomen za različna področja življenja.

V 12. stoletju je opat Joachim de Fiore napovedal „obdobje svetega duha", v katerem bo takšen odnos posameznikov do Boga neodvisno od institucij postal splošna dobrina. Danes se po svetu širijo prizadevanja, ki ne iščejo le ustrezno Kristusovo upodobitev v človeku, ampak individuum gledajo kot zavestno celico v „Kristusovem telesu".

S tem deloma povezan „ponovni Kristusov prihod" in sodobna „apokalipsa" kot procesi v velikem nakazujejo nekaj bolj obširnega kot je človeški zamišljeno „ponovno utelešenje".

Katere specifične možnosti razvoja za človeka in zemljo lahko tu najdemo, ki pa pred zemeljskim Jezusovim življenjem niso obstajale, je vprašanje, na katerega bomo spodbudno poskušali odgovoriti v tem prispevku.

Prav v času
- ko si fenomen Jezusa Kristusa lastijo mnoge različne teologije in dogme, jezikoslovni, zgodovinsko-kritični arheološki in paleografski, religijsko-sociološki in globinsko-psihološki, naravoslovni, politični itd. načini obravnave,
- ko je kot v časih prvega krščanstva poleg stare materialistične nastala raznolika duhovna scena, iz katerih je prišlo do kontinuiranih prehodov v krščanstvo ter razmejitev,
- v katerem prihaja do najbolj zmedenih pojavov, kot je npr. veliko domnevno utelešenih Kristusov v sedanjosti in v katerem se v Kristusovem imenu pogosto dogajajo problematične ter negativne reči, utegne biti zanimivo raziskati, kaj bi lahko v tej zapletenosti dejansko bil poseben Kristusov prispevek.

Tu se navezujemo na lastne notranje izkušnje kot tudi na druge mistične itd. vire. Uporabljeni so interdisciplinarni nazorni koti mnogih znanstvenih in izkustvenih področij, torej ne le teoloških. Pri duhovnih stališčih ne bomo govorili o navidezni notranjosti, ki odvrača od politične zavesti. Dogem mehanističnega mišljenja naravoslovnih ved prejšnjega stoletja seveda ne moremo samoumevno sprejeti kot vidno omejitev; na enak način ne moremo sprejeti predstavitev vzhodnjaških religij, ki izhajajo iz predpostavke, da ni ničesar, kar se že ne nahaja v staroindijskih vedah, in da je Jezus njihov „eventualno tretjerazredni učitelj". Teh spoznanj ne moremo izpeljati iz opozoril na knjige, ki so v besedilu dana kot primerjave ali dopolnila. Te knjige ali teološka predznanja zato za razumevanje niso pomembne. (Enako velja za načrtovani seznam teoloških knjig, poglejte povezave.) Nič ne velja za dogmo ali mnenje katerih koli zunanjih religijskih organizacij. Tu ne želimo meriti na katero koli cerkev ali religijsko skupnost in tudi ne na npr. apostolsko veroizpoved. Ljudje drugačnega religijskega ali svetovnonazorskega ozadja, ki imajo pozitiven interes za nova spoznanja iz krčanskega področja, se lahko najdejo v tem ne dogmatsko niti materialno plitvem spisu. V tem se torej nahajajo opozorila na razmerje krščanskih potov do drugačnih prizadevanj. Kot je deloma v evangeliju po Janezu na enem, za takratne iskalce spoznanj razumljivem jeziku predelano specifično krščansko, prikazuje tudi ta spis današnje dostope z različnih straneh. Ta spis je svoboden tudi v svojem slogu; raziskava je nekaj drugega kot misija. Kristjani, ki dajejo prednost enostavnem verovanju brez globokoumnega razmišljanja, lahko v tem spisu naučijo, kako začeti pogovor z ljudmi drugačnega duhovnega nazora v svoji okolici ne da bi pri tem prihajalo do nenehnih nesporazumov.

Naj besedilo priča s svojo vsebino.

»Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jan. 16:12-13). S tem duhom se lahko navdihne tudi ta projekt.

 

Metodično navodilo:

Naslednjih 37 poglavij glavnega besedila sledi korake evangelij in Janezovega razodetja. Priporočamo, da jih obravnavate v tem vrstnem redu s pomočjo evangelija po Janezu in Razodetja.
Študij svetega pisma, t.j. branje besedil in njihova jezikovno povezana obravnava je le ena metoda. Med študijem lahko poglavja besedila in ne nazadnje Bog podpirajo globlja spoznavanja.

Spletna stran sestoji iz daljšega, neprekinjenega besedila. Do njegovih poglavij lahko pridete tudi skozi kazalo. Za temeljitejši študij se priporoča izpisati besedilo: glede na nastavitev pregledovalnika in tiskalnika je to ca. 120 strani.
Kdo se razen za branje zanima tudi za bolj celovito metodo obravnave - ki vključuje zapostavljene plasti duše -, lahko po študiju enega poglavja z ozirom na koncentrirana opazovanja prebere ustrezno poglavje npr. Janezovega evangelija in o njem meditira. (Janez oz. njegovi učenci so se posebej ukvarjali z globljih duhovnim pomenom dogodka.)
Obširnejše o meditativni praksi.

Podobe (.pdf, 169 kB)

Vrnitev na kazalo te strani

»V začetku je bila Beseda (grško Logos) … in Beseda je postala meso" (Jan. 1).

Takšne predstavitve niso bile usmerjene proti pogledu na Jezusa* kot človeškega vzora, ampak so nakazovale njegovo globljo povezanost z Bogom in potekom stvaritve. Naravo te povezanosti si lahko še vedno različno zamislimo; nedopusten trik pa je, če jo zavrnemo kot nerazumljivo in neavtentično. Nekaj podobnega lahko najdemo v evangeliju po Janezu 1, Jan. 5, Jan. 6, 69, Jan. 7 …, v Mat. 16, 16, v pismu Kološanom in Efežanom, itd.; bilo je živo še pri starih cerkvenih učiteljev, pri mistikih kot je Jakob Böhme, pri Rudolfu Steinerju (Helsingfors 1912) in ponovno oživlja v »ezoteričnih naukih« krščanskih napevov »Daskalos« kot tudi v knjigah ameriškega teologa Matthewa Foxa »Veliki blagoslov« in »Vizija kozmičnega Kristusa« itd..(...)

V katoliški cerkvi in delih evangeličanske cerkve so poskušali izgubljeno bližino do takšne ravni izročila konzervirati s teoretičnimi dogmami. Drugi deli evangeličanskih cerkva, ki so močnejše prepoznali socialno delovanje Jezusa, so menili, da morajo opustiti Jezusove božje značilnosti. S tem se v naukih hinduističnega izvora primerja pojem »avatar« različnih stopenj. Pod njim se misli na ljudi, ki na Zemlji ne obstajajo zaradi lastnega razvoja, ampak zaradi prostovoljnega prispevka k razvoju naroda ali človeštva; kot kaplja „iz božje popolnosti". Razlike izmed takšnih zaporednih »avatarov« se v takšnemu dojemanju pogosto razplinijo, medtem ko židovsko in krščansko dojemanje »zgodovinskega Boga« poudarja vidik nadaljnjega razvoja ter zlasti s tem povezano vlogo »Maziljenca«.

Treba je omeniti tudi, da Koran Jezusa Kristusa na več mestih priznava kot od boga poslanega preroka in tudi kot „besedo" Božjo, „ustvarjeno kot Adam". V dobro dojetem islamu velja na vsak način več kot tisti sodobni krščanski teologi, ki so pustili le socialnega reformatorja Jezusa! V Koranu ni sprejet le nauk o Jezusu Kristusu kot Božjemu sinu v okvirju poznejšega nauka o trojstvu, ki ga kristjani že v Mohamedovem času dojemajo zelo zemeljsko. Skoraj niti ni bilo kristjanov, ki so zamišljeno lahko razložili na takšen avtentičen način, tako da to lahko dojamejo tudi ljudje drugačnih nazorov. (Poglejte dodatno stran »Jezus in islam«).

Tu si moramo najprej zapomniti, da ta plast Kristusove uganke pogosto ne izvira iz špekulativnega mišljenja, ampak iz vizionarskih mejnih doživetij, kar je razločno opaziti pri Jakobu Böhmeju, ki je imel redko sposobnost abstraktne obravnave doživetega. Vse izkušnje duhovne narave potrebujejo sicer (samo)kritično obravnavo; toda ocena njihovih rezultatov brez priznavanja eksistence takšne zaznavne ravni kot neprimerna metoda pelje v praznino.
Ljudi z jasno mistično oz. duhovno nalogo prav tako ni mogoče zares razumeti, če se jih obravnava samo zgodovinsko-kritično glede na njihovo zunanjo socializacijo, namesto da bi upoštevali njihov neodvisni notranji duhovni razvoj.

*) Obstoj Jezusa kot človeka v zgodovini je relativno dobro izpričan. Zgodovinopisci iz 1. stoletja po Kristusu kot Josephus in Tacitus potrjujejo njegov dejanski obstoj. Tudi v biblijskih evangelijih se v opisu raznih dogodkov navajata čas in kraj. Tako npr. se omenjajo različni vladarji in funkcionarji (npr. Luka3:1, 2, 23), preko katerih lahko določimo leto, v katerem je Jezus začel svoje javno delovanje. Te podatke je mogoče najti tudi v zgodovinopisju. Biblična poročila niso torej le mitološke pripovedi. »Apokrifni« evangeliji, ki niso vsebovani v Svetem Pismu, in drugi spisi iz prvih stoletij po Kristusu večkrat pripisujejo manjši pomen točnemu poročanju kot pa določenim interpretacijam posameznih dogodkov s strani avtorjev.

Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja izpisek iz evangelija po Janezu, začetek 1. poglavja

Meditacija o evangelijih je opisana v uvodu pod »Metodični napotki«. To besedilo je posebej uporabljeno za soglasje s Kristusom kot fino usklajenim prejemnikom, na mesto da se prihaja v stik z nekaterimi navideznimi krščanskimi močmi.

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Jezus Nazarečan: njegovo rojstvo.

V evangelijih zaporedoma prihajamo do več človeških dogodkov. Jezusovo rojstvo je tradicionalno povezano z božičem – tudi če pri tem prazniku ni zaznati nič od Jezusovega rojstva - Luk. 1, 26ff.; Mat. 1, 18ff. Moramo se vprašati zakaj se z ozirom na dejstvo osrednjega pomena poznejše Jezusove „triletne učne dobe" danes teologi toliko močno trudijo izpodbijati deviško Jezusovo rojstvo. Medtem ko si je zgodnji zemeljski gnosticizem predstavljal, da Jezus ima le eno „navidezno telo", pri drugih tokovih lahko ugotovimo enotnost v misli, da je Jezus moral prestati ves postaje človeškega življenja, s čimer je sočasno izražal določena merila. Ta diskusija bi sicer – če bi ji motiv bil dejansko iskanje resnice - lhabo bila bolj odprta. V času, ko se v povezavi s transformacijo seksualnosti in ljubezni odpirajo novi vidiki, deloma iz vzhodnjaške prakse, in spominjajo na stare običaje iz svetišč, nam ni potrebno veliko, da sprejmemo dejansko jedro v izročilu. Budisti, ki Budi pripisujejo nenavadne okoliščine rojstva, nimajo težav ne s sprejemanjem Jezusovega »deviškega rojstva« niti z devištvom v pretežno duhovnem smislu, kot to na primer trdi Steiner. Koran govori o Jezusukot o božjem odposlancu, ki ga je Bog ustvaril v Mariji »kot Adama«.V Svetem pismu je govora o angelu, ki je oznanil brezmadežno spočetje Jezusa.

Lahko se izkaže, da se prav tu napoveduje Jezusova lastnost neprilagojenosti nobeni iz ustaljenih miselnih vzorcev. Specifične lastnosti bomo seveda prepoznali v nadaljnjem poteku njegovega življenja. Pri tem bomo srečali tudi pomen možnosti, da se z Jezusom med življenjem „ponovno rodimo"*).

Jezusovo življenje in delovanje se od vsega začetka odvijata v povezavi s potekom svetovne zgodovine. To je očitno že iz popisa prebivalstva, ki ga je odredil rimski cesar, in zaradi katerega sta Jezusova starša odpotovala v Betlehem, preroško pomemben kraj, kjer se je Jezus rodil. Teološka literatura je to upoštevala, ko je šlo za obravnavanje Jezusovega svetovnega pomena.

Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja izpisek iz evangelija po Janezu 3,5-8… : Ponovno rojstvo

To ni prilika. Gre za eno iz tistih „težko razumljivih" svetopisemskih mest z popolnoma preciznim in zelo pomembnim pomenom za tiste, ki so imeli izkušnje in znanja za njihovo morebitno dojemanje. Jezus ni posameznikom povedal nič, kar bi lahko vnaprej dojeli in izkoristili. V poglavjih našega glavnega besedila, npr. »Krst«, »Tišina v puščavi« in »Spremenitev« med ostalim opisujemo nekatere reči, ki temo „Novega rojstva" bolj ponazarjajo.

Tudi za tiste, ki niso neposredno raziskovali v tej smeri, je s tem v prejšnjih, bolj mirnih časih bilo povezano praznovanje božiča. Prazniki »cerkvenega leta«, v tem primeru adventnega časa, pripravljajo tudi skupnost na plastično duhovno doživetje Kristusovega rojstva na podoben način, kot je postni čas duhovno pripravljal na praznovanje Velike noči. Zato so lahko v teku let spoznali – če ne razumeli kar se v današnji zapleteni čas lahko doživi skoraj edino pri intenzivni meditaciji oz. daljšimi molitvenimi obdobji.

Božič je v širšem pomenu praznik ljubezni za spomin na to, da je Jezus bil podarjen človeštvu. S tem se globljega pomena ne spreminja, ker lahko podoživimo vse korake v Jezusovem življenju. Poleg tega prim. poglavje »In Beseda je postala meso« v glavnem besedilu.

Od novorojenih kristjanov v smislu današnjih svobodnih cerkev se med ostalim
- kljub temu še naprej zahteva, da vsakodnevno krepijo svojo vero in tako postanejo popolnejši.
- Pri njih se sedaj spodobi znova prevzeti vsa svoja področja življenja; večina bo s tem morala veliko tega spremeniti.
- Kot se v prihodnji frazi »vse dela novo« (Raz. 21,5), se danes že napoveduje novo razmišljanje o vsem …

Vprašanje:
V kolikor nisem tega že izkusil, lahko prosim* za notranjo prenovo iz Boga kot vir vsega?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Se v Jezusovih mladostniških letih nahaja nekaj pomembnega?

V mnogih sodobnih duhovnih spisih se tudi temu področju pripisuje deloma nesorazmerno velik pomen. Sveto pismo poroča le o hvalospevu modreca Simeona in začudenosti pismoukov nad dvanajstletnikom - Luk. 2:29-51. Najbolj avtentično iz nesvetopisemskih „otroških evangelijih", »evangelij po Jakobu«, ki obstaja v fragmentih in novih zgodbah (slednje Lorber-Verlag, v nemškem jeziku), vsebuje sicer značilne dogodke in srečanja. Tam sicer ne moremo opaziti, da je – kot to pravi ena sodobna teza – Jezus vse naučil od Esenov ali pa z njimi deloma sorodne skupnost iz Qumrana, po drugi pa v egipčanskih oz. grških svetiščih, po naslednji v Indiji itd. Aktiviranje kreativne domišljije bi lahko bilo rodovitno ko to ne bi privedlo do novih prenagljenih dogem. S tem bi nastala še ena slabša kontura Jezusa, ki je intenzivno srečeval ne le nekatere, ampak vse bistvene duhovne tokove takratnega časa in pri tem vsakič razvijal tisto, kar je moral razviti navznoter in kar ne mora biti istovetno s tem, kar so drugi mislili, da je treba naučiti. To je temeljno spoznanje, ki ga lahko sledimo v malih korakih in ki je nekaterim iz nas zelo dobro znano. Razbija enostranske psihološke predstavitve o »oblikovanju« in vedenju. Tipično je prav za oblikovane posameznike in mistike. Načeloma se lahko pokaže že v zgodnjem otroštvu. ...

R. Steiner predstavlja v tako imenovanem »Petem evangeliju« sceno, kjer je Jezusu pred krstom na reki Jordan postalo popolnoma jasno, da način dela ezoteričnih redov, izoliranih od zunanjega sveta, kot je npr. pri Esenih, lahko v novem času doseže nasprotne učinke. Njihova razvnetost v zakonu – z veliko telesnih in etičnih/duhovnih predpisov o čiščenju – jih je osvobajala od negativnih vplivov ter sočasno še več prizadevala njihovo okolje. Vsaj v nadaljnjem poteku Jezusovega življenja srečamo svetopisemsko potrjeni osnovni impulz »bivanja na svetu, toda ne od sveta« in vključevanja sveta v lastni razvoj. Tu med ostalim spada tudi dejstvo, da Jezus na koncu vse poučuje o tem, kar je prej bilo podrejeno molku; to dejansko ni v nasprotju s posredovanjem določenih naukov v razumljivi obliki bolj pripravljenim privržencem.

To se v primerjavi s starimi, na strogi tajnosti zasnovanimi tradicijami misterijev dejansko kaže kot novi zgodovinski udar. Nekaj podobnega se je na svojski način kazalo tudi v novih usmeritvah mahayana budizma, v katerem se nenadoma močno poudarja sočustvovanje z vsemi bitji. Toda šele v našemu času je postala očitna dostopnost duhovnih globin vsem. Nihče ne more dejati, da o tem ni nič slišal. Ker je današnja ezoterika postajnega kioska zelo površna, je treba izhajati od tega, da se ta tendenca dlje časa ne bo uresničila. Jasno je, da se npr. praksa čuvanja tajnosti vatikanske knjižnice zdi toliko »predkrščanska«.

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Obrobna pripomba k razpravi o »dveh dečkov Jezusov":

Tu je še treba omeniti Steinerjevo tolmačenje različnih podatkov o Jezusovem poreklu pri Mateju in Luku kot „dva dečka Jezusa". Ker se tam ni zanikalo, da je božja Kristusova narava prišla do izraza le v človeku, je nekoliko razveseljiv način, na kateri je intelekt antropozofe ter teologe tu privedel do »glavne točke spora 1 ali 2«. Pri tem je šlo za nekaj drugega, namreč za vprašanje o spremstvu Kristusovega učlovečenja in njegovega življenjskega okolja skozi moči modrecev iz različnih kultur: (...) . Ker duhovni predmeti raziskave lahko imajo več plasti, ki jih se ne more vliti v konkretne zemeljske predstavitve, niso konkretizirani podatki v literaturi vedno točnejši kot splošni vidiki.

Vrnitev na kazalo te strani.

 

O krstu na reki Jordan po Janezu Krstniku.

Prvotna oblika krsta z vodo ni bila ne simbolično dejanje niti izražanje pripadnosti religijski skupnosti. Potapljanje, ki ga je opravljala izkušena oseba, tu Janez Krstnik, je pogosto privedlo skoraj do utopitve in je torej predstavljalo dejansko mejno doživetje. V tem smislu je bilo podobno antičnim »posvetitvam« oz. »poskusom posvetitev«; možna psihična doživetja tu vendarle niso sama sebi namen ali metoda prevladovanja straha pred smrtjo. Krst je bila pečat pozivu na „pokoro"; bolj natančno prevedeno kot „vrnitev" k volji Stvarnika, ker se oznanja »bližanje« njegovega »nebeškega kraljestva« - Mat. 3, Jan. 1.

Ko Jezus prosi za krst, Janez ima občutek, da mu ne more pomagati; privoli vanj, toda nima nobenega nadzora nad dogodkom, ampak lahko le opazuje kako v Jezusu prihaja do večje spremembe kot bi je on lahko posredoval. Je že predvidel možnost višje narave krsta skozi ogenj duha, ki bo ga podeljeval tisti, ki prihaja za njim. Tako zdaj vidi „Božjega duha", ki se spušča na Jezusa. Krščanski ezoteriki so v tem videli dejansko »rojstvo Kristusovo v Jezusu«; za to dejansko ni bila potrebna včasih prisotna predstavitev Jezusa in Kristusa kot bitja, ki nimata nič skupnega.

Krst se splošno, predvsem »krst z duhom« - pojem se na različen način uporablja npr. v svobodnih cerkvenih skupnostih – lahko dojema kot vhod v »novo rojstvo« človekovo – Jan. 3.V krščanskih prizadevanjih običajnejšega pojma »preporod« se tu zaradi njegovega mešanja z reinkarnacijo izogibamo; s tem ne želimo trditi, da se v Svetemu pismu vprašanje o reinkarnaciji ne pojavlja – kar se tega tiče je potrebno podrobnejše raziskati npr. Mat. 11, 14.

Namesto da odločanje prepustimo teološko-teoretskim razpravam o značaju krsta, bi se morali začeti ukvarjati z vprašanjem praktičnega pomena takšnega »preporoda« za človeka. On lahko iz globlje plasti svojega bitja znova začne, občuti in prevetri svoje celotno življenje; iz plasti bitja, ki je posvečena Bogu. Bog lahko v človeku „dobi podobo", ki mu je bolj zaznavna kot „lastna slika"; ali pa se, kot to izražajo mistiki, „Kristusova iskra" v srcu napolni z življenjem in začne rasti v človeku. Človek, ki se s tem meditativno ukvarja, lahko to prepozna tudi v podobi otroka, ki se realno razvija, ali pa otroka z materjo kot podobo duše. Za razliko od bežne, kot vaja ustvarjene notranje podobe se tu nakazuje nadaljnji razvoj, ki odraža natančno sprožene notranje razvoje v človeku. Ta notranji otrok lahko pozneje »odraste« in je vedno zavestno navzoč.

Pri manj imaginativnih zasnovah se isti fenomen lahko izrazi bolj preko notranjega čutenja ali miselnih vtisov, oziroma enostavno skozi spremembe v življenju. Umetnine, kot je »Sikstinska Madona«, so nastale iz vizij ter zaradi tega lahko pomagajo pri iskanju dostopa do notranjih realnosti. (...)

(…) Poglejte tudi meditativno obravnavanje evangelija po Janezu v skladu z »metodičnimi navodili« v uvodnem poglavju.
Tu se lahko pokaže druga bistvena značilnost poti v Jezusovem pomenu: razvoj in njegovo merilo se vtiskujeta v posameznega človeka. Vse se lahko razvije iz sebe ali v izmenjavi z življenjem brez potrebe za odrešenjsko posredniško inštitucijo. S tem se ne izključuje bratskega medsebojnega svetovanja. Pot je zamišljena za „nasledstvo", za sledenje.

»Notranji« način doživljanja medtem ni bil zamišljen kot zamenjava za molitev »zunanjemu« Bogu: »Ostanite v meni in jaz v vas« - Jn. 15.

