Nazaj na spletno stran : ostale ponudbe in jeziki.

Stara zaveza, židovska religija in Jezus Kristus...
z izvlečki iz glavnega besedila in dopolnila.

Jezus Kristus in njegovi učenci so se pogosto sklicevali na Sveta pisma, ki so jih pogosto poznali celo njihovi slušatelji. To je v prvi vrsti Stara zaveza. Vsebuje zgodbo o stvaritvi, knjige o zgodovini Judov, zakonske spise, preroške spise, psalme, apokrife itd. Jezus in učenci razlagajo, da niso prišli ukiniti vsebine stare postave, da v prvi vrsti niso prišli kot razlagalci spisov, ampak da zdaj gre za življenje iz neposrednega stika z Bogom in Kristusom. (Poglejte tudi "Temelji etičnih vrednosti" in glavno besedilo spletne strani »Christuswege.net«.) S tem se nasproti Stari zavezi dajejo novi vidiki.

V Novi zavezi lahko na mnogih mestih najdemo povezave z drugimi verskimi usmeritvami tedanjega časa. Janezov evangelij se na primer očitno pogosto obrača tistimi, ki so poznavali gnostične modrostne nauke, da bi jim prav preko njihovega porekla razložil, kar je različno, specifično krščansko. Enostaven primer je že oznaka »Bila je prava luč…« v Jn. 1. Nekatera Pavlova pisma itd. prav tako upoštevajo seznanjenost ljudi iz okrožja starih misterijskih religij, celo več kot judovska izročila. Nekdo, ki s temi tradicijami ni seznanjen, ne bo tega opazil. Na takšnih mestih Nove zaveze ni mogoče najti pavšalnih obsodb vseh starih nejudovskih spisov. Takšne obsodbe je mogoče najti le na mestih, kjer se omenjajo izrecne zlorabe določenih, degeneriranih kultov, ker se ljudje želi opozoriti na takšne poti. Stara pot poslanstva v skladu z zakonom je bila ljudje iskati tam, kjer so se nahajali; namesto zahtevati, da enostavno morajo pozabiti svojo celotno biografijo - kar prej ustvarja dodatne razkole v zavesti - namesto da privede odrešitev, ki te razkole zdravi. Od ljudeh drugačnega porekla se ni zahtevalo, da najprej morajo prevzeti celotno judovsko tradicijo. V tem oziru so bili enakopravni z Judom (prim. npr. Apostolska dela 15,19). O tem so ne glede na to med apostoli obstajali spori, do katerih prihaja tudi danes.

Dejansko je bilo možno, da se krščanstvo namesto na Stari zavezi oblikuje tudi na temelju drugih religijskih tradicij. To je poskusil npr. Mani, utemeljitelj manihejcev, ki so se razširili v Aziji. Cerkev jih je pozneje preganjala in so zaradi tega danes skoraj iztrebljeni. Zanj je izhodišče bila prav tako monoteistična religija Zaratustre v Perziji. V kateri meri mu je na takšen način uspelo točno oblikovati Jezusovo vlogo in koliko mu to morebiti kljub visoki ravni njegovih naukov ni uspelo (npr. enostranska izolacija od sveta v naukih), je drugo vprašanje, s katerim se na tem mestu ne bomo obširno ukvarjali.

Na začetku se Bog v Stari zavezi imenuje »Elohim«, - t.j., »božji duhovi (stvaritve)« in ne materialni vesoljci z genetičnimi eksperimenti itd., kot se danes špekulira v mnogih knjigah -; kolikor je bilo delno problematičnih vplivov na razvoj zemlje, so se le-ti pojavili pozneje. Besedi »Elohim« in »Alah« (islamska oznaka Boga) imata jezikovno isti izvor.

