Nova zaveza opisuje neposreden navdih posameznih vernikov in ostale darove Svetega Duha kot nekaj pomembnega, kar splošno pripada Kristusovemu bistvu (prim. npr. 1. Kor 14,26; Mk. 16, 17). Poti do tam so očitno bile otežene. Za Svetega Duha lahko pa molimo.

Katoliška cerkev poleg binkoštnih cerkva sicer priznava to možnost posebnih sporočil. Toda dela razliko med "splošnim razodetjem" za vse skozi sveto pismo, tradicijo in cerkveno učenje po eni strani – in mistična "privatna razodetja" po drugi strani. Slednja, če v sebi vsebujejo smiselnost za življenje omenjenih ali njihove neposredne okolice, mogoče veljajo kot razodetje Svetega Duha, vendar niso obvezujoča in posebej se jih ne podpira. Iz te cerkve je najprej do kritične reakcije prišlo posebej takrat, ko so bila posredovana preroška*) sporočila, ki se po svoji vsebini preko privatnega usmerjajo na cerkev ali človeštvo; npr. v Marijinih in Kristusovih sporočilih. Že od papeža Pavla VI. se tiskanja takšnih spisov pri cerkvenih založbah uradno ne zavira. Takšna pričevanja so se vendarle deloma zadrževala, npr. več desetletij 3. sporočilo iz Fatime. Cerkev si v takšnih primerih pridržuje pravico do poznejše dokončne sodbe. Vse, tudi verske kongregacije, se obvezujejo da bodo pri eventualnemu podrobnejšemu preverjanju upoštevale pravico do zaslišanja oz. pravične obravnave v Can. 844 čl. 3. Can. 220 prepoveduje neupravičena škodovanja slovesu katere koli osebe (do katerih lahko pride zaradi prehitrega javnega obsojanja).
V mnogih drugih cerkvah to področje nima velike vloge, oz. pri njih ni razvita posebna praksa obravnave teh pojavov. Po drugi plati obstaja veliko takšnih pojavov tudi izven cerkva. Na splošno nastaja vtis, da bog na tej poti ljudi vedno želi znova spodbujati, pravilno učiti in tudi opozarjati.

Prvi apostoli – ljudje, ki so zaradi svojih posebnih darov lahko zastopali Jezusa Kristusa - so v skladu z 1. Kor. 14,26 učili o neposrednih razodetjih in njihovo tolmačenje kot sestavni del srečanj. 1.Kor. 12, 4-7: "Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh". Po 1. Kor. 12, 28 lahko vlogo "prerokov" *) obravnavamo kot podrejeno apostolom, na tretjem mestu so pa učitelji. V 1. Kor. 14 se loči govorjenje z darom jezika za lastno sestavo preroških govorov za izgradnjo skupnosti; ljudje z darom preroštva se posebej cenijo, ker drugi apostoli te naloge niso mogli samodejno izpolniti (npr. Mat. 10, 41).