Samo nadaljevanje krsta z vodo po začetku Jezusovega delovanja ali pa tudi po „krsta z duhom" ob prvih binkoštih ni bilo več nujno potrebno. Že pri samemu Jezusu je postal zunanji znak nove faze razvoja, dozorele v notranjosti. Če je Krstnikovo gibanje še učilo »pokesajte se in se pustite krstiti«, so Jezusovi apostoli po združitvi s tem gibanjem učili »verujte«, t.j. odprite se za moč vere, »in se pustite krstiti«. To je med ostalim bil znak popuščanja Krstnikovim privržencem. Vsekakor pa se je začelo s pozitivnim. Oba sta krstila odrasle osebe, ki so se na to lahko zavestno odločile. S tem se seveda ne izključuje, da že 2000 let obstaja blagoslov za novorojence kot „pravica rojstva"; toda bolj smiselno bi bilo ta pojav ločiti od dejanskega krsta in vprašanja pripadnosti določeni cerkvi. Na tak način bi se zadevne diskusije razrešile same od sebe.

V neizogibnem naslanjanju na interpretacijo napovedanega odrešenika kot kralja, ki je v starem Izraelu bila vsepovsod prisotna, se je krst doživljal tudi kot vstop v novo kraljestvo. Ni bilo preveč uspeha v razlaganju takratnim ljudem, da vendar ne bo šlo za zunanje državno kraljestvo in zunanjo cerkveno organizacijo, ampak za skupnost vseh, ki Boga sprejemajo kot svojega očeta in sebe same v duši kot sina/hčerko rojenega/rojeno od tega očeta. Ta varnost, povezana z bratskim odnosom teh »sinov« in »hčerk« med seboj in do Sina človeškega in božjega Jezusa kot starejšega brata, je ustvarjala jedro naukov, ki so ljudem bili ponujeni v nasledstvo. V starem Izraelu je sicer poleg stare, nedostopnejše predstavitve Boga obstajala tudi Boga kot očeta. Doživljali so ga bolj kot očeta Abrahamovega in naroda, ki izvira od njega. Bog je le skozi narod bil oče posameznika. Takrat so le nekateri lahko doživljali Boga kot neposrednega očeta individuuma, ki ga je šele Jezus prinesel javnosti; individuuma, ki ga v duši na življenjski poti usmerja božji vpliv in ki lahko kadar koli išče komunikacijo z Bogom; individuuma, ki skozi to povezavo z večnim bogom lahko dojame tudi nadčasovnost lastnega bitja. To se bolj razločno utemeljuje v nadaljnjem poteku Jezusove poti in je ponazorjeno tudi tu.

(...)

Liberalni teologi so Jezusov krst tolmačili kot doživetje poklicanosti. Tradicionalna teologija pa je tematizirala tudi koledarsko in preroško vključenost v svetovno zgodovino (npr. Luka 3: 1-4 in sklic na Izaija40:3-5; ): v prerokbi gre za odrešilno delovanje Boga.

Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja izpisek iz evangelija po Mateju 28,18-20; s pripombami o krstu v sedanjih časih:

Danes se krst večinoma opravlja skozi škropljenje z vodo ali potapljanje.
Cerkve medsebojno praviloma priznavajo krst in s tem obstajanje vernikov v Kristusu. Svobodne evangeličanske cerkvene skupnosti menijo, da k krstu lahko pristopijo le odrasle osebe in da se ponovni krst lahko opravlja le pri odraslih. Tam je poleg tega bolj pomembno globlje spoznavanje krsta z duhom. (Sprva so se res krstili odrasli. S tem vendar ni bila izključena podelitev blagoslova otrokom. Imela je nekoliko drugačen značaj kot krst.) Krst se v prvotni obliki še ni temeljil na sočasnem prevzemanju članov v popolnoma določeno veroizpoved kot to danes delajo velike cerkve.
Cerkve praviloma dovoljujejo, da »v sili«, ko v bližini ni dostopnega duhovnika, krst lahko opravlja kateri koli kristjan/katera koli kristjanka. »Krstim tem v imenu Očeta, Sina (Jezusa Kristusa) in Svetega duha. Amen«.

Vprašanje:
V primeru, da tega ne že doživljam, lahko dam svoje življenje v Božje roke?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Tišina v puščavi.

Jezus je na začetku svojega delovanja kot Kristus*, oz. mesija – hebrejsko »Maziljenec« - sam. Tu sodijo krst in 40 dni v puščavi – npr. Marko 1:12-13 – s skušnjavami. Neposredno potem se dogaja imenovanje učencev.

Puščava od zunaj in znotraj predstavlja odmaknjenost, ki nam omogoča, da se zavedamo samega sebe in da se bolj povežemo z vsestranskim Bogom. Ta priprava za vse ostalo je nujno potrebna za vsako resno pot religije, obnovljeno povezavo s prvim božjim temeljem tudi ko to ni celota poti. Tudi Jezus gre na svoji ravni doživetja skozi takšno fazo, ki pomeni več kot možni vsakodnevni časi streznitve.

Cerkve, zlasti tiste, ki pogosto govorijo o »notranjosti« - in to npr. ponavljajo kot navidezno nasprotje z zunanjimi mirovnimi demonstracijami – se ne trudijo ljudem resnično pokazati praktično pot do tega »notranjega miru« itd. V bogoslužjih vseh preko 30 različnih cerkva se elementa tišine, tihega notranjega pogleda nase, tihega čakanja po molitvi ne najde niti v sledovih. Petje, pridiga, molitve, petje s sočasnim motečim zbiranjem denarja skoraj brez premora - to je skoraj podoba hektike današnje družbe, skozi katero se ljudje nezavestno ali pa tudi zavestno odvračajo od svoje neraziskane notranjosti. Šele v novejše čase, vpričo poljubnih izkušenj, obstaja mali napredek ter se vsaj za nekatere opravljajo organizirani seminarji ob vikendih ali podobno oziroma opozarja se na ustrezna vprašanja o možnostih opozarja v svetopisemskih krogih ali doma. Tudi tam pogosto ni neposrednega navodila. Pri tem lahko eni spoznavajo, da je za večjo bližino do Boga potrebna tudi „tiha sobica", drugi pa, da so njihove družbene vrednosti - kot npr. samokritičnost, toleranca oz. mir – kot izhodišče pogoja za občasno izključitev zunanje podjetnosti. To bi seveda komaj zadoščalo ko bi se tu in tam dogajalo le v bogoslužju, to je vendar lahko spodbuda za prepoznavanje v temelju pogoste spodrinjene potrebe.

Mistik Jakob Lorber je pisal o Kristusovem nasvetu ljudem, kako priti do »kratke poti do preporoda«, kar danes – da se izognemo nesporazumom – lahko označimo kot »novo rojstvo« kot je to bilo opisano v predhodnem članku. Poglejte tudi »O notranji besedi, glasu tišine« v izdaji založbe Lorber Verlag (v nemškem jeziku):

'Praksa je naslednja: Če se nekdo želi ponovno roditi v Kristusu, mora priznate svoje grehe - torej spoznati vse, kar ga ločuje od Boga - kar se razlikuje od dopovedovanja. Potem bi se moral navznoter in navzven globoko pokesati in se resno lotiti spreobrnitve. Poleg tega bi se moral lotiti popolne prekinitve s svetom – misli se na njegove egoistične zapletenosti in ne na aktivno življenje v njem -, »in se popolnoma predati Meni ter v svoji ljubezni hrepeneti po Meni. V tem velikem hrepenenju se mora vsakodnevno od sveta in poslov umakniti vase ter najmanj tri ure poleg zaprtih vrat in oken ne moliti ne brati, ampak ta čas mora v popolnem miru preživeti tako, da se v svoji duši ukvarja z Menoj.« Po ustreznem vabečem nagovoru »pojdite v miru in rastite v hrepenenju po Meni! Ker bo ste to delali kratek čas, povem vam, kmalu boste videli streli in slišali grome, toda ne bojte se in ne bodite plahi! Kajti vsakomur bom najprej prišel kot sodnik v nevihti, blisku in gromu in šele potem v blagem svetem vetru kot oče!... Poglejte, to je najkrajša in najbolj učinkovita pot do čistega preporoda v katerem lahko dobite le večno življenje. Vsaka drugačna pot traja dlje in je bolj nevarna, ker obstaja zelo veliko krivih poteh,… kdor tam ni »dobro oklepljen« in »popolnoma oborožen«, bo težko (komaj) prispel do cilja.«
Lahko molimo tudi za čiščenje in razsvetlitev skozi njegov duh.

Jogiji npr. vedo, da ljudje menijo, da „nimajo časa". Svoja navodila potem na ustrezen način znižujejo z nekoliko ur preko pol ure na 11 minut, t.j. dokler nihče ne more več povedati, da za to nima časa. Tudi najkrajši čas tišine, pri čemer se ostale misli, občutki in čutila ne spodrivajo ampak le opazujejo brez sodelovanja v njih, deluje posebej ko je povezan z umerjenostjo k Bogu. Daljše tišine toda ne nadomešča. V vzhodni cerkvi - na primer na gori Athos - se kot pomoč pri koncentraciji uporablja „Kyrie (vdih) Eleison (izdih), t.j. Gospod se usmili«, prim. npr. Kreichauf: Kot romar na gori Athos (v nemškem jeziku).

En velik izziv je tudi nenehno molčati v strogem šestdnevnem Zen sedečem položaju - Zen meditaciji v sedečem položaju, ki se je nekoliko razširila tudi v krščanskih samostanih - izven meditativnega časa pri kosilu z drugimi. Po približno treh dneh mnogi neizkušeni komaj zdržijo, da bi četrti dan – kar lahko primerjamo z učinkom posta – vdihnili in dojeli korist, ki se jo z besedami ne more dovolj opisati.

Tišina ustvarja odprtost. Povezava z Bogom pri tem ustvarja tudi zaščito za to odprtost. Po meditaciji je ponovno smotrno prilagajanje sledečim okoliščinam, kjer je boljše biti manj odprt.

Seveda bi bilo pomembno tudi v svet vnesti nekaj tišine zato, da se naučimo v večji meri ohranjevati določeno razločnost zavesti. To bi za posameznike najpoprej pomenilo, da bi v čustveno porajajočih se razmikih oz. po zapletenih doživetjih ali pač takoj, ko bi bilo po preteku teh doživetij mogoče, za trenutek dovolili, da s v njih naseli urejajoči, zbirajoči notranji mir; t.j. da bi da bi povsem vključili vsebine brez nadaljnjega razmišljanja o njih; da bi pomirili čustva (ter pozneje zabeležili kaj se bo naprej dogajalo) in po določenem vrstnem redu sprostili dele telesa vendar ob ohranitvi zavesti kot celovit človek, ne pa v pomenu poglabljanja le v posamezna čustva.

Za srečanja, delo, seje in dr. bi to stališče pomenilo, da se tema za temo ne vrstijo na utrudljiv način, ampak da se med vsako naredijo kratki premori, ki ne bi smeli služiti za pogovore ampak v prvi vrsti za enostavno opazovanje dogodka ter, če je primerno in možno, tudi njegovo obravnavo, s čimer omogočamo zavestno pripravljenost na drugo temo. Pri prehrani je tudi smotrno zavestno zaznavanje posameznih jedi. Lahko najdemo veliko povezav izmed prehrambeno-tehnoloških vidikih in duhovne oz. duševne „prehrane".

Postopek, ki ga lahko imenujemo »pomiritev po dogodku« in ki omogoča ponovno rast moči za sedanjost in prihodnost, ni torej prazen odmik od problemov. Ustvarja izhodišče, iz katerega je obravnava vsega zares plodna. Tudi pri zunanjih zadev s tem ne izgubljamo časa, ampak si ga konec koncev prihranimo, ker se vse dogaja lažje in boljše. Veliko duševno mislečih ljudi doslej skoraj niti ne opazijo, kaj vse brez tega notranjega miru spregledajo.

Že ta najbolj enostavna duševna izkušnja, tišina, skriva v sebi pravzaprav skrivnosti velikih duhovnih višin. Ta višina vendarle nima za pogoj poti do nje. Prav Kristus pogosto poudarja razkrivajočo enostavnost človeka, njegova pot v tem primeru vodi do vse večjih in s tem bolj zapletenih horizontov, in v tej zapletenosti se ponovno prižiga osnovna enostavnost.

V koncentrirani tišini se na primer lahko globlje zasidra prav predelani oziroma podarjeni notranji napredek v pomenu sposobnosti, ki jo ne morejo »razjesti molji«, gl. npr. Matej 4. Lahko jo pravilno vključimo v mozaik drugih napredovanj. Tišina lahko sega toliko daleč, da začnemo čutiti »življenje« celokupnosti tistega, kar v nami sme rasti proti božji prapodobi. To je način, na kateri v sebi doživljamo »novorojenega od Boga«. Dih te možnosti imamo, ko pri zavestnem miru glava postane svobodnejša – verjetno povezana s spoznanjem –, moči srca bolj zaznavne in noge bolj sproščene. V tem primeru je nekaj „izpolnjeno" čeprav gre le za najmanjši delni vidik življenja. Po drugi plati ni brez tega niči „izpolnjeno", bistvo ostaja neobdelano; to lahko povzroči ne le težave v sanjah – ki se tam lahko le omejeno obravnavajo -, ampak tudi probleme zdravstvene ali druge narave.

* Kristus je dejansko naslov. V zgodnjem krščanstvu so bili običajni različni zapisi naslova "Kristus", ki so predstavljali celo različne pomenske različice. Najbolj znan je grški "Christos", ki ustreza hebrejskemu pojmu "Messias" = "Maziljenec". Toda obstajal je tudi grški "Chrestos" = dober, svet; in redkejše "Chrystos" iz grškega "chrysos" = zlat (sijajen).

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Skušnjave in imenovanje učencev.

Tudi Jezus je moral učiti v svojih človeških lastnostih in se močnejše obračati Bogu. Po 40 dni posta v puščavi se je pojavil »skušnjavec«* - npr. Mt. 4:1-11

Na notranjih poteh in v življenju se tudi v najmanjši meri pojavljajo negativne sile, ki jih - kot tudi vse ostale sile - lahko doživimo kot določeno podobo. Tu je najpoprej treba omeniti zaostale, osamosvojene tendence v samemu človeku brez združljivega srca in s tem brez Boga. Na to osamosvojitev sprva mišljenja in nato tudi volje se sklicuje »zaužitje ploda z drevesa spoznanja«.

Po eni plati so to otrdele, z materialnimi silami stvari povezujoče lastnosti. Globlje zasidrano v nezavesti jim sicer lahko nekaj zoperstavimo, lahko jih prepoznamo v njihovem bistvu in šele na koncu premagamo. Zavestna sposobnost odpovedovanja in posedovanja namesto zahtevka po posedovanju ter kreativno, etično ravnanje s tem je vaja za premagovanje teh sil.

Drugačne želje v nasprotju s tem vodijo do bega in ravnodušnega posmehljivega odmika od materialnih problemov, mogoče tudi v duševna področja. Včasih prezremo, da je to dejansko le druga stran iste »negativne« medalje, povezane na drugi strani po »načelu nihalnega udarca«. To drugo področje je danes bolj odprto te ga lahko lažje prečistimo. Sredstvo za takšno spreobrnitev je sočustvovanje, osvobajajoče dajanje ljubezni.

Druga s tem povezana lastnost ima nekaj skupnega s hlepenjem po oblasti. Sprememba te iluzije zahteva pogum brezpogojne resničnosti in na njej utemeljene tolerance ter svobodne solidarnosti v druženju z drugimi.

V vseh takšnih področjih na splošno manjkajo močne in kljub temu sočasno altruistične individualnosti določenih oseb, ki bi ta področja lahko dopolnile namesto tendenc, ki padajo v negativno.

V Mateju 4 je Jezus izpostavljen temi odvračajočimi impulzi, ki jih se tu imenuje »satan« oz. »hudič«. Ne opozarja enostavno na konkretno nasprotje, ampak sega po nečem višjem, kar se nahaja onstran odhajanja in vračanja negativnih sil: na »Božjo besedo«, na »Boga, gospoda« in na »Boga, gospoda, ki ga je samega treba moliti in samemu služiti«. Kristus stoji izven dualnosti teme in (navidezne) svetlobe ter jih premaguje s svojo tretjo, nadrejeno potjo, kot to lahko opazimo pri veliko drugih dogodkov.

(...) Poglejte tudi poglavje »Zaratustra« v delu 3, ter npr. tabelo »krščanska opredeljenost…«).

R. Steiner je opisal obe, v glavnem negativne sili kot ločeni bistvi, ki jih lahko doživimo v svetu duševnega zrenja. Kot je že omenjeno, smotrno je sicer upoštevati oba načina delovanja, toda izven sveta duševnega zrenja ni popolno upravičeno ko antropozofi krščanskim predstavitvam enega edinega negativnega bitja ne priznavajo, da vsebujejo obe strani. Tendence so pogosto tako pomešane, da se tendence »nasprotujoče Bogu« konec koncev lahko obravnavajo kot celota – nasproti kateri se spet ne nahaja več bogov, ampak le Bog Kristus z vsem, kar deluje v njegovem imenu.

Obstajajo seveda tudi druge duhovne usmeritve, ki v povezavi s tem res zapirajo eno oko in kot božansko vidijo vse, kar stremi k duhovnim višinam.

Sodobne evangeličanske teologije si konec koncev, skoraj kot tudi mnoga druga duhovna prizadevanja, sočasno zapirajo oba očesa in spodbijajo predstavitve o negativnih bitjih z obrazložitvijo, da se v Svetemu pismu itak pojavljajo le na nekaterih mestih. Pri tem spregledujejo, da pravzaprav ne gre za predstavitve, ampak za močne izkušnje, do katerih se ni prihajalo le v srednjem veku.
Nekatere manjše krščanske skupine so zaradi pojma "vladar vsega sveta" - npr. Jan. 14:30 - dojemale, da mu ta svet zaenkrat "pripada" in da se ljudi od njega lahko le umaknejo, čeprav Nova zaveza dejansko omenja le njegovo zavajajočo in posestniško vlogo. Janez 12:3: "Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven."

Brez strahov in drugih negativnih čustev nimajo negativne sile neposredne moči; v tem pomenu je zaščitni mehanizem pred cerkvenim strašenjem tudi ta, da „hudiča ne narišemo na steno". Duševno zaznavanje bi danes lahko dokazalo, da navidezna »povečevanja« negativnih krogov predstavljajo končno razburkane, že dlje časa prisotne, prej skrite potenciale. Dejansko pozitivne sposobnosti se toga še lahko povečajo, čeprav rastejo nasproti vzoru, ki je že tu.

Takšne osebne »Ahilove pete« odvisno o okoliščinah sočasno predstavljajo resonančne površine za sorodne zunanje sile. Njihove sledi lahko najdemo v vseh družbah: na Zahodu morda v situacijah, kjer so denar in egoizem najvišje vrednosti, predvsem pa v stari enostranski obliki brez socialne varnosti; v enostranskosti nacionalizma in nacizma - zlasti v primeru ošabnosti in ravnodušnosti do ostanka sveta -, ter v uničujočih „religioznih" dejavnostih; ter v ekstremnostih stalinizma, - mogoče v njegovi brutalni uranilovki. To vendar ne pomeni pavšalno obsojanje vsega in vsakogar v takšnih družbah.

Jezus ne uči toliko neposredno „upiranje Zlu"; ne zagovarja niti nujnosti zla „zaradi ravnovesja" (kot to menijo nekateri vzhodni nauki) in nujnost istega zaradi spoznavanja božje dobrote v njeni nasprotnosti. Pogosto nujna neposredna obravnava „negativnega" ni konec koncev za vse enako pomembna. Vsaj za nekatere lahko pot funkcionira tako, kot jo na splošno priporoča »krščanska znanost« Mary Baker-Eddy. To toda še vedno ni dokaz obstajanja zoperstavljenih sil, ampak njihovih neposrednih sprememb. Pri Kristusu ni večnega obsojanja, vse destruktivne sile se na koncu lahko spreminjajo do časa v zadnjem poglavju razodetja po Janezu, kjer obljublja, da mrak ne bo več obstajal (poglejte ustrezno poglavje).

Po času, preživetem v puščavi, sledi imenovanje učencev- Jn. 1, Mt. 4:18-22, Mt 10.

* Tudi kar se tiče zgodbe o skušnjavah se v teologiji tradicionalno upošteva simbolična povezava z zgodovino človeštva: puščava in nevarne zveri so nasprotna podoba svetu Adamovega raja; gre torej za stanje, ki ga je treba premostiti preko Jezusa, ki je »novi Adam«. V prvi skušnjavi, pretvorbi kamnov v kruh, gre za to, ali naj nas vodi materialnost ali Bog. (Ko kasneje gre za hranjenje in obuditev veliko ljudi, ne vidimo v tem več nobene skušnjave.) V drugi skušnjavi, skoku s strehe templja, gre za premostitev ošabnosti glede na težave človeškega življenja. Jezus je prestal vse, kar mu je bilo naloženo (dokler je bil odrešen z vstajenjem.). V tretji skušnjavi gre za moč obstoječih zemeljskih kraljestev, oz. za »Nebeško kraljestvo«, dano do Boga. (V nadaljevanju lahko tudi zemeljsko relevantno, prerokovano »Kraljestvo miru« preko Boga privede do pretvorbe zemeljskega gona po oblasti.)

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Svatba v Kani.

Tu – Jn. 2:1-12 – najprej srečamo primer, ki ponazarja, kako problemi izvirajo manj iz napačnih prevodov ali iz zgodnjih, cerkveno pooblaščenih »popravkov« evangelij, ampak zgolj iz enostransko emocionalnih in patriarhalno obarvanih razlag. Pozneje so Jezusove besede Mariji »Kaj imam s teboj, žena« ocenjevali kot podcenjevalne. Kdor se vživi v besedilo in potem tudi vidi, kako Jezus takoj nato dela vse, kar si je Marija zaželela, lahko zaključi, da stavek ima občudujoči značaj, ki bi ga lahko bolj razločno izrazili na naslednji način: »Žena, kaj imam vse s teboj!« Z izročilom ohranjen prvoten izraz v deloma popolnoma enostavnem aramejskem jeziku se je lahko, izhajajoč iz grščine, bral tako-le: »Žena, jaz s teboj« - točen pomen se brez vživljanja v kontekst tudi v Jezusove čase pogosto ni mogel dojeti.

Od tod do križa se kaže občasna ustvarjalna spoznavna povezanost med Jezusom in Marijo. Deluje kot navdih, skupaj z njim preživlja najbolj bistvene postaje njegovega življenja in na takšen način doživlja duhovno spremembo.

Čeprav se v novejše čase pojem »nevesta Kristusova« za redovnice uporablja le v zunanjem pomenu, je na začetku opozarjal na realni način doživljanja.

»Podoba« Kristusova v človeku, ki je že bila omenjena v poglavju o krstu na reki Jordan, se združuje s človeškim vidikom duše (animus). »Notranjo poroko« lahko pod božjim znamenjem povezuje z našimi „ženskimi" deleži duše. To lahko deluje kot alkimistična preobrazba tudi na življenjske sile in telo. Podoba Marije bi se lahko na soroden način dotikala z ženskim vidikom duše (anima)**.