Ime Jahve / Jehova / JWHW se v Stari zavezi pojavlja šele pozneje. Pri približevanju Boga med potekom epoh, kot to pravijo mistični in družboslovni viri kot sta Lorber ali Steiner, je med ostalim nastalo doživljanje Boga kot Jehove. Le prevodi žal uporabljajo vedno iste oznake za mesta, kjer se v originalu nahaja veliko različnih Božjih imen. Tako ljudje iz različnih obdobjih vsakič preskočijo različna doživetja. Človek je pozneje verjetno zameglil prvotno resnično spoznanje Boga kot Jehove; v tej soodvisnosti so celo negativna bitja lahko od časa do časa zavajala ljudje. Fenomen v mnogih religijah je, da so ljudje, katerih duhovnost je bila plitva, in ki so npr. bili polni sovraštva, bili zelo malo odprti za popravljalne besede prerokov. Tako se vse posameznosti v Stari zavezi ne morajo nanašati na dejanskega »Jahveja« in na »JHWH« v pomenu razlag prof. J. J. Hurtaka / ZDA. To vendar še vedno ne pomeni, da vsak starozavezni dogodek lahko ocenjujemo s pomočjo človeške logike sedanje družbe. Bog sam najbolj ve, zaradi česar nekaj dela in zaradi česar nekaj zahteva od ljudi.

Za teologijo, utemeljeno na krščanstvu kot religijsko skupnostjo, težko uporabna, za druge kulturne kroge pa toliko bolj zanimiva bi lahko bila spodbuda R. Steinerja, da v Kristusu vidimo sončno bitje, ki je v predkrščanskih časih nekaterim večjim modrecem bilo zelo dobro znano; ki je prihajalo do izraza v hindujskemu Vishwas Karman, parskem Ahura Mazda, egipčanskem sončnem bitju Ozirisu, in v keltskem Belemis = Baldur, Apolon. Poglejte tudi poglavje »V začetku je bila beseda…« v tem besedilu.
O kristologiji Rudolfa Steinerja poglejte med ostalim zbirko predavanj: »Duhovne bitnosti v nebeških telesih«, 1912; »Predstopnje misterije na Golgoti«, 1913, 1914; »Od Jezusa do Kristusa«; »Kristologija«. *)

*) Celo za čas Stare zaveze velja, da bi raziskava lahko dobila mnoge vredne spodbude, ko bi navdihnjene/vizionarske spise dojela in opazila v njihovem posebnem značaju; v tem primeru poleg Rudolfa Steinerja npr. Anna Katharina Emmerich, »Skrivnost (skrivnosti) Stare zveze«. Poglejte tudi »predpotopno« in novozavezno obdobje v spisih skozi »notranjo besedo« Jakoba Lorberja: www.lorber-verlag.de; ter Rudolfa Steinerja. Zaradi spoznanj mistike lahko popolnoma pozabimo tezo nekaterih, po kateri Jezus nikoli ni obstajal kot zgodovinska oseba, ali pa je enostavno bil potujoči pridigar.

Update English/ Deutsch.

 Nazaj na kazalo te strani

Mani (216-267) je krščanske lastnosti poskušal združiti s staro Zaratustrovo religijo. (....). Tega poskusa tu ne bomo podrobneje obravnavali. Poglejte o tem obširno besedilo v nemščini ali angleščini.

 Nazaj na kazalo te strani

To ()je prispevek k boljšem razumevanju med religijami in miroljubnemu "medreligijskem dialogu", ki se dogaja že vrsto let. Te pripombe nimajo aspiracij do skupne karakterizacije islama, zlasti ker obstajajo celo različne šole islama.

Islam pomeni "pokoritev božji volji".
Sveto pismo islama, Koran, se pojmuje kot navdih, ki ga je Preroku Mohamedu posredoval bog oz. angel Gibril - ki ga lahko poenotimo s tudi v krščanstvu poznanim nadangelom Gabrielom. Gotovo je, da osrednji pomen pripada Koranu. Poleg tega so za tolmačenje pomembne tudi druge tradicije (sunna; dobesedno: "običaj"), ohranjene iz časa Preroka (hadit). Tudi Prerok je po svojem osebnem vedenju človek, ne pa bog. Potrebno je vedeti, da kot med krščani prav tako obstajajo muslimani, ki svojega Svetega pisma ne poznajo dovolj. 

