2. Staro cerkev je v naslednjih stoletjih večinoma urejala avtoriteta obširnih razprav "cerkvenih očetov". Oni so med ostalim s pomočjo grškega jezika in grške učenosti ponazorili zgodnjekrščanska izročila za Evropo. Veliko tega so vedeli o starih spisih, ki so danes izgubljeni. Kot v vseh fazah, so se tudi med trajanjem te faze prepirali o tem, kaj ustreza pravem krščanstvu in kaj ne. V primerjavi z izvorom je potrebno znova obravnavati nekatere reči iz njihovih spoznanj, ki so pozneje bile potlačene. Razen tega so še naprej obstajali kristjani – npr. v Egiptu, prim. tudi najdbe v Naq Hammadiju – ki niso toliko negovali cerkveno odrešenjsko posredovanje ampak bolj individualni dostop do boga v molitvi in meditaciji itd. V "mistični teologiji" današnjih pravoslavnih cerkva se je v veliki meri nekaj od tega ohranilo.

3. Srednjeveška sholastika in kanonistika sta privedli do teološke sistematizacije skozi miselne, dejansko religijsko-filozofske razprave (argument, protiargument, sklep), pri čemer so cerkveni očeti še vedno veljali kot avtoriteta kolikor so se ujemali s temi miselnimi tokovi. Tudi če se je v sholastičnih mislih za takratni čas dobilo veliko smiselne duhovne hrane, se lahko prestrašimo pogosto enostranske, absolutistične in s tem izključne logike – ki jo je treba ločiti od dejanske religiozne dimenzije. Vero je konzervirala v obliki naukov oz. dogem in zapeljevala tudi k inkvizicijski praksi. Iz kreativnosti današnjega spiritualnega iskalca ali mistika se lahko razpozna, da bi ista intelektualna metoda na nekaterih mestih lahko pripeljala in da je deloma tudi pripeljala do drugačnih sklepov; oz. da dejanska duhovna rast ima za pogoj fleksibilnejšo in obširnejšo, ne tako zelo otrdelo zavest. Stroga sholastična metoda je danes še vedno bistveno izhodišče sistematske teologije, zlasti v področju katoliške cerkve. Danes tudi v njem obstaja odprtost za druge oz. ekumenske zasnove (npr. Yves Congar). Ne gre namreč za kakršno koli enostransko kritiko ene iz teoloških usmeritev. V zgodnjem stadiju dela na sedanjem glavnem besedilu "Poti Jezusa Kristusa" smo preverjali možnosti sistemske razdelitve pričujočega gradiva. Na koncu smo prišli le do ene možnosti, namreč vrstnega reda prikazanih "Jezusovih korakov" vzdolž samih evengelijih! Kajti prav v njih se odraža arhetipski vrstni red človeških razvojnih stadijev in področij zavesti v odnosu do sveta, ki nas obkroža. Toda to je nova, interdisciplinarna zasnova.

4. Ko se je nakopičilo dovolj cerkvene tradicije o izvorih, je sledilo prizadevanje reformatorjev, da za temelj močnejše jemljemo svetopisemske izvore. To so žal naredili v zelo omejeni meri, ker so bili otroci svojega časa in so npr. vedeli malo o duhovnih in mističnih tokovih iz zgodovine kristjanstva. Razen tega so opuščene tradicije, ki v svojem jedru imajo določeno vrednost, kot je Marijino čaščenje. Takrat so si posamezniki, kot je npr. evangeličanski teolog J. v. Andreae, pridržali pravico, da se v romaneskno zastrtih sanjskih slikah poglobijo v globlje, navidezne "krščansko-ezoterične" izkušnje; vzrok neopaznosti krščanskih lastnostih je na takšni, zaradi varnosti izbrani obliki. Niti protestantizem ni bil videti vedno tako tolerančen. Protireformacija, religijske vojne itd. so storile še kaj. Kljub temu so si različne teološke metode takrat bile v veliki meri podobne. Kjer danes še med protestantskimi cerkvami obstajajo ločene verske skupnosti kot so luteranske in reformirane (kalvinistične) ter cerkve protestantske unije, je njihovim nosilcem treba povedati, da je to sicer še primerno za strokovne teološke diskusije toda glede na lastne vernike že zdavnaj zastarano. **)