Za moške se je včasih ponujala pot preko Marije, oz. preko Marij*. Toda oba spola lahko stopajo po poti preko Jezusa ali Marije ali obeh, ker od duše do hormonov ni človeka, ki bi popolnoma bil ali bi moral ostati zavezan reakcijskimi vzorci lastnega spola. Obstajajo tudi ljudje, ki najdejo boljši pristop do ene ali druge poti. Na koncu se vsekakor napoveduje notranja celovitost. V katoliški cerkvi je obstajala danes skoraj pozabljena praksa poveličanja srca Jezusovega in „čistega srca Marijinega". Ta notranji razvoj ne sprašuje po tem ali je npr. avtor tega poglavja katoličan, torej da najprej od zunaj malo razume o Mariji ter da zaradi tega nima predsodkov, ki jih je pri mnogih, ki ga prakticirajo, na se pritegnil zunanji marianski kult.

Kdor hodi po takšni spremenljivi poti, lahko po njej hodi »sam« brez potlačitve. Toda tudi za njega/njo to ne mora biti edina pot; iz večje notranje svobode je možen popolnejši odnos do drugega spola.

V tem kontekstu se v osebnosti želijo integrirati deli duše, podedovani od očeta in matere.

Globinsko-psihološki elementi se lahko popolnoma postavijo v poveza z religioznim doživljanjem. To na drugačen način poskuša Eugen Drewermann. Osnovna religiozna spoznanja se pri bolj natančnem opazovanju pokažejo na ločeni ravni, s katere vplivajo na globinsko-psihološke procese. Danes obstajajo tendence obravnavanja religioznega iskanja kot „celovitega, čezmejnega vitalnega impulza", ki je v svojem temelju last vseh ljudi, poglejte tudi Hubertus Mynarek: »Možnost ali meja svobode«, 1977. Morali bi vendarle ločiti neoblikovani splošno duhovni impulz in religiozni impulz v ožjem pomenu povratne oziroma nove povezave ljudi s prvim božjim temeljem, »očetom«, kar je za krščanske vernike možno skozi povezanost s Kristusom.

Boga lahko kot največja skrivnost sveta gotovo v manjši meri doumemo skozi omejitev na eno samo znanost, spoznavanje ali en sam pojav, ki kvečjemu razkrivajo posamezne vidike; njega lahko doumemo s poskusom priznavanja in zrenja več zasnutkov. Doslej se je to dogajalo v zelo mali meri. Ko bi kristjani na svoj način stopali skozi ta začeti alkimistični proces in s tem med ostalim tudi skozi skupno uporabo leve in desne polovice možganov (kar se danes raziskuje s pomočjo več metod) z rezultatom »kreativnega spoznanja polnega ljubezni", bi boji izmed teologij kmalu pripadale preteklosti. Tudi takrat bi bila moža specializacija posameznih vidikov, ki bi jo prepoznali kot takšno in ki ne bi zahtevala izključno veljavnost. Dopolnjevanje med ljudmi bi doseglo svojo pravico.

Kdor bi vmes lahko čutil v smislu univerzalnega Jezusovega načela »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe", bi lahko sčasoma dosegal isto in več. Kdor si prizadeva za takšno sočasno ljubezen do samega sebe in svojega bližnjega, bo seveda opazil, da je to treba šele naučiti. Notranje »izpopolnjevanje« lahko s svoje strani to ljubezen olajša.
Vprašanje o »čudežih«, ki ga lahko postavimo tudi v povezavi s poroko v Kani, se bo razsvetlilo v posebnem poglavju. Kar se tiče žensko-božanskih vidikih Marije-Sofije poglejte poglavje »Prve binkošti«.

Ta dogodek je tradicionalna teologija tolmačila kot oddaljitev od kulta starogrškega boga Dioniza ali kot simbolično navezavo na srečanje med Izraelom in Bogom (»tretji dan...# 2. Mojzesova knjiga 19:16), pa tudi kot napoved pasijona, ko vino zadobi globlji pomen.

* Medtem ko so tisti, ki so želeli njeno vodstvo, Marijo, Jezusovo mati, imeli za duhovnega vodjo, je Marija Magdalena za tiste, ki jo častijo, povezana zlasti z zemeljsko ljubeznijo.
Marija Magdalena (Marija iz Magdale) je bila ženska, ki je sledila Jezusu. Mnogi zaradi tradicije menijo, da je bila prostitutka, ki je skozi Jezusa spremenila svoje življenje. Toda Jezus je povedal: »Veliko je ljubila«. To ne pomeni nujno veliko seksa, ampak – vsaj – zmožnost, ljubiti ljudje, sočustvovati z njimi in biti dober do njih. Ljubila je Jezusa, tj. častila ga je kot človeka in občudovala kot duhovnega vodjo. Ustrezno mistični literaturi (Jakob Lorber) je svoja čustva do Jezusa vse več prečiščevala v smeri duhovne ljubezni. Ljubezen je bila njena pot do vse boljšega razumevanja Jezusa in Boga.
(To lahko mogoče primerjamo s Klaro, žensko, ki je ljubila meniha Frančiška Asiškega / Sv. Frančiška okoli leta 1100 – ki jo je slednji zavračal in pozneje sprejel, kajti njena ljubezen se je spremenila v čisto duhovno ljubezen. (O tem obstaja zanimiv film v nemškem in angleškem jeziku.)
Obstaja posebna tradicija, ki se nanaša na Marijo Magdaleno: legenda o »svetemu Gralu«: Jožef iz Arimateje in Marija Magdalena ter nekateri drugi Jezusovi privrženci so odnesli gral - sprva kelih, v kateremu se je nahajala Jezusova kri - v južno Francijo ali Anglijo. S tem gralom je povezano nekaj čudežev. (Gral je tudi simbol božje ljubezni).
Obstaja nekaj novih teorij o Mariji Magdaleni: npr. ideja, da je z Jezusom imela otroka, ki naj bi bil izhodišče nekdanje evropske kraljevske dinastije (Merovingov). Takšnih teorij iz sodobnih, senzacionalisti
čno sestavljenih knjig vendar nihče ne more dokazati.

**) Omenjena pojma "anima in animus" nista stvar vere. Med ostalim obstaja izkušnja mnogih ljudi, bodisi kristjanov ali ne, da moški in ženske v svoji psihi imajo tako imenovane "moške" in "ženske" deleže, ki vsaj deloma izvirajo od očeta in matere, kjer so odraščali; in ki jih se naučijo integrirati v svojo osebnost. Zasnova "animus in anima" ni sicer popolnoma identična s to realnostjo, je pa poskus globinskih psihologov, razumeti jo že v njenem ozadju.

Vprašanje:
Lahko s pomočjo Boga bolje oblikujem svoj odnos z drugim spolom?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Stališča do seksualnosti, simpatije, vživljanja i ljubezni.

Razvoj cerkvenih objav o seksualnosti kot tudi nasprotna stališča znotraj in zunaj cerkve ustvarjajo vtis, da je ljudem na tem področju zelo težko ugotoviti, kakšen bi moral biti človeški ali pa tudi »krščanski« odnos do tega. Zunanje moralne prepovedi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izgubljajo večji del svojega učinka; cerkve niso zmožne najti v tradicijah obstoječe smiselno jedro, ki bi ga lahko domislili z ozirom na današnjo družbo. »Seksualna revolucija«, ki je nastala kot nasprotna reakcija na spodrinjeno seksualnost, je privedla v drugi ekstrem nove ideologije s seksualnimi nagoni - zapravljanja življenjske energije - in neupoštevanja pomembnega hlepenja po duhovno odgovornimi odnosi: nenehnih razkolov vse do nezmožnosti za delo. Pozneje je od tega v osemdesetih letih dostikrat ostala le resignacija; tudi tu se skoraj ni mogel ohraniti deloma smiseln osrednji motiv za nadaljnji družbeni razvoj onstran teh ekstremov. Lahko bi se nahajal v vidiku premagovanja »posestniškega mišljenja«. Iz tega stoletnega boja lahko zaključimo, da odgovornost in svoboda prav v takšnih odnosih med moškim in žensko nista uresničljivi oziroma da jih ne moremo harmonično povezati brez zasnov celotnega izpopolnjevanja ljudi. Posamezna partnerstva, kjer je to bilo navidezno ali dejansko uresničeno, nakazujejo možnost odkrivanja takšnih zasnov.

Kristus vsekakor nagovarja ljudi v njihovem jedru in njihovi možnosti izpopolnjevanja, kar samo po sebi ustvarja temelj dejanske svobode. Ne govori na nerazumljiv način o nadaljnji razčlenitvi že itak razčlenjenih človeških misli, torej ne o ekstatičnemu dajanju duška vsemu, ampak prej o njihovi novi integraciji v „modrost srca".

Ni zastopnik »prisil«, zunanjih oblik in pripisovanja velikih vrednosti ali zlorabe pojmov odgovornost, vernosti in poštenja za skrivanje zavisti, ljubosumja in hlepenja po posesti; bolj pomembna mu je duša, iz katere se vse ostalo ustvarja. Za njega ni niti v zakonu takoj vse najboljše, kar se od zunaj obravnava kot neugodno.

Ljubiti Boga – in svojega bližnjega – kakor samega sebe, torej tudi samega sebe; pravilo, s katerim je Kristus nadomestil logiko prepovedi Stare zaveze, opisuje najpoprej univerzalno opredelitev, ki gre skozi vsa ta tri področja in jih povezuje (poglejte Mk. 12:33; Jn. 13:34; Gal. 5:14; Jk. 2:8). V skladu s tem je ljubezen do bližnjega v tem primeru nekaj drugega kot le instinktivna skrb za sorodnike itd. – lahko jih pa vključuje na bolj svoboden način. Na temelju takšne vloge človeka kot pomoči polne ljubezni kjerkoli je prikladna, ljubezen do sebe ni tista egoistična, ampak je konec koncev usmerjena na ljubezen do sebe – vključno s telesom kot orodjem -, skozi katero se lahko služi drugimi oz. Bogu.

Najvišja oblika ljubezni je brezpogojna. Prim. tudi ljubezen do »sovražnikov«, Mt. 5:43-48 – kar ne pomeni, da se je treba odpovedati modrosti.

V skladu s tem bi moralo biti očitno, da so teze, ki enostavno enačijo seksualnost in ljubezen ali poskušajo enačiti ljubezen do sebe s samozadovoljevanjem in domišljijami, včasih svetovi, oddaljeni od te Kristusove zasnove. Tisto, kar predstavlja notranjo izolacijo posameznih sil in postavlja slike izmed ljudi in realnih drugih, je le ena iz mnogih človeških nepopolnosti, iz katerih lahko še nekaj naučimo, toda ki nikoli ne more biti cilj.

Današnji Evropejci lahko nekaj od preobrazbe seksualnosti doživijo zlasti ko dva človeka pri ukrepu stopita v duševno in duhovno zvezo ter se pri tem naučijo ravnati z vplivom antipatije/simpatije – tudi njih moramo upoštevati pri odkrivanju zunanjih smiselnih stikov. Šele pozneje se pridružuje telesna raven; ne sodi samodejno v vsako prijateljstvo ali vsako srečanje. Sile srca lahko v tem primeru občutno vključijo seksualne energije, ki jih ni potrebno nujno odstraniti kot je to danes običajno iz kulturnega kondicioniranja. Tu sodi tudi osnovno počutje polno ljubezni.

Mnoge duhovne tradicije namesto spodrivanja in nenehnega dajanja duška učijo o transformaciji seksualnosti, ki je lahko nekaj več kot freudovska „sublimacija". (...). Starejše vzhodnjaške usmeritve so med ostalim imele to napako, da se deloma opirajo prav na seksualnost namesto da dovolijo srečanja popolnih ljudeh - s čimer bi danes lahko prihranili tehnike; oz. namesto da se – kot bi to danes bilo prikladno – začno spoznavati le duhovno, torej »od zgoraj«. Ustrezno je stališče vzhodnjaških usmeritev, da mirna – ne na moške in ženske orgazme usmerjena družabnost to področje lahko počasi uskladi s celovitim bitjem. Tudi v krščanstvu so obstajale zasnove v tej smeri, ki so danes izginile, ter jih je prav zaradi tega potrebno znova oblikovati; mnoge zapuščine minnesängerjev in trubadurjev kažejo takšna spoznanja.

Ker pri seksualnosti lahko pride do podzavestnih zapletov, se v različnih religijah kot lovljenje ravnotežja povezuje s partnerstvom, pri kateremu se lahko družimo. Kdor to izkušnjo želi omejiti na strogi pomen zakona, lahko to uresniči ko si oba v prejšnjih prijateljstvih razložita, kar želita in kar ne, in se v tem podpirata.

Ta stara zamisel, ki jo Jezus priznava, ne bi vse do negativne značilnosti poželjivega pogleda na tujo partnerico smela izključevati višji izvor neposrednega navdušenega srečanja dveh neznancev - ki ima večji delež od pričakovanega in ki ga ne razumemo vedno pravilno: »Ko se dvojica ali trojica srečajo v mojem imenu, sem jaz med njimi" (ali v skladu s še enim pravilnim prevodom: „v njih"). S tem se ne zahteva niti napovedano cerkveno zborovanje niti posebno pripravljanje. To se lahko zgodi povsod, kjer »Duh Kristusov« združuje dva človeka za uresničevanje katerega koli možnega smotra. To je menda težko sprejeti tam, kjer gre za moškega in žensko, ter tudi tam, kjer se poleg tega simpatizirata, in pri tem ohraniti popolnoma jasno izhodiščno zavest; gre vendar za svetovno nujnost. Pri tem ni nujno, da gre za navezanosti ali seksualnost. Prizadeti morajo resnično odkriti, za kaj gre.

Že Jezusovo zemeljsko življenje ga označuje kot nekonvencionalnega misleca. Lahko bi se izkazalo, da so konvencije potrebne le ko on »ni med njimi«.

Izboljšani predpogoj za primerna srečanja med ljudmi je seveda študij lastne osebnosti vključno z »auro« oz. izžarevanjem. Takrat ostajata posamezniki celo kot par. Jezus si v nobenem primeru ne prizadeva za združevanje obeh v paru.

Vrnitev na kazalo te strani.

 

»Sveta vnema« (in stališča do emocij).

V Jn. 2:13-25 se po poroki v Kani opisuje »čiščenje templja«. Jezus v svoji vnemi otipljivo izganja iz templja prodajalce in menjalce denarja. Tu želi postaviti očiten znak proti hinavščini sveta, ki tempelj označuje kot hišo Božjo, sam pa niti tam nima nič drugega na pameti razen lastnega plitvega barantanja. Posebno, ker je stanje takšno, da od mestnih ali duhovnih uradnikov ni nič za pričakovati, nam pomaga sam kot posameznik, ki se v „hiši svojega Očeta" počuti odgovoren; gre za akcijo socialnega upora brez prizadevanja ljudi. »Boga ubogati bolj kot ljudi«, je tudi njegova sicer na noben način klečeplazna opredeljenost. Tudi tam, ko pove: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega« (in Bogu, kar je Božjega), ne moremo razbrati klečeplazne opredeljenosti kot se je to pogosto poskušalo, ampak bolj prizadevanje, da se apostolom prihranijo nekoristna trenja z nestrokovnimi družbenimi silami. Religija in politika itak imata svoje lastne zakone. Služiti svojemu bližnjemu in »mestu želeti najboljše« tudi ni klečeplaznost.**

Z ozirom na to bi lahko postavili vprašanje o ravnanju človeka z emocionalnimi vzgibi. Kajti nima vsak svoje emocije na tako visoki ravni kot Jezus, ki je nenehno živel „v pozitivnem strahu pred Bogom" in sočustvovanju z ljudmi, in katerega vnema se je temeljila le na zavestno dobrem namenu. Pri navadnih ljudeh so skoraj vse emocije sprva bile pomešane z nezavestnimi mehanizmi reakcije na dražljaj - ki se biološko in različno močno izražajo, v svoji strukturi pa so popolnoma podobne. Že samo spravljanje takšnih mehanizmov iz lastnih reakcij, pogled v njih in na koncu njihovo obvladovanje oziroma posredovanje Bogu je dolg proces učenja.

Čeprav tu gre za psiho, se pri iskanju Boga in resnice ne opažajo običajni psihološki analitični oz. terapijski postopki:
Tam, kjer se v spominu nahajajo tisti enostranski vzorci tolmačenja, ki psihične težave reducirajo na seksualnost in zgodnji otroški značaj, in tam, kjer „osnove" slabosti postajajo „razlage" ostajanja takšnim namesto da se kot pri Erichu Frommu poudarjajo razvojne sposobnosti ljudi, je psihologija lahko tudi ovira na duhovni poti.
Tam, kjer psihologija, torej „nauk o duši", spodbuja opazovanje duhovnih procesov, in tam, kjer se v duši - kar je zelo redko - vidi več od kemijsko-električne funkcije možganov, je nje študij lahko tudi v pomoč. Razvijala bi se bolj, ko bi bila pripravljena slediti spoznanjem oziroma trditvam alternativnih psiholoških usmeritvah. Poskus celovite obravnave kompleksnih problemov na običajen način zelo malo pomaga. Bolj učinkovito bi bilo najprej poiskati posamezne sestavne dele takšnega kompleksa ter pri tem zavestno ločiti ali gre za „bruno v lastnem očesu" ali pa za »iver v očesu drugega«, in kdor je na tak način odgovoren. Mnoge krščanske šole bi močnejše poudarile prvo, ker je težje in se mora šele naučiti videti lastna problematična dejanja, ki se šele takrat lahko sami popravijo;
cerkvena spoved ima do te mere poleg duhovnega vidita tudi terapevtsko delovanje. V psihološki praksi bi se v ospredju pogostejše nahajala druga perspektiva. Na koncu lahko omenimo, da so kljub temu obe strani bolj ali manj v igri. Vzhodnjaški spiritualni nauki bi poudarili povezanost obeh straneh v življenju kot vir »karme« / usode.

Tam, kjer gre za reševanje posledic težkih vsakodnevnih dogodkov, bi lahko pomagala metoda, ki jo je R. Steiner ponovno spravil na dan: pogled nazaj, pri kateremu se enostavno pogleda od večera nazaj do jutra. Potem je vrnitev v sedanjost toliko lažja.

Lahko bi i si na kredo kupili tudi »gladino duše« z izboljšanimi in zaželenimi lastnostmi in pogostejše hodili skozi njo, kar je pravzaprav dokazana praksa iz mističnega področja.

Z napredkom na duhovnem področju se lahko na primer izboljša komunikacija izmed več ljudi. Mnogi predsodki in prehitre ocene s zmanjšujejo v tolikšni meri, v kateri človek postaja prozoren samemu sebi in izpušča balast. Pomembnost, ki jo Jezus pripisuje »neobsojanju« in tistemu, „kar prihaja iz ust", ni neuresničljiva moralna zahteva, ampak povabilo, da začnemo s tem procesom učenja. (S tem se pogosto kot pogoj postavlja odhod v tišino namesto kreganja in potem miren medsebojni pogovor. Poglejte tudi poglavje »Tišina v puščavi«).

V povezavi s tem obstajajo evropske šolske usmeritve, ki pod drugimi imeni (antropozofija, univerzalno življenje in dr.) vključujejo elemente kot so npr. v jogi znani živčni centri ali centri zavesti - čakre. Takšna stremljenja niso avtomatsko »nekrščanska«, kot je to mislila cerkve, ti centri v človeku so že bili znani krščanskim teologom v srednjem veku (J. G. Gichtel), vmes pa jih lahko prepoznamo kot dejanske strukture energije v vsakem človeku; prav tako kot poznavanje zlasti v Kitajski znanih akupunkturnih točk ni avtomatski »taoistično« - kajti z merilniki, v najnovejši čas pa tudi s pomočjo histologije jih lahko najdemo v človekovem tkivu.

**) »Gorečnost« v tem smislu je treba razlikovati od »gorečnosti brez spoznanja« (Pismo Rimljanom 10,1-3).

Glede drugih povezav poglejte posebno stran »Osnove etičnih vrednosti«.

Vprašanje:
Lahko z božjo pomočjo zavestneje obvladujem svoje emocije?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

O govoru na gori (Mt. 5; s stališči do razuma).

Veliko tega je že bilo napisano o spreobrnitvi vrednosti stare (in tudi današnje) družbe skozi govor na gori. Prim. Mt. 5: 7 - 29. Eni ga pozdravljajo v povezavi z družbenimi aktivnostmi. Drugi pa ga bagatelizirajo kot „etiko mišljenja" in dajejo prednost tako imenovani „etiki odgovornosti" s starozaveznimi grožnjami s kaznijo, z vojsko itd. Nekateri pa enostavno poskušajo živeti v skladu z njim. Izven krščanskih območij je govor na gori zelo cenjena (npr. Gandi).

Tudi s stališča raziskovanja zavesti je treba priznati, da se govor na gori tiče predvsem ljudi, za katere je zavest lahko več kot človeške analize razuma in za katere življenje ne mora ugasniti na privatnem robu krožnika. »Ubogi v duhu«, ki torej »vedo, da nič ne vedo (ali zelo malo vedo)« in so odprti za nenehni relativizem, da Bog ve več kot oni in da jih lahko še veliko nauči o vseh stvareh, so „blagoslovljeni", „njihovo je nebeško kraljestvo". Ta opredeljenost se lahko izkaže tudi kot nenehen razvojni val, torej več kot katera koli druga usmeritev, za katero ljudje menijo, da je »pametna«.

»Žalostni"« ne morejo vedno nositi le svoje lastne usode, - in tako prispevati svoj delež k stanju celovitosti namesto da preveč zlahka gredo preko tega -. Nekateri nosijo tudi breme, ki zadeva njihovo prepleteno osebnost, v kateri živijo, ter konec koncev tudi usodo narodov in človeštva. To so danes pogosto namesto državnikov osnovna gibanja, toda kdo sočustvuje z njimi, kdo moli za njih namesto za močne, znane in gospodarske odrasle?

»Krotki« so krotki po lastni volji (torej ne enostavno plahi). »Podedovali bodo deželo«, ki se lahko le pod njihovo roko ohrani in razvija.

»Lačni in žejni pravičnosti«: - ne zavist, ampak pošteno iskanje pravičnosti za sebe in druge ljudi odpira človeka »navzgor«, prej ali slej ne brez odgovora, ki si ga kot takšnega morda niso niti predstavljali. »Usmiljeni« prostovoljno nosijo svoje bližnje navzgor, in Bog bo jih tudi tako nosil.

»Čisti v srcu« in tisti, ki so na takšen način prepoznali in zavrgli svoja duhovna očala oz. predsodke, »bodo gledali Boga«. To je obširnejši pomen besede »Ne obsojajte«.

»Tisti, ki delajo za mir«, torej tudi tisti ki posredujejo v pomenu molitve za mir Franja Asiškega, oznanjajo tudi drugim, da tu deluje drugačna sila kot so tiste, ki sicer določajo življenje. »Imenovani bodo Božji sinovi (in hčerke)«.