Za Preroka se pravi, da je bil poslan za določeni "čas" (ali vmesni čas), v katerem se poslanci niso pojavljali (sura 5,19*). Koran ločuje vernike v smislu naukov Preroka Mohameda, "ljudje Knjige" (ljudje Pisma), in "nevernike". Z "ljudmi knjige" so mišljeni predvsem Judje in kristjani, ki poleg muslimanov delijo isto tradicijo, včasih pa tudi zaratustrovci (sura 22,17*). Kajti Koran priznava tudi verigo "prerokov", ki so svojemu narodu oz. v svojem času dajali ujemajoče se nauke o enem Bogu, onstranski sodbi in molitvi (npr. sura 6, 83-92; sura 7, sura 4,136*). V kolikor ljudje teh religij verjamejo v skupne temelje, se v samemu Koranu ne štejejo med nevernike. (sura 5,48* i.dr.) V prvih stoletjih islama se kristjane in Judje ni prisiljevalo, da preidejo na islam (v skladu z naukom v Koranu, "V religiji ni prisile", gl. sura 2, 256*).
Abraham velja za enega iz "hanifov", ki so kot posamezniki našli pot do resnične vere v enega boga.
Allah - predislamsko staroarabsko al-ilah - ima kot semitska beseda gotovo isto poreklo kot "elohim", božje ime iz hebrejskih Mojzesovih knjig.

Treba je omeniti, da Koran Jezusa na več mestih priznava za preroka, za božjega poslanca  in brez podrobnejše razlage celo kot "besedo" Božjo ter duh Božji (sura 4,171), "ustvarjenega kot Adam" (sure 2, 3, 5,...). V dobro dojetem islamu velja na vsak način več kot pri tistimi sodobnimi krščanskimi teologi, ki so pustili le socialnega reformatorja Jezusa. V Koranu ni sprejet le nauk o Jezusu Kristusu - ki ga kristjani v Mohamedovem času dojemajo zelo zemeljsko - kot Božjemu sinu v okvirju poznejšega nauka o trojstvu. Kristjanov, ki bi lahko tisto, kar je bilo prvotno mišljeno, lahko razložili avtentično, tako da to razumejo tudi ljudje drugačnega porekla, skoraj niti ni bilo. (npr. sura 6,101*). V Pismu Rimljanom 1.4 se pravi, da je Jezus po duhu svetosti "postavljen za Božjega Sina" v moči - torej da ni rojen. 
V tem smislu bi se kristjani lahko strinjali z muslimanskim prepričanjem, da je Bog nerojen in da Jezusa ni rodil, ampak ustvaril. Poleg tega se (grški) pojem "logos" - ki v Bibliji dejansko označuje božje poreklo oz. poslanstvo Jezusa Kristusa - v evangelijih prevaja celo kot "Beseda" (poglejte gor), kar se v Koranu uporablja za Jezusa. Ali so v navdihih Korana - prav tako kot v Bibliji - skrite skrivnosti, ki jih do zdaj niso doumeli ne muslimani ne kristjani, ter je zaradi tega spor okoli pojmov nepotreben? Krščanska dojemanja teh naukov kot "naukov o mnogoboštvu" niso v skladu s tistim, kar je Jezus sam poučeval: "Molite Očetu (Bogu) v mojem imenu (t.j. v notranji povezanosti z Jezusom)" - Biblija, Evangelij po Janezu 15:16. V Jezusovem življenju se vse vrti okoli enega Boga, s katerim je bil ozko povezan, in h kateremu ljudje lahko privede ravno on.

Pojem "logos" (grško, v Evangeliju po Janezu 1 "Božja Beseda", oznaka, ki je tam povezana s Kristusom) se v Paretovem prevodu Korana (nemščina) pojavlja neodvisno od Jezusa, v drugih izdajah Korana pa se dojema kot Božja "zadeva" oz. Božji "ukaz" (sura 13,2 in 13,11*).