Razpoznavni znaki:
- Tu ne gre toliko za vprašanje, ali sploh obstajajo navdihi, ki jih ne moremo pripisati avtosugestiji oz. masovni sugestiji, shizofreniji ali drugim psihičnim pojavom. Kdor takšne fenomene v krščanstvu študira brez predsodkov, bo hitro opazil, da takšni utesnjeni poskusi pojasnitve v večini primerov ne zadoščajo. Prav zanimiva vprašanja se začno šele po tem spoznanju.
Smiselno je iskati spoznanje, kaj prihaja iz Duha resnice in kaj ne; prim. 1. Jan. 4, 1. To pa se mora dogajati z vso potrebno previdnostjo in pozornostjo. Tudi s stališča samega svetega pisma niso duhovniki mogli s pomočjo teoretičnih teoloških ocen vedno odločati o razkritjih duha. Nekaj njih jih je lahko neposredno spoznalo, od katerega duha prihaja sporočilo; zato je v skladu z Mat. 7, 15-20 darove preroštva treba ocenjevati predvsem po njihovih "sadovih". T.j. tam, kjer privedejo do Kristusa - npr. do tako imenovanih "doživetij spreobrnitve" s sledečo pozitivno spremembo v življenju; ali tudi do duševnega oz. telesnega ozdravljenja i.pd., bi bilo skrajne neprimerno odpraviti jih kot nepristne ali pa kot "prihajajoče od hudiča", kajti dogajajo se skozi milost – Jan. 15, 5: "Kajti brez mene ne morete storiti ničesar". Pozitiven znak je, če zaradi tega npr. nastane večja ljubezen do Kristusa in soljudi. Prim. tudi opozorilo pred sojenjem v Mat. 7, 1; Mat. 12, 24-30 in Apostolskih delih 5, 38-39. Tudi po moralno-teoloških in svetovnih pravnih temeljih je narobe v dvomu obsojajoče ukrepati.
- Drugi razpoznavni znak je lahko skromnost pojavljanja takšnih ljudi; kajti človek lahko božjega duha sliši le tam, kjer je "tih". Znanje teologije tu sploh ni razpoznavni znak; pogosto se izbirajo prav enostavni ljudje ("laiška karizma"). Izobraženi to znajo le, če niso domišljavi oz. zastali, in tako po Mat. 5,3 kljub temu sodijo k "duhovno revnimi". (Npr. saduceji - racionalisti in materialisti - in farizeji - kolikor so večinoma otrdeli v regijskem intelektualnem znanju - niso sodili k "revnimi v duhu".)
- "Da svoje življenje živite dostojanstveno kot ljudi in opravljate svoje vsakodnevne obveze in da tudi bogu vsemogočnemu očetu dajete ustrezno mesto v svojem življenju" (iz Marijinih sporočil jasnovidkam iz Garabandala in drugje).
- Vedenje polno ljubezni v smislu Jezusove etike – poglejte npr. Mat. 7, 12 – je lahko takšna značilnost tudi zato, ker človek toliko več preko svoje notranjosti prihaja v stik z duhom – ki se nahaja nad razumom -, koliko je usklajen z božjimi lastnostmi kot je ljubezen. Etika tu avtomatsko ne pomeni lastno prilagajanje običajnim tradicionalnim predstavitvam pobožnih oseb na pr. glede na oblačila, obiskovanje službe božje itd.
- Poleg tega je kot značilnost pomembna osvobojenost od zunanjega duševnega zatiranja. Sveti duh je prost človeških razdelitev in za svoje uspevanje rabi svobodo. Človek ima lastno vest, ki ni istovetna s tistim, kar je sprejeto navzven. Apostolska dela 5, 29: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem". S tem vendarle ne želimo oporekati, da duhovno spremstvo na poti nima več svojega smisla. Vsaka generacija ne mora začeti popolnoma znova.
- Sicer so se pogosto raziskovali kriteriji, kot je "nadnaravnost": npr. spremljevalni pojavi v nekaterih primerih tako imenovane "ekstaze" (brez mežikanja, s spremenjeno frekvenco utripa, upočasnjenim pulzom, višjim krvnim tlakom – in brez opozoril na manipulacije ali mamila); ali da oseba ni mogla nič vedeti o sporočilu itd. To toda ni odločilno, ker se duh lahko poslužuje tudi z "naravnimi" lastnostmi človeka.

Obstaja veliko oblik, preko katerih se lahko izrazi sporočilo iz duha. Npr. "notranja beseda" pri polni zavesti - kar ne smemo zamenjati s shizofreničnimi ali hipnotičnimi pojavi. V poštev redko pride stanje podobno transu, kjer človek v veliki meri stopa v ozadje, toda tudi takrat bi glede na okoliščine (npr. vrsta uglasitve oz. povezanost z bogom) lahko ločili, da ne gre za normalni trans, t.j. čisto zoževanje zavesti – pri kateremu lahko pride do zelo problematičnih inspiracij v smislu spiritizma, zaradi katerih udeleženci slabijo. Poleg tega se lahko zgodi, da nekdo nekaj navznoter doživi kot vizijo, svetlobo ali idejo in da to pozneje lahko spremeni v besede in zapiše. Pojavlja se tudi direktno zapisovanje, toda pri zavesti, kar moramo ločiti od avtomatskega zapisovanje pri spiritizmu, ki se dogaja v transu.
Da je v sporočilu deloval "Sveti duh", velja ne samo pri direktnem nagovoru iz duhovnega vira (:"..."). Temveč tudi misel, pogovor izmed ljudi ali sestavek oz. knjiga lahko v celoti ali deloma izvirajo iz tega inspiracijskega vira, ker le-ta lahko človeško kreativnost spodbudi tako, kot želi. O Svetemu duhu na splošno prim. Jan. 3, 8; Jan. 14, 26 in glavno besedilo strani Christuswege.net, del 1, med ostalim poglavje "Prvi binkoštni dan"
O prerokbah v ožjem smislu videnja prihodnosti poglejte ustrezno poglavje v glavnem besedilu strani Christuswege.net, del 2, npr. poglavje "O ravnanju s prerokbami"

*) Preroštvo – iz grščine – pomeni najprej napotke iz nadnaravnega področja, v krščanskem smislu boga oz. Svetega Duha. Inspiracije, bolj "napovedi prihodnosti", ki jih pogosto pod tem razumemo, so torej le posebni primer. Tu želimo opozoriti še na nekatera mesta v stari zavezi o značaju preroštva – s pridržkom, da so se predpogoji od takrat spremenili (stari način preroštva je v Jezusovih časih praktično zamrl in je zbujen novi): Joel 3, 1-2; Amos 3, 7-8.