»Tisti, ki so zaradi pravičnosti (/poštenosti) preganjani« in tisti, ki se bodo jih »zaradi mene«, t.j. Jezusa zasramovali ali preganjali, bodo blagoslovljeni, takšen pa je velikokrat bilo njihovo notranje stanje med trpljenjem zunanjega bitja. To ne pomeni, da je trpljenje samostojen cilj.

Nagovorjeni bi morali opravljati tudi svojo vlogo kot »sol zemlje« in »luč sveta«. Prav v tem poglavju se Jezus sklicuje na »zakone« in preroke Stare postave. Dostikrat se loteva tistega, kar je bilo pravilno pred njegovim časom, in ga na nov način oplaja za novi čas, kjer se v ospredju ne nahajajo sami zakoni, ampak njihov izvor, in kjer vsak človek lahko znova ustvari notranja življenjska načela.

Kdor »išče Božje kraljestvo«, bo mu vse drugo »navrženo«. Tudi tu lahko opazimo, da raven razumskega mišljenja sicer ni uničena, ampak da jo je potrebno odpreti zaradi sprejemanja tistega, kar izvira iz višje, duhovne logike. Ne govori se vendar o tem, da bi zemeljske sile stvari morali enostavno zapustiti v prid uživanja v ločenih duhovnih stanjih zavesti. Višja spoznanja se morajo dostikrat popolnoma soočiti z zemeljsko zavestjo in življenjem dokler se svet ne spreobrne. Jasnost se ohranja ali nastaja šele ko se človek z ozirom na določena vprašanja nahaja v lestvici neznanja preko špekulacije, domneve, teorije, prepričanja do znanja, kar je edini pomemben temelj razvoja. Gre torej za ločevanje npr. tistih čistih stremljenjih po blaženosti, ki jih lahko najdemo v nekaterih starih duhovnih usmeritvah.

Ta višja misel v govoru na gori (poglejte naslednje poglavje) je že s svojo vsebino v prvi vrsti usmerjena na ljudi, ki je ne želijo uporabiti za novo ureditev lastnih individualnih duhovnih aktivnosti. Pot se najprej usmerja proti individualnem življenju, kjer iščemo partnerja ali „svojega bližnjega" kot je to opisano v poglavju „Krst" in „Tišina v puščavi". Potem se posebej gradi na ravni moško-ženskih odnosov ter se med več ljudi občutljivo raziskujejo dodatna delovanja duhovne spreobrnitve. To je opisano v poglavjih »Svatba v Kani« in »…ljubezen«. Pri govoru na gori se ponovno gradi na tej duhovni in etični ravni ter se jo sočasno odpira za obširnejši duhovni cilj, ki ga lahko oblikujemo iz odnosa med ljudmi ene družbe. To v vzoru ustreza odnosu od zvoka do intervala do trizvoka in tonskih lestvic - do celovitosti.

V teologiji je bila analizirana povezava s starozaveznimi izreki: npr.Psalm 1 in Jeremija 17:7 in sledeči.Po4. Mojzesovi knjigi 12:3v povezavi z Matej 11:20je Jezus smatran kot novi Adam. Na podlagi prerokbe v Zaharija 9:9 in sledeči. "...Njegova oblast bo segala od morja do morja"gre za svetovni pomen prerokovanega božjega kraljestva. Pri tem ni mogoče prezreti, da Jezus v govoru na gori večkrat spreminja starozavezne zakone v nekaj novega: "...jaz pa vam pravim...". Se pravi, da ne govori kot rabini, ki so tolmačili Božjo besedo, pač pa iz zavesti božjega poslanstva. Prav ta preroška in mesijanska značilnost je bila sporna za tiste, ki so prihajali iz Stare Zaveze.

Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja izpisek iz govora na gori, Mt. 5: Blagri in sol zemlje.

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Kristusova spremenitev na gori Tabor (Mt. 17).

Veliko Jezusovih dejanj, od pogovora z Nikodemom – Jn. 3 – preko govora na gori do zdravljenja sleporojenega in deljenja hrane 5000 ljudem na gori ustvarjajo v svoji simboliki zunanje okrožje tistega, kar potem v »spremenitvi« prihaja znotraj do izraza. Ta spremenitev je sorodna z vzhodnjaškim pomenom velikega razsvetljenja. Razsvetljuje se duh. Pri Jezusu in pri človeku, ki poskuša slediti temi možnostmi, se to nanaša na ožjo povezanost z Bogom, ki se tu ne pojmuje le kot splošna absolutnost, ampak tudi kot bitje.

Že samo »pozitivno mišljenje« bi, ko bi se ga prakticiralo brez egoizma, megalomanije in tehničnih manipulacij, lahko misli privedlo do stanja sorodnega tistemu, kar prihaja od Boga; lahko bi se torej za to odprlo. V večjem delu literature te usmeritve takšne zaskrbljenosti ni, pogosto pa se lahko konča tudi s samoprevaro.

To vsekakor še ni »spremenitev«. Pri njej se množici duhovnih »programov«, ki so značilni za vse ljudi, ne dodajajo pozitivni programi, s čimer nastaja presežek pozitivnih programov – gre namreč za popolnoma možni duhovni vaji -. Vse se razpleta skozi sposobnost vpogleda v duhovne izvore, osvobojene od spačenosti in zapeljivih poudarkov. Postaja vidljiva višja božja ureditev v vsem. Ko opažamo, da dozorevanje človeka lahko teče tudi v tj smeri, si ga lahko predstavimo kot poglobitev psihičnih čistilnih procesov, kot so nakazani v poglavju »Sveta vnema«. Vse se razsvetljuje iz temeljne plasti spoznanj. Spoznanja niso misli, lahko se pojavijo z mislimi ali brez njih, se jih ne more izsiliti in osvobajajo. Miselnega sveta tu ni treba več spodrivati, kot so to poskusile nekatere druge usmeritve.

Misli se osvobajajo instinktivnih reakcijskih vzorcev, kontrolirane analitične in sintetične misli pa lažje postajajo orodje nadrejene razumske zavesti. Diferenciranje v mislih se nadaljuje – ne da bi pri tem postalo neodločno (»mlačno«). Tu se potem npr. dojema, kar je treba v določenih okoliščinah narediti.

Lahko povemo, da sam Kristus ni moral odstraniti vse motnje, ki so navadnega človeka ločevale od te ravni. Vendarle je tudi za njega obstajala vse večja jasnost. Pozneje je v tako imenovani duhovniški molitvi zaprosil za jasnost, ki jo je pri Bogu imel pred stvaritvijo. (Jn. 17)

Nekateri teologi so analizirali Jezusovo spremenjenje in Petrovo izpoved vere v Kristusa na podlagi istočasnega spravnega dne Judov oz. sledečega šotorskega praznika. (Na spravni dan je duhovnik edini krat v letu izrekel božje ime v najsvetejšem templja.). Drugi so v tem videli povezavo z Mojzesovim vzponom na goro Sinaj (2. Mojzesova knjiga 24:16).

Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja izpisek iz evangelija po Mateju, poglavje 17: 1-13: Jezusova spremenitev.

Vprašanje:
Lahko z božjo pomočjo svoje misli preuredim v skladu z razumom?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Vprašanja o »čudežih«.

Jezus ni ukrepal, da zadovolji hlepenje mnogih ljudi po senzacijah ali pa da ljudje skozi zunanje dogodke primora k verovanju. Njegova celotna pot je prepredena z notranjo jasnostjo, kaj je moral vsakič narediti - torej ne „zaradi te ali one okoliščine in ne zaradi doseganje tega ali onega efekta".
Zdravljenja so pogosto bila »znaki«, dejanja v malem, ki so predstavljala večje, bolj fundamentalno. Pri zdravljenju sleporojenega na soboto je Jezus odgovoril, da razlog niso grehi, »ampak da se v njemu razkrivajo Božja dela«. Prim. Jn. 5:6-9; Jn. 6; Jn. 9, 3 in dr. Poglejte v delu 3 poglavje »Jezus in zdravljenje«.

Hkrati je tu pretresenost zastarelih miselnih vzorcev in razmišljanje o globljem pomenu takšnih dejanj zagotovo zaželeni stranski učinek. Jezus v primeru Tomaža, ki ga med apostoli lahko obravnavamo kot „naravoslovca", priznava, da obstajajo ljudje, ki jim je za to potrebna možnost zunanjega opazovanja, preštevanja, merjenja, tehtanja (...). (Poglejte poglavje »Naravoslovje in vera v Boga« v 3. delu) Jezus ni želel nobenega siliti, kar bi dejansko bil značaj sodišča. Prav tako se ne more najti namena, da se pri kateremu koli, kdor ni dozorel za takšen odlok, izzove zavrnitev.
Potrebno je prebrati tudi „evangelij po Tomažu", apokrifno natančno zbirko Jezusovih izrekov ne glede na to, ali jih je napisal sam Tomaž ali ne. To besedilo so priznavali spiritualni kristjani v Egiptu in drugje.

Temu primerno niso Jezusovi »čudeži« bili težišče njegove dejavnosti. Pogosto jih je delal, če ga je nekdo zaprosil za pomoč ne da bi bila zbrana velika množica ljudi. Ljudem pa je „grozil", naj ničesar ne povedo.

Ko teologi/teologinje iz Bultmannove šole „etimološke teologije" danes menijo, da se ti čudeži lahko razlagajo kot simbolični opis, jim je treba potrditi, da se enostavno prilagajajo mehanistični podobi sveta in človeka 19. stoletja ter da se niso seznanili z novejšimi znanstvenimi gibanji. Kajti te novejše usmeritve v kvantni fiziki, v biologiji in biofiziki, naravno-medicinskemu in parapsihološkemu raziskovanju, astrofiziki itd. so že zdavnaj šle tako daleč, da v njih lahko najdemo vsaj ponazorila, ki odstranjujejo »nepredstavljivost« svetopisemskih dogodkov. To ne mora biti novo iskanje »dokaza za bivanje božje«, za katero naravoslovne ravni niso pristojne.

Pri tej teološki usmeritvi je dobro edino to, da znanstvena objektivnost ni potrebna kot predpogoj vere.

Čas enostranskosti starega razsvetljenstva je potekel. Danes tudi znanstveni duhovi lahko verujejo brez strahu, da bodo postali shizofreni. V času, ko ljudje tako in tako verujejo v dejstva znana iz parapsihologije, kot je sposobnost posameznikov, da žlice upogibajo iz določene oddaljenosti - čeprav kljub tolikšnimi prevarami ostaja dovolj nedvoumnega -, bi bilo pravzaprav absurdno večjemu Jezusu Kristusu ne priznavati takšnih možnosti. Jezus je ukrepal iz duha, drugačnega od gole zabave pri upogibanju žlic, toda danes lahko iz različnih doživetij lahko domnevamo, da je Jezus dejansko lahko prodrl skozi vse naravne sile – in da je ravno danes zelo pomembno imeti pred očmi ta fenomen; za našo sedanjo podobo človeka, za celovito, oziroma krščansko zdravljenje itd. Takšen duhovni pogled na Jezusa ni nasprotje s spoznavanjem Jezusa »Sina človekovega«, kije posameznikom in njihovim socialnim odnosom oziroma skupnosti hotel dati zunanji zgled. Šele priznavanje takšnega navideznega nasprotja pogosto vodi do zavračanja »čudežev«, ker prizadeti ubogljivo menijo, da se morajo zaščititi pred napačnimi tendencami, ki peljejo stran od človeškega in socialno-kritičnega krščanstva. Dejansko bi šele oboje ustvarilo približno podobe resnične Jezusova radikalnosti in njegove povezanosti s Stvarnikovo voljo in močjo.

(...) Energija tu ni nebistvena sila; sočasno je delovanje Kristusovega bistva. V vzhodnjaški jogi se energija na primer izolirano obravnava. Tudi danes obstajajo ozdravljenja, ki se v izvirnem pomenu uresničujejo z molitvijo in z ozirom na človekovo dušo, povezano s Kristusom. Kristus želi ozdravljenje in izpopolnitev človeka, ki po njemu lahko „ustvarja večja dejanja" od njega.
Samo duhovno ozdravljenje in z njim povezan duhovno-duševni napredek vsekakor nista milost, ki jo je mogoče izsiliti ne glede na to, koliko se človek zanjo pripravlja.

O »duhovnih darovih«, kot je dar ozdravljanja, o »raznovrstnih jezikih«, in preroških darovih poglejte med ostalim 1. Kor. 12:7-11; Apostolska dela 2:17-20 in poglavje »Binkoštni dan« v tem spisu.

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Lazarjevo vstajenje.

Do tega trenutka je Jezus ponovno obdelal vse plasti človeškega bistva, s katerimi so se tisočletja dolgo mučile stare misterijske šole. Na takšen način se lahko pojavi notranje „nadzavestno" človekovo „jaz" v sprejemanju telesnega življenja, duhovnega in mentalnega. Pri tem se na drugi strani razvija sposobnost zavestnega pojasnjevanja, integriranja in razširjanja vse globljih in starejših podzavestnih plasti.

V staroegipčanskih misterijih je obstajala pot od duševno-duhovnega do sil telesne volje do življenja.

Pri Lazarjevem vstajenju – Jn. 10:39-11* - se nakazuje nadaljnja poglobitev. Najprej so mnoge navidezno nepomembne posameznosti očitno podobne omenjenemu staroegipčanskemu znanju. Le-to vsebuje prakso, kjer človek tri dni preživlja stanju, ki ga sodobna parapsihologija pozna kot zunajtelesno doživetje kot v zavestnih letečih sanjah. Telo je bilo navidezno mrtvo. Človek je po tem imel notranjo varnost, da bo po smrti nadaljeval z življenjem kot duhovno bitje. »Hieropanti« so morali paziti, da se testiranec najpozneje po poteku 3 dni ponovno prebudi v zemeljski zavesti, ker prebujanje ne bi bilo več možno in telesna substanca bi se začela razpadati. Prav to nam se poroča o Lazarju, po štirih dneh je „že smrdel". Sila, ki ga je vrnila nazaj, je morala delovati globlje vse do psihične substance. Skozi svetopisemski dogodek se prepleta tendenca demonstracije, da se krščanska duhovnost lahko razpozna posebej v materialnih in zunanjih dejanjih; - tendenca, s katero so se začeli ukvarjati šele v naše čase potem ko je mistika v prejšnjih tisočletjih le enkrat s tolmačenji predrla v duhovne plasti.

V vseh religijah bi nauk o življenju po smrti moral izhajati prej iz spoznanj obstajanja izven fizičnega telesa kot iz filozofskih špekulacij, ki niso posebej ustrezale zavesti ljudi iz predzgodovine, zgodnje zgodovine in antične zgodovine. Bolj primerno predstavitev lahko najdemo v delu Jeanea Gebserja »Poreklo in sedanjost«. Loči arhaično, magično in mistično stopnjo zavesti od stopnje zavesti abstraktnega mišljenja in integralne zavesti. Drugo je vprašanje, ali morajo obstajati razkoli med temi stopnjami; danes bi jih vsekakor lahko obnovili. Celo R. Steiner poudarja neprimerljivost starejših vrst zavesti. V različnih starostnih stopnjah se pri danes odraščajočih posameznikih lahko najdejo le odmevi.

Primerjava z antičnimi otvoritvenimi rituali sicer ne pomeni, da je Lazarjevo vstajenje kot v Egiptu bilo ritualno dejanje, dogovorjeno zlasti med vsemi udeleženci. Jezus je svoja dejanja v življenju dostikrat ločeval od kultnih predpisov časovnih – npr. sobota, prostornih – npr. tempelj, ali od situacije odvisnih načinov. Šele iz te svobode je pozitivno izkoristil takšne okoliščine, npr. praznih pashve, tempelj,…. V tem je danes lahko vzor za ravnanje z marsikaterimi trendi, npr. s sprejemanjem astroloških stališč, »mesta sil«, običajev. (Poglejte tudi knjige Marka Pogačnika: »Pota ozdravljanja sveta«, »Zemeljski sistemi in Kristusova moč«,...) 

V povezavi z Lazarjevim vstajenjem se Jezus in njegovo okolje, ki se še oblikuje, kot celota vidita bolj od zunaj. V tem se kaže Jezusova razširjena zavest, ki obsega tudi krog učencev ter na takšen način oplaja večje socialno okolje. Sorodno razširjanje zavesti se danes lahko za ljudje pokaže v sledenju Jezusa ko se njihove skupinske dejavnosti širijo navzven.

Sledi pot trpljenja. Veliki svečenik vzpostavlja v svojih besedah odnos izmed tega, kar naj bi se zgodilo z Jezusom in usodo naroda (Jn. 11). S svojega preroškega vidika pravilno dojema, da bo Jezus umrl za vse. Toda napačno interpretira, da bo Jezus narodu naredil škodo, če ostane na življenju. Za to je potrebna zavest, ki razen mišljenja lahko sočasno obsega procese in povezave, kar se kot sposobnost mora večinoma šele pridobiti. Ni identična z instinktivno pojavljajočimi se slikami. Lahko se odkrijejo, razrešijo in ustvarijo najgloblji vzroki. Negativne ali druge misli se več ne sprejemajo s polovično zavestjo, ne more se jih zbrati v globlje strukture problema, ki delujejo iz telesnih plasti. Ta se problematika počasi razrešuje s povratno veljavo čeprav človek raziskuje tudi te zakone. Pot v svobodno, ustvarjalno prihodnost je prosta.

Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja izpisek iz evangelija po Janezu, 11: Lazarjevo vstajenje.

Cerkveni oče Clemens Aleksandrijski je še imel razširjeno, „skrivnostno" različico evangelija po Marku. To je po njegovih besedah bil „duhovni evangelij, dan na uporabo tistim, ki so že bili popolni", in je služilo njihovemu „spoznavnemu napredku". Tu so se nahajala mesta iz Markovih in Petrovih zapiskov ter Lazarjevo vstajenje medtem ko so v evangelijih za splošno rabo bila izpuščena. Samo Janez oz. njegovi učenci so takšne dogodke odprto prevzeli v evangelij. Clemens označuje Kristusa kot »mistagoga« oz. »hieropanta«, t.j. kot tistega, ki – za razliko od starih »mističnih kultov« - vpeljuje v nove misterije (skrivnosti vere) oz. jih odpira. (Prim. prof. Morton Smith, »The Secret Gospel..."; Poti Jezusa Kristusa ne podpira vseh teh vsebin.).

Vprašanje:
Lahko slutim, da Bog pomaga premostiti življenje in smrt, pa tudi zavest in spanec? 

Vrnitev na kazalo te strani.

 

»Ovce«.

Nekaj časa pred umivanjem nog se Kristusovi privrženci označujejo kot „ovce" - Jn. 10:11-18, enako kot se sam Jezus na drugih mestih označuje kot „jagnje". Tu se poudarja prisotna oziroma ponovno dosežena odprtost učencev - zlasti za tisto, kar izhaja iz Kristusa - ter tudi enak odnos med Kristusom in Bogom. Čeprav je že menda dozorel, se človek lahko na eni ravni počuti kot nepopisani list, kot otrok. Dejanski napredek – tudi če je ponovno treba obdelati ponos – vodi do skromnosti; razvija se spoznanje, da vsi ljudje v primerjavi z Bogom sicer imajo značilno, toda konec koncev kljub temu majhno vlogo. Tu lahko tudi govorimo o »ponižnosti« v svobodnem in duhovnem pomenu in ne v pomenu klečeplaznega vedenja do zemeljskih avtoritet, ki pogosto privedejo do nesporazumov. Kristus v istem poglavju ne pove po naključju »Jaz sem vrata«. Kdor za Kristusa odpre svoje bistvo oz. svoje srce, njemu je tudi on odprt kot vrata, ki vodijo k Bogu, kar je pa predpogoj za vse ostalo.

»Ovce« se pogosto primerjajo s »kozli« (npr. Mt. 25:32-33).

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Kristus in »umivanje nog«, maziljenje s strani Marije iz Betanije.

V ostalih poročilih iz evangelijev se nahaja vedno več simboličnih dogodkov, pri katerimi manjkajo nadrobnejši spremljevalni nauki. Šele tu lahko z mirno vestjo damo na stran komercialno uporabne „zgodbe, ki odkrivajo vse o Jezusu", na katerih koncu se še vedno nič ne ve. Mnoga zunanja spoznanja so sicer lahko tudi tu v pomoč, toda tu se lahko ugotovi le še meditativno opazovanje. To je za druge lahko le pobuda za lastno spoznavanje samega sebe, kar nam ne more odvzeti noben župnik ali zgodovinar.

Umivanje nog se v svetopisemskem besedilu – Jn. 13:1-20 – opisuje kot čiščenje. Ker so takšna »ezoterična« mesta pozneje bila skoraj nerazumljiva, so jih pustili vsaj necenzurirane. Omenjeni je »popolnoma čist«, ne gre torej za noge, ampak za njihov simboličen pomen v celotnem človeku. V različnih kulturah je tisto mišljenje bilo razširjeno v analogijah: Podobne funkcije se lahko najdejo v človeškem organizmu, torej v mikro- ali mezokozmosu, in v zunanji naravi, torej makrokozmosu. Noge so obrnjene k zemeljskemu, njihovo gibanje sledi voljo. Za odlok, ali bo človek od zunaj „stopal" po tej ali oni poti, je potrebna volja. Kot vsebina umivanja nog se kaže čiščenje te volje in njene nasprotujoče objestnosti. Prim. tudi, da Jezus v Mt. 25, 31 itd. dobrim delom pripisuje večjo vrednost kot krščanskemu ustnemu izpovedovanju.

To dejanje, kot tudi vsi ostali dogodki, ne predstavlja golega ponavljanja, ampak že leta prisotne impulze za čiščenje raznolikih področij človeškega bistva. Vse se nahaja pod novim znakom, da Jezus v globini duše ve, da je „prišel njegov čas" in da bodo njegovi učenci dozoreli za prenos „nečesa neulovljivega" v širše kroge. Vse do te točke cilj niso več le njihove osebne kakovosti, tu njihova dobra volja, pod nadzorom njihovega notranjega »jaza«. Ta večji neegoistični »jaz« - zdaj združen z »osebo«, lahko vse bolj postane eno s tistim »Kristusom, ki se je upodobil v nas«; kot »jaz vseh jazov«. Gre torej vse manj za zgolj osebno usodo.

To izkušnjo bi lahko najpoprej opisali tako, da pri notranjem doživljanju tega dejanja nastaja takšna čistoča, da z vsem lahko upravljamo neposredno iz notranjega izvora različnih bistvenih plasti. Najprej seveda obstaja volja. Čutenje in spoznavanje se bo v nadaljnjem procesu toliko izpopolnilo, da bo človek lahko bolj natančno pojasnil razloge svojih spodbud. Tudi Bog sledi v nas zaporedju, ki kaže odraščanje otroka na globlji ravni. To ne pomeni, da to novo obdobje razvoja poteka npr. »brez glave«. Človeški razvoj etičnega čutenja in jasnega spoznavanja je že prej bil močno zadet. Tu manjka le še nadaljnje izpopolnjevanje istega v Kristusu, kot se je že zgodilo na področju volje.