Koran vidi Jezusa "kot Adama", ki ga je Bog ustvaril iz zemlje (sura 3,59*), in govori o "božjem poslancu" iz Božjega duha, ki je napovedal Mirjamino (Marijino) deviško rojstvo Jezusa (sura 19,17-22*). V krščanski verziji napoveduje angel Gospodov Jezusovo rojstvo iz Svetega duha. V Koranu se tudi govori, da je Jezus bil okrepljen s Svetim duhom / Duhom svetosti (sura 5,110*).

Po Koranu je mladi Jezus napovedal svoje vstajenje (sura 19,33*), s čimer je verjetno bila mišljena njegova vrnitev na "sodni dan" (sodišče) z vstajenjem vernih, ki se v Koranu pogosto omenja, gl. spodaj, sura 4,159* . Koran pravi, da je Jezus živ vzdignjen na nebo (sura 4,157 -159*, sura 3,55*).
Muslimani in kristjani se ne strinjajo o tem, ali je Jezus pred svojim vnebohodom bil križan, umrl in skozi Boga premagal smrt - kot to pravijo kristjani - , ali pa je brez križanja bil živ vzdignjen v nebo - kot to verujejo muslimani. Toda skupno je verovanje, da v času vnebohoda ni bil "mrtev", ampak da je npr. poučeval ljudje.
Že v suri 3,55* oz. 5,48* se pravi "…gotovo bi vas očistil" in "…Allah je povratek vseh vas in vas bo obvestil (v zemeljskem življenju) o tistem, v čemer ste se razhajali". Rešitev nekaterih preostalih skrivnostih bi kristjani in muslimani lahko torej dočakali v miru namesto da se prepirajo.

Koran prav tako vsebuje vstajene vernikov med sodbo (sura 36,77-83; sura 69,13-37; suri 75 in 99* in dr.). Jezus se bo potem vrnil in pričal za verujoče ljudje Pisma (sura 4,159; prim. sura 16,89*). Tisti, tudi nemuslimani, ki verujejo v Boga in sodni dan in delajo kar je pravilno(), se po Koranu ne morajo bati sodbe (sura 2,62; sura 4,123-124; sura 7,170*). Sodba je tako v Koranu kot tudi v Bibliji enoznačno Božja in ne človeška zadeva ne glede nato, ali gre za kristjane, muslimane ali Jude.
(Takšne primerjave med religijami niso namenjena za ustvarjanje dvoma v neodvisnost Korana.)

Celo etični temelji 3 "abrahamitskih religij" so tesno povezani. Zapovedi se, čeprav ne v obliki seznama, pojavljajo tudi v islamu, med ostalim v suri 17,22-39; suri 5,38-40; suri 2,188; suri 4,135; suri 2,195; in suri 17,70* (človeško dostojanstvo). Koran npr. strogo in brez izjem prepoveduje umor nedolžnih (sura 5,27-32*). Pojem "Gihad" (džihad) pomeni le: "boj"; pomen "Sveta vojna" ne izvira iz Korana, ampak iz izrek Preroka Mohameda in islamskih pravnih šol ***): Duhovno-moralno delo v notranjosti na lastnih, od Boga oddaljenih strasti velja za "Veliki džihad", ki se mu pripisuje večji pomen kot vsem drugim zunanjim spopadom. (Prim. npr. Jezusovo sporočilo, "odstrani najprej bruno iz svojega očesa…"- Mnogi zunanji konflikti bi na tak način izgubili svoj temelj.) "Džihad besede" je miroljubno zastopanje vere. "Džihad z roko" je aktiven, učni primer vernika. "Džihad meča" se imenuje tudi "Mali džihad"; dovoljen je le za obrambo napadenih vernikov in "brez kršitev" (prim. Koran sura 2,190*). »Silovitost« odnosa do drugače verujočih ima sicer sovje temelje tudi v Koranu (sura 48,29*, sura 47,4*).
Obširna so tradicionalna pravila za odnos med spoli vključno s prepovedjo sklepanja zakona s pripadniki drugih religij itd. 

