37 poglavij glavnega besedila sledi korake evangelij in Janezovega razodetja. Priporočamo, da jih obravnavate v tem vrstnem redu s pomočjo evangelija po Janezu in Razodetja.
Študij svetega pisma, t.j. branje besedil in njihova jezikovno povezana obravnava je le ena metoda. Med študijem lahko poglavja besedila in ne nazadnje Bog podpirajo globlja spoznavanja.
Spletna stran sestoji iz daljšega, neprekinjenega besedila. Do njegovih poglavij lahko pridete tudi skozi kazalo. Za temeljitejši študij se priporoča izpisati besedilo: glede na nastavitev pregledovalnika in tiskalnika je to ca. 60 strani.
Kdo se razen za branje zanima tudi za bolj celovito metodo obravnave – ki vključuje zapostavljene plasti duše -, lahko po študiju enega poglavja z ozirom na koncentrirana opazovanja prebere ustrezno poglavje npr. Janezovega evangelija in o njem meditira. (Janez oz. njegovi učenci so se posebej ukvarjali z globljih duhovnim pomenom dogodka.)

Za to obstaja več možnosti; sprva veljajo predpogoji kot za vsako drugo meditacijo: iz aktualnih odklonov in nerazpoloženosti ali problemov se lastna pozornost mora dovolj izločiti šele skozi samozavedanje ali skozi pogovor z nekom; na takšen način je spet prisotna duhovna odprtost. Prisotni ne bi smeli biti niti utrujenost niti lakota niti akutni učinki alkohola, tobaka itd. Med meditacijo ne bi smel motiti telefon itd. Mesto mora biti udobno, torej ne poleg naprave, ki emitira sevanje (glej povezave: gradbena biologija). Kdor ima izkušnje, se lahko verjetno koncentrira tudi na živahnem trgu, na začetku je vendarle smiselno upoštevati ta navodila. Prej se je za takšno meditacijo o evangelijih besedilo deloma govorilo počasi z zaprtimi očmi (npr. rosenkreuzevci). Da pozornost ne bi posvečali besedam, ampak vsebini, se je besedilo najprej naučilo na pamet. Obstajala je še ena različica, pri kateri so besedilo spremljale evritmične kretnje. Obstaja tudi možnost branja besedila, pri čemer mu ob zaprtih očeh dovoljujemo da deluje na nas. Pri tem ne razmišljamo aktivno, oziroma pravo meditativno opazovanje se začne vsekakor šele po mišljenju. Če misli potem gredo naprej, bomo jih namesto dolgega razmišljanja le kratko "pogledali". To velja tudi pri pojavu misli, ki z meditacijo navidez ali resnično nimajo nič skupnega. (Če se vrtijo okoli zunanjih načrtov, ji lahko npr. zabeležimo, učinkovito preložimo zato, da duh ponovno osvobodimo od njih.) Pomembne dogodke med meditacijo bom po možnosti zaporedoma zabeležili, ker bomo v tem primeru lažje spremljali lastni razvoj. Opazovanje lahko privede do večje poglobitve zavesti, do česar ne prihaja samodejno (kontemplacija, meditacija).
Poleg tega lahko pomaga, če pri prebujanju imamo pri roki blok za zapisovanje iztočnic. To z ene strani pomaga, da se spomnimo sanj; z druge strani na temelju takšnih zapiskov o sanjah lažje spremljamo njihov razvoj. Dodatna pomoč pri okrepitvi te odprtosti je, če podnevi rišemo sanjske simbole. Lahko rečemo, da vseh sanj ne moremo razložiti z dnevnimi dogodki in njihovo psihično obravnavo, ampak da se tu dogaja nekaj, kar je na drugačen način enako pomembno kot dan.
To niso nobeni okultni rituali; gre enostavno za to, da duši pustimo čas za odpiranje do vsebin oz. Boga namesto da so vsebine na razpolago le za intelekt – ki ni slab, toda sam za se v nobenem primeru ne zadošča za razumevanje. S tem se lahko sčasoma dotakne in spremeni vse plasti človeka, tudi njegovo voljo in telo. Kar ne moremo objeti s poglavjem, se vsaj v notranjosti približuje z odmevom šele pri pojavljanju novih spoznanj ali ustreznih simbolnih slik med meditacijo ali z njo povezanih sanj. Potem lahko nadaljujemo s hojo, zlasti ker za to obstaja potreba. Poleg tega bo potrebno en teden ali boljše en mesec preživeti z enim poglavjem. Vsebino ni potrebno takoj 100% spremeniti, kajti ti koraki niso več popolnoma medsebojno razmejeni. Bok dovoljuje človeku doživetje, ko to on (Bog) želi, "zvezdno uro" lahko z meditacijo vsaj pripravimo, toda je ne moremo izsiliti. Vendarle nobena teologija itd. same ne more nadomestiti takšne notranje prakse, namesto do sive teorije lahko privede do resničnega doživetja.
Neodvisno od možnostih takšne meditacije obstaja veliko potov do istega cilja kot tudi ljudi.

Čeprav se takšna zgoraj omenjena vsebinsko specifična krščanska oblika meditacije v cerkvenih krogih zelo redko ponuja, se v posebnih cerkvenih hišah za zasedanja in pd. toliko več ponujajo druge oblike meditacije. Kajti ljudje s pravico iščejo izkušnje. Cerkve so tisočletja v glavnem zapirale svojo lastno spiritualno in s tem tudi meditativno tradicijo, zaradi česar jo zdaj morajo ponovno odpreti. Zato so namesto tega najprej poskušale spreminjati npr. budistične meditativne oblike (kot je Zen, enostavna meditacija v tišini) in jih povezovati s krščanskim ali nevtralnim uvodom. Ali so pa v tišino vključevane podobe, slike oz. posamezni biblični izreki ali izreki krščanskih mistikov. V poglavju "Tišina v puščavi" našega glavnega besedila je npr. omenjena še vedno živa praksa grško-pravoslavnih menihov na gori Athos s ponavljanjem "Kyrie Eleison" (Bog, usmili se). Tudi spevi lahko prevzamejo miren, meditativen značaj. Najenostavnejše bi bilo v svoji širini tudi najučinkovitejše: ko bi cerkve dajale dober primer, tako da v službo božjo pogosto vključijo tišino, npr. pred molitvijo, med in za njo – čakajoč na zaznavanje "odgovora"-, po pridigi, med dušnopastirskim svetovanjem itd. Ta meditativni element bi na tak način ne bil izoliran, temveč bi se njegova vrednost lahko neposredno povezano doživela. Skozi takšne priprave za božje delovanje lahko pravzaprav vse življenje prevzame meditativen značaj, - kar je v našem hektičnem času zelo težko. Zaradi občutnega neznanja bi na vsak način bilo absurdno vsako meditacijo brez razlike razvrščati kot "nekrščansko" le zato, so mnoge oblike meditacije, ki jih prakticirajo nekrščanske skupine, bolj znane kot krščanske.

Tudi tisti, ki so med iskanjem notranjih izkušenj naleteli na neprimerno in nevarno pot porabe drog, bi lahko skozi meditacijo namesto tega lahko našli bolj izpolnjeno doživetje.