Drugi način doživljanja teh težko opisljivih faz lahko vidimo v odnosu do opazovanja lastne zavesti, t.j. pogleda, s katerim lahko opazujemo „angele" oz. višji lastni jaz življenja. (Angelski) višji jaz se zdaj lahko pokaže v večji enotnosti s Kristusom ter tako gre skozi preobrazbo. Danes so v delih novih duhovnih gibanjih angelske izkušnje popolnoma običajne; medtem ko kristjani kljub Svetemu pismu dvomijo v njihov obstoj, da ne govorimo o vprašanju, kaj resničnega bi lahko imel „lastni angel" oz. „angel varuh" iz ljudskega izročila ter bi takšna povezava lahko izgledala. Kristus zastopa oblikovano, osebno človekovo bistvo in ohranitev dosežkov v človeškem življenju pri odpiranju za neosebne svetove »angelskih« sil. Človek, ki je doživel takšno izkušnjo, tudi za Kristusa ni še izpopolnjen. Prve vpoglede vato so njegovi učenci pridobili že v Jn. 1. Mnogi spiritualno usmerjeni menijo, da dejansko gre le za doživetje angela in da ga potem lahko izločijo iz zemeljskega življenja. Raziskovanja na teh področjih toda predpostavljajo že oblikovano stabilnost, ko ne želijo končati v labirintu iluzij. S to fazo se pravzaprav začne možnost bolj obširnega predora zemeljskega skozi duh. Kot oporno točko bomo tu še omenili, da na primer R. Steiner kot intelektualni raziskovalec pripisuje evoluciji človeka na zemlji drugo časovno obdobje ter tudi različne usmeritve. Tu ni potrebno posebej poudarjati, da druge prakse, kot so npr. hipnotično-spiritistična »zaklinjanja duhov«, nimajo nič skupnega s tu zamišljenim arhetipskim osnovnim spoznavanjem angela. Obstajajo vendar mnoga resna prizadevanja ljudi, da v svojem vsakdanjem življenju stopijo v stik z angeli.

Pri umivanju nog doslej niti ni zbujalo pozornost, da je tisto mesto, kjer Marija iz Betanije Jezusa simbolično mazili in njegove noge suši s svojimi lasmi, povezano s temi prizadevanji. Zastopa le sebe kot človeka ali pa tudi ženske vidike Boga, kot bi jih na drugih mestih lahko pripisali Mariji, materi Jezusovi, in Mariji Magdaleni – ki jo ne moremo poistovetiti z Marijo iz Betanije? Zakaj se to dogaja pred znanim umivanjem nog? Za – sicer protislovne – zasnutke feministične spoznavne teologije gotovo obstajajo še neizkopani ali le deloma izkopani zakladi. »Bolniško maziljenje« katoliške cerkve lahko razumemo kot odmev tega dogodka.

Poleg tega je treba omeniti, da umivanje nog ne predstavlja enkratno osebno Jezusovo dejanje, ampak da se tudi učenci medsebojno vzpodbujajo na vzajemno umivanje nog (podobno kot se obhajilo – najprej – daje v roke nastajajoči skupnosti, v smislu duhovništva vseh). Pri umivanju nog se prefinjena volja oz. volja do življenja izven lastnega bistva širi na okolje, najpoprej na nasproti sedeče, ki jim omenjeni/a umiva noge, potem pa tudi na soodgovornost za ostale in učence v celoti.

Umivanje nog lahko razumemo tudi kot služenje drugemu. Le skozi umivanje nog imajo »delež v njemu«, kot to pravi Jezus. To v mnogih ozirih poudarja daljnosežen pomen tega koraka. V prvi vrsti se posebej omenja tisto področje, ki ga mladi ljudje imenujejo tako-le: on/ona „gre z menoj". Tu potem vsekakor ne gre več za „obstajanje odnosov", ampak za „obstajanje živega odnosa". Umivanje nog je razumljivo le kot »korak naprej«. Manj je odvisno od zunanje oblike takšnega dejanja. Takšno dejanje je sicer smotrno v smislu alkimistične prakse izkoriščanja zunanjih dejanj kot pomoči v dojemanju notranjih opredelitev in procesov v človeku, toda le s pripadajočo notranjo opredeljenostjo. Pravilen odnos aktivnega župnika ne zadošča, za to so potrebni prizadeti, kajti zanje tudi gre. To velja tudi za obhajilo – teologi se ne strinjajo o njegovih različnih vidikih. Čeprav morda na nek način imajo tudi prav, ta vidik zavestne spremembe prizadetih oseb, za kateri dejansko gre, nezadostno cenijo kako katoliška taku tudi evangeličanska cerkev.

Če je pri enostavnejših naukih še bilo 5000, pozneje pa 500 ali 70 ljudi, ki so jim še lahko sledili, je v umivanju nog sodelovalo le enajst privržencev, ki so od Jezusa veliko tega naučili in na takšen način bili pripravljeni za dojemanje dogodka. Juda tega tu menda še ni mogel. Tudi Jezus ne daje vse nauke vsem, ampak postopoma. Toda možno je, da posamezniki napredujejo, če se njihovo globlje opazovanje začne takoj pri teh dogodkih, ki se bližajo križanju. To so poskušali tudi krščanski Rosenkreuzerjevi privrženci. Umivanje nog, bičanje, kronanje s trnovim vencem, križanje in polaganje v grob, vstajenje, vnebovzetje so imenovali »krščanske posvetitve«. Preneseno v globino novejšega časa so iz tega nastale tudi podobe iz sanj sedemdnevne „kemijske poroke Christiana Rosenkreutza", ki jih je leta 1616 kot satiro objavil luteranski teolog J. V. Andreae.

Takšen korak zagotovo ni zaključen v prvem doživljanju omenjenih pojavov v zunanjem svetu, v meditaciji ali v sanjah. Bistvo človeka se lahko z vsemi njegovimi sposobnostmi razvija v različne smeri, lahko sledijo drugi koraki in se prekrivajo z nekaterimi prejšnjimi, toda nove kakovosti se na določen način zaokrožajo šele ko so zaokroženi prejšnji dogodki, na katere se nadovezujejo.

Po maziljenju v Betaniji sledi v Jn. 12 slovesni Jezusov prihod v Jeruzalem. Po umivanju nog se npr. v Jn. 13-17 se izročajo napoved izdaje Jude Iškarijota, poslovilni govori in Jezusova velikoduhovniška molitev.

V umivanju nog so teologi večkrat videli simbolično dejanje, ki kaže na bližajoče se križanje, oz. primer služenja z očiščevalno božjo ljubeznijo. To pa je bilo tudi oznanjeno kot neposredno učinkujoče dejanje.

Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja izpiski iz evangelija po Janezu 13,3-15: Umivanje nog.

Vprašanje:
Če nisem tega že naredil, želim prositi* Boga, da dobra volja v odnosu do bližnjih postane del mene–tudi če to je naporno?
* Kasneje–namesto prositi (moliti) – verjeti, se pravi biti prepričan. Še kasneje izkusiti božje delovanje (milost).

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Zadnja večerja; slovesni prihod, prijetje in bičanje.

Jezus je v Jeruzalem prišel kot napovedani Mesija – Jn. 12:12-19. Otrdele duhovniške kaste so vedele, kako z določenim ciljem pritiskati na »psihične gumbe« ljudi in tako razpoloženje množice deloma obrniti v negativno smer. Posamezniki, ki upoštevajo negativnost in ravnodušnost v sebi ter ju želijo spremeniti, bi lahko dobili prav tisto stabilnost in povezanost z Bogom, zaradi katere z njimi ne bo mogle manipulirati masovne sugestije - in zunanje negativne sile, katerih dejstvo je se je tudi v pojavih 20. stoletja poskušalo različno dokazovati.

Pri prijetju v Jn. 18 – vojake sprva dobesedno spravlja s tira – kaže Kristus, da se ne nahaja pod njihovim nadzorom. Potem vendarle prostovoljno dovoljuje, da se vse z njim zgodi.

Jezusovo »bičanje« - Jn. 19:1 – zadeva njegov hrbet. Srednja človekova plast, njegovo čustvo, njegova moč premagovanja bolečine v emocijah so kakovosti, ki se lahko pojavijo pri meditativnem vživljanju in ne pri pasivno obupanem trpljenju. Vsi krščanski mistiki, ki so to v svoji notranjosti doživeli prostovoljno ali neprostovoljno, poročajo o bolečini. Kristus se torej plašno ne izogiba tistemu, kar bi mu se zagotovo – kot indijskemu mojstru, ki obvlada pratjaharo, torej umikanje čutov - lahko zgodilo. Tudi tu lahko otipamo razširitev zavesti na trpljenje drugih.

Tu je treba pripomniti, da ni bila cela resnica, ko je, kot je že omenjeno, iz Jezusovega bičanja bil narejen simbol določene »otvoritvene stopnje«, torej razvojne stopnje današnjega človeka na poti do večje popolnosti. Dejanski korak bo Jezus priklical v življenje že pri Sveti večerji, ki sledi za maziljenjem v Betaniji (Matej 26:26-29). Ta sveta večerja je boljši simbol za tisto, kar Jezus daje trpečemu človeštvu. Kruh tu predvsem predstavlja substanco (oz. dušo) Jezusa Kristusa, »besede«. Vino simbolizira božji Kristusov duh, ki to besedo oživlja za altruistično delovanje. Katoliška cerkva je poudarjala preobrazbo substance kruha in vina v telo in kri Kristusovo; evangeličanske cerkve so poudarjale slavljenje spomina na Kristusa. Obe imata v tem smislu prav - že pri enostavnejši „blagoslovljeni vodi" so znanstvene raziskave pokazale spremembo kota molekul vode. Toda dejansko pomembna točka bi bila preobrazba v samem udeležencu, tako da se koncentrirano pripravi na preobrazbo skozi tisto, kar seva iz preobraženega »telesa in krvi« Kristusove. Zato sta kruh in vino sočasno nazorna pomoč. Nekateri so se celo brez kruha in vina duhovno poskušali prilagoditi preobraženemu »telesu in krvi Kristusovi« - in začutili delovanje. To je vendar nekoliko težje. »Agape-večerja« - »ljubezenska večerja« imenujemo pojav, ko nekdo želi prakticirati blagoslovljeni obed brez zahteve po cerkvenem »sakramentu«.
Bičanje lahko razumemo kot vrsto zunanjega, karikiranega odgovora nekaterih sil na to, kar se je pravzaprav dogajalo, ter se zato ne mora toliko nahajati v osredju podoživljanja. To velja tudi za sledeče kronanje s trnovim vencem. Včasih enostransko poudarjanje trpljenja v stari krščanski ezoteriki je do takšnih novih spoznanjih v takšnem odnosu kot starejši upodobitveni način Janeza Krstnika do načina, na kateri učijo Jezus in njegovi učenci. Človek lahko prosto izbira, katero od teh poteh želi v prvi vrsti slediti.

V teologiji se je tudi razpravljalo o tem, ali predstavlja zadnja večerja posebno obliko judovske gostije za Passah (Pascha) oz. ali Jezus sam, ki je tu oznanjen kot pravo »žrtveno jagnje«, nadomešča staro praznovanje. V Novi Zavezi Boga z ljudmi preko Jezusa (Luka 22:20) so videli povezavo z 2. Mojzesovo knjigo 24:8; Jeremija 31:31-33; Izaija 53:12. V kruhu so videli osebo Jezusa, v krvi pa popolno odrešeniško vdanost. Nekateri so postavili v dvom izvirnost izročila (t.i. postavitvene besede), kar pa je spričo njihove pripadnosti zgodnjim spisom malo verjetno.

Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja izpisek iz evangelija po Mateju 26:26-29 o sveti večerji (Sveto obhajilo, evharistija).

Vprašanje:
Če tega nisem že izkusil, želim prositi* Boga, naj mi da sposobnost ljubeče sodelovatiz bližnjim –tudi če to zahteva od mene, da spremenim svojo miselnost?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Kronanje s trnovim vencem in poslovilni govori.

Ker je bičanje pri Rimljanih bilo običajni najmanjši kazenski ukrep, se tu v ozadju nahaja tolmačenje tega pojma v pomenu predkrščanskih misterijskih kultov. Kronanje s trnovim vencem – Jn. 19:2-3 - , naslednji pojem iz teh misterijev, toda ni sestavni del navadnega rimskega repertoarja**. Gotovo ga lahko prepoznamo kot ironijo: trnje namesto zlata. Kljub temu ostaja vprašanje, kako so se vojaki tako natančno navezali na tradicije misterijev čeprav se tega v tem trenutku menda niso zavedali. Celo ko bi – mnogi rimski vojaki pa so bili privrženci takšnih kultov – se zavedali zunanje podobnosti, bi Kristusa ne mogli skrčiti na njimi znan spoznavni način.

Medtem ko bi zlata krona lahko bila simbol zunanje oblasti - ne nujno v negativnem pomenu - , je trnova krona pri Jezusu bila simbol mojstrstva, ki v svetu ni nič pomenilo. Poleg tega je trnje bodlo v glavo. Tudi tu ni treba iskati le bolečino, ampak silo za premagovanje miselne obupanosti, od katere Kristus tu ne kaže niti enega znaka. Najdemo jih le v trenutku pred končnim Jezusovim odlokom, da ne želi zavrniti »kelih«. Z bičanjem in kronanjem s trnovim vencem lahko najdemo nakazila tistega, kar se navezuje na umivanje nog; čutenje in spoznanje sta videti „zdravi" kljub vsemi nasprotovanji.

Omenjena stalna tendenca v dogodku, da se preraste samega sebe, ima kot moč tudi povezavo z novimi gibanji, kot so mirovno gibanje, ekološko gibanje, duhovna prizadevanja, ki želijo „ozdraviti svet".

Enako kot pri »bičanju« gre tudi pri »kronanju s trnovim vencem« za reakcijo, za posnetek tistega, kar se je že prej zgodilo. Dejanska točka, v kateri prihaja do izraza tista duhovna odprtost za pozitivno prerast samega sebe, se nahaja v Jezusovih „poslovilnih govorih", npr. Jn. 13,31 - 17, in v srečanjih s Pilatom, npr. Jn. 19,5* (* »Glejte, človek«, kar se meditativno lahko prikaže kot slutenje Jezusa Kristusa kot vzora osvobojenega človeka.) Dejanja so sočasno bila ne samo umivanje nog in sveta večerja, ampak tudi Jezusove besede.

V skladu s temi spoznanji bi bilo smotrno bolj odločilno upoštevati pozitivne temelje tam, kjer se govori o „krščanskih posvetitvah ali razvojnih korakih".

**) V zgodovini religij se je pojavila figura oz. kralj kot predmet zasmeha, na katerega je ljudstvo stresalo svojo jezo. V Stari Zavezi je bil to grešni kozel, ki naj bi plačal za grehe ljudstva (3. Mojzesova knjiga 16:15). V obeh primerih je šlo predvsem za simbolični ritual. Zato se je tradicionalna teologija trudila pokazati, da je šele Jezus lahko bil zares učinkovita žrtev za vse. Nekateri kritični teologi so zaradi teh povezav s starimi žrtvenimi kulti menili,da bi lahko postavili pod vprašaj idejo o žrtvovanju. To bi lahko bilo lahkomiselno, toda, kot omenjeno zgoraj, v dogodku se skriva še več od koncepta samožrtvovanja. Gre tudi za cilj slednjega.

Vprašanje:
Če nisem tega že naredil, želim  prositi* Boga za modro občevanje s skupinami, katerim pripadam – tudi če to zahteva od mene, da trdo delam na svojih miselnih vzorcih?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Križanje in polaganje v grob.

Stališča o Jezusovem križanju in smrti so bolj različna kot o drugih postajah njegove življenjske poti; temu je z ene strani vzrok vloga, ki jima jo pripisuje cerkev, z druge pa, da razlagalci želijo vse uvrstiti v svoj svetovnonazorski sistem. Npr. Janez 19:12-37.

Tako so gnostična stremljenja na robu zgodnjega krščanstva bila sicer voljna ukvarjati se s Kristusom. Zaradi svojega starogrškega ozadja si vendar niso mogli predstaviti, da je takšno veliko svetlobno bitje rodila ženska in da je tudi umrlo. Moral je torej kot angel, oziroma kot so to pozneje pripisovali mnogim vzhodnjaškim mojstrom, prikazati samo skozi navidezno telo, ki ni bilo smrtno, ampak se je enostavno razblinilo. Ker sta v njihovem nauku zemeljski svet in materija veljali za večno zlo, niti zdaleč niso mogli sprejeti, da je takšno bitje moralo prestati vse postaje zemeljskega življenja ali pa da je s svojo svetlobo lahko predrlo vanj. Pojem »gnostičen« tu uporabljamo v nasprotju z apostolsko gnozo, razlikovanje katerih je upošteval celo kritik sekt F. W. Haack. V takšnih naukih so vendarle obstajali najrazličnejši prehodi, gnostični „evangelij resnice" npr. priznava, da je Jezus bil pribit na križ.

Ljudje z materialnimi ali bolj odklonilnimi nazori širijo ne samo legende, da je Jezus bil zunajzakonski sin enega rimskega vojaka, kar je v takratnih predstavitvah morale bilo nekaj, kar je do konca diskvalificiralo. Špekuliralo se je tudi, da Jezus ni umrl, ampak da so ga negovali in da je ozdravel. Tudi danes obstajajo istovrstni poskusi, da se npr. grob enega morebitno starega človeka z imenom Jezus v Kašmiru poveže s svetopisemskim Jezusom. V sodobni literaturi se pojavlja vsaj še en neodkriti evropski Jezusov grob. Poleg tega moramo povedati, da Jezus ali Jehošua, Ješua, Jesat ni bilo enkratno ime. Tudi v apokrifih (spisi, ki niso bili prevzeti v svetopisemski »kanon«) se pojavlja več drugih Jezusov: Jezus Sirah, Jezus ben Pandira...

Deloma v povezavi s takšnimi tezami so se pojavili protislovni raziskovalni izvidi o Jezusovem mrtvaškem prtu iz Torina. Ta prt je enkrat vseboval pelod iz Jezusovega časa in domovine, potem je pa spet izhajal »iz srednjega veka«. Enkrat je slikovni vtis lahko povzročilo nepričakovano visokoenergetsko sevanje, npr. nepričakovana dezintegracija, drugi krat pa naj bi sledi krvi kazali na to, da je Jezus pri snemanju s križa še živel. Presoja novega stanja raziskav ponovno govori v prid pristnosti tega prta in nenavadnem vzroku nastajanja podobe. To lahko ljudem pomaga, da tudi s svojim zemeljskim razumom prodrejo h Kristusovi resničnosti (prim. pripombe o poti apostola Tomaža v 3. delu, poglavje „Naravoslovje in vera v Boga"). Lorber kot nepristno obravnava le »ogrinjalo iz Triera« in sicer z očitnim namenom, da v duši poišče vero, ki ne bo odvisna od spremenljivosti izvidov in teorij o zunanjih predmetih.

Takšna raziskovanja lahko sicer spodbudijo meditativne raziskave. Pri tem se nakazuje, da obstaja nekaj, kar ne spada v znano shemo življenja in smrti. Prim. tudi Grönbold »Jezus v Indiji – konec ene legende« (v nemškem jeziku). (...).

Kot smo že prej ugotovili, pričanja mistikov pogosto zelo pomagajo pri razsvetljevanju vprašanja o pomenu prejšnjih dogodkov za današnji razvoj človeka in s tem tudi vprašanja o njihovem značaju. Če nekdo ima več duhovnih izkušenj v tej smeri, bo to bolj razumel. Opažanja krščanskih mistikov in stigmatiziranih – nosilcev/nosilk znamenj Kristusovih ran – so deloma sorodna brez kakršnekoli medsebojne povezave; vsebujejo mnoge posameznosti o doživljanju Jezusa, ki v Svetemu pismu niso bile znane, v tem pa so si podobna od Franja Asiškega do očeta Pia in Therese von Konnersreuth. Vsi se strinjajo, de sta Kristusovo križanje in smrt realno in globoko vtisnjena v ta svet in da presenetljiva ali pa tudi zavestna povezava s tem dogodkom omogoča doživljanje nepredstavljivega trpljenja ter tudi nepredstavljivo moč, ki ne pritiska navzdol, ampak dviguje navzgor. Eksistencialnemu značaju križanja, s katerim je prepleteno celotno bistvo, je življenje takšnih izrednih oseb bližje kot je to le način ukvarjanja z umom. Pri smrti in življenju gre za več kot so posamezne plasti bitja, ki tu sodelujejo skupaj s »kavzalno« ravnjo ustvarjanja načel in usode. Celo ljudje, pri katerih mistična povezanost z Bogom ni tako izražena, lahko dogodke meditativno izkoristijo kot most do dejanskosti ne glede na njeno nepopolnost. Skozi besedo prestopniku, ki je križan skupaj z njim, da bo kmalu skupaj z njim v „raju", nakazuje Jezus možnost hitrega doživljanja njegove poti.

Zavestno prežemanje teh najglobljih procesov človeške eksistence, ki so povezani s potrtostjo, trpljenjem in degeneracijo, se lahko v katerikoli meri prikaže kot dejansko navzoča možnost. Videti je, da velika noč olajšuje spoznavanje čeprav ta možnost odvisna od letnega časa, geografskih mest dogajanja. Videti je, kot da se staremu, sezonskemu in tradicionalno pogojenemu ritmu minevanja in ponovnega nastajanja skozi Kristusa daje višja »oktava«.

Že v primeru Lazarja se je izkazalo, da Jezuse ne priznava več dogovora, da fizična materija nasproti duhu postavlja nepremostljive ovire. Za njegov pogled nič – ne glede nato koliko je počasno ali pa negativno – ni večno razen Boga, na koncu pa je vse spremenljivo. Čim je ta spremenljivost globlja oz. nezavedna, tem je naraven vpliv nanjo težji.

Pri križanju se tudi, kot pri nedavnih dogodkih, poleg moči premagovanja nakazuje univerzalna zavest, npr. v besedah na križu, ki svoj vrhunec dosegajo v stavku »Izpolnjeno je!" Celo v starih, skoraj pravno zvenečih formulah »odkupa človeka skozi Jezusovo žrtev« ni zadostno izražena ta občutna, univerzalno pomagajoča »žrtvovana ljubezen". Danes lahko velja kot poskus doživljanja intelektualne zavesti; sprva je vendarle lahko bila prilagajanje nazornega sveta takratnih Izraelcev, kjer se je z ritualno (živalsko itd.) žrtvijo poskusilo pomiriti božanstvo. Poglejte tudi ostali del besedila.

Druge teologije, ki težišče dajejo temu, da je Jezus svoja stališča zastopal do smrti, nezadostno razlagajo mistične izkušnje in njihove spremljevalne psihične pojave kot so stigme, pomanjkanje hrane itd.; prim npr. Thurston »telesni spremljevalni pojavi mistike«, in Höchst „Od Franja do očeta Pia in Therese Neumann" ter naslednje poglavje.