V islamsko prakso spadajo: "Dokazovanje, da ni Boga razen Boga (Allaha) in da je Mohamed Božji poslanec; 
da se opravljajo predpisane vsakodnevne molitve (sura 2,177*); 
da se v mesecu ramadanu drži letnega posta (sura 2,185*);
da se po možnosti enkrat v življenju izvrši romanje (sura 2,196*);
in da se plača zakkat (dajatev za socialne namene) (sura 2,177*)"

*) Med ostalim je bil uporabljen prevod Korana avtorja Rudija Pareta, založba Kohlhammer-Verlag (v nemškem jeziku), prevod katerega zadošča za znanstvene razprave in jasno ločuje med dobesednimi prevodi in vstavki za boljše jezikovno razumevanje. Tu uporabljamo egipčansko štetje verzov, ki se v islamskem prostoru največ uporablja. Drugi prevodi lahko uporabljajo eno iz drugih dveh štetjih verzov; v tem primeru omenjeno mesto najdete kratko pred ali po navedeni številki verza v isti suri. Težka prevedljivost Korana ne velja toliko za tukaj navedena že razumljiva mesta. Pomen mest v Koranu je bil primerjan tudi z "Der Koran, übersetzt und kommentiert von Adel Theodor Khoury, 2007 (v nemškem jeziku - Koran, prevod s komentarji Adela Theodorja Khouryja)", prevod katerega je doživel priznanje tudi pri muslimanskih znanstvenikih (npr. dr. Inamullah Khan, tedanji generalni tajnik Islamskega svetovnega kongresa) in čigar komentar upošteva tradicionalno tolmačenje islamskih pravnih šol.

***) Celo zgodovinske "krščanske križarske vojne" niso bile svetopisemsko utemeljene, ampak človeška dejanja in so npr. pri mnogih evropskih kristjanih danes na slabem glasu.

*) Z izročilom ohranjene Budove nauke lahko najdemo zlasti v obširnih prevodih K. E. Neumanna, "Budovi govori: srednja zbirka"; tudi v "daljši zbirki".
**) Za ljudje s teozofsko uporabo jezika je treba omeniti, da se v teozofskem pomenu nirvana oz. dihanje nahajata pod »paranirvansko« in »logoistično« ravnjo.

 Informacije o Jezusu Kristusu in hinduizmu.

V naukih hinduističnega izvora obstaja pojem »avatarov« različnih stopenj. Pod njim se misli na ljudi, ki na Zemlji ne obstajajo zaradi lastnega razvoja, ampak zaradi prostovoljnega prispevka k razvoju naroda ali človeštva; kot kaplja "iz božje popolnosti". Razlike izmed takšnih zaporednih »avatarov« se v takšnem dojemanju pogosto razplinijo, medtem ko judovsko in krščansko dojemanje »zgodovinskega Boga« poudarja vidik nadaljnjega razvoja ter zlasti s tem povezano vlogo »Mesijo« (izvleček iz poglavja »V začetku je bila beseda…« našega glavnega besedila).
Tu z indijskega stališča kljub temu gre za dovoljeno približevanju dojemanja vloge Jezusa Kristusa. Zato celo hinduistični mojstri joge Jezusu pogosto pripisujejo večjo vlogo, kot je tista pod sodobnimi krščanskimi teologi, ki Jezusa vidijo kot navadnega človeka oz. socialnega reformatorja. Obstajajo tudi hindujci, ki Jezusa vidijo le kot enostavnega mojstra oz. učitelja. Pri tem je treba upoštevati, da so duhovne globine krščanstva deloma izginile ter da jih moramo znova spoznati, če želimo omogočiti vsebinski dialog z drugimi religijami. (Ta spletna stran dela na tem v svojih obširnih besedilih * ).