5. Čas nove filozofije, razsvetljenstva oz. racionalizma z naravoslovnimi vedami, ki je sledil za tem, ni privedel do tega, da ob strani intelektualno določene stare, sistematske teologije stoji teologija duhovne izkušnje. Vse več zgodovinsko-cerkvenih teologov se je prav nasprotno zavestno ali nezavestno ravnalo po tudi intelektualnem in vrhu vsega enostransko materialističnem razumevanju znanosti takratnega časa. Teologija je deloma postala zgodovinska, književna in lingvistična raziskovalna usmeritev - kar ni avtomatski narobe, ampak le enostransko. (Nasproti temu so se sodobni zastopniki stare sistematske teologije ponovno videli kot jedro dejanske teologije, okoli katerega bi se lahko zbirale nove raziskovalne usmeritve. Vprašljivo je, ali so dejansko lahko bili takšno integracijsko jedro.) Deloma upravičeno početje bi zagotovo bilo povezovanje raznolikih znanstvenih odkritij z verskim naukom v primeru, da to ne privede do novih naravoslovnih dogem. V tem primeru bi to treba tudi danes dosledno delati. Do tega do danes v večji meri seveda ni prišlo. To pomeni upoštevanje izstopajoče nove podobe sveta oz. paradigme, ki se oblikuje iz novejših, ne več tako zelo materialističnih znanstvenih tokovih kvantne fizike, iz sodobne biofizike, geofizike in astrofizike ter predvsem iz mejnih znanosti kot je parapsihologija itd. Sedanjo teologijo nima smisla opirati na znanstveno podobo sveta 19. stoletja! ***)
Že od 19. stoletja so nasproti tendencam razsvetljenstva obstajala močna nasprotna gibanja, npr. prebuditvena gibanja, ki so privedla do veliko novih evangeličanskih svobodnih cerkvenih skupnosti. Zanje vendarle ni bilo pomembno spoprijeti se z dogodki v naravoslovnih vedah; zastopale so verovanje, ki se je brez sprememb opiralo na svetemu pismu. Za to se niti ne more uporabljati pojma teologija, ker gre zgolj za novo vrsto teološke razlage svetega pisma (eksegeza / hermenevtika).

6. Tako so v 20. stoletju sledila mnoga prizadevanja za doseganje faset, ki jih teologija doslej ni dovolj upoštevala, in sicer še vedno brez vključevanja tistih mistično-duhovnih dimenzij - ki jih je že Karl Rahner spoznal kot nujno potrebne. Ti poskusi so v katoliškem in evangeličanskem področju veliko prispevali za družbo tako, da so se v večji meri ukvarjali s praktičnimi človeškimi skrbmi: npr. Karl Barth, politična teologija in teologija/e osvoboditve Tretjega sveta ter teologija stvaritve****), feministična teologija, ... Pri nekaterih usmeritvah, kot je Bultmannova "demitologizirana teologija", so sicer pretiravali, t.j. vera se je reducirala na - že omenjeno, vmes ponovno zastarano - materialno razumevanje sveta; čeprav se je vsaj pravilno vztrajalo, da znanstvena objektivnost za vero v nobenem primeru ni potrebna. Drewermann je potem poskusil evangelije tolmačiti v smislu globinske psihologije. To je lahko dejansko bil most, preko katerega bi se iz neduhovnega sveta izpeljalo materialistično dojemanje sveta - čeprav se ni začela igra proti dejanski duhovni dimenziji svetega pisma, ki jo moramo jasno ločiti.
Problemi izmed fundamentalizma in relativizma doslej še vedno prevladujejo. 
Izven teoloških krogov igrajo v novejše doba vlogo tiste dozdevne "zgodbe, ki odkrivajo vse o Jezusu", ne da bi pri tem izboljšali skupne podobe današnje diskusije.