Biolog Rupert Sheldrake, ki je zaradi svojih celovitih miselnih nazorov med ostalim znan tudi pri novimi duhovnimi gibanji, je razvil teorijo „morfogenetičnega polja«. Če so opice na enem otoku razvile novo spretnost, so lahko istovrstne opice na oddaljenih otokih brez zunanjega stika kmalu nato razvile isto spretnost. Moral je obstajati naključni vpliv polja sil, ki medsebojno povezuje istovrstne živali. Ko se je avtor Rupert Sheldrake vprašal, ali si lahko predstavlja, da se je Jezusov razvoj od križanja oz. vstajenja preko takšnega polja sil razširil na celotno človeštvo, je po osupljivem razmišljanju povedal »Da; toda za to ni treba predpostaviti morfogenetično polje, ampak duhovno polje sil."

Celo to ni »dokaz o bivanju božjem«, toda mnogi znanstveni tokovi vmes dajejo boljše možnosti približevanja temi težko razumljivimi soodvisnostmi, kot bi to lahko storile teologije, ki se enostavno dogmatski opirajo na stare nauke ali pa enostavno zavračajo tisto, kar ne razumejo.

Celo pri križanju se kažejo odmevi na – toda ne identičnost s - stare iniciacijske obrede. Križ oz. drevo, na katero je človek obešen, lahko med ostalim najdemo na severu - prim. mite o Odinu, ki je devet dni visel na drevesu in medtem doživel višje izkušnje. Motiv groba kot posvečenega mesta je zelo razširjen v megalitskih in še v keltskih časih, posebej izrazit je pa bil v egipčanski piramidni kulturi. Piramide so, ne glede na to če so bile dejanska grobišča – kar ni dokazano, kajti napis imena priča zelo malo – ali ne, so vsekakor bile kultno izkoriščane enako kot keltske gomile. S tem se ne bomo podrobno ukvarjali, ker bi za oporekanje rabili vpogled v zelo veliko dejavnikov. R. Steiner je opazil, da se oba duhovna razvojna tokova, motiv križa in groba, pri Kristusu znova združujeta.

Vživljanje v križanje oz. »polnoč duše«, »mistično smrt«, prehoda skozi zapuščenost vsega, na kar se je človek lahko opiral, so vsi znani krščanski mistiki občutili na ta ali on način. Vse to je na določen način podobno vrhunskemu doživljanju pri jogi, pojavu Nirvikalpa Samadhi oz. izkušnji praznine v »nirvani«. Krščanska mistika je toda posredovala izkušnjo. da se v oz. za to praznino spet „nekaj" nahaja, namreč Kristus oziroma Bog. Da je tudi na indijski poti možno prestopanje nirvane v tisto, kar se krije za njo, je pokazal Aurobindo. V krščanstvu je do prvega trenutka religiozne poti vsekakor prisotno nekaj od te polnosti, ki se nahaja za vsem, ker je Kristusovo bitje most, ki gre skozi zemljo.

Vtis težkega lovljenja ravnotežja se ustvarja, ko se nekdo kot Aurobindo sooča s silami, ki napeljujejo k povezavam Kristusovega razvoja čeprav ozadja za to ni. To v nobenem primeru ni nemogoče; spomnili bomo le na primer hindujskega dečka Sadhu Sundar Singha, ki o krščanstvu ni vedel ničesar, je pa skozi svoje intenzivno notranje spraševanje o Bogu nenadoma spoznal Kristusa in o tem pozneje napisal knjigo. Celo pri hinduističnih, tantričnih vajah se je pri ljudeh, ki so prej računali s pojavljanjem indijskih božanstev, nenadoma pojavila vizija Kristusa. »Veter piha, koder hoče".

Za teologijo utemeljeno na krščanstvu kot religijsko skupnostjo težko uporabna, za druge kulturne kroge pa toliko bolj zanimiva bi lahko bila spodbuda R. Steinerja, da v Kristusu vidimo sončno bitje, ki je v predkrščanskih časih nekaterim večjim modrecem bilo zelo dobro znano. Poglejte tudi poglavje „V začetku je bila beseda..." v tem besedilu in v 3. delu poglavje »Stara zaveza in predkrščanske religije«.

Pozneje, pred 2000 leti stopa na sceno Kristusovo utelešenje na Zemlji kot merilo spreobrnitve svetovnega razvoja s sočasnim prevzemanjem človeštva nase, z njega obnavljanjem v svojem življenju. Stari kulti so deloma degenerirani, kot je tudi krščanstvo pozneje postalo površno, toda raziskovanje v takšnih smereh bi kljub temu imelo pomen. Kristus bi se prikazal kot nekaj, kar ne ustreza njemu pripisani vlogi jamstva moči ločene religijske skupnosti. Bitje, ki pravzaprav uteleša obnovljeno splošno človeškost, »novega Adama« z Golgote.

Tu se s teološkega vidika v povezavi s križanjem govori o odpuščanju grehov, prim. Jn. 1:29. Kar lahko vendar doživimo je, da sta za to „odrešitev" kot začetno možnost za dejansko izražanje v življenju potrebni zavedno odločanje in »posledično dejanje«. Dejansko lahko doživimo, da pri pripravljanju za vodenje življenja skozi Kristusovega posredovanega Boga to življenje poteka bolj organsko, kot pri pripravljanju za mehansko delujoče izenačevalne zakone usode / ali karme. Celo Kristus govori o obdelavi »do krajcarja«, ne pove pa, da bi se slej kot prej moralo zgoditi „oko za oko, zob za zob". V ospredju se nahaja nova naloga človeka – iz njegovih možnostih se sprejema in spreminja, kar je zanj in njegovo okolje rodovitno. Ne napoveduje se več opravljanje s preteklostjo kot samo sebi namen. Danes se lahko opazi pomoč „od zgoraj" pri součinkovanju različnih človekovih možnosti.

Medtem ko bi pri tej temi študija R. Steinerja lahko naredila vtis, da se Kristus ukvarja le z usodo človeštva in da posameznik mora samo oblikovati svojo usodo, je enoznačna in prepričljiva izkušnja mnogih kristjanov, da Kristus lahko celo individualno pomaga pri obdelavi lastne usode. Lahko jo privede do preobrazbe namesto do stoodstotnega dajanja duška vsega vzetega k srcu - seveda ne brez ozira na preostalo človeštva okoli ljudi. Tudi moč odpuščanja med ljudmi je zelo realna izkušnja, ki sodi v specifične in dejanske krščanske lastnosti. Večno kroženje npr. nasilja in reakcije na nasilje se dviguje s tečajev. Toda ne obstaja le en nauk o osvobajanju od zemeljskih zapletenosti oz. o nepoistovetenju z istimi - v tem smislu se lahko ugotovijo podobnosti z nauki budizma. Pri globljem prilagajanju za to namreč gre za silo – ki omogoča, da zapletenosti od znotraj razrešimo na poljubni način ne da bi se umaknili; sočasno gre za posedovanje moči, da kot „delavec/delavka v vinogradu" ostanemo „na svetu" v njegovem najširšem pomenu.

Celo na tej zahtevni ravni se človek očitno ne razliva kot kaplja v oceanu. Ni še dovolj opisano z nepričakovanim zapuščanjem osebe, ki se razblinja v tisočih delih, vključno s psihičnimi in mentalnimi deli tako kot se »križanje« npr. opisuje v teozofskem področju in kot je Castaneda nekaj podobnega opisal iz šamanskega področja brez omenitve križanja - kar so tudi realna doživetja.

Celica v celoti, ki ohranja odgovornost za vse, kar sodi v njeno naravno povezanost, je tudi v tem stadiju ustreznejši opis človeka, ki je „svoj križ prevzel nase" in katerega prejšnja prizadevanja se poglabljajo v obvladovanju eksistencialnega v življenju.

Pri vseh prizadevanjih za izkoriščanjem dogodkov in simbolike križanja v duhovne namene današnjega časa ne bi smeli pozabiti, da tu sovpada več tega:
- da je Jezus moral prestati vse stadije človekovega življenja, od rojstva do smrti spreminjajoč jih vse s svojo novo opredeljenostjo;
- križanje, ki – neodvisno od drugih starih pomenov križa – ga enostavno prepoznavamo kot takratno svetovno sodbo in do katerega je v tem primeru prišlo zaradi očitno goljufive, protipravne in materialistične prakse njegovih nasprotnikov. Zgodilo se je, kar se je zgodilo, in kar se ni moglo drugače končati, ter prav s tem ne moremo obrazložiti fetišizem križa. To je bila zadnja, uporna reakcija krutih, negativnih nezavednih oblasti takratnega časa in karikatura dejansko spreminjajoče se Jezusove zavesti.
Konec koncev blagodejen vpliv dogodka ni bil odvisen od nasilnih postopkov zoper Jezusa, ampak je povezan z vstajenjem. To je božja stvaritev.
- Križ kot simbol vključuje takratni kontekst tudi če pozneje splošno postaja simbol za požrtvovalno ljubezen, v katerem pomenu ga tudi danes lahko smiselno uporabljamo – kot par k ravnodušnosti, sovražnosti itd.

- Bolj nevtralna slika notranjih procesov v Jezusu onstran časovno pogojenega bi bile njegove zadnje besede na križu, tudi „v Tvoje roke predajam svoj duh"; ter tudi grob, ki za razliko od starejših prikazov ne predstavlja posebne „stopnje", ampak sovpada s križanjem. Pomen Jezusove smrti ni v smrti sami, ampak v premagovanju smrtnih programov v človeku.

Izčrpna obravnava »zadnjih dejanj v Jezusovem življenju« je v tem spisu povezana z dejstvom, da so ta dejanja duhovno prežeta v manjši meri kot prejšnji, za razumevanje enostavnejši dogodki; in da so zaradi tega nastale bolj zapletene teorije – ki za svoje razpletanje in prebijanje do neposrednega doživljanja rabijo več poskusov. Toda smrt ne bi smeli dojemati kot najpomembnejšo v Jezusovem življenju, kot so to delale določene teološke usmeritve, ki so križ jemale za center vseh stvari.

Tradicionalna teologija je spoznala, kot že prvi Jezusovi učenci po križanju in vstajenju, da več starozaveznih spisov lahko do potankosti beremo kot namige na kasnejše Kristusovo trpljenje (pasijon) in njegov odrešujoči preobrat (Luka 24:27; Psalm 22; Psalm 40:7 in sledeči.; Psalm 69:22; Izaija 52:13-14 in 53; Zaharija 12:10 in 13:1; Knjiga modrosti 2:10-20; idr.). Tudi v izročilu o Jezusovihučnih letih so našli več namigov na kasnejše križanje in vstajenje – ti so deloma težko prepoznavni in prav zaradi tega jih ni mogoče enostavno tolmačiti kot kasnejši dodatek. Med drugim je že grški predkrščanski filozof Platon slutil, da njegov ideal o popolnoma pravičnem človeku na tem svetu bi končal s križanjem (Politeia II). Znano je, da je ta dogodek tudi na Rimljane naredil izreden vtis (npr. Marko 15:38). Kljub očitno velikemu pomenu tega darovanja v skupnem kontekstu Svetega Pisma, nekateri kritični teologi niso znali kaj početi s tem. Že v prvem obdobju krščanstva so različne skupine šle po korakih, ki so jih doživeli njihovi pripadniki oz. ki so jih oni osebno lahko podoživljali, kar je privedlo do različnih težišč.

Vprašanje:
Želim prositi Boga*, naj mi pomaga pri premoščanju starih duhovnih kategorij starosti, bolezni in smrti?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Vprašanje praznega groba, »poti v pekel« in »poti v raj«.

Lahko bi se ukvarjali celo z mnogimi drugimi vprašanji v zvezi s križanjem. To bi v prvi vrsti bilo vprašanje o praznem Jezusovem grobu – Jn. 19:38 – Jn. 20:10. Omenjeno je že, da ni šlo za navadno negovanje žive osebe z zelišči. Nikodem je uporabljal tudi enoznačne snovi za balzamiranje in mumifikacijo. Na temelju izvidov o »vstajenju«, ki jih bomo opisali v naslednjem poglavju, se bo pokazalo, da se za materialistično neomejeno videnje praktično izloča enostavnejša kraja trupla – s pogrebom drugje. Ostalo lahko razberemo pri obravnavi manj običajnih vprašanj:

Tako bi se lahko npr. ukvarjali z vprašanjem, kaj se sploh dogaja s človekom ob ali po njegovi smrti ter ali pri tem obstajajo razlike. To se je velikokrat dogajalo na temelju religijskih razodetij in izročil ter tudi na temelju filozofskih špekulacij, s pomočjo parapsiholoških raziskovanjih, humanistične in transpersonalne psihologije kot tudi na temelju individualnih izkušenj. (Npr. Elisabeth Kübler-Ross, ...)

Vse religije praktično izhajajo iz tega, da človek ne »nadaljuje z življenjem« le v svojih dedičih in skozi kulturno delovanje, ampak da nadaljuje duhovno obstajati kot posameznik. Celo kulti prednikov pri primitivnih ljudstvih niso usmerjeni lena »nadaljevanje življenja« v dedičih, ampak praviloma izhajajo iz realnega nadaljevanja duhovnega obstajanja prednikov, in celo iz njihove možne izkušenjske prisotnosti v kultnem ali svetovnem življenju dedičev. Tudi tam, ker so nastale predstavitve, da človek lahko preide v drugo življenjsko obliko, celo kamen ali kaj drugega, se je priznavalo pravilo nadaljnjega obstajanja v obliki duhovnega bitja. Novejše religije tudi poudarjajo nadaljevanje obstajanja; vidijo ga jasnejše na višjih ravneh obstajanja kot je telesna; deloma govorijo o možnostmi stopanja v stik izmed teh eksistenčnih ravneh ali o njihovi problematiki. Za zaveden dvig v višje sfere so razvite deloma olepšane ceremonije, prim. npr. »Tibetansko knjigo mrtvih«, s katero se je ukvarjal tudi C. G. Jung. V zvezi z vprašanji, kot je ponovno utelešenje, se je poročalo o različnih izkušnjah in predstavitvah.
Kristjani se z drugimi religijami strinjajo vsaj o tem, da po smrti sledi nadaljevanje življenja. V posameznostih so že v zgodnjem krščanstvu obstajala različna pojmovanja; npr. o vprašanju »preeksistence" duše pred spočetjem oz. reinkarnacije… . Danes obstajajo nekateri teologi, ki niti sami več ne verjamejo v življenje po smrti oziroma »večno življenje« skozi Kristusa*; prilagodili so se naravoslovnemu raziskovanju, ki dejansko izvira iz 19. stoletja in je že zastarano.
Do praktičnih izkušenj vodi trajno vprašanje ljudi »kaj se krije za tem (za zunanjo površino sveta)?«
*Večno življenje v krščanskem smislu, kot obljuba »pravičnim« (npr. Mt. 25:46) oz. tistim, ki sledijo Jezusu (npr. Lk. 18:29-30) in verjamejo v Kristusa (npr.Jn. 3) nima nujno le »onstranski« pomen. Iz tistega, kar je v nas s Kristusom postalo podobno »nebu«, se življenje spreminja v »bodočem svetu«, ki se kot takšen omenja na teh svetopisemskih mestih.

V področju medicine ne obstajajo le poročila o narkotiziranih in navidezno mrtvih osebah, ki so se vrnile v življenje in poročale o svojih doživetjih v drugih področjih zavesti. Obstajajo celo posamezne znanstvene raziskave o tem, da v trenutku smrti prihaja do zmanjšanja teže v višini ca. 21 g. V antropozofiji in teozofiji bi se govorilo o ločevanju našega „jaz" oziroma duhovnega „bitja" in „astralnega oziroma emocionalnega telesa" ter „nebeškega oziroma energetskega telesa«, za katerim sledi nadaljnje umikanje na emocionalno oziroma mentalno raven in v kavzalni svet, vedno z višjim »jaz«.

V medijih in na meji znanosti so poročali, da so samomorilci dlje časa povezani s svojim zemeljskim okoljem. Njihovi neugodni spomini se v nobenem primeru niso ugasnili tako, kot so si želeli.

Današnje vedenje bi lahko prispevalo k temu, da se med življenjem ukvarjamo bolj s preostalimi vrednostmi v lastni duši, kar je npr. Sveto pismo skoraj vedno priporočalo. Kdor je živel pretežno destruktivno, egoistično in lakomno, bo na temelju tega balasta prejel probleme in se bo jezil na zamujeno. Kdor se bo namesto tega obzirno vedel do soljudi in naučil stvaritev ceniti kot del samega sebe ter pomagati, bo na temelju tega svetlejšega značaja doživel dobre izkušnje.

Lahko bi postavili tudi vprašanje, na kateri način se bitje v človeku ob smrti ukvarja s svojimi različnimi spretnostmi, izkušnjami in substancami, začrtanimi v različnih plasteh njegovega bitja vključno z živim fizičnim telesom ter kakšne so z ozirom na to videti razlike. V literaturi obstajajo poročila tudi o tem vprašanju, npr. župnik Roesermüller. Sklicujejo se na manj ali več izraženo »jemanje« esencialnega iz vseh delov bitja ter tudi na pokop, ki se mu je zaradi omenjenega procesa glede na okoliščine dajalo prednost pred kremiranjem. Tam se je govorilo celo o nepričakovano opaženemu nenadnemu razpadanju substance v grobu.

Iz mnogih stoletjih pa vse do današnjih časov obstajajo cerkveno preverjena poročila o »nestrohljivih truplih«, npr. danes še Bernadette Soubirius v Lurdu. Obstaja tudi veliko poročil o „praznih grobih". V takšnih primerih se je pogosto lahko ugotovilo, da so ti ljudje vodili posebej pobožno življenje.

Na povezavo s praznim Jezusovim grobom se najprej ni niti pomislilo, ta misel se je pojavila šele pozneje v ezoteričnem časopisju. Lahko naštejemo vrsto drugih čudnih dogodkov, ki jih vse ne moremo kontrolirati in ki jih prav zaradi tega ne bi smeli pavšalno obravnavati kot neresne. Gotovo je, da fizična materija vsekakor skriva nemajhne tajnosti. Raziskave na področju kemije in fizike dodatno pretresajo podobo domnevno relativno nespremenljivih atomov v telesu, kar omenjamo le spotoma, ker bi za podroben prikaz bilo potrebno posebno poglavje.

Razen tega bi morali pomisliti tudi na apokrifne zgodnjekrščanske spise, ki jih cerkve niso obravnavale kot »heretične«, jih pa tudi niso jemale za stoodstotno točne ter jih zato niso prevzele v Sveto pismo. Del tako imenovanega »evangelija po Nikodemu« opisuje „Jezusovo pot v pekel" po njegovi smrti, njegove vplive na tamkajšnja bitja, ki tam prestajajo - najbrž emocionalno – čiščenje. Naprej se opisuje njegovo srečanje z – verjetno višjimi in duhovno zamišljenimi – liki iz Stare zaveze, ki živijo v raju. Z ene strani so takšne predstavitve bile očitne. Lahko pa zelo dobro opisujejo tudi resnična, deloma neposredna oziroma simbolična videnja.

Kot podoba prikazuje grob na Kristusovi poti zadnjo preobrazbo - že v življenju poduhovljenega - Jezusovega trupla z ene strani in ustrezne dogodke z duhovnim bitjem, ločenim od telesne zavesti. Tu se napoveduje nastajanje ponovno celovitega »novega Adama«. S simboli nabito je tudi, da sta po določenih izročilih »Adam in Eva« domnevno pokopana pod tistim mestom na Golgoti (»lobanja«).

Še ni izčrpan pomen poročila v Jn. 20:11-18, po kateremu Marija iz Magdale, po imenu Marija Magdalena, kot prva odkriva prazen grob in Kristusa prepozna v vmesnem stadiju*. Zdi se, da v duhovnem odnosu simbolizira vlogo Eve. - * „ne oklepaj se me, kajti nisem še šel gor k očetu." Gre torej za nasprotje s poznejšim prikazovanjem, ko npr. Tomažu izrecno dovoli dotikanje. Mrtvo truplo je videti na nov način oživelo v duhu. Izročila se toda ne strinjajo s špekulacijami o Jezusu kot ozdravelem ranjencu. Njegov videz se je čutno spremenil, reakcije Marije Magdalene pa v nobenem primeru ne nakazujejo na to, da je do teh sprememb prišlo zaradi veliko ran in krast, ki bi sicer bodle v oči. Celo oba izvlečka zelišč, ki jih uporablja Nikodem, so v takšni sestavi bila primerna in običajna za balzamiranje mrtvih. Kar se je tu zgodilo, ne sodi v shemo smrti in življenja v klasičnem pomenu; in ne v shemo že prej znanih mejnih izkušenj med življenjem in smrtjo. To je tudi od pomena za prihodnost, prim. »Razodetje po Janezu«.

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Vstajenje.

Prazen grob in Kristusovo vstajenje izpostavljajo zavest mnogih ljudi maksimalnemu izzivu – npr. Jn. 20:11 – Jn. 21. Njihovo izkušenjsko ozadje, da človek mora umreti, in razumljiva tendenca spodrivanja nerazložljivega kot tudi zastarani - toda v šolah še običajni - , enostransko materialni načini razmišljanja o življenju so še nekateri iz površinskih razlogov za to.

Kljub temu obstajajo prav v vrstah deloma materialno razmišljajočih zgodovinsko-kritičnih razlagalcev glasovi, ki trdijo, da so poročila o vstajenju prakrščanska poročila, dokazana bolj kot vsa druga poročila o Jezusovem življenju; poročila torej, ki dokazujejo Kristusovo prikazovanje na različnih mestih ne vedno v razločno prepoznavni podobi z nekaterimi novimi lastnostmi, vendar kljub temu bitje, ki ga lahko vsi vidijo z golim očesom.

Iz tega bi dejansko moralo slediti postavljanje svetopisemskega prikaza, ki predpostavlja realne pretvorbene procese v – že v življenju poduhovljenem - Jezusovem truplu ali / in v posmrtnem Jezusovem „telesu" (tako imenovani „duhovi" so ponavadi nevidni). Nenavadna stanja zavesti lahko v dinamiki človeškega razvoja izgubijo svojo ločenost: »Ločevanje« je dobesedni pomen besede »greh«. Ločevanje je bilo tudi ločevanje človeka od Boga, njegovega vzora. »Spodnji del«, torej telo, se je lahko prevzelo v ostale bistvene Kristusove plasti. Prim. predhodno poglavje: »in grob je bil prazen«.

»'V 3 dneh bom znova zgradil ta tempelj'. Toda govoril je o templju svojega telesa«: Ker se zaradi pomanjkljivosti razločnih lastnosti vse ravna po notranjosti, se bi po prihodu bitja na druge ravni oziroma v svojo notranjost (prim. predhodno poglavje) lahko sledilo za vse umrle sprejemljivo obnovo osebnih plasti skupaj s fizičnim telesom – brez »nezavednih« področij.