Ustrezno besedi »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt. 5:48) je za nas v vsaki religiji najzanimivejše vprašanje, kamor vodijo praktične duhovne steze. To so v primeru hinduizma mnogostranske poti joge. 'S premagovanjem zunanje in notranje človekove narave' poskušajo 'dušo privesti do njene božanske popolnosti'.
V povezavi s tem obstajajo evropske šolske usmeritve (…), ki pod drugimi imeni (antropozofija, univerzalno življenje in dr.) lahko vključujejo elemente kot so npr. v jogi znani živčni centri ali centri zavesti - čakre. Takšna stremljenja niso avtomatsko »nekrščanska«, kakor je to mislila cerkve, ti centri v človeku so bili znani že krščanskim teozofom v srednjem veku (Johann Georg Gichtel), vmes pa jih lahko prepoznamo kot dejanske strukture energije realno prisotne v vsakem človeku; prav tako kot poznavanje zlasti v Kitajski znanih akupunkturnih točk ni avtomatski »taoistično« - kajti z merilniki, v sodobnih časih pa tudi s pomočjo histologije jih lahko najdemo v človekovem tkivu. (Izvleček iz »Svete vneme« v glavnem besedilu). Prim. tudi Albrecht Frenz »Krščanska joga – krščanska utemeljitev indijskega načina meditacije«, kjer se domneva, da sta krščanstvo in praktične metode joge kompatibilni.
Za kristjane je odločilna duhovna opredelitev; t.j. vaje se obravnavajo kot priprava lastnega bitja za delovanje Boga ali pa se narobe misli, da popolnost v Bogu lahko izsilimo s tehnikami (telesne vadbe in vadbe dihanja, petje manter, koncentracija, meditacija in kontemplacija...) ?.
Še ena takšna razlika pri kristjanih: ko se npr. v jogi pojavijo pojmi kot je »Kristusova moč«, se opazi, da je Kristusova moč zdravljenja del njegovega bitja, ki od zgoraj deluje na celotnega človeka - ali pa se doživlja le kot izolirana kozmična sila? Če se neposredno ne prilagodimo Kristusu, kako bomo vedeli, da doživeto dejansko prihaja od Kristusa? (deloma iz »Vprašanje o čudežih« v glavnem besedilu) *
Vsekakor obstajajo tudi originalnejše krščanske poti namesto metod iz drugih virov, prilagojenih krščanstvu; le ti so danes lahko rodovitni. Prastara praksa pravoslavnih menihov na gori Athos ("Kyrie Eleison", »Gospod, usmili se«) bi v indijski terminologiji bila npr. krščanska vadba dihanja in manter. (Prim. »Tišina v puščavi« iz glavnega besedila) * . Poleg tega obstaja npr. specifično krščanska evangeličanska meditacija, na kateri temelji naše glavno besedilo, opisana je pa na dodatni strani "Krščanska meditacija" *.

Vživljanje v križanje oz. »polnoč duše«, »mistično smrt«, prehoda skozi zapuščenost vsega, na kar se je človek lahko opiral, ki so ga vsi znani krščanski mistiki (npr. mojster Eckehart) občutili na ta ali on način, je podobno vrhunskemu doživljanju pri jogi, pojavu Nirvikalpa Samadhi oz. izkušnji praznine v »nirvani«. Krščanska mistika je toda posredovala izkušnjo. da se v oz. za to praznino spet "nekaj" nahaja, namreč Kristus oziroma Bog. Da je tudi na indijski poti možno prestopanje nirvane v nekaj, kar se krije za njo, je pokazal Aurobindo. V krščanstvu je do prvega trenutka religiozne poti vsekakor prisotno nekaj od te polnosti, ki se nahaja za vsem, ker je Kristusovo bitje most, ki gre skozi zemljo.
Vtis težkega lovljenja ravnotežja se ustvarja, ko se nekdo kot Aurobindo sooča s silami, ki napeljujejo k povezavam Kristusovega razvoja čeprav ozadja za to ni. To v nobenem primeru ni nemogoče; spomnili bomo le na primer hindujskega dečka Sadhu Sundar Singha, ki o krščanstvu ni vedel ničesar, je pa skozi svoje intenzivno notranje spraševanje o Bogu nenadoma spoznal Kristusa in o tem pozneje napisal knjigo (založnik Friso Melzer, »Sadhu Sundar Singh«). Celo pri hinduističnih, tantričnih vajah se je pri ljudeh, ki so prej računali s pojavljanjem indijskih božanstev, nenadoma pojavila vizija Kristusa. »Veter piha, koder hoče".
Za teologijo, utemeljeno na krščanstvu kot religijsko skupnostjo, težko uporabna, za druge kulturne kroge pa toliko bolj zanimiva bi lahko bila spodbuda R. Steinerja, da v Kristusu vidimo sončno bitje, ki je v predkrščanskih časih nekaterim večjim modrecem bilo zelo dobro znano. (Izvleček iz poglavja »Križanje…« glavnega besedila * ) R. Steiner je glede Indije nakazoval na "Vishwas Karman", "svetovnega arhitekta", katerega delovanje so indijski modreci lahko zaslutili izza njimi neposredno dostopnih ravnin.
V zvezi z veliko hindujskih bogov bi lahko predpostavili, da so po novih spoznanjih bogovi mnogih starih kultur – če ne gre za zgolj plemenska božanstva ali ljudi – predstavljali vidike enega božanstva, ki so pozneje bili čaščeni kot samostojna božanstva. Teoretične oznake, kot je denimo politeizem, same zase malo pomenijo. Judje so – v originalnem hebrejskem besedilu – tudi imeli različne nazive za Boga in njegove lastnosti. Toda niso jih častili kot različne bogove. Zaratustrovci (Parsi) so prav tako ostali pri monoteistični veri (v enega boga). V hinduizmu lahko npr. šola višnuitov velja za monoteistično.