7. Do sedaj obstaja se "postmoderna" teologija 21. stoletja skoraj niti ne čuti. Obnovitev duhovnih možnosti krščanstva - pri ohranjanju tako stare verske globine kot tudi pridobljene socialne budnost - predpostavlja obširnejšo spreobrnitev v zavesti.*****. Tu sta zaželeni duhovna natančnost in diferencirani pogled na družbo in svet, (namesto da upravljamo z dosedanjimi raziskovalnimi usmeritvami teologije in veroslovja in jih predpisujemo): pot do "popolnega" krščanstva namesto dosedanje fragmentacije. Tu se začenjajo "Poti Jezusa Kristusa".
(...)

*) Zavestno so priznavali ne le "izvor izrekov Q", ki so ga raziskovalci pozneje uredili. (Vsebuje le Jezusove izreke pred trpljenjem, s tisto etiko onstran mnogih družbenih konvencij, kot jo danes pogosto izvajajo iz pridige na gori. Že ozko soroden in torej tudi avtentičen evangelij po Tomažu kaže, da so glede na pridigarje ali publiko krožili tudi drugi Jezusovi izreki...). Zadnje korake v Jezusovem življenju – ki so se že začeli z Lazarjevim vstajenjem itd. – so takrat sprva lahko sledili in jih avtentično zastopali le izbranci. Kljub temu so postali dostopni iskalcem.
**) V zadnjem času obstajajo v Nemčiji prizadevanja za razčiščevanje te situacije. Poleg tega poglejte članek "Evangeličanska cerkev: Dinozaver se premika",v št. 9, 2002 izdajatelja "Publik Forum", poštni predal 2010, 61410 Oberursel. O različnih cerkvah poglejte v delu 3 naše poglavje "7 skupnosti (razodetja) in današnje cerkve"
***) Med ostalim poglejte v delu 3 naše poglavje "Naravoslovne vede in vera v boga". Update English/ Deutsch.
****) Poglejte npr.: "Ekološka teologija", Kreuz-Verlag.
*****) Tudi nakazovanje "novega, večnega evangelija", posredovanega skozi svetega duha v Janezovem razodetju 14, 6 predpostavlja močnejšo zavest kot jo omogoča intelekt.

V Novi zavezi obstajajo različni teološki pogledi. Pisci so jih sicer morali zavestno kombinirati. Zaslutili so, da Jezus ima veliko strani. Da bi ga razumeli, je nam potrebno več teoloških zornih kotov.
Po eni plati je učil o socialnem občutku liberalne teologije ali znotraj teologije osvoboditve – in o strogih individualnih etičnih smernicah dokaj konzervativnih teologij (toda ne formalističnih in ne oprtih na državno oblast).
Imel je tako duhovno opredeljenost krščanskih mistikov ali ezoteričnih kristjanov (prim mistično teologijo vzhodnih pravoslavnih cerkva) – kot tudi usmerjenost, da apostoli svoje življenje morajo obvladati v tem fizičnem svetu (slednje je glavna tema večine sodobnih teologij in dušnega pastirstva, predvsem evangeličanskega.)
Jezus je pokazal "nadnaraven" odnos do boga, (od krsta do križa in vstajenja; kot to npr. prihaja do izraza v Janezovem pogledu oz. pogledu njegovih učencev v evangeliju po Janezu); to ne moremo razložiti s pomočjo intelektualne zavesti teologij kot je npr. Bultmannova. Jezus je kljub temu moral prehoditi človeške tokove življenja, ki so bili dostopni tudi naravoslovcem.
Mnoge dogodke lahko dojamemo s pomočjo sodobne globinske psihologije; mnogi so nasprotno duhovni v smislu, ki izhaja iz možnosti spoznavanja globinske psihologije.
Mnoga stališča so skoraj izgubljena, ker so množico prvih kristjanov preganjali kot "krivoverce" itd. (dajali so jih v isti lonec s tistimi, ki so religijo dejansko zlorabili). Vsa so bila enostranska, toda ne več kot je to katera koli obstoječa cerkev.
Ta enostranskost ni avtomatično negativna. Konstruktivni deli vseh teh usmeritev bi bili v redu - če ne bi mislili, da so edini, ki imajo prav, in da drugi v celoti nimajo prav.