Tudi v skladu z antropozofskim nazorom (R. Steiner) je Kristusovo vstalo telo kot "Novi Adam" - 1 Kor. 15:45-47 - novo ustvarjeno in kot možnost razvoja od takrat prisotno pri vseh ljudi (tako imenovano fizično "fantomsko telo"). Tudi v teozofskih krogih (A. Bailey, tam npr. imenovano „razodetje ali „5. posvetitev") se Jezusovo vstajenje obravnava kot realna nova stvaritev. Ne glede na to, koliko je teozofski pogled v posameznostih nepravilen, bi se krščanski teologi vsekakor morali vprašati, zaradi česar sami ne morejo razviti takšnih - eventualno pravilnejših? - predstavitev, ki bi ustrezale vsaj današnji široki splošni izobrazbi. Obotavljanje mnogih teologov, da vstajenje v katerikoli obliki jemljejo za resno, ne zadovoljuje kriterija dobre splošne izobrazbe.

Tu bi še morali pripomniti, da se »vstalo telo« kot sestavni del bitja tako in tako ne more poistovetiti z navideznim telesom (mayavirupa) ezoterične literature, s katerim se lahko nekateri mojstri domnevno lahko naredijo vidni kot skozi obleko. Skupno je vsekakor, da se tu prikazuje oblast duha nad materijo.
V zvezi s tem lahko obravnavamo tudi nerazločno oblikovane nauke o »svetlobnem telesu«. Pri tem med ostalim gre za tisto, kar nastaja, ko se višje plasti človekovega bitja odražajo v fizičnem. S tem se ustvarja most, preko katerega se človek brez opuščanja telesa lahko potopi v realnosti nad fizično plastjo, ki se po hebrejsko imenuje tudi »merkabah«. Mnoge temelje takšnimi nauki je dal prof. J. J. Hurtak / ZDA: »Ključ enoha« in »Sinaptični evangeliji". Center za enotnost Schweibenalb, CH-3855 Brienz. Razvil je organizacijski neenotno gibanje, ki z »delovanjem svetlobe« v tem prehodnem času želi na različne načine pomagati duhovnim silam. Velika je skušnjava pomisliti, da bo ta ali ona tehnika vaj sama privedla do želenih rezultatov - do „vzpona". Dejstvo je, da v duhovni napredek vedno sodi celovit razvoj, npr. značajske zrelosti. Poglejte tudi naslednje poglavje.

Prikazi reinkarnacije, t.j. ponovnega utelešenja duše v novem telesu, ki ga pri različnih religijah lahko najdemo v tej ali oni obliki, bi bili globlja, nepopolna »oktava« novega vstajenja. Nauki o preeksistenci duše pred spočetjem in o ponovnem utelešenju so po Rufiniju bili razširjeni tudi v zgodnjem krščanstvu. Vsekakor je zanimivo, da se jim posledično ni pripisovala posebna teža. To ne moremo pripisati le okoliščini, da so se ljudje en čas bolj osredotočili na zemeljsko življenje, - kot to piše R. Steiner - ; in ne eventualnim prizadevanjem papežev željnih oblasti, da ljudje postanejo bolj odvisni skozi omejenost lastnega življenja, kot to domnevajo drugi duhovni avtorji. Tu lahko najdemo še nekatere izrazite pojave. Najpomembnejša je zasidranost motiva vstajenja v ljudeh. Tudi ko bi se v praksi pojavila kot glasba prihodnosti, bi reinkarnacija s tem ne prejela značaj procesa, ki je skozi Kristusa konec koncev zastaran. Vstali Kristus se ni moral ponovno utelesiti, da se ponovno prikaže ljudem. Ko mnoge – ne vse – krščanske skupine kritizirajo nauke o reinkarnaciji, je treba priznati, da predstavitev krutih »duhovno-mehanskih« zakonov o usodi, smrti in reinkarnaciji kot sama sebi smoter ne ustreza tistemu, kar je Kristus preživel. Toda to ne pomeni, da reinkarnacija nikoli ni obstajala ali da je ne bo. Ni treba zanemariti mnoga prejšnja in današnja tako imenovana »doživetja reinkarnacije« - čeprav vsa ne morajo temeljiti na dejanski reinkarnaciji, ampak pogosto na določenih drugih dejavnikih. Samo se v krščanstvu pojavljajo – tam, kjer se pojavljajo – kot posebni primeri npr. pri Janezu Krstniku. Namesto prevzemanja Elijeve funkcije – kot se je to večinoma tolmačilo – Jezus enostavno pravi »jaz sem«. To je sicer vloga bitja, poslanega za posebno pomoč ljudem, in ne prisilni krog ujetih v kolo rojstva. Na področju krščanske mistike se naprej poudarja večji pomen novih onstranskih tečajev tudi tam, kjer se reinkarnacije potrjuje kot dejstvo (npr. pri Lorberju). Med človeškim življenjem lahko danes naučimo zelo mnogo. Reinkarnacija v normalno poboljšanje/nadaljnji razvoj, morda z novimi nalogami z ozirom na okolje, v skladu z ustreznimi izkušnjami ne mora – tam, kjer se pojavlja - več imeti stari avtomatski značaj. Te stare predstavitve utegnejo biti povod, da nauki o reinkarnaciji s krščanskega vidika postanejo posebej sumljivi; poleg tega Bog in Jezus v naukih o reinkarnaciji drugačnega izvora sploh nista upoštevana. To ne pomeni, da se objektivno lahko dovoli vse fenomene, o katerih pričajo pretežno druge religije, vnaprej obravnava kot nepomembne za kristjane. Telesno-duhovno-duševna človekova narava je sprva povsod enaka, zaradi česar lahko vsi skozi primerjave nekaj naučijo – brez propadanja v uravnilovko.

O delovanju mehanskih predstavitvah karme in reinkarnacije je že bilo pisano v poglavju „Križanje".

Danes lahko pri izrazitih osebnostih velikokrat ugotovimo, da po odraščanju sploh niso podobne biološkim staršem. Včasih so videti kot da podobi svojega sedanjega telesa dajejo pečat drugih oziroma zgodnjih kultur, kot je to navada. To bi lahko bilo povezano z večjim pomenom duhovno-duševnega bitja v nasprotju z odnosi prednikov in dedovanja. R. Steiner misli na povezavo s Kristusovim delovanjem.

Kljub temu fenomenu ne obstaja povod za to, da v Kristusovem delovanju vidimo enostransko poudarjenost duhovno-duševnega, ampak dolgotrajnejši impulz za izboljšanje in novo usklajevanje obeh področij. Duh, duša in telo se morajo medsebojno prežemati (kar danes ni povsod tako). Ravno pot do vstajenja ni treba razumeti le kot tako imenovano "breztelesno" duhovno delo in na tak način korakati po njej, kajti telesno bo postalo tudi duhovno in duhovno tudi telesno - pot se začne šele onstran vseh enostranskih intelektualnih razlag.. Prim. npr. Luk. 24:36-43.
Ideologija brisanje množice narodov itd. v enotnem človeštvu je temu impulzu tuja kot tudi ideologija večvredne rase, ki diskriminira vse ostale. Obstajajo deli in celota, kar morda zveni samoumevno. Toda danes nič ni samoumevno, vse se mora zavedno predelati.

Kristusovo geslo je »Glej, obnavljam vse reči«. Tudi ko se na koncu usmerja k jedru individualnosti, kjer človek „ni ne Jud ne Grk...", ampak samo človek, ne meni pri tem na zgolj edinstveno človeško nadzavest, ampak na misel, ki jo Bog premišlja oziroma uresničuje skozi posameznega človeka. Človek lahko iz individualnosti ustvarja nove skupnosti, ki ne izvirajo iz starih družinskih oziroma plemenskih itd. povezav. Pod novimi povezavami iz duha so to lahko tudi „stare" zveze, ki so od starih nezavednih prisil naredile svobodno sklenjene zveze.

V zvezi s pripombami o delovanju človeštva skozi polja sil, ki so bile omenjene v poglavju o križanju, je tu treba pomisliti na to, da so vsi koraki, ki jih je Kristus že prestal, skupaj in sočasno »tu«. Tudi če v tem ni Kristusovih korakov, je „vživljanje v križanje" po pojavu impulza vstajenja nekaj drugega. Ni samoumevno, da fizična smrt tudi pri najresnejšem vživljanju mora nastopiti pred začetkom delovanja »moči vstajenja«. Mistične izkušnje potrjujejo, da moč vstajenja lahko doživimo kot sodobno privlačno silo, ki se nahaja za vsemi najenostavnejšimi koraki. R. Steiner je na drugi podlagi menil, da vstajenje danes deluje kot celota; dodajali so se drugi izvidi, kot je npr. »eterizacija krvi«.
Danes veliko vlogo igra tudi tisto, kar so „nasledniki Jezusa Kristusa" skupaj z njim razvili.

V tem kontekstu je zanimivo, da obstajajo nova prizadevanja, ki kot Kristus ne ločijo splošno predpostavko očitne, prisilne smrtnosti telesa.

Indijski filozof in jogi Aurobindo je po prehodu skozi izkušnjo nirvane deloval v sorodni smeri in poskušal »supramentalne, t.j. nadmentalne sile pripeljati v zemeljsko življenje«. Negova duhovna sopotnica, »mati« Mira Alfassa, je lahko s tem predrla v plasti fizičnega telesa (npr. celice) obremenjene s spomini, ki imajo opravka s starimi programi smrti. To je sočasno doživela kot »delo na telesu človeštva«.

Rudolf Steiner je na drugačen način govoril o novo ustvarjenih višjih delih bitja oz. »teles« v področjih izven razuma, ki omogočajo, da se starejše emocionalne, eterične življenjske sile in področja fizičnega bitja zaporedoma preoblikujejo. Našteva višje dele bitja: »duh sam, življenjski duh, duhovni čovek«. Pri njemu dobimo vtis, da se bo ta prerokba uresničila šele po daljšem časovnem obdobju. Toda primerjava s sodobnim razvojem kaže, da je to načeloma že zdaj relevantno.

V ezoteričnem budizmu so se ta višja »telesa« nakazovala vsaj kot možnost za Budino bistvo – »dharmakaya, sambhogyakaya, nirmanakaya". Pri teh različnih usmeritvah ni sicer jasnih enotnih ciljev, metod ali rezultatov. Jasno je vendar, da se različni ljudje medsebojno neodvisno odzivajo na podobna delovna področja, ki jih zaradi tega bolj realno ocenjujemo.

Tu bomo dodali še eno izkušnjo iz našega stoletja: Carl Welkisch, »V duhovnem ognju Boga«. S podporo videnj je kot telesno neobičajno senzibilen mistik čutil, da Bog lahko zdaj skozi njega preobrazi telesno snov in da je on njegovo orodje. Ljudje z izrednimi »nalogami od zgoraj« pogosto zavračamo kot „zanesenjake", ki kljub komplicirani Božji podelitvi nalog menijo, da so edini. Kdor je seznanjen z vrsto mističnih doživetij, lahko dojame, da ta doživetja kljub možnim subjektivnim potezam imajo realen pomen. To vsekakor velja tudi za Welkischa.

Nesmrtnost (ang. »immortality«) zlasti v ZDA pridigajo specialne nove duhovno-terapevtske skupine. S terapijo poskušajo odstraniti »predstavitve smrtnosti«, s tehnikami dihanja kot je npr „rebirthing" - za obravnavo travme pri rojstvu - , z zdravo prehrano in dr. pa želijo prispevati k podaljševanju življenja polnega življenjske energije. Čeprav se v teh krogih Kristus pojavlja šele spotoma, so tudi tam znani kristjani kot je npr. mormonka Analee Sharin, ki je pisala o lastnih izkušnjah v zvezi z dematerializacijo in materializacijo telesa v ozadju svoje povezanosti z Bogom.

Drugi na medicinskem področju raziskujejo hormonalne metode pomlajevanja. Ta razvoj vsebuje smotrne motive. Ne smemo jih pavšalno sumiti za megalomanijo.

Vsekakor je treba opozoriti na to, da tu v Kristusovem pomenu gre za celokupno človeško bitje in ne za neki kult telesnosti, ki fizično življenje obravnava kot največjo in izolirano vrednost. Ne spušča se v izolirano oživljanje celic, ampak v združeno ozdravljenje telesa - vključno z organi, celicami itd. - ter duhovnih človekovih plasti. Kristusu je prav tako pomembna svoboda življenja, ne pa prisila na življenje. Vse to ne bi smeli pavšalno podrediti takšnimi prizadevanji. Toda moramo jih omeniti kot možne vire nevarnosti pri tem težkem iskanju ravnotežja.

Zdi se, da moč vstajenja, oživljena s Kristusom, ki jo je vidno in popolnoma uresničil, predstavlja dejanski »ferment« harmoničnega razvoja v tej smeri. Veliko tega, kar nam je dal kot zarodek, zdaleč ni še odprto. Zato je smotrno če se v tem sklicujemo nanj.

»Vstajenje« medtem ni le duhovna izkušnja. Lahko obnovi vse, kar ostaja na življenju, za kar je manj znana skupina novega razodetja po imenu »Svetlobni center Betanija« v švicarskem Sigriswilu, v svojem časopisu »Lichtbote« skovala pojem »življenje v vstajenju«. Po »ozkih vrat« križa prihaja obilica. Jezus je poudarjal, da njegova pot postaja razumljiva le skozi delovanje. Napredek na osebni poti samih »Kristusovih naslednikov« lahko načeloma razjasni ta daljnosežni korak. Kot smo že videli, ta pot nima vedno enake oblike, se vedno ne vzpenja na enak način in ne konča z enim edinim vrhuncem, ampak se v nas prikazuje kot Božja izdelava ogromne stavbe, pri kateri se vsak kamen navezuje na prejšnji. Kamni so sposobnosti v človekovem obstoju, ki trajajo dlje kot njegova od zunaj zgrajena stavba. Jezus obljublja človeku, da bo, kot je po razodetjih različnih Svetih pisem prvi človek bil ustvarjen v vsej svoji popolnosti, tudi on po prehodu skozi svobodne igre oziroma drame sveta nepopolnosti počasi ponovno »postal popoln kot Oče na nebu«. To velja ne le za najenostavnejše korake na poti, ampak celo za korak vstajenja - Jezus ni postavil meja in za merilo določil zadevno človeško sposobnost dojemanja. On sam postavlja nova merila, prim. »Jaz sem…«-besede v evangelijih: »Jaz sem kruh življenja«, »Jaz sem luč sveta..."; „Jaz sem vrata"; „Jaz sem dobri pastir" in tudi „Jaz sem vstajenje in življenje", kdor verjame „bo (večno) živel tudi če umrje« t.j. ne šele po splošni „poslednji sodbi", kot to trdijo določene krščanske usmeritve; „Jaz sem pot, resnica in življenje"; „Jaz sem resnična trta in moj Oče je vinogradnik...vi mladike..."; „...da sem jaz kralj. Jaz sem zato rojem in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico«. Kristus je dejanski JAZ SEM v človeku, ki ga moramo ločiti od egoističnega vsakdanjega jaza.

V judovski veri je obstajalo vstajenje ali prebujenje od mrtvih, vendar samo ob koncu sveta. V tradicionalni krščanski teologiji je vstajenje smatrano kot nova možnost preko vere v Kristusa, ne da bi pri tem obravnavali to, kar je sledilo preko zadnje večerje. V primerjavi s precej materialistično smerjo teologije, ki je enostavno hotela odpraviti vse, kar je težko predstavljivo, se v modernih razmišljanjih kritične teologije lahko smatra za napredek dejstvo, da se vstajenje spet obravnava kot »metafora« = v prenesenem, alegoričnem pomenu. (Hans Kessler, Sammelband "Auferstehung der Toten"). Nekateri verjetno potrebujejo takšen pristop k težko predstavljivemu, ne pa tisti, ki so zmožni neposredno verovati v vstajenje kot notranjo in zunanjo realnost. Ta vera enostavnih kristjanov v marsikaterem pogledu bolj odgovarja današnjemu stanju raziskovanj in poznavanja na številnih področjih, kot je obravnavano v našem študiju. Kdor vidi vse le »metaforično«, po naših raziskavah je v njem učinek samo v smislu duševnega povzdiga; zdravilni učinek, ki tudi danes lahko seže do fizičnega telesa, je tako odložen oz. zmanjšan.

Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja izpisek iz evangelija po Janezu 20 Dva prikazovanja obujenega.

Vprašanje:
Ali skušam z Bogom razumeti, kako moč vstajenja lahko danes postane plodna?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

»Vnebohod«.

Uvodna pripomba: V angleškem jeziku sta pojma »vnebohod« in »vzetje« identična: ascension. »Vzpon«, kot to besedo uporabljajo sodobna duhovna stremljenja oz. »delavci luči«, vsekakor povezan s poglavjem o vstajenju; poglejte tam.

Če se Jezus Kristus neposredno pred začetkom svojega delovanja umakne v puščavo, se tudi njegova dejavnost na Zemlji konča 40 dni po veliki noči, med katerimi se je ljudem prikazal na različnih oddaljenih mestih.

Po zadnjem obedu in govoru »peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo« - Luk. 24, Marko 16. »…se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom… Pri njih sta stala dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla '…Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.' „ (Apostolska dela 1). Apostoli so očitno zelo jasno ločili med tistimi 40 dni, ko se je Jezus nenadoma prikazal med njimi in ponovno izginjal ter časom po tem, ko so se čutili združeni v njegovem duhu brez njegove osebne navzočnosti.

Kristus je naznanil, da gre k Očetu. Šele po vnebohodu se pove, da sedi „desno od Očeta", torej z Bogom na ravni izven človeško dosegljivega „onstranstva". Tu se naznanja točka, pri kateri Kristus deluje univerzalno z Bogom. Bog je: »Jaz sem«; on je vsemogoč, sočasno pa daje svobodo; živo izhodišče vseh sil in bistva ter tudi zase; on je izven prostora in tudi vsepovsod pričujoč; on je večen in tudi v vsakem času skrita realnost. To ne pomeni, da se je Kristus razblinil v nič, on je nasprotno povsod. V življenju lahko izkusimo tudi to premostitev med človekom in Bogom skozi prilagoditev Kristusu – »Molite očetu v mojem imenu« (Jn. 15, 16). To je neodvisno od posameznih predstavitvah o dogodkih pred 2000 leti realnost posebne vrste.

Dvanajsterica se je zavedala le svoje velikosti kot apostoli, ki na zemlji zastopajo Kristusa. Kristus se torej močnejše pojavlja v njih in preko njih. Bilo bi popolnoma nekorektno ocenjevati le zunanjost tega stanja, kot da se brez učitelja ni nič več dogajalo, ter da so zadevo morali sami posredovati naprej. Če se vato vključi možna samostojna vloga vnebohoda, jo lahko opišemo kot univerzalnost Kristusovega delovanja. Podoba tega bi bil hologram, pr kateremu vsak delček spet vsebuje celotno podobo. Stranska pripomba: S to primerjavo ne želimo namigovati na tisti holografski svetovni nazor, po katerem je človek istoveten z Bogom ter si zato ne mora prizadevati, da mu postane istoveten – kar je dejansko podobno predstavitvi odrešenja, ki pozablja, da se za odrešenje lahko zavzemamo le skozi individualne odloke in nasledstvom, kakor se je tudi Kristus zavedno odločil za nas.

Poleg lastnih človeških odnosov vsebuje tudi odnose do Kristusa. Pravzaprav bi ravno z vnebohodom kot impulzom za dvanajsterico in na koncu za vse moralo biti zapečateno, kar je bilo naznanjeno med Jezusovim življenjem kot možnost – tako se je v poglavju o krstu na reki Jordan opozarjalo na možnost upodabljanja Kristusa v človeku. To pomeni, da tisto, kar je Kristus prisesal oziroma oblikoval, ima razširjeni značaj v primerjavi z učinkom na človeštvo, ki je proizvod nekega človeka. Je utemeljeno v Bogu in ne le v »morfogenetičnem" polju – poglejte poglavje »Križanje". Drugačen način izražanja takšnega zbliževanja bi bilo, da »Bog vleče s tem vse k sebi".

Pavel je danes povsod znan. Njegova vizionarska doživetja so se lahko prepoznala kot resnična ne glede na to, da so v nekaterih enostranskih razlagah bila precenjena. Lahko je svoj način spoznal, da Kristusov pomen izhaja iz vloge za Judje, da so prav Judje bili izbrani, da postanejo izhodišče univerzalnega Kristusa za prispevanje za ljudi. Vse to prihaja do izraza tudi v evangeliju po Janezu itd. Razumljivo je, da je to bilo eno iz prvih sporov med dvanajsterico.

Cerkvene izjave so nagnjene k enačenju cerkve in »Kristusovega telesa« čeprav v to v širšem pomenu sodi tudi preostalo človeštvo. Antropozofske izjave obravnavajo človeštvo kot Kristusovo telo. Celo teozofske usmeritve, ki niso rasle izključno na krščanskih temeljih, prav tako opažajo pomen Kristusa za celotno človeštvo tudi ko ga vidijo izključno v vlogi učitelja.

Sodobne krščanske skupine novega razodetja, zlasti »Univerzalno življenje«, vidijo danes vlogo Kristusa celo za nečloveška živa bitja – do posledice, da se nadaljnja usoda sveta odvzema vladavini ljudeh. Toda tisti, ki v prvi vrsti niso del problema, ampak del rešitve, bodo zagotovo imeli svojo vlogo, kakor je to omenjeno v govoru na gori.

Ko bi nekdo nekaj resnično delal „v Kristusu", bi to naredil za Kristusa in potemtakem tudi za svet.

Kdor se pa resnično želi povezati s Kristusom in njegovo usmeritvijo, ki je ljudje ne morejo svojevoljno spremeniti, tega enostavno ne bi mogel zaradi množice teorij, načinov izražanja in dejanj, ki so v cerkvi bila običajna že stoletja. Kristusa se po pričevanju mistike ne more zavestno ali nezavestno „pretočiti" v njemu zoperstavljena stremljenja.

Cerkve lahko iz svoje lastne terminologije razmislijo, od kod so – večinoma v službi svetovnih sil – črpale moč za vojno, preganjanje in sovraštvo. Po splošno znanih izkušnjah duhovnih krogov lahko prav luč dvigne „sence". Stremljenje, da postanemo orodje senc - kot se je to v preteklosti dostikrat dogajalo - se posmehuje krščanskim zahtevam in ne prispeva k delu na teh sencah.
V novih pričevanjih, npr. v zaključnem dokumentu evropske ekumenske skupščine »Mir v pravičnosti za celo stvarstvo« 1989, lahko prepoznamo poskus dodelovanja. Prevod lahko dobite pri EKD Hannover.

Celo »vnebohod« lahko dobi realen pomen v okvirju Kristusovega nasledstva. Rosenkreuzerjevci so npr. v podobah in sanjah doživljali, da se na njih z neba spušča oblak. Enkratno ali pa tudi večkratno doživetje takšne vrste nikakor ne pomeni, da je ta človek takšen korak v življenju popolnoma uresničil, to enako kot pri drugih korakih pomeni, da je ta kakovost v njemu začela bolj delovati.