V tem kontekstu je zanimivo, da obstajajo nova prizadevanja, ki prav tako kot Kristus v svojem vstajenju ne delijo splošne predpostavke očitne, prisilne smrtnosti telesa: (…) Indijski filozof in jogi Aurobindo in njegova duhovna sopotnica »mater« Mira Alfassa sta npr. delovala v tej smeri. (...)  (deloma izvlečki iz »Vstajenje« v glavnem besedilu) *.

Znaten del tistih krščanskih poteh socialnega delovanja in usmiljenosti bi v Indiji veljal za »karma jogo« (joga usode) oz. »bhakti jogo« (joga ljubezni), medtem ko bi se spoznavno usmerjena pot lahko primerjala z »inana jogo«.
Dejansko lahko doživimo, da pri pripravljanju za vodenje življenja skozi Kristusa posredovanega Boga to življenje poteka bolj organsko, kakor pri pripravljanju za mehansko delujoče izenačevalne zakone usode = karme. Celo Kristus govori o obdelavi »do krajcarja«, ne pove pa, da bi se slej kot prej moralo zgoditi "oko za oko, zob za zob" (Stara zaveza). V ospredju se nahaja nova naloga človeka – iz njegovih možnostih se sprejema in spreminja, kar je zanj in njegovo okolje rodovitno. Ne napoveduje se več opravljanje s preteklostjo kot samo sebi namen. Danes se lahko opazi pomoč "od zgoraj" pri součinkovanju različnih človekovih možnosti. (Izvleček iz poglavja »Križanje« glavnega besedila; obstaja tudi dodatna stran o karmi in reinkarnaciji.) *