»Vnebohoda«, kateremu je predpostavljeno globlje vživljanje v duhovni razvoj, se ne sme mešati z »ugrabitvami s strani NLO-jev (neidentificiranih letečih objektov). Pri starejših tradicionalnih načinov »ugrabitve« svetopisemskih prerokov to ob upoštevanju drugih, duhovnih možnosti ni preveč verjetno (poglejte v poglavju »Vstajenje«). Z ozirom na obilico mednarodno pregledanih materialov o NLO-jih ne želimo zanikati, da »NLO-ji« obstajajo kot način pojavljanja deloma zunajzemeljskih astronavtov*; in da temu ustrezno lahko izhaja iz tega, da se nekatere zgodbe iz preteklosti nanašajo na sorodne pozitivne ter tudi negativne pojave; in da bi v prihodnosti lahko imele določeno vlogo. Poskus določenih krogov, da vsako spiritualno risbo na stenah poenotijo z vesoljskimi ladjami je vendarle popolnoma pretiran in izhaja iz možnosti ponazarjanja, ki je enostransko usmerjena na našo tehnično-materialistično civilizacijo. Tudi če človeštvo rabi raznoliko božjo pomoč, mora reševalni predor na koncu opraviti samo. Ljudje na Zemlji lahko preživijo skozi napredovanje v življenju, delu in zavesti, poleg tega pa morajo najti in izpolniti svojo nalogo. Nobenih, pa niti lastnih dosežkov ne more nadomestiti vraščanje v druga področja zavesti. Tisto stremljenje, ki je npr. privedlo do vesoljskega plovila Challenger in njegove opozorilne nesreče, se deloma pojavlja kot zunanji, odklonilni odmev dejansko potrebnega.
* Pripomba: o tem se je s cerkvene strani večkrat izrazil npr. teolog monsinjor Corrado Balducci (Vatikan). Sicer so cerkve v tem večkrat videle samo fizični oz. sociološki fenomen. V uradnem vatikanskem časopisu »L'Osservatore Romano« je bilo maja 2008 objavljeno sledeče: »Vesolje je sestavljeno iz milijard galaksij, vsaka izmed njih vsebuje na stotine milijard zvezd. Kako lahko izključimo, da se je življenje razvilo tudi kje drugje? Ustvarjalni svobodi Boga ne moremo postavljati meja. Če kot sv. Frančišek Asiški tudi mi v zemeljskih bitjih vidimo brate in sestre, zakaj naj bi potem ne govorili o zunajzemeljskem bratu? Verjetno druga pametna bitja živijo še vedno v popolni harmoniji s svojim stvariteljem.«

Pri tem seveda ne želimo preiti prek tega, da so nam potrebne tudi tehnične obravnave, morda za zamenjavo življenju neprijazne atomske energije, nekaterih drugih vrst elektromagnetnega sevanja, genske tehnike in drugih tehnologij. Toda to se lahko zgodi le preko drugačnega duha. Če se omenjeno vraščanje v zajetnejšo zavest dogaja v Kristusovem pomenu, bi to vsekakor morala biti organska rast in ne spet določena tehnična manipulacija. »Odrešenja" se ne more izsiliti z nobeno duhovno „tehniko". Različne vaje se na koncu opuščajo, ko izpolnijo svojo vlogo; na koncu šteje le tisto, kar se je že osamosvojilo. Boga je popolnoma nemogoče pasivno in deloma podzavestno „konzumirati" s pomočjo današnjih problematičnih elektronskih »možganov« - v resnici: z napravami za manipulacijo z možgani.

Kristus je v prvi vrsti izpričan v svoji posebni vlogi na zemlji; prav tako je treba zamisliti manifestacije na drugih ravneh in področjih vesolja: »The Urantia Book« / ZDA; tu vsekakor ne bomo raziskovali njeno nezamenljivo nalogo na zelo tesni fizični zemlji. Poglejte tudi knjige »Analekta« 1 in 2. »Analekta« lahko dobite iz zaloge pri: mag. Alois Thurner, Staudach 103, A-8230 Hartberg, Avstrija.

Teologi so v Jezusovem vnebohodu v »oblaku« videli povezavo z določenimi odlomki Stare Zaveze (2.Mojzesova knjiga 13:21 in 40:34). Veselje učencev, ki je temu sledilo, za nov, jasno doživet način Kristusove prisotnosti, so eni tolmačili kot nekaj nadvse realnega, drugi pa kot nekaj subjektivnega.

Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja izpisek iz evangelija po Mateju 24; s pripombami: Vnebohod.

Vprašanje:
Je zame sedanji ali bodoči pomen vnebohoda vprašanje, ki vpliva na moj odnos z Bogom?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Binkoštni dan.

Pred križanjem je Jezus napovedal, da bo z njegovim odhodom Sveti duh, »Tolažnik«, »Duh resnice« izhajal od Očeta – Jn. 14,15,16.

Približno deset dni po vnebohodu se je prva skupnost v Jeruzalemu zbrala na molitev. »Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo… Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih…« - Apostolska dela 2. S takšnimi besedami opisuje pisec običajno izpolnjenost po molitvi. Tu že lahko naletimo na odmeve v praksi binkoštnih skupnosti in kvekerjev. Prvi binkoštni dan se kot od zunaj opazen fenomen navezuje na tisto, kar je tu napisano v poglavju o vnebohodu - širjenje Kristusovega delovanja na Dvanajsterico in njihovo okolje. Na poti »poslanstva« Duha resnice se ponovno naznanja skupno delovanje Boga in Kristusa. Z ozirom na to lahko prve binkošti vidimo kot prvi znak začete »Kristusove vrnitve« ali vsaj približevanja. Celo s tega vidika lahko pričakujemo, da je v tej prerokbi vsebovana »Kristusova vrnitev« zamišljena drugače, kot drugo utelešenje v človekovi podobi.

Pripomba: »Tolažnik« oz. »Duh resnice« se v strogem pomenu ne sme enačiti s »Svetim Duhom«, poglej: »Sofija«.

- »Duh resnice« se prikazuje kot del samega Kristusa, ki spominja na skupnost z njim in na svoje besede, ter Dvanajsterici omogoča nadaljevanje njegovega delovanja na Zemlji. Obravnava religijskih in filozofskih vprašanj z ozirom na zgodovino literarne recepcije in mentalnega sklepanja od takrat dejansko ni resna. O tem je bilo že veliko tega napisano. Tu se celo v ljudeh udejstvujejo drugi dejavniki, ki jih v tem spisu poskušamo vsaj zaslutiti.

Nasledstvo Boga stvarnika, očeta v človeku, kolikor je »… rojen od Boga« - ev. Jn. 1 – se v Jezusovem življenju zavestno poglablja; od binkoštih se Kristusovo nasledstvo utrjuje pri tistih, ki so ga sprejeli in ostali na zemlji.

- Sveti Duh se kot »ženska, materinska" duhovno-inteligentna božanska lastnost in energija se na različnih ravneh in v različnih pojavih lahko najde celo pred Jezusovim zemeljskim življenjem izven človeka, kot tudi v njegovem navdihnjenem delovanju na človeka.

Obstajajo celo sklicevanja na »nebeško mano« (Izgon iz raja, Devterokanonične knjige, Številke, Psalmi, Nehemija, Jošua, Pismo Hebrejcem, Razodetje).

Toda pojme »Duh resnice« in »Sveti Duh« ni popolnoma narobe poenotiti z ozirom na praktične izkušnje, kakor se to tudi dostikrat dogaja. Vse pogostejši pojav je, da Božje sile delujejo skupaj in na koncu kot celota; kako človek, ki je prvotno »ustvarjen po Božji podobi« in ki lahko doživi diferenciacijo zavesti ter potem integracije svojega bistva.

S tem se bo skupno življenje človeštva in zemlje resnično pojavilo na danes komaj ugotovljiv način, kot se to takoj vidi v zvezi z apokalipso po Janezu; ne da bi s tem menili, da prihodnost lahko nenehno prilagajamo današnjimi možnostmi ponazarjanja.

»Sveti Duh« ni enostavno duh ali dih življenja, življenjska sila. Smotrno je slediti njegovemu navidezno stopnjevitemu pojavu na Kristusovi poti. Omenja se v zvezi z Marijinim spočetjem, torej vsaj v pomenu sodelovanja, ki se tiče enega posameznega dogodka.

Lahko ga najdemo na tistem mestu, kjer osebno navzoč Kristus v vstalem telesu „dihne" v učence in pravi „Prejmite Svetega Duha" (Jn. 20, 22) - ki torej tu deluje skozi njega. Čiščenje njihove zaznavne sposobnosti oziroma v globljem pomenu njihove zavesti lahko obravnavamo kot predpogoj odgovornosti, ki se jim prenaša oz. oznanja: »odpuščati grehe ali nič ne delati«. Ta vest, ki jo tudi mistiki kot je J. Lorber obravnavajo kot delovanje Svetega Duha, ni tista mešanica biografsko zaznamovanih strahov, ki jih pogosto mešamo z vestjo in za katero se včasih skriva košček prave vesti. Vest v najožjem pomenu je zavestno notranje vodenje posameznega človeka.

Prvih binkoštnih dneh Sveti Duh ne deluje več osebno, neposredno »kozmično«, ampak na večkraten način ustrezno različnim možnostim preobrazbe tistih, ki se z njim prežeti ali ustrezno različnim predpogojem poklicanih oz. sveta – natančno ugotavljanje Ahilovih pet,njihova odpravljanje s pomočjo brezpogojnega spoznavanja in vse boljše prepoznavanje bistvenih razlik in resnic so značilnosti zavesti, s katero se srečuje Sveti Duh. Kjer gre manj za odpravljanje zmede, se ista sila kaže kot kreativna, kot tista, ki ustvarja skupnost in izpopolnjuje - torej vodi do Boga.

Tudi 19. stoletje lahko s svojimi različnimi gibanji prebujanja in novega razodetja prav tako kot 20. stoletje ob natančnejšem opazovanju prepozna nove odrive Svetega Duha in njegovega posledičnega delovanja. Pravzaprav se naznanja, da krščanski impulzi in Sveti Duh od daleč lahko ustvarijo prehode na tisto področje, s katerim se ukvarja razodetje po Janezu, ki se večinoma obrača k razvoju.

V teh odstavkih Apostolskih del so z učenci »v molitvi in rotenju« vedno združene Marija in druge ženske oz. učenke. Tu je vloga ženske – bodisi govoreče ali kot pri Pavlu »molčeče« - iz različnih razlogov ni mogla zamenjati. Bile so npr. čustveno dovzetnejše za precizne vplive, in so jih lahko verbalno ali neverbalno prav gotovo prinašali od ust do ust. Tudi danes se na zborovanjih vsakršne, torej tudi duhovne vrsta lahko opazi razlika, ko se jih udeležujejo ne samo moški, ampak tudi ženske. Kjer ne gre za moško imponiranje, lahko predstava ob predpostavki sodelovanja pri dogodku poteka z večjim navdihom in vnemo. V antropozofskih in rosenkreuzerjevskih krogi se Marijo, mater Jezusovo, obravnava kot dejanski izvor, skozi katerega je Sveti Duh lahko deloval na učence.

Tu se srečujemo tudi s tajnostjo „sofije", „modrosti" Stare zaveze, ženske oblike izražanja Božje moči. Na področju vzhodnih pravoslavnih cerkva Marijo pogosto identificirajo s sofijo. Sofiolog in vizionar Solovjev jo – kot se to domneva o Kristusu – doživlja kot bitnost, ki se v svoji kozmični velikosti naznanja šele v naše čase (kot se to predpostavlja celo za Kristusa, npr. Steinerjev »ponovni Kristusov prihod« okoli leta 1901, in pd.). Prav tako kot Jezus in Marija v malem se „kozmični Kristus" in Sofija kot nebeška mati lahko mistično doživijo v velikem. Poglejte tudi Hildegunde Wöller »Sen o Kristusu«. Kontekst lahko izrazimo tudi tako-le: »materinska« lastnost Boga prispeva k rasti stvaritve proti Stvarniku prav tako kot se Bog približuje svojimi stvaritvami.

Feministične teologinje so nakazovale na to, da se je Sveti Duh v takratnem jeziku dejansko imenoval »Sveti ženski duh«. Marijo oz. Sofijo bi lahko natančnejše obravnavali kot obliko izražanja, v katero steka Sveti Duh in se upodablja kot v simbolu globa.

Toda tudi v različnih stremljenjih feminističnih gibanjih na zahodu in vzhodu lahko najdemo »podobnosti s Sofijo«, prim. dr. Susanne Schaup v zapisniku evangeličanske akademije Bad Boll o srečanju »New Age 3: Sofija«. Celo »podobnosti s Kristusom« najdemo ne le v novih svetovnih krščanskih prizadevanjih s vzorčnimi projekti kot je „Univerzalno življenje" ali v prizadevanjih za obnovitev cerkve in v drugih, tudi svetovnih gibanjih. Komentar Nove zaveze: Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha" (Jn.3).

Prihajajoče ima vsekakor moško-ženski značaj, ni več ne patriarhalno ne matriarhalično.

Dokler se nekaj od Kristusovega delovanja nahaja v vsakem človeku, kot je to razjasnjeno v predhodnih poglavjih, se lahko znova okrepi s pomočjo zunanjega Kristusa in Svetega Duha ter skozi njegove besede, toda ne le skozi nje.

Viteštvo svetega grala je na drugačen način izhajalo iz tega, da je od Kristusovega delovanja pred 2000 leti na zemlji ostalo nekaj, kar ljudje lahko poiščejo in najdejo, »sveti gral«. Ta legenda poroča, da je nekaj od Jezusove krvi, ki je s križa kapljala na zemljo, padlo v eno skodelico. Jožef iz Arimateje in njegovi prijatelji so to skodelico odnesli v Francijo ali Anglijo ter so se za molitev in prejemanje navdihov zbirali okoli tega „čudežnega grala". Prim. npr. de Boron »Zgodba o svetemu gralu«, zapisano okoli leta 1200. Čeprav se legenda lahko temelji na zunanji realnosti, bode v oči, da zlata skodelica grala s svojim kelihom zgoraj, svojo odebelitvijo v sredini, in razširitvijo oz. odprtino navzdol simbolizira človeka*; človeka, ki se iz svoje sredine oz. svojega srca navzgor odpira za Svetega Duha, navzdol pa na odrešenje zemlje; »odrešenega človeka«, na katerega »čaka stvaritev« (Pismo Rimljanom 8:18-28). Splošno jo lahko obravnavamo tudi kot simbol zemlje, ki je odprta Bogu. Okoli tega toka so se zbirali deloma odljudeni katarji, beri: krivoverci, in albigenzerji, minnesängerji, trubadurji. Papeštvo je več milijonov takšnih ezoteričnih kristjanov iztrebilo kot domnevne heretike (krivoverce). Globlji pomen grala ni torej še izčrpan v tisti drugi legendi, po kateri so gral bili domnevni telesni Jezusovi nasledniki v kraljevskih družinah.

Jn. 4: »…Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu... Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«Institucije bi lahko bile kos temu samozavestno, svobodno opredeljenost usmeritev duhovnega krščanstva samo, ko bi imele pogum za svojo obnovitev na temelju svobodnih krščanskih ljudi. Ker so takšne usmeritve duhovnega krščanstva bile zdesetkane tako, da se celo njihovo vsebino da zelo težko rekonstruirati, si je cerkev na koncu odkopala celo tisto substanco lastne duhovne tradicije, ki jo danes počasi spoznava kot vakuum. Potem ko so ta vakuum poskušale izpolniti mnoge, deloma popolnoma dvomljive ponudbe iz drugih kultur, si cerkve prizadevajo poiskati izginulo krščansko duhovno prakso.

Slavni opat Joachim di Fiore (okrog 1100) je govoril o času Očeta – času religije postave Stare zaveze - , ter tudi o času Sina s cerkvenim posredovanjem, in napovedal tretji »čas Svetega Duha« - naslov knjige založba Turmverlag - , kjer se v samemu človeku razvija njegova individualna povezanost z Bogom. Elementi te prerokbe, katere pomembnost bomo vse bolj prepoznavali, so neposredno ali posredno stekli v najrazličnejša stremljenja, od Lutra preko Marxa - do Hitlerja, kjer so jih narobe razumeli oziroma zlorabili. Tudi te zvitosti imajo smiselni vzor.

Menimo, da je potrebna pripomba o ločevanju med spiritualnostjo Svetega duha in spiritistične prakse. »Zavzetost s Svetim Duhom«, v idealnem primeru zavedno sprejemanje Svetega Duha, gre preko notranjega človekovega bistva. Pri tem ne prihaja do hipnoze oz. ekstatičnih stanj transa in »obsedenosti« z onstranskimi »duhovi« umrlih, prav gotovo pa ne do njihovega »zaklinjanja«. Ta izkušnja v nasprotju s spiritistično seanso ne odvzema moči ne zadevnim ljudem ne drugimi v krogu. Zavest se ne utesnjuje, ampak širi. Zato so menda možna popolnoma neobičajna zaznavanja v okolju, in sicer zavedna ter brez izgube spomina.

Način delovanja Svetega Duha bi se lahko združil kako z meditativno tišino – česar v zahodnih cerkvah skoraj vedno manjka – kot tudi s poskusi, da isto v nasprotju dosežemo z boljšo komunikacijo, kot je to bilo razvito posebej na Zahodu oziroma v Ameriki. Ko bi tišina in komunikacija oziroma vsebine bili povezani – priložnost predvsem mentalitete sredi Evrope - , bi lahko naravnost spoznali, kar želita Kristus oziroma Sveti Duh. Pogosto uteleša tretjo možnost onstran vzhodnih ali zahodnih ekstremov; vsekakor vedno takrat, ko to stremljenje ni egoistično, t.j. neetično. Kristusa lahko predstavimo le s pravilno spoznano skromnostjo, etiko in smislom, ki ga je svetu dal v pomenu odrešenja.

Svetega Duha ne moremo popolnoma obravnavati ločeno od Kristusa oziroma njegovih želja. Kristus je Svetemu Duhu pripisoval lastnost, da bo učence »spomnil na vse, kar sem vam jaz povedal«. Poleg tega je povedal: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.«

Vse, kar prečistimo v smeri resnice, se lahko združi s Svetim Duhom v celovitosti tistih sil, ki želijo rešiti zemljo.

V Kristusovih naukih obstaja človek s svojo subjektivnostjo, - toda ne tista brezmejna relativizacija, ki po mnogih sodobnih filozofskih predstavitvah ne d»pušča nobene objektivne resnice.

* Poleg tega se na nemški in angleški strani nahaja simbolična skica svetega grala.

Vprašanje:
Kaj mi je Bog že pomagal razviti v moji notranjosti in kaj lahko še pričakujem od Boga danes?

Vrnitev na kazalo te strani.

 

Jezusova podoba.

Če si želite razločnejše predstaviti Jezusov videz, preberite opis pri koncu evangelij, ki je najbolj natančen - čeprav splošno sprejeta podoba ne obstaja:
tako imenovano edino resnično »podobo našega Odrešenika«, ki jo lahko dobite pri založbi Lorber-Verlag. Po izročilu je na ukaz cesarja Tiberija z ene podobe preslikana na smaragd, ki ga je iz carigrajske zakladnice turški sultan predal papežu Inocencu VIII. za odkup svojega brata. S tem je povezan opis Jezusove podobe, ki ga je za senat in rimski narod naredil Publij Lentulij, takrat namestnik v Judeji:
»Te dni se je pojavil zelo kreposten človek po imenu Jezus Kristus, ki še vedno živi med nami in ki ga pogani vidijo kot preroka resnice, njegovi učenci pa ga imenujejo Sin Božji. Zbuja iz smrti in zdravi vse vrste bolezni. Postaven srednje velik mož zelo častivrednega videza, tako da ga tisti, ki ga vidijo, morajo sočasno ljubiti in se ga bati. Njegove lasje imajo barvo popolno dozorelega lešnika, do ušes so skoraj gladke, od tja naprej nekoliko kodraste in mu padajo prek ramen. Bolj orientalskega tipa, po običaju nazarencev v sredi s prečo. Čelo je odprto in gladko, njegov obraz brez madežev in gub, lep, ugodno rdeč. Nos in usta sta oblikovani tako, da jih ni treba grajati. Brada je močnejša, z barvo ustreza lasem, ni predolga. Njegove oči so temnomodre, bistre in živahne. Njegovo telo je dobro oblikovano in zravnano, njegove roke so proporcionirane. V grajanju je strahoten, v opominjanju prijazen in prikupen, v govoru umirjen, moder in skromen, z določeno mešanico dostojanstva. Nihče se ne more spomniti, da ga je videl nasmejanega, toda mnogi so ga videli jokati. Mož, ki z značilno lepoto prekaša ostale ljudi."

Podoba je dodana v nemškem besedilu – z dovoljenjem založbe iz leta 1992.
O odtisu Jezusovega trupla na mrtvaškem prtu iz Turina poglejte med ostalim naše poglavje »Križanje in polaganje v grob«. Že od leta 1979 raziskujeta p. prof. dr. Heinrich Pfeiffer in sestra Blandina Paschalis Schlömer "mrliški prt iz Manopella" na znanstveni plati. Za razliko od mrliškega prta iz Turina se tam nahaja le obraz, sicer z odprtimi očmi: http://voltosanto.com . Tudi pri tem prtu se lahko razlog nastanka znanstveno težko razloži ali pa se ga sploh ne more razložiti: morske svile se npr. ne more barvati. Dimenzije obraza se prekrivajo pri obeh prtih. Prim. Jn. 20:5-7. Te podobi sta v prvih stoletjih odločilno sooblikovali umetniške prikaze Jezusa. Na razvitem prtu je opaziti spredaj ovalen obraz z lasmi; obstajajo celo podobnosti z zgoraj omenjeno podobo, ki prikazuje živega Jezusa s profila.

 

Vrnitev na kazalo te strani.

O naslednjem delu: Razodetje po Janezu (12 poglavij) in zaključno poglavje.

E-pošta: Prosimo vas, da nam po možnosti pišete v angleškem ali nemškem jeziku. V nasprotnem primeru vas prosimo, da pišete v kratkih stavkih in navedete jezik, v katerem pišete.

Vrnitev na domačo stran.

 

Opozorila na druge jezike in pravice.

Druge spletne strani lahko najdete pod http://www.Christuswege.net (v nemškem jeziku) in http://www.ways-of-christ.net (v angleškem jeziku). Za ostale jezike poglejte domačo stran. Nemško in angleško besedilo na Spletu se nenehno aktualizira in vsebuje stran „Spremembe" ter druge dodatne strani. Dovoljeno je izpisovanje besedila na Spletu in posredovanja kopij z nespremenjeno vsebino. Prevodi v ostale jezike se vedno ne preverjajo.

Uporabljeni kratki svetopisemski citati in pripombe – na novo obdelane na temelju različnih prevodov - so dopolnila ustreznih poglavij
glavnega besedila
Toda takšna značilna mesta niso polno nadomestilo spremljevalnega študija oziroma meditacije o evangelijih ali delih Razodetja. Za to vam svetujemo Sveto pismo ali Novo zavezo.