Tudi japonski šintoistični kult je izvirno en od svetovno sorodnih naravnih religij, ki so starejše od znanih svetovnih religij kot so budizem in krščanstvo.
Izvori naravnih religij se nahajajo v času, ko so ljudje v veliki meri imeli zavest, ki močno odstopa od danes prevladujoče intelektualne zavesti. Jean Gebser, avtor knjige »Izvor in sedanjost" (v nemškem jeziku) bi te stopnje zavesti imenoval "mitološka zavest". Raziskovalec zavesti Julian Jaynes, avtor knjige »Izvor zavesti« (v nemškem in angleškem jeziku) bi to imenoval zavest, v kateri sta obe polovici možganov komunicirali bolj neposredno kakor danes.*) Desna polovica možganov je dovoljevala pojave vseh vrst, npr. v naravi celovito prepoznavati kot »bitje«, leva pa je to vse lahko obdelala tako, da je človek slišal njene »glasove«. Tudi vsa evropska izročila o elementarnih bitjih, pravljičnih likih itd. izvirajo iz tega, torej niso izmišljena. V zvezi z vse večjim širjenjem pisanja in branja namesto ustnega izročila je takšen način spoznavanja kot družbeno relevanten fenomen v evropsko-prednjeazijski antiki večinoma izginil do ca. leta 500 pred Kristusom. Ker so v mitskem obdobju večinoma častili lokalna oz. s plemenom povezana bitja, prednike ali – bogove, je mešanje kultur dodatno prispevalo k temu, da stara oblika zavesti ni več delovala (brez napake). Napake so koristnost takšnih spoznanj naredile dvomljivo in zato pospešile ta proces.
Ne bi bilo nedvoumno, takšne stopnje ocenjevati tako, da je novejša razumska zavest vrednejša in da so proizvodi stare zavesti danes brez vrednosti. S seboj je prinesla nove sposobnosti, zato pa so izginile druge, ki jih intelekt sam ne more zamenjati. V meditaciji je sicer možno ob ohranitvi dosežkov analitičnega mišljenja starih, skritih sposobnostih ponovno zavestno razviti nazoren pregled in sintezo. Na tak način lahko nastane integrirana zavest, ki obema polovicama možganov znova pomaga priti do izraza. Čisto intelektualna zavest danes pogosto zadene ob meje svoje zmogljivosti. Očitno ni mogoče le z njo pravočasno opaziti npr. ekološke probleme v njihovi dejanski zapletenosti in jih rešiti: Dörner je govoril o »zavesti z več dejavnikov«, ki je potrebna za razumevanje ekoloških procesov in ki je njegovi študenti pri ustreznem raziskovanju skoraj niso imeli. Današnje človeštvo lahko pri tem dobi spodbudo celo iz starih izročilih predintelektualnih spoznanj – brez enostavnega prevzemanja prejšnje oblike te zavesti. Zaradi takšnih razlogov so pravljice otrokom pomembne tudi danes. Prispevajo k temu, da desna polovica možganov sočasno ne okrni.

V prvotnem krščanstvu so »darovi Svetega Duha« igrali pomembno vlogo (med ostalim Jn. 16; Kor. 12:7-11; Apostolska dela 2:17-20). Poglejte tudi naše poglavje »Binkošti« v glavnem besedilu naše angleške strani ter v drugih jezikih. Sveti Duh je božja moč, ki dovoljuje, da človekova kreativnost prekosi samo sebe. To sicer ni gola aktivnost desne polovice možganov, čeprav jo dejansko uporablja. Toda Sveti Duh je tesno povezan z Jezusom Kristusom. Celo ko Jezus svojim učencem pove »Veter piha, koder hoče« - kako je nekdo lahko gotov, da njegova današnja spoznanja izvirajo iz Svetega Duha v Kristusovem smislu, če se sam ni predal Kristusu?

Za razliko od tistega, kar smo našli pri drugih domnevno politeističnih religijah - na katerih izvoru temelji enotno božanstvo z "lastnostmi", ki bodo šele pozneje čaščeni kot zasebni bogovi – tega pri celi vrsti naravnih religij ne moremo najti.
Medtem dokler se miti o stvarstvu nekaterih drugih narodov začenjajo s stvaritvijo neba in zemlje (in podzemlja), se pri starem japonskem mitu o stvarstvu v ospredju nahajata nebo in zemlja. Bogovi nastajajo v tej podobi spontano in prebivajo v vseh 3 svetovih medtem ko na zemlji prebivajo tudi ljudje, v podzemlju pa mnogi mrtvi in demoni. Tudi predniki se prištevajo k panteonu bogov. (...)

Čaščenje se dogaja različno, z določenimi molitvami (zahvala in prošnja), ter z žrtvovanjem naturalij ali simboli.
(...)

Etični nauki: V šintoizmu je npr. obstajal register grehov; v stiku z drugimi religijami so bila razvita etična stališča, ki jih lahko najdemo v praktično vseh velikih